Fabiani kot mislec in človek

Z razstavo Adijo Dunaj, pozdravljen Štanjel! se je Arhitekturni muzej poklonil spominu na 140. obletnico rojstva Maksa Fabianija.

Janez Koželj, Nataša Kolenc in Tina Jazbec iz Ustanove Maksa Fabianija so razstavo, ki bo na ogled do 20. 12., razdelili na tri dele. V prvem sklopu je predstavljeno njegovo življenje in vzponi do začetka 1. svetovne vojne, drugi del je umeščen v čas od konca 1. do začetka 2. svetovne vojne, tretji sklop pa z originalnimi načrti in dopisi predstavi Fabianijeva prizadevanja za povojno obnovo Štanjela in Kobdilja.

Dvakrat je pomagal graditi zahod Slovenije
Namen razstave je obiskovalce spoznati s Fabianijem kot človekom, arhitektom in mislecem, ne graditeljem evropskega formata. O njegovi humanistični naravi govorijo predvsem številni dokumenti, ki sestavljajo tretji sklop razstave. Fabiani je številne od njih poslal Zavezniški vojaški upravi, ko se je po 2. svetovni vojni še enkrat lotil obnove Štanjela in Kobdilja. Že prej je ta dva kraja ob številnih drugih na območju Krasa, Posočja, Vipavskega in Goriškega znova pomagal zgraditi na ruševinah, ki jih je za sabo pustila 1. svetovna vojna.

Prvi dunajski arhitekt z doktoratom
Maks Fabiani se je rodil 29. aprila 1865 v Kobdilju. Po maturi na državni realki v Ljubljani se je podal na Dunaj, kjer je leta 1892 končal študij na Tehnični visoki šoli in postal diplomirani arhitekt. Med letoma 1893 in 1896 je sodeloval z Otom Wagnerjem, deset let po diplomi pa dobil tudi doktorat iz tehničnih ved kot prvi dunajski arhitekt. V študijskem letu 1917/18 je imenovan za rednega profesorja na dunajski univerzi, a se je že leta 1918 profesuri odrekel, saj je leto prej prevzel vodenje urada za povojno obnovo v Gorici.

Pustil pečat na Štanjelu
Leta 1918, na vrhuncu svoje akademske in ustvarjalne kariere, se tako Fabiani vrne v rojstni kraj in pomaga pri obnovi krajev v širši okolici Kobdilja. Med letoma 1919 in 1925 še vedno poučuje, in sicer umetnostno zgodovino na liceju v Gorici. Večino svojega časa pa namenja obnovi, med letoma 1935 in 1945 tudi županjevanju Štanjela, ki si mu prizadeva vrniti pomen, kakšrnega je imel kraj skozi stoletja.

Spodoben graditi tudi za malega človeka
Ko je Fabiani zapustil Dunaj, se je tako poslovil od velikega mesta in velikih arhitektur, saj se je na Primorskem posvečal predvsem t. i. mali arhitekturi, primerni za povsem običajnega človeka. Njegov vpliv se na zahodu Slovenije še vedno pozna, sega pa tudi čez mejo, saj se arhitekt ni brigal za spreminjanje meja. O tem na razstavi pričajo tudi različne fotografije in filozofski spis Acma, duša sveta, v katerem razglablja o videnjih in prepričanjih, ki so vodila njegovo delo.

Prijavi napako