Princesa Ksenija je bila prva voznica na Balkanu in bila je tudi ena prvih fotografinj, ki je na fotografijah upodobila črnogorsko pokrajino in njene ljudi. Foto: Galerija Fotografija
Princesa Ksenija je bila prva voznica na Balkanu in bila je tudi ena prvih fotografinj, ki je na fotografijah upodobila črnogorsko pokrajino in njene ljudi. Foto: Galerija Fotografija
Fotografije črnogorske princese Ksenije
Posebej zanimive so Ksenijine poetične fotografije, na katerih je pogosto upodobila člane kraljeve družine, kako zrejo v daljavo. Foto: Galerija Fotografija
Fotografije princese Ksenije

Črnogorska princesa Ksenja je bila prva voznica na Balkanu. Pa to niti približno ni bilo edino, kar je bilo v zvezi z njo nenavadnega. Zanimivo je tudi to, da so ji zaman iskali moža. Morda je nekaj k temu prispeval tudi dokaj neugoden razplet političnega dogajanja ob koncu prve svetovne vojne. Ta je trdno obstajala le kakšni dve leti. Že oklic Ksenjinega očeta Nikole za kralja in hkratna razglasitev kraljevine Črne gore sta bili nekoliko sporni, čeprav so dokumenti berlinskega kongresa, pomembnega za urejanje odnosov med vedno šibkejšim 'bolnikom na Balkanu' ali Osmanskim imperijem in evropskimi velesilami, leta 1878 Črni gori zagotovili neodvisnost. A že od leta 1912 se je Črna gora zapletala v balkanske vojne, nato pa je svoje naredila še prva svetovna vojna. Ob njenem koncu je bilo kraljevine konec in Nikola je z družino zapustil Črno goro.
Velika domoljubka, ki je ohranjala izročilo Petra II. Petrovića Njegoša
Zapustila jo je tudi Ksenija, in kolikor je znano, je tedaj tudi že dokončala svoj fotografski opus. "Tudi v vojni je bila nezlomljiva. Celo med bombnimi napadi je reševala zgodovinske spomenike in črnogorsko kulturno dediščino," je o Kseniji zapisal črnogorski politik in publicist Pero Šoć (1884-1966). Ksenija je veljala za zelo odločno in pogumno dekle; bila je dobra strelka in asistentka svojega očeta. Zanimala se je za politiko in med drugo svetovno vojno je celo ustanovila organizacijo za pomoč vojnim ujetnikom. Predvsem pa je bila velika domoljubka. "Mislim, da je domoljubje vrojen občutek, ki ne zahteva nagrade (kompenzacije)," je leta 1957 pisala Šoću. Svoje življenje je posvetila ohranjanju izročila oziroma ideala legendarnega vladike Črne gore in pesnika Petra II. Petrovića Njegoša. Ko je s fotografskim aparatom hodila (se tudi vozila) po Črni gori, je 'lovila' najlepše poglede na črnogorsko pokrajino in upodabljala je ljudi svoje dežele. Seveda so v opusu bogato zastopane tudi upodobitve kraljeve družine, tudi protokolarni dogodki fotografije, ki prikazujejo družabno življenje črnogorske elite. Ja, tudi tenis in golf so igrali in ženske so naokoli postopale z belimi parazoli. A obenem je bila ta družina zelo povezana s svojimi ljudmi.
Princese Ksenije dolgo niso obravnavali kot fotografinje. Šele po smrti leta 1960 so jo začeli prištevati med pionirke fotografske umetnosti. To si je tudi zaslužila. Njene fotografije razkrivajo njen dar za opazovanje detajlov in tudi dober občutek za kompozicijo. Te se je morda učila tudi od sestre Vjere, ki je bila slikarka. Zagotovo pa se od nje ni mogla naučiti občutka za dinamičnost fotografije. Fotografije, kot so tiste z motivi ribičev ali pa kraljeve družine na sprehodu, se na daleč ognejo suhoparnosti statične kompozicije in so živahne in življenjske. Njihov drugi pol so poetične krajine, s skoraj 'programsko' romantično postavitvijo modelov, s hrbtom obrnjenih proti gledalcu ob jezero ali neko drugo vodno površino in zazrtih v dalj, proti goram ali onkraj travnikov. Gre za raznolik fotografski opus, razpet med trenutnimi posnetki in zelo premišljenimi in načrtovanimi umirjenimi kompozicijami; v vseh primerih pa se princesa Ksenija izkaže za tehnično dovršeno fotografinjo.
Pisma iz črnogorskega Narodnega muzeja
Ksenijina zgodba je tragična. Do konca življenja ni mogla premagati domotožja. Upala je na vrnitev in upala je tudi na poplačilo krivic, ki so se zgodile njeni družini, in tako tudi na poplačilo škode, ki je bila prizadejana njenemu nekdanjemu domu. O vsem tem govorijo njena pisma Peru Šoću. V njih prepoznamo neupogljivo nrav. Tudi ko se je bližala 80. rojstnemu dnevu in ko tudi sredi petdesetih ni mogla pričakovati, da bo jugoslovanska država njej in drugim članom črnogorske dinastije izrekla čast in jih povabila domov, se je še vedno čutila del Črne gore; tudi Jugoslavije, v katere ljudi je verjela: "Zaradi vas in vaše pozornosti sem venomer sledila lepim in veličastnim dosežkom v naši domovini. Napredek, ki se je v njej zgodil, je izjemen in nihče ni srečnejši od mene, ko sliši o napredku, za katerim stojijo ljudje." Ta Ksenijina pisma so danes shranjena v Narodnem muzeju Črne gore. Ta hrani tudi fotografije, del katerih bo do 18. septembra na ogled v galeriji Fotografija.

Fotografije princese Ksenije