Razglednice preteklosti
(6)

Poudarki

  • Pomembnejša izvedena dela Edvarda Ravnikarja
  • Kostnica padlim med prvo svetovno vojno (1938-1939, Ljubljana)
  • Moderna galerija (1940-1951, Ljubljana)
  • Regulacijski načrt Nove Gorice (1948-1950)
  • Stanovanjski bloki (1948, Nova Gorica)
  • Sestavljivo pohištvo Artuculum (izvedba prototipov 1952)
  • Grobišče internirancev (1953, Kampor na otoku Rabu)
  • Zgradba okrajnega ljudskega odbora (1958-1960, Kranj)
  • Založba in tiskarna Ljudske pravice (1958-1961, Ljubljana)
  • Trg revolucije (1961-1983, Ljubljana)
  • Stabnovanjski objekti na Ferantovem vrtu (1964-1976, Ljubljana)
  • HOtel Maestral (1970-1971, Pržno v Črni gori)
  • Hotel Creina (1969-1970, Kranj)
  • Hotel Babylon Oberoi (1983-1984, Bagdad)
  • Novo krilo Narodne galerije (1992-1993, Ljubljana)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3,4 od 44 glasov Ocenite to novico!
Edvard Ravnikar: Trg revolucije (danes Trg republike) (natečajni načrt 1960, izvedba 1961-1983)
Ob imenu Edvard Ravnikar najprej pomislimo na zasnovo za Trg republike (nekoč Trg revolucije). Če bi bil načrt v celoti izveden, bi v Ljubljani dobili enega najlepših modernističnih arhitekturno-urbanističnih kompleksov v Evropi. Foto: Edvard Ravnikar - Arhitekt, urbanist, oblikovalec, teoretik, univerzitetni učitelj in publicist. Umetnostnozgodovinski oris
Edvard Ravnikar: Moderna galerija (perspektivična risba)
Z načrtom za Moderno galerijo je Ravnikar nadaljeval idejo reliefne fasade, katero je v NUK-u uporabil že njegov profesor Jože Plečnik. Foto: Edvard Ravnikar - Arhitekt, urbanist, oblikovalec, teoretik, univerzitetni učitelj in publicist. Umetnostnozgodovinski oris
Edvard Ravnikar: Hotel Babylon Oberoi, Bagdad (1983-1984)
Načrt za hotel v obliki stopničaste piramide je bil sprva predviden za Budvo. Tam ga niso izvedli, Ravnikar pa je kar nekoliko presenetljivo našel kupca v Iraku. Foto: Edvard Ravnikar - Arhitekt, urbanist, oblikovalec, teoretik, univerzitetni učitelj in publicist. Umetnostnozgodovinski oris
Edvard Ravnikar: Zgradba okrajnega ljudskega odbora (1955-1960)
Zgradba okrajnega ljudskega odbora velja za vrhunec Ravnikarjevega modernizma. Tako kot v drugih objektih je Ravnikar prikazal občutek za likovnost in veliko pozornost, ki jo je namenjal obravnavi strešnega predela. Foto: Edvard Ravnikar - Arhitekt, urbanist, oblikovalec, teoretik, univerzitetni učitelj in publicist. Umetnostnozgodovinski oris
Edvard Ravnikar: Moderna galerija (nadzidava) (1988-1993)
Zaradi oziranja k historicizmu, ki ga je Ravnikar razkril v novem krilu Narodne galerije, so številni začeli govoriti o pešajoči bistroumnosti in drznosti tedaj že priletnega arhitekta. Te domneve je Ravnikar postavil na laž z drugo skico za nadgradnjo Moderne galerije. Foto: Edvard Ravnikar - Arhitekt, urbanist, oblikovalec, teoretik, univerzitetni učitelj in publicist. Umetnostnozgodovinski oris
Edvard Ravnikar: Cankarjev dom
Z masivnim, a razgibanim volumnom Cankarjevega doma, ki mu marmorna obloga vdihne slovesni značaj, se je Edvard Ravnikar razbremenil modernističnega formalizma in nakazal pot k postmodernizmu osemdesetih. Foto: Metka Pretnar/Arhitekturni vodnik
Edvard Ravnikar: Cankarjev dom
Oprema različnih prostorov Cankarjevega doma je raznorodna, v njeni koncepciji pa je Ravnikar prikazal izvirnost in duhovitost. Kot dekorirane elemente je uporabil nekatere popolnoma funkcionalne prvine, kot so izpuhi za topli zrak, vgrajeni v stene. Foto: Edvard Ravnikar - Arhitekt, urbanist, oblikovalec, teoretik, univerzitetni učitelj in publicist. Umetnostnozgodovinski oris
Edvard Ravnikar: Stanovanjska zazidava v Ferantovem vrtu
Pri oblikovanju stanovanjskih gmot je Edvard Ravnikar upošteval dejstvo, da kompleks stoji na ostankih starorimske Emone. Nekateri elementi stavb posnemajo oblike arheoloških ostankov, ohranjenih in predstavljenih v kletnih prostorih. Foto: Metka Pretnar/Arhitekturni vodnik
Edvard Ravnikar: Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo
Stavba Fakultete za gradbeništvo in geodezijo morda ni med oblikovno atraktivnejšimi Ravnikarjevimi objekti, zato pa je vrhunski primer organizacije prostorov. Gre namreč za povezavo dveh stavbnih delov, eden vsebuje štiri, drugi pa šest nadstropij. Foto: Anja Planišček/Arhitekturni vodni
Edvard Ravnikar: Stolpnici B in C (1976)
Izvirni koncept je predvideval postavitev dveh impresivnih stolpnic, katerih telo je posajeno na ožji trikotni konzoli, ki ju v sredini stavbnega volumna 'preščipne' horizontalni izsek in ju na vrhu zaključujeta skulpturi zvezde. Foto: Arhitekturni vodnik
Edvard Ravnikar: Veleblagovnica Maximarket (1975)
Edvard Ravnikar je kazal izreden posluh za potrebe pešca. Temu je namenil celotno zasnovo Trga republike, kar se je izrazilo v dvigu površin nad ravnjo ceste. Poleg tega je prometne poti zasnoval kot privlačen labirint, katerega glavna os je vodila ob kletnem predelu veleblagovnice Maximarket. Foto: Arhitekturni vodnik
Edvard Ravnikar: Stanovanjske stolpnice (1976)
Edvard Ravnikar je predvidel postavitev več stanovanjskih stolpičev sredi neoklasicističnih stavb s prehoda 19. v 20. stoletje, ki se raztezajo na območju med stavbo slovenskega parlamenta in Gosposvetsko cesto. Foto: Metka Pretnar/Arhitekturni vodnik
Edvard Ravnikar: PLoščad pred vhodom v Cankarjev dom
Edvard Ravnikar je bil dvakratni prejemnik Prešernove nagrade. Prvič jo je prejel leta 1961, drugič leta 1978. Foto: Anja Planišček/Arhitekturni vodni
Edvard Ravnikar: Tloris prodajalne plošč v podzemni pasaži
Za Ravnikarja je značilen celovit pristop k delu arhitekta in urbanista. Ukvarja se z vsemi nalogami, ki so potrebne za koncepcijo in izvedbo stavbe. Foto: Arhitekturni vodnik
       O Ljubljani imamo predstave, ki niso vedno enake. Sami si želimo hrupnega velemesta z močnim prometom in gosto, visoko zazidavo. Tujci, ki prihajajo k nam, nam odpirajo oči za njeno manjše merilo, mir, bujno zelenje, lepo tradicionalno arhitekturo, ki je mnoga mesta nimajo. Ti vidijo tudi okolico z majhnimi mesti in gosto mrežo zanimivih in lepih krajev v izredno lepi pokrajini s svežim zelenjem, bistrimi vodami, zanimivimi cestami in kulturnim prebivalstvom. Kako naj torej bo? Prav bi bila srednja mera. Ljubljana rabi nedvomno več mestnega, boljši promet, višji stanovanjski standard, še mnogo več javnih zgradb vsake vrste, obenem pa ne bi smeli žrtvovati neštetih kvalitet, ki so vedno bolj vidne in dragocene ...       
 Edvard Ravnikar

Dodaj v

Eden zadnjih univerzalnih arhitektov pri nas

Arhitekt in urbanist Edvard Ravnikar
23. junij 2008 ob 15:15
Ljubljana - MMC RTV SLO

Edvard Ravnikar je bil arhitekt in urbanist, s katerim se je sklenila tridelna os razvoja ljubljanske arhitekture 20. stoletja, ki sta jo določala tudi Maks Fabiani in Jože Plečnik.

Z imenom leta 1907 v Novem mestu rojenega Edvarda Ravnikarja se najpogosteje povezuje to, kar razumemo pod izrazom Ljubljana poznega modernizma. Sodba ni napačna. Ravnikar je bil tisti, ki je v našem okolju v prakso kot prvi zanesel arhitekturno-urbanistična načela Le Corbusierja – v njegovem pariškem biroju se je pet mesecev tudi izobraževal – in CIAM-a – mednarodnega foruma arhitektov, zagovornikov modernizma. Ravnikar, ki ob vstopu na študij arhitekture na dunajski Tehniški visoki šoli menda ni znal niti dobro risati, je slovensko (in jugoslovansko) arhitekturno stroko bistveno predrugačil tudi zaradi svoje izjemne karizmatične osebnosti ter zaradi celovitega pristopa k delu arhitekta in urbanista.

Bil je univerzalni arhitekt, ki se je loteval vseh nalog arhitekta in urbanista, o njih razglabljal v strokovnih traktatih, si prizadeval za reformo in posodobitev ljubljanske arhitekturne šole ter skušal spodbuditi tudi razvoj slovenskega industrijskega oblikovanja in grafike. Obenem je bil Edvard Ravnikar tudi tisti, ki ga je slovensko arhitekturno snovanje utegnilo odvrniti od socialističnega realizma ter ustvariti stik z zahodnimi sodobnimi smernicami, ter tisti, ki mu je uspelo znotraj jugoslovanskega arhitekturnega prizorišča ustvariti primat ljubljanske arhitekturne šole.

Več kot le modernist
Edvarda Ravnikarja poznamo predvsem kot arhitekta, ki je v modernistični plasti slovenske arhitekture pustil najkakovostnejše in tudi najbolj mogočne sledi; pa vendar je treba dodati, da Ravnikar nikakor ni bil zgolj modernist. V njegovem poznem urbanizmu je mogoče prepoznati strukturalistični pristop, v njegovem arhitekturnem snovanju se v sedemdesetih nakazujejo slutnje prihajajočega postmodernističnega odstopanja od modernistične strogosti, v Ravnikarjevem delu pa se vedno znova nakazuje tudi sled Plečnikove klasičnosti, klasičnosti njegovega učitelja po prestopu z dunajske na ljubljansko Tehniško fakulteto. Nanjo se je vpisal, star 23 let in poln zagona zaradi zavedanja, da ga bo poučeval veliki slovenski arhitekt.

Na začetku in na koncu je bila galerija
Plečnikov vpliv se je najbolj intenzivno izrazil v Ravnikarjevem prvem pomembnem javnem objektu, Moderni galeriji (načrt 1939, izvedba 1940–1951). Mladi arhitekt, ki je sodeloval pri realizaciji Narodne in univerzitetne knjižnice mojstra Plečnika, je v belem gradivu izrazil zamisel reliefne fasadne obloge z NUK-a. ''Gre za morda najbolj izvirno, naravnost konceptualistično, vsekakor umetniško uspešno preoblikovanje enega najpomembnejših učiteljevih dosežkov.'' (Peter Krečič)

Če se je v Moderni galeriji Ravnikar kljub navezavi na Plečnika, čigar snovanje je vedno koreninilo v zgodovini, izognil 'ponavljanju tem iz preteklosti', pa so mu to očitali ravno pri eni njegovih zadnjih realizacij, novemu krilu Narodne galerije (natečajni načrt 1989). Zaradi povzemanja fasadnih oblik s preloma 19. v 20. stoletje so se tedaj številni začeli spraševati o Ravnikarju kot modernistu in začeli namigovati na izpetost tedaj že zares priletnega mojstra. Nekateri pa so tudi v Ravnikarjevi odpovedi slogovnemu rezu v kompleksu Narodne galerije odkrili kakovost. Peter Krečič je tako v Reviji Ars Vivendi zapisal: "/…/ Ravnikar je šel dlje v 19. stoletje in s tem razprl pogled in možen navdih v časih, ki so bili še donedavna predmet ostre kritike modernistov, in se nam po notranjem ustroju, mentaliteti vse bolj kažejo modernizmu bližji, kot smo bili pripravljeni misliti."

Odprava robne obzidave, svobodnejša namestitev objektov v prostoru
Celo v Ravnikarjevem navidez najbolj konzervativnem delu je nekaterim tako uspelo videti izraz radikalnega in pogumnega arhitekturnega duha. Ta je v obdobju med Moderno galerijo in prizidkom k Narodni galeriji uspel poroditi nekaj zares prelomnih projektov, četudi je popolna realizacija Ravnikarjevih idej po pravilu izostala. Tako je bilo v primeru načrtovanja Nove Gorice, 'mesta, ki naj bi zraslo iz niča', in tudi v primeru ureditve današnjega Trga republike. Prav ta velja za vrhunec Ravnikarjevega arhitekturnega sloga in za ponazoritev njegove temeljne urbanistične ideje – odpravo robne pozidave ob ulici in svobodnejšo postavitev velikih objektov v prostoru, v katerem veliko vlogo igrajo razsežni trgi in parki.

Ti so pristojnost pešcev, saj Ravnikar tako kot njegov učitelj Le Corbusier zagovarja ločenost motornega prometa in pešcev. To v načrtu za Trg revolucije poudari ploskovitost zasnove, nad cestno traso dvignjene peščeve površine. Obenem želi zračnost mesta, ki se tudi v ožjem središču približuje zasnovi parkovnega mesta. Območje središča mesta obravnava kot ploščad, pri tem ruši manjvredno zazidavo in kot otoke pušča kakovostne primerke ljubljanskega baroka ter nekatere druge stavbe, kot so hotela Slon in Union, Kazina ali poštno poslopje.

Spomenik 20. obletnice revolucije slovenskega naroda ni nastal
Danes lahko le obžalujemo, da Ravnikarjevega načrta niso izpeljali v izvirni zasnovi, kajti Ljubljana bi z njo dobila enega tudi v evropskem merilu najbolj vrhunskih modernističnih kompleksov. Tristrani prizmi z močno poudarjenim pomolom, zasekom sredi stavbnega volumna in skulpturalno zvezdo na vrhu nista nikoli nastali; namesto tega sta stolpa zrasla le do 12. nadstropja, na vrhu pa sta dobila sicer ne popolnoma neposrečen, a vendar manj inovativen blokovski zaključek. Usoda tega načrta je simptomatična za upravljanje z jugoslovansko državo. Končna podoba je namreč posledica velikih gospodarskih nihanj, spreminjanja politične klime in postopne in nenehne gospodarske regresije, interesnih spopadov in družbenih sprememb, dejavnikov, zaradi katerih v Jugoslaviji skoraj ni bilo mogoče izpeljati velikih projektov, gospodarskih, kulturnih ali družbenih.

Ta primer tudi razkriva dejstvo, da so se jugoslovanske oblasti v šestdesetih od socialističnega dogmatizma, pospremljenega z materialno monumentalizacijo države, že preusmerile k pragmatizmu. Niso več imele posluha za gradnjo mogočnih arhitekturnih spomenikov, kar naj bi bil Trg revolucije, s katerim naj bi tudi simbolno zaznamovali dvajsetletnico tako imenovane revolucije slovenskega naroda oziroma odločitve Slovencev za življenje v socializmu. Osrednji spomenik, ki ga je Ravnikar izvorno namestil sredi obeh velikih stolpnic, je dobil mesto na obrobju, na obrobju pa je nameščena tudi druga skulpturalika, ki dopolnjuje arhitekturni program.

Cankarjev dom s postmodernističnimi nastavki
Značilnost tega je izredna razgibanost, skoraj igrivost. Ravnikar je večplastnost Trga zasnoval skoraj kot labirint, katerega osrednja os je pasaža, ki spremlja kletno nadstropje veleblagovnice Maximarket, tudi zgrajene po njegovem načrtu. Vrhunec te razgibanosti pa je dosežen v Cankarjevem domu (1977–1983), v katerem že prepoznavamo postmodernistične nastavke. Večji del objekta je Ravnikar namestil pod površjem, saj je zagovarjal raznolikost gabaritov znotraj enega kompleksa stavb, saj drugače posebno višinsko poudarjene komponente (v tem primeru obe stolpnici) ne bi prišle do izraza. Kljub podzemnemu poudarku Cankarjev dom učinkuje kot masivna trdnjava slovenske kulture, katere velika kvaliteta je domiselna kakofonija oblikovnih idej, ki vključujejo „skorajda do kraja zmanirirane oblike modernistične provenience in povsem iregularne kompozicije“ (Peter Krečič).

Dvakratni Prešernov nagrajenec
Podobno razbijanje monotonije je bilo značilno za primerke vrhunskega Ravnikarja kot arhitekta stanovanjske gradnje. To so bili stanovanjski bloki v Ferantovem vrtu (natečaj 1964, pozidava 1964–1976), v katerih Ravnikar poudari tudi pročelje iz surove opeke, ki jo pozneje uporabi še v več projektih, tudi pri hotelu Creina v Kranju. Močno členjenje stavbnega volumna, ki se zdi skoraj kot 'izrivanje' stenskih ploskev iz osnovne linije, poudarjen masivni strešni venec in bistroumno vključevanje ostankov Emone in izražanje njihove prisotnosti v obliki stavbe (valjasta prvina, ki sledi obliki rimske apside v kletnem predelu in ki učinkuje kot plastična struktura) so izraz zrelega Ravnikarja na vrhuncu svojih moči. To je prepoznala tudi tedanja arhitekturna stroka, ki je arhitektu leta 1978 že drugič podelila Prešernovo nagrado. Prvič jo je Ravnikar prejel že leta 1961, tedaj za njegovo snovanje, ki je še stalo v tradiciji klasičnega, bolj zadržanega modernizma.

Kranjski povzetek modernistične estetike
Vrhunec tega zgodnejšega Ravnikarjevega dela, ki ga zaznamuje arhitektova dovzetnost za minimalistično estetiko, dominantno tudi v skandinavskem arhitekturnem snovanju, je bil v Ljubljani izražen v stavbi založbe in tiskarne Ljudske pravice (načrt 1957, izvedba 1959–1961), še žlahtnejši pa sta kranjski podružnica Narodne banke (načrt 1959, izvedba 1961–1962) in zgradba okrajnega ljudskega odbora (1955–1960). V zadnji je Ravnikar strnil domala vse prvine aktualne modernistične arhitekturne estetike, obenem pa je predstavil tudi objekt, ki je bil izraz znanstvenega pristopa k delu arhitekta in urbanista. V obeh kranjskih primerih najdemo za Ravnikarja značilno zelo pozorno obravnavo strešnega predela. Ideja 'lebdeče' strehe ga je tedaj še posebej privlačila, kot ga je tudi 'izzivalo' razmišljanje o možnostih sicer zadržane, vendar pa ploskovno razgibane ornamentike, za katero se je navduševal tudi ob oziranju v skandinavsko arhitekturo, posebej v delo Finca Alvarja Aalta.

Stanovanjski grozd in idealna soseska
Nikakor ne smemo prezreti Ravnikarjevih idej, katerim udejanjenje ni bilo namenjeno. V tem oziru so pomembna njegova razmišljanja o stanovanjskih soseskah. Z začetkom šestdesetih se v Jugoslaviji začenja obdobje gradnje stanovanjskih sosesk, ki naj bi zagotavljale novo, višjo kvaliteto življenja v mestnem okolju; kvaliteto, ki bi jo mogli prepoznati tudi številni novoprišleki, vajeni ruralnega okolja. Edvard Ravnikar je bil vedno arhitekt in urbanist z izrednim posluhom za potrebe ljudi, kot tudi za lokalnost; slednje je bila kvaliteta, katero si je delil s svojim profesorjem Jožetom Plečnikom.

Ta Ravnikarjeva subtilnost se je izrazila v njegovem načrtu za idealno sosesko za 5.000 prebivalcev (načrt 1958). Velik poudarek nameni rekreativnim površinam, površinam z mešanim programom, ki zaradi lahke dosegljivosti vseh nujnih storitvenih dejavnosti zagotavljajo udobnost življenja, razbijanju blokovske monotonije s sopostavljanjem vrstnih hiš in stanovanjskih blokov v zelenju ter oblikovanju 'rezervata' za proizvodne dejavnosti. Ideja sicer ni bila realizirana, močno pa je vplivala na aktualno urbanistično politiko. Še bolj drzna pa je bila zares izvirna Ravnikarjeva ideja grozdnatega stanovanjskega bloka; gre za idejo stanovanjske stavbe z ožjim jedrom, na katerega so obešeni stanovanjski sklopi.

Posluh za življenje Makedoncev
Občutek za lokalnost pa je Ravnikar najbolje izrazil v svojih urbanističnih načrtih. Predvsem je bil to sredozemski kulturi prilagojeni masterplan Nove Gorice, drugi tak načrt pa je bil natečajni načrt za novo središče v potresu porušenega Skopja. Na mednarodni natečaj je poslal načrt, ki je izhajal iz vrednot starega mesta, miselnosti prebivalstva, podnebnih razmer ter zavedanja o ne najbolj idealnem finančnem stanju v republiki Makedoniji kot tudi v državi. Na mednarodnem natečaju, pri razpisu katerega so sodelovali tudi Združeni narodi, Ravnikar sicer ni zmagal, zagotovo pa je bil njegov sicer opaženi načrt bolj prilagojen razmeram v Skopju kot bolje sprejeta zasnova Japonca Kenza Tangeja, ki je v okolje vnesel standardni program mednarodnega funkcionalizma.

Pomakniti umetnost malo naprej
Edvard Ravnikar nikakor ni bil le ozko usmerjeni arhitekt. Njegova misel je veljala tudi slovenski likovni umetnosti in industrijskemu oblikovanju, v zvezi s katerima je bil zagovornik "pomikanja črte dovoljenega v umetnosti malo naprej in ob enem za širjenje horizonta v naši likovni umetnosti" (Edvard Ravnikar). Znotraj industrijskega oblikovanja, za katerega si je prizadeval, da naj dobi mesto, ki mu pripada na fakulteti za arhitekturo, je Ravnikar zagovarjal ideje Bauhausa. Koliko mu je pomenilo industrijsko oblikovanje, je izrazil tudi s tem, da je privolil v oblikovanje prve in druge razstave na novoustanovljenega Bienala industrijskega oblikovanja. V oblikovanju je videl tisto panogo terciarnega gospodarskega sektorja, v kateri se izrazijo domiselnost, uporabnost in estetska živost in znotraj katere lahko uspejo tudi narodi, sicer ne bogati z naravnimi bogastvi. Zato je tudi zapisal: "Morda je v modernem svetu ravno malim narodom pripadla naloga, da kultivirajo terciarni svet, in če kdo, moramo Slovenci tudi v njem iskati svoje bodoče življenjske možnosti."

Spomenik na Rabu kot tridimenzionalna abstraktna slika
Ravno Ravnikarjevo delovanje v povezavi z industrijskim oblikovanjem in s spodbujanjem razvoja grafičnega oblikovanja izraža njegovega drznega duha, ki si je prizadeval za nenehen napredek. Le delno uspešna so bila njegova prizadevanja za posodobitev arhitekturnega študija, ki naj bi bil eden izmed temeljev preobražanja celotnega mišljenja v slovenski umetnosti in arhitekturi nasploh, kar je bil eden izmed njegovih ciljev. Tako je zagovarjal modernistični abstraktizem ter arhitekturno in likovno kritiko, znotraj katere je bil tudi sam dejaven. Ravnikarjev posluh za likovnost se je izrazil tudi v njegovem arhitekturnem delu. Morda najbolje v njegovih spomeniških kompleksih, še zlasti v ureditvi grobišča internirancev na otoku Rabu. Slednje je skoraj tridimenzionalna materializacija abstraktne slike, znotraj katere govorijo poenostavljene arhitekturne oblike – visoki tenki obeliski, abstraktno razporejeni zidovi, preoblikovane in stilizirane vaze, ostro odsekane prizme … "V spomeniškem gradivu iz tega časa pa tudi pozneje bi v evropskem okviru težko našli primerljivo umetniško kakovost," je zapisal Krečič.

Rahlo shizofreni odnos do velikega arhitekta
Danes se zdi nedvoumno, da je Ravnikarjev opus za slovensko arhitekturno krajino konstitutiven tako kot Plečnikov opus. Kljub temu Ravnikarju ni bilo vedno lahko. Zaradi nerazumevanja, nepripravljenosti na radikalne spremembe, zagotovo pa tudi zaradi zavisti njegove pobude niso bile vedno sprejete in nemalokrat so ga poskušali izločiti iz jedrne slovenske arhitekturne stroke. Tako se je zgodilo tudi leta 1980, ko je prejel obvestilo dekana Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo o upokojitvi. To se je zgodilo v času, ko so mu iz tujine izrekali vedno več pohval in ko so ga vabili kot gostujočega predavatelja.

Skoraj protislovno pa so se v Sloveniji v osemdesetih zgodile tudi nekatere stvari, ki so pričale o nekakšnem odnosu strahospoštovanja do Ravnikarja. Tako so priznanja dobili tudi nekateri njegovi ne najbolj posrečeni natečajni načrti, leta 1985 pa so ga celo pripustili nazaj na fakulteto, čeprav pravega dela zanj tam ni bilo. Zdi se torej, da je bila za Ravnikarja značilna usoda, ki doleti številne genialne duhove. Doživljajo vzpone in padce, veliko časa so nerazumljeni, manj kompetentni od njih pa se jih želijo znebiti. Na srečo se to v primeru Edvarda Ravnikarja to ni zgodilo.

Polona Balantič

Prijavi napako
Komentarji
BorutMaja
# 23.06.2008 ob 20:55
SUPER NOVICA!!! :D ... Končno ena novica na strani arhitektov! Res hvala, ker sem presenečen, da ljudje cenijo arhitekte (nekateri). Sem namreč tudi sam athitekt s sedmo stopnjo izobrazbe. Šolanje je izredno težko, ampak ko te zanima, si hitro vcepiš, sebi zanimive stvari, v glavo. Sem pa le nekaj izvedel novega ... kar prej nisem nikjer, niti v štuiju slišal ...
Edvard Ravnikar pa je res največji slovenski arhitekt, in arhitekti ga zelo spoštujemo, saj je lahko zgled ne samo nam arhitektom, ampak tudi vsem prebivalstvom! Upam, da bom kdaj jaz tako dober ... malo heca ... ampa nikoli se ne ve. :)
delfino_
# 23.06.2008 ob 19:54
ja včasih jim tudi uspe =)
TriGlavSlo
# 23.06.2008 ob 18:06
no temu se lahko reče članek!
JohnMichxx
# 23.06.2008 ob 16:42
Pozdravljena sošolca iz FDVja! Hud članek ja!
Kez
# 23.06.2008 ob 16:21
polona je mela že včeraj en odličen članek.....bravo polona
_Mačk_
# 23.06.2008 ob 15:56
Čestitke avtorici tega članka.
Kazalo