V obnovljenem kontrolnem stolpu nekdanjega letališča je danes na ogled razstava fotografij. Foto: Rok Omahen
V obnovljenem kontrolnem stolpu nekdanjega letališča je danes na ogled razstava fotografij. Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen

Pri vsem tem hitenju lahko hitro spregledamo kakšno pomembno obletnico ali dogodek iz naše preteklosti. Tako je v drugi polovici avgusta mimo nas tiho šla obletnica ustanovitve letališča v Ljubljani, ki je bilo med letoma 1933 in 1963 glavno ljubljansko letališče, vse do odprtja letališča na Brniku. V današnjem prispevku si bomo ogledali slovesnosti, ki so potekale ob odprtju letališča v avgustu 1933. Zapis v nadaljevanju povzemamo v izvirni obliki, s pravopisnimi in tipkarskimi napakami, kot je bil objavljen pred 90 leti, z nekaj opombami ter pojasnili. Izvirna besedila časopisov Slovenski narod in Jutro, ki so uporabljena v tem prispevku, pa so dostopna na spletnem portalu Digitalne knjižnice Slovenije.

Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen

Naš aerodrom pred otvoritvijo
»Ljubljana, 12. avgusta. Sedaj gre pa zares, ko so novinarji pričeli obletavati aerodrom. Naše letališče je torej v resnici gotovo in prihodnjo nedeljo se bo vsem Ljubljančanom uresničilo geslo `pe na u lft´ ko bo lahko vsakdo pogledal svojo ljubo Ljubljano iz zračnih višin. Povedati vam moram, da je naša Ljubljana in njena okolica iz zraka tako pravljično lepa in mična, da bo ta pogled vsakega očaral in navdušil za našo malo slovensko prestolnico. Kar objel bi jo in poljubil! Kakor bi ogromen zelen val butnil ob igračke, tako se tišče hišice z gradom podaljšanega Golovca, Ljubljanice in mrgole tja do Barja in proti gorenjski ravnini. Stisnjene med drugi val, ki se vali s Polhograjskih dolomitov. Še mnogo lepega bi vam povedal o lepoti Ljubljane iz višin, ali to vabljivo nalogo so mi odtrgali dragi kolegi.«

Nekaj besed o vrednosti jugoslovanskega dinarja v tistem času

Tudi denar, ne le njegova vrednost, se je spreminjal čez čas. Vsak lahko sam pri sebi pomisli, koliko različnih valut se je že zamenjalo v času njegovega življenja. Upoštevajoč vrednost jugoslovanskega dinarja v letu 1933 in inflacijo v letih do danes, lahko okvirno ocenimo, koliko bi to bilo vredno v današnjem denarju. En jugoslovanski dinar v letu 1933 tako ustreza približno 33 evrskim centom (100 dinarjev je približno 33 evrov).

Načrt novega letališča. Objavil Slovenski narod, 19. 8. 1933. Foto: Arhiv NUK
Načrt novega letališča. Objavil Slovenski narod, 19. 8. 1933. Foto: Arhiv NUK
Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen

»Čeprav imam najhujšo prepoved, moram vendar radovednemu občinstvu izdati vsaj to, kako se bomo od 20. t. m. [avgusta 1933] meseca dalje vozili v Zagreb. Ob 7.15 se boste z avtobusom izpred `Putnika´ [turistična agencija] ob nebotičniku odpeljali mimo hotelov `Union´ in `Metropol´ [nekdanji hotel Miklič, nasproti glavne železniške postaje] na aerodrom, od koder vas bo ob 7.50 dvignil avijon v elegantni limuzini v zrak in ob 8.25 spet rahlo posadil na tla na aerodromu v Zagrebu, da boste ob 8.45 že pred zagrebško pošto. Od ljubljanskega nebotičnika do zagrebške pošte bo veljala vožnja 180 Din [približno 60 evrov]. Prtljage lahko do 15 kg vzamete s seboj brezplačno, če boste pa bolj otovorjeni, pa plačate po 1.80 Din od vsakega kg nad to težo. Popotovanje bo torej veljalo približno toliko, kot v drugem razredu na železnici, vendar boste pa mnogo hitreje opravili in imeli v Zagrebu tudi mnogo več časa ter največji užitek pri vožnji nad lepim delom naše prekrasne domovine. Ta užitek je nepreplačljiv! Nevarnosti ni nobene, saj potniški avijoni vozijo že peto leto med Zagrebom in Beogradom in se ni zgodila ves ta čas niti najmanjša nesreča. Marsikoga morda plaši ljubljanska megla, vendar tudi ta ne pride v poštev, saj je letalo v trenutku nad njo v jasnih višinah, ko se pa zvečer vrne in pristane, pa itak ni megle, a v skrajnem primeru iz Zagreba prihajajočemu avijonu pokaže signalna raketa pot v varno pristanišče na aerodromu.«

Notranjost nekdanjega kontrolnega stolpa. Foto: Rok Omahen
Notranjost nekdanjega kontrolnega stolpa. Foto: Rok Omahen

Nevarnosti ni nobene
Navdušenje nad tehničnimi dosežki in novostmi lahko na trenutke zamegli pogled slehernega izmed nas. Tudi za znamenito ladjo Titanik je bilo rečeno, da je nepotopljiva, pa dobro vemo, kako se je ta zgodba končala. Od začetkov jugoslovanskega komercialnega letalstva v letu 1927 (ustanovitve podjetja Aeroput – preimenovano v JAT leta 1948) do leta 1933 res ni bilo nobene nesreče (s poškodovanimi ali s smrtnimi žrtvami), toda znamenita ljubljanska megla je svoj prvi davek zahtevala že slabe tri tedne po odprtju letališča v Ljubljani. Več o tem pa prihodnjič.

Objavil Slovenski narod, 17. 8. 1933. Foto: Arhiv NUK
Objavil Slovenski narod, 17. 8. 1933. Foto: Arhiv NUK

Jadralno letalo slovenske proizvodnje
»V nedeljo bomo videli na letališču tudi prvo brezmotorno letalo, delo ing. Antona Kuhlja in njegovih učencev. Novo večje letalo, ki ga vidimo na naši sliki, so pričeli graditi lansko jesen ter so bili z njim po 1000 urah dela gotovi. Letalo ima 10 m razpetine, dolgo je 5 in pol metra in 2.10 m visoko. Navdušeni fantje so zgradili letalo brez tuje pomoči popolnoma sami in iz samega domačega materijala - edino, nekaj koščkov kavčuga je iz tujine. Ogrodje je iz smrekovih lat, ki jih jim je poklonil za letalstvo navdušeni veleindustrijalec Fran Heinrichar, krila so pa prevlečena z domačim platnom, le njih sprednji del pa z vezanim furnirjem, ki je po večini brezov ter v trdih plasteh, ki pa vse skupaj dosegajo debelino le 2 mm. Nekaj je tudi jelševega vezanega furnirja, a smučke, ki na naši sliki na letalu še niso montirane in na katerih letalo stoji, so iz prožnega jesenovega lesa. Vse je torej leseno in platneno, le vijaki, žice in spojke so jeklene. Samo na en materijal smo pozabili! Do skrajnosti požrtvovalnega mojstra in svoji ideji do skrajnosti vdanega, obenem pa tudi skrajno odločnega ing. Kuhlja vidimo sedeti na sedežu, katerega so tudi fantje kot pravi tapetniki sami tapecirali z domačo - otavo. Skromni so, vendar pa klobuk doli pred fanti, ki so vsak trenutek pripravljeni žrtvovati življenje za zmago slovenskega duha.«

Vstopnice za letalski miting
»Med obema hangarjema bo na aerodromu postavljenih tudi nad tisoč sedežev, od koder bo najbližji in najlepši pogled na vse prizore na letališču. Sedeži so le po 10 Din in so od jutri dalje naprodaj v trafiki ge. Koželjeve v Narodni knjigarni v Stritarjevi ulici, v trafiki ge. Severjeve v Šelenburgovi ulici [današnja Slovenska cesta] in v kavarni `Evropa´. Stojišča po 3 Din bodo na prodaj pri vseh 10 blagajnah na dovoznih cestah na aerodromu, razen tega pa tudi na glavnem kolodvoru pri vhodu ob restavracijskem vrtu, ki je namenjen za dohod k obema posebnima vlakoma na letališče. Vstopnina na letališče je torej samo 3 Din, otroci in vojaki pa plačajo le 1 Din. Kdor torej kupi sedež za 10 Din v predprodaji, mu ni treba več žrtvovati 3 Din za vstopnino na aerodrom, drugače bo pa moral najprej kupiti vstopnico za 3 Din in nato pri blagajni ob sedežih plačati še za sedež 10 Din. S predprodajo si torej vsak obiskovalec mitinga prihrani skoraj za vožnjo z železnico sem in tja s posebnim vlakom, ki stane za odrasle sem in tja 3.50 Din, za otroke pa 1.75 Din. Železniške karte se dobe le pri vhodu k tema vlakoma ob restavracijskem vrtu na glavnem kolodvoru. Vožnja z avtobusom velja 4 Din in se avtobusi zbirajo v Tavčarjevi ulici. Vožnja z avtobusi je dovoljena le po glavnih cestah, namreč po Zaloški in Šmartinski ter novi Aerodromski cesti.«

Hangar nekdanjega ljubljanskega letališča. Foto: Rok Omahen
Hangar nekdanjega ljubljanskega letališča. Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen

Junaki zračnih višav se zbirajo v Ljubljani
»V daljavi se zasveti bleščeča srebrna ptica. Kakor strela leti čez nebesni obok, zvija se v najdrznejših loopingih in v elegantnem loku splava nad mestom pozdravit našo Ljubljano. Še nad mestom se srebrna ptica prevrže na hrbet in jadrno zleti na hrbtu ter srečno pristane na letališču, burno pozdravljena od funkcionarjev aerodroma. Iz popolnoma kovinskega in bleščečega srebrnega `Hawkerja´, ki ima motor Rolls-Roys s 486 HP [KM oziroma 362 kW] in ki doseže najvišjo višino naših letal, namreč 10.500 m in iz njega skoči veselo in smehljajoč se pilot lovec kapetan Franjo Džal [1906–1945; obsojen na smrt, zaradi služenja v letalstvu NDH] ter seveda najprej zapali cigareto in pogleda na uro ter konstatira, da je priletel iz Zagreba v Ljubljano v 13 minutah. Točno ob 9. je startal v Zagrebu in ob 9.13 je bil na našem aerodromu. Vedno veseli in podjetni kapetan Džal je Bosanec ter je dobil za zmago pri lovski tekmi prvo nagrado. Ker so Hawkerji enosedežni, je seveda priletel sam. Hitro nam še pove, da pozna divno našo Slovenijo in Ljubljano že iz zraka, zato se pa čuti srečnega, da stopa prvič tudi med njena gostoljubna zidovja.«

Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen

Vremenski obeti – sončno in vroče
»Pred današnjimi dogodki opozarjamo občinstvo, naj k mitingu ob tem žgočem solncu [najvišja izmerjena temperatura v Ljubljani na ta dan je bila 31,6 °C] ne hodi gologlavo, da ne bo omedlele ali celo večjih nesreč. Sicer bo na aerodromu 6 restavracij skrbelo za okrepčila, imele bodo pa tudi toplo hrano, da bodo ljudje tudi še zvečer lahko posedeli na letališču.«

Naša krila v razmahu nad Ljubljano
»Ljubljana, 20. avgusta. Za nami je dolgo pričakovana nedelja otvoritve letališča na severnih tleh jugoslovenske države. Dan, ki ostane v zgodovini našega narodnega dela za veliko bodočnost zapisan z zlatimi črkami. Nastalo je jutro, da si lepšega nihče ni mogel želeti. Po rahli poletni meglici, ki je Barje z njo kdaj pa kdaj tako radodarno, je posijalo solnce z vso svojo močjo. Silni ptiči na letališču so se srebrno zalesketali, naš ponos in naša rastoča sila pod sinjim nebom.«

»Že rano zjutraj, od šeste ure dalje, je na letališču zavrvelo svojevrstno življenje. Strokovnjaki so pregledovali letala. Zadnja dela so se naglo bližala dovršitvi. Pričela pa je strašiti sapa. Za polet jeklenih ptičev nič kaj dobrodošla. Vendar ni dosegla večje hitrosti, kakor le 6 do 8 metrov na sekundo. Vrvež je postajal od ure do ure živahnejši. Letala so se drugo za drugim dvigala in se formirala v zraku v vse mogoče oblike. Nad Ljubljano so zabrneli motorji in dramili nedeljsko razpoloženega meščana. Piloti so bili izvrstno razpoloženi in so že dopoldne kazali svojo vratolomno umetnost. […] Bučanje je bilo vse silnejše. Zlasti krasen je pa bil pogled na skupino sedmih letal, ki so v podobi klina zadivila slehernega. Medtem pa so še neprenehoma, približno vsake pol ure, prihajali novi gostje s svojimi letali iz držav-sosed in iz naših krajev.«

Množice prihajajo na letališče
»Kmalu po prvi popoldanski uri so se na letališče kljub silni pripeki pričele stekati množice ljudstva iz mesta in okolice, pa tudi iz oddaljenih krajev. Zlasti je bilo opaziti živo zanimanje pri naših kmečkih fantih, ki so prihiteli s kolesi, peš, pa tudi kar z vozmi, kakor romarji. Proti drugi uri so se razvile po vseh dohodnih cestah nepregledne procesije. Avtomobili, vozovi, mladina, matere z otroki - vsepovsod podoba, ki človeka gane ob misli, da se skoro nihče ni zaprl v kako hladno uto in užival mir poletne nedelje. Ob pol treh je tu pa tam nastajala že kar huda gneča. Ceste so bile podobne neprenehoma valovečim rekam, ki so upadle šele po tretji uri.«

Letališka cesta. Foto: Rok Omahen
Letališka cesta. Foto: Rok Omahen

»Močen jugozapadnik je nebeška dobrota. Vročina je od trenutka do trenutka bolj neznosna. Obrobje letališča je podobno lahno se vzpenjajočim dolgim pisanim tribunam, ki rasto od trenutka do trenutka. Bliža se tretja ura. Sapa je močnejša. Zastave na visokih drogovih se sučejo, da osušeni les ječi. Okrog in okrog širnega letališča je življenje tako čudovito praznično, kakor more biti le tedaj, kadar se narod zaveda svoje rasti in dela. Okrog blagajn se tarejo vse večje množice nenehoma dotekajočega ljudstva, v restavraciji ni najti niti kotička. Vsak, ki premore nekaj drobiža se je zatekel v senco po kozarec piva ali druge osvežujoče pijače.«

Za varnost obiskovalcev je bilo poskrbljeno
»Za red skrbe ljubljanski stražniki in nekateri orožniki, vsega skupaj samo 39 mož. Pri dohodih so za pomožno varnostno službo razpostavljeni majhni oddelki vojaštva. Napeljane je med obema hangarjema in še nekaj izven njiju okrog 400 m vrvi in razpostavljenih je 100 belih zastavic. Okrog letališča pa patruljirajo štirje policisti na konjih. Vsa ta, zares skromna varnostna služba, z lahkoto zmaguje red, kajti vsa množica je sama bila vzorno disciplinirana in prav nikjer ni dajala povoda za intervencijo varnostnih organov.«

Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen

»Čeprav se je, kakor že omenjeno, izprva zdelo, da bo izredno huda vročina zadržala mnoge Ljubljančane in jih nagnala raje k hladnim vodam, je vendar dotok na letališče bil rekorden prav gotovo še večji, kakor pred leti ob prvem letalskem mitingu. Silovit je bil naval na oba posebna vlaka, železniška uprava je računala na svojih 3000 potnikov, dejansko pa se je nakopičilo na peronu in pred kolodvorom vse črno ljudstva. Že s prvim vlakom se je odpeljalo okrog 2500 ljudi, pri drugem pa je bil naval tako silen, da so morali garnituro izdatno podaljšati za nekaj prostornih vagonov, v katerih je bila taka gneča, da so jedva čakali, kdaj bodo po kratki, mučni vožnji, lahko zopet svobodno zadihali tam zunaj na polju. Potniške blagajne so morali zapreti, nakar je zaostala množica navalila na razpoložljive avtobuse, ki so nenehoma vršili promet. Tisoči in tisoči pa so se kar peš odpravili proti letališču, čeprav so glavne ceste bile škropljene, se je vendar dvigal prah, kakor da gredo Turki v deželo

Stavba aerokluba v Beogradu. Foto: Rok Omahen
Stavba aerokluba v Beogradu. Foto: Rok Omahen

V pričakovanju
»V okrašenem civilnem hangarju, v katerem je razpostavljenih deset širokih vrst stolov, venomer narašča število častnih gostov. Predstavniki vse ljubljanske družbe z odličnimi gosti iz Zagreba, Beograda, Novega Sada, Sarajeva in od drugod, zastopniki vseh naših društvenih slojev uradniške in vojaške hierarhije, udruženj in korporacij. Zunaj vsenaokrog pa množica tvori presenetljivo pisan, živ okvir letališča. Zlasti ob prihodu drugega posebnega vlaka iz Ljubljane se vsipajo celi roji ljudstva, ki se nato kar razlije in razgubi ob stranice aerodroma, ki ima pol milijona kvadratnih metrov prostornine [površine] in ga v pol ure komaj prehodiš.«
»Funkcionarji Aerokluba imajo še celo kopo drobnih opravkov. Urediti je treba mikrofon, postavljen na govorniški oder levo pred civilnim hangarjem. Zato od časa do časa zadoni zdaj gromko, zdaj hrapavo skozi zvočnike: `Halo, halo, pristopajte k Aeroklubu!´«

Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen
Kdo je bil Rado Hribar

Vabljeni tudi k ogledu oddaje Pričevalci, v kateri Peter Hribar, nečak umorjenih lastnikov gradu Strmol, podrobno opiše tragične dogodke. V oddaji Spomini pa lahko prisluhnemo zgodbi Angelike Hribar, ki prav tako ponuja izjemen vpogled v ta del naše zgodovine.

Trojni blagoslov novega letališča
»Ob 15.20 je stopil na govorniški oder predsednik ljubljanskega aerokluba g. Rado Hribar [1901–1944; umorjen na gradu Strmol, v času NOB-ja], ki je v kratkem prisrčnem govoru pozdravil številno družbo. Njegov pozdrav so gromko prenašali zvočniki.«

»Nato so svečeniki treh veroizpovedi izvršili blagoslovitev. Prvi je stopil na oder kanonik dr. Kimovec in slovensko izrekel blagoslovitev ter poškropil letališče na vse štiri strani. Obrede je občinstvo spremljalo stoje. Daljši obred je nato izvršil pravoslavni prota Budimir, za njim pa z lepo molitvijo muslimanski vojaški imam Ahmetaševič. Vsi trije svečeniki so opravili svoje obrede vznešeno in svečano.«

Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen

»Nato je stopil na govorniški oder ljubljanski župan dr. Puc in v naslednjem, lepo oblikovanem govoru dostojno poudaril pomen otvoritve aerodroma: `V času najtežje gospodarska krize se nam je posrečilo, da smo dosegli že več let zaželjeni cilj, svoje letalsko postajališče, aerodrom. V prvi vrsti gre zahvala za to našemu Aeroklubu, njega predsedniku g. občinskemu svetniku Radu Hribarju. narodnemu poslancu g. dr. Rapetu in našemu podžupanu g. prof. Jarcu […]«

Stane Rape. Objavil Slovenski narod, 17. 8. 1933. Foto: Arhiv NUK
Stane Rape. Objavil Slovenski narod, 17. 8. 1933. Foto: Arhiv NUK

Pozdravni let
»Stoječ ob mikrofonu na govorniškem odru napoveduje šef letalskega centra dr. Stane Rape [1898–1969] pozdravni let domačega letala `Lojzeta´ in najhitrejšega vojnega letala `Hawkerja´. `Lojzeta´ pilotira naš domači junak Janko Colnar [1896-1934; smrtno ponesrečil z letalom Lojze, leto dni kasneje], `Hawkerja´ pa vrli kapetan Džal. Že je Čolnar visoko v zraku in daleč izven letališča, menda že nad Ljubljano, ko zabrni `Hawker´ in se v burnem zaletu požene v sinjino. Prav kmalu dohiti `Lojzeta´ in že skupno v krogu dostojanstveno pozdravljata novo letališko polje. Džalovo letalo - mojstrovina letalske tehnike na vsem svetu — je kakor besen zmaj, a `Lojze´ sledi kakor pohlevna, okrvavljena lastavica. Srečno pristaneta oba in pozdravni let žanje najživahnejšo pohvalo vsega občinstva okrog letališča.«

V pričakovanju katastrofe
»Sledila je točka s padali. Iz skupine petih vojnih dvosedov v višini 600 m se je nenadoma zabliskalo: iz letal so skočile štiri svetle sence. Nastopil je trenutek grobne tišine. Tu pa tam se je začul vzklik, v katerem je bilo čutiti ne malo groze. In res, četrti padobran se je razvil šele po kakih 300 m. Z bliskovito naglico se je bližal k zemlji. Množici je zastal dih. Bilo je slišati le silno bučanje motorjev. Vse je čakalo katastrofe. Potem pa se je beli klobuk nenadoma zasvetil v solncu. Množica se je oddahnila. Padalo se je navidez za nekaj trenutkov ustavilo in potem pričelo lepo plavati proti zemlji. Ko je `pogumni´ letalec prispel na zemljo, je ta ali oni malo čudno gledal, zakaj se prav nič ne gane. Ali uganka je bila kmalu pojasnjena: neki reditelj je skočil na sredo letališča in slovesno dvignil - vrečo peska, jo prijel na zadnjem koncu in v veliko veselje gledalcev iztresel nemarno vsebino, zaradi katere je bilo toliko strahu. Ostala padala so prispela na tla točno kakor je predpisano.«

Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen

»Sledila je najbolj napeta izvedba akrobacij v zraku z letali `Hawker´ Rolls-Roys. Vrli kapetan Džal se je v elegantnem loku dvignil z letališča in kmalu dosegel višino 1000 m. S hitrostjo 360 km na uro je pričel izvajati tako vratolomne akrobacije, kakršnih Ljubljana še ni videla, pa tudi še marsikatero drugo mesto ne na svetu. Kapetan je nekaj sekund potem, ko je dosegel višino 1000 m, že tvegal hrbtni let, iz katerega je preskočil v vijak. V stoji barvi se je letalo svetlikalo srebrnobelo. Ali ob tej lepoti tehnike 20. stoletja se človek ni imel časa izgubljati. Kapetan Džal je iz višine pričel pikirati proti zemlji. Tonó, to je pad letala proti zemlji, da se vrti spiralno okoli svoje osi, je marsikomu povzročil trenutek groze. Toda kapetan Džal se je spet 50 metrov nad zemljo v trenutku dvignil in že letel na hrbtu, napravil looping, spet tonó, in je viharno pozdravljen pristal. Za njim se je dvignil njegov drug, znani in drzni letalec Leonid Bajdak [1894–1970]. Izvajal je skoro iste točke kakor kapetan Džal, le s tem razločkom, da se je povzpel v višino 1500 m in več in od tam pikiral proti zemlji. Tudi on je žel viharen aplavz, ko je pristal. Za temi res smrtno nevarnimi izvedbami dveh naših najboljših in hkrati tudi najpredrznejših pilotov se je dvignil v zrak predsednik Aerokluba Rado Hribar, da uniči znamenito `križarko´, ki je pred tedni strašila po ljubljanskih ulicah in zdaj čakala svoje usode na letališču. Predsednik Hribar je imel čudovito srečno roko. V elegantnem loku se je približal ladji in jo z nekaj bombami razbil, da je bilo videti na mah le ostanke ogrodja, ko so se razpršili debeli oblaki dima.«

V toplem poletnem večeru
»Zaradi močnega vetra so morale akrobacije domačega artista Janeza Mrvarja izostati. Solnce je že zahajalo. Glave so se pričele ohlajati. Na vrsto je prišla publika. Ljudje, ki so se bili priglasili za letenje, so obsuli potniška letala, ki so se dvigala drugo za drugim. Marsikatero materinsko srce je zatrepetalo, ko sta se sin ali hčer drznila zapustiti zemljo. Počasi se je zvečerilo. Množica se je razhajala. Dva dolga, dolga vlaka sta odpeljala le neznaten del gledalcev, avtomobilisti in avtobusi drugi mali del, ogromna večina pa se je vračala peš v Ljubljano in v vasi okrog letališča.«

Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen

»Še dolgo v pozni večer so nad letališčem bučali motorji. Potniška in športna letala kar niso zadostovala za veliko število tistih, ki so se priglasili, da zlete prvič v zrak. Vojaški piloti so smehljaje se zasedli svoja pilotska mesta pred motorji in sprejeli zdaj tega, zdaj onega in se dvignili v višave, da bi jih čim več doživelo zmagoslavje naše tehnike. Joj, kako čudovito so zaupali vsi vrlim pilotom, tem krepkim dušam, tem junaškim srcem!«

»Tako je potekel dan, ki ostane v zgodovini jugoslovenskega letalstva nepozaben praznik. Bil je to praznik, ko je sleherni pokazal svojo voljo, dati narodu po tolikih borbah v preteklosti veličino, da ga postavi v vrste narodov, ki so imeli srečnejšo preteklost kakor naš.«

»Disciplina, ki so jo danes pokazale vse silne množice, nas lahko navdaja z zadoščenjem in ponosom. Njej gre tudi glavna zahvala, da pripravljena reševalna služba, ki so se ji poleg drugih zopet stavili na razpolago naši vrli samaritani, ni imela prilike intervenirati zaradi kake nesreče. Opravka je imela le z ljudmi, ki jim je postalo slabo zaradi velike vročine.«

Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen

Pred 90 leti je bila pošta hitrejša kot danes
»Ljubljana, 29. avgusta. Tempo, tempo, tempo! Tak je duh današnjega časa čim hitrejše, tem boljše. Vsaka sekunda je dragocena, čas je zlato. Tudi Ljubljančani smo končno vendarle dobili zračno zvezo z drugimi kraji in s tem smo storili velik korak naprej. Ne samo, da lahko prispeš v tričetrt ure v Zagreb, v štirih urah pa v Beograd, tudi pisemska pošta je postala hitrejša. Že dolgo visi na poslopju glavne pošte v Šelenburgovi ulici modro barvan nabiralnik z napisom `Zračna pošta´. Pravo veljavo pa je dobil šele sedaj, ko je tudi Ljubljana priključena na omrežje zračnega prometa. Ako imaš kaj nujnega sporočiti prijatelju ali znancu v Zagreb, ti ni treba pošiljati brzojavke. Zjutraj oddaš pismo v nabiralnik, ga frankiraš z 2.50 Din in dve uri nato ga že ima v rokah naslovljenec. Dopisnico frankiraš le z znamko za 1.50 Din. Avijonska pisemska pošta iz Ljubljane se v Zagrebu raznaša že s prvo dostavo dopoldne, v Beogradu pa z drugo dostavo popoldne. Ekspresno pismo se dostavi takoj po prihodu avijona, frankira pa se tako kot običajno ekspresno pismo z doplačilom za avijonsko pošiljko. Zaenkrat pri nas še nimamo posebnih znamk za zračno pošto, jih bomo pa kmalu dobili. V rabi so navadne znamke, ki imajo le poseben žig. V kratkem bo mogoče pošiljati tudi zavoje in druge tovore, tako, da bodo avijoni prevažali poleg pisemske tudi blagovno pošto. Ljudje se zračni pošti očividno še niso privadili. Pošta odpošilja dnevno le 8-10 pisem, pričakovati pa je, da se bo zanimanje za zračno pošto znatno povečalo. V drugih državah je pisemska pošta zelo priljubljena, ker je le malo dražja od navadne, je pa mnogo hitrejša.«

Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen

Pošteno ljubljansko občinstvo le ni tako pošteno
»Pred dobrim tednom smo imeli velik praznik, z otvoritvijo ljubljanskega letališča smo se zvezali po najlepši in najkrajši poti z zunanjim svetom. Tako se tudi spodobi, saj se Slovenci radi potrkamo na svoja junaška prsa in povemo, da smo visoko kulturni. Letališče smo blagoslovili kar s tremi žegni - s katoliškim, pravoslavnim in mohamedanskim. In marsikaj lepega smo povedali ob otvoritvi, da smo ponosni na belo Ljubljano, da nočemo zaostajati za drugimi kulturnimi narodi, da imamo velik zmisel za napredek in kdove kaj še. To je bilo predzadnjo nedeljo. Dež torej še ni bil izpral z letališča trojnega žegna in prelepe besede so nam še živo zvenele v ušesih. V četrtek smo pa čitali poziv: Vrnite, kar je izginilo z letališča! In s trikrat blagoslovljenega letališča globoko vernega slovenskega ljudstva je šlo v svet poročilo, da je vzela noč 99 štirioglatih smrekovih palic z zastavicami, 29 rdečih zastavic na okroglih palicah, 15 kolov in 6 vreč jute. Ti pobožni slovenski kulturonosci so gotovo rabili palice z zastavicami, da pokažejo tujcem pot v najkulturnejši del Jugoslavije, s koli jih kanijo menda pozdraviti, vreče bodo pa rabili za izvažanje svoje v juto zavite kulturnosti na nekulturna zunanja tržišča. Čudno, da se aeroplanom ni nič zgodilo. Saj bi se dali s pridom porabiti za vališča, če že za nič drugega ne. Prihodnjič lahko popravimo, kar smo zdaj zamudili.«

Kraja letališkega inventarja je kmalu utonila v pozabo, saj se je le tri tedne po slovesnem odprtju novega ljubljanskega letališča že pripetila prva nesreča, ki je zahtevala življenja vseh na krovu. Več o prvi komercialni letalski nesreči na Slovenskem pa v prihodnjem prispevku.

Rok Omahen je dokumentalist-raziskovalec iz TV arhiva in dokumentacije RTV Slovenija. rok.omahen@rtvslo.si