Po štirinajstih letih sistematičnega razstavljanja dosežkov domačih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki delujejo v in ob polju arhitekture, smo prišli do neke kritične točke – njihovo delo je čedalje bolj podcenjeno, še manj spoštovana in upoštevana pri oblastniških instancah pa so mnenja in predlogi arhitekturno-urbanistične stroke glede politike načrtovanja in oblikovanja skupnega prostora. Foto: BoBo
Po štirinajstih letih sistematičnega razstavljanja dosežkov domačih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki delujejo v in ob polju arhitekture, smo prišli do neke kritične točke – njihovo delo je čedalje bolj podcenjeno, še manj spoštovana in upoštevana pri oblastniških instancah pa so mnenja in predlogi arhitekturno-urbanistične stroke glede politike načrtovanja in oblikovanja skupnega prostora. Foto: BoBo
Tudi v tokratno Inventuro so poleg projektov članov in članic DAL-a in projektov študentov in študentk ljubljanske Fakultete za arhitekturo, uvrščeni tudi projekti članov in članic drugih arhitekturnih društev iz Slovenije. Foto: BoBo
Arhitektka Sonja Miculinić, ki je razstavo postavila, je povedala, da le ta iz leta v leto kaže na dvig kakovosti arhitekturnih projektov v Sloveniji, tako profesionalnih kot študentskih. Foto: BoBo
Predsednica Društva arhitektov Ljubljana Maja Ivanič je pred večernim odprtjem razstave z obžalovanjem dejala, da se v arhitekturi v minulih letih prav nič ni spremenilo na bolje. Opozorila je na perečo situacijo arhitektov, ki se jim je dohodek v minulih letih znižal za kar 70 odstotkov. Foto: BoBo
Dvoumna podoba srečne begunke. (Begunsko naselje na območju zapuščene deponije Vrhnika.) Foto: Nenad Jelesijević
Begunci kot neprebivalci. (Begunsko naselje na območju zapuščene deponije Vrhnika.) Foto: Nenad Jelesijević

Po štirinajstih letih sistematičnega razstavljanja dosežkov domačih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki delujejo v in ob polju arhitekture, smo namreč prišli do neke kritične točke – njihovo delo je čedalje bolj podcenjeno, še manj spoštovana in upoštevana pri oblastniških instancah pa so mnenja in predlogi arhitekturno-urbanistične stroke glede politike načrtovanja in oblikovanja skupnega prostora. Ogrožen je sam smisel arhitekture kot humanistične discipline na presečišču znanosti in umetnosti gradnje, ob vsesplošnem vsiljevanju tržne logike pa se govori že tudi o presežnem številu arhitektov, čeprav bi se dejansko za vsakega lahko našlo neko pomembno delo.

O teh precej klavrnih trenutnih (vendar ne novih) razmerah je spregovorila Maja Ivanič, avtorica uvodnega besedila v katalogu razstave Arhitektura inventura in predsednica Društva arhitektov Ljubljana (DAL). Izpostavila je predvsem težave z medresorsko neusklajeno zakonodajo, ki tako rekoč onemogoča vsak poskus načrtovanja in uveljavljanja premišljene prostorske politike z občutkom za skupno. Še posebej je opozorila na to, da zakonodaja ne predvideva več obveznih javnih arhitekturnih natečajev, posledično se javni denar lahko porablja netransparentno, pri tem pa svoje ozke interese namesto javnosti uveljavljajo posamezniki na ključnih položajih oziroma z njimi povezane interesne skupine. Poudarek kritike stanja stvari ob odprtju razstave je torej bil na problematiki javnega (ob čemer se je treba zavedati, da javno še ne pomeni skupnega), kar lahko razumemo kot prispevek k premiku s še do nedavnega utečene miselnosti o arhitekturi kot privilegirani, od skupnosti oddaljeni dejavnosti, bodisi v službi zasebnega, korporativnega ali državotvornega interesa.

Če se s širšega konteksta vrnemo na samo razstavo, bomo najprej lahko ugotovili, da je zajela širok nabor projektov. Tudi v tokratno Inventuro so, poleg projektov članov in članic DAL in projektov študentov in študentk ljubljanske Fakultete za arhitekturo, uvrščeni tudi projekti članov in članic drugih arhitekturnih društev iz Slovenije.

Ker je bilo v zadnjih dveh letih zaslediti več projektiranja vrtcev in šol, ponuja razstava sorazmerno več predstavitev objektov, zgrajenih za potrebe izobraževanja kot v preteklosti, hkrati pa je opazen padec na področju produktnega oblikovanja – posledica zmanjšanja produkcije je zgolj en razstavljen izdelek, luč iz furnirja Storž 9 (avtorja: K. Lipnik Vehovar, A. Vehovar). Predstavljeni projekti so sicer zajeti v devetih tematskih sklopih: Arhitekturna kultura, Oblikovanje, Interjerji, Enodružinske hiše, Večstanovanjska gradnja, Poslovne stavbe, zdravstvene ustanove in turistični objekti, Izobraževalni, kulturni, verski in športni objekti, Javna infrastruktura, urbanizem in odprti prostor ter Študentski projekti.

Nekaj poudarkov z razstave
Zaradi izhodiščno predstavljenih družbenih okoliščin oziroma konteksta, ki neizogibno vpliva na umestitev pregleda dveletne arhitekturne produkcije v tukajšnji (politični) prostor, bomo v prispevku komentirali zgolj nekaj po našem mnenju simptomatičnih razstavljenih projektov. Naš namen tako ni bil zajeti neko polno podobo razstave, temveč le nekatere njene fragmente, ki vsak po svoje komunicirajo z obstoječimi prostorskimi izzivi. Pri tem so nas zlasti zanimali pogledi študentov in študentk arhitekture.

Znotraj ne tako obsežnega tematskega sklopa Večstanovanjska gradnja je na ogled tudi predstavitev stanovanjsko-poslovnega kompleksa Situla v Ljubljani (M. Bevk, V. Perović, A. Ukmar et al.), sicer dobitnice lanske Plečnikove nagrade. Zdi se, da predstavitvi manjka pomembno kontekstualno pojasnilo, ki pa bi pomenilo določen poseg postavljavke razstave Sonje Miculinić (DAL) v predstavljeno podobo objekta. Umestitev tovrstnih gradenj v okolje je namreč del širših gentrifikatorskih posegov, kar še ne pomeni, da objekt ni odlično oblikovan, nasprotno, a nas glede na širši nepremičninski položaj (nedosegljivost stanovanj in celo možnosti zadolževanja za mnoge) opozarja na umetno ustvarjen kontrast med novim luksuzom (menda večinoma praznih stanovanj) in vedno bolj odmaknjeno idejo o kakovostnih stanovanjih za vse. A presenetljiva (namerna?) ironija postavitve razstave je, da je na hrbtni strani omenjene predstavitve (na drugi strani samostoječega razstavnega panoja) njeno svojevrstno naličje – projekt Izkustvena razstava Ignoranca = tema = ovira (A. Struna Bregar, L. Kavčič, K. Dešman) iz sklopa Arhitekturna kultura, ki nam odkrito zastavlja tudi naslednji vprašanji: »Smo v grajenem prostoru enakopravni? Je kakovostna in vključujoča arhitektura res luksuz?« Čeprav se projekt nanaša na dostopnost do prostorov glede na senzorno in gibalno oviranost, je njegovo sporočilo mogoče brati tudi širše.

Projekt (A. Bajrović, P. Žitnik) v razstavnem sklopu Oblikovanje je pravzaprav prostorska instalacija, sestavljena iz elegantnih minimalističnih lesenih elementov, ki, kot so zapisali njeni ustvarjalci, »temelji na raziskavi odnosa vizualne pojavnosti lesa v naravnem okolju in umestitvi v umetno okolje«. Ob tem je bilo zaznati še nekaj bolj eksperimentalnih objektov, ki si zaslužijo pozornost, saj se v svojem konstruktivističnem pristopu odmikajo od običajne kompleksnosti utilitarnega arhitekturnega objekta in nam odpirajo dobrodošlo, a pogosto spregledano perspektivo »primitivne« arhitekture in arhitekturnega eksperimenta nasploh. Eden takšnih je projekt v sklopu Študentski projektiEndor hiške na drevesih v Žužemberku (J. Díaz, Á. Gomis, J. Guerra, A. Olaya, A. Payá, F. J. Rodríguez), ki so ga zgradili študenti in prostovoljci v sklopu evropskega srečanja študentov arhitekture EASA013.

V istem sklopu je tudi projekt Promenada med stebri (A. Golmajer, M. Rijavec, P. Senčar, A. Simčič, K. Marinič, I. Hovnik), predlog umestitve treh ljubljanskih umetniških akademij v prostore nekdanje tiskarne Mladinska knjiga, ki jih je leta 1963 projektiral Savin Sever. Ideja povezave med akademijami je pragmatično zgrajena na rahli transformaciji obstoječe arhitekture, predvideva pa tudi trg, ki kompleksu dodaja simbolično razsežnost odprtega prostora skupnega. Obstoječim objektom treh akademij kronično manjkajo ravno prostori skupnega, a je ideja o tovrstnih prostorih videti obrobna v času, ko so nadzorne kamere na fakultetah že povsem samoumevne. Kritične obravnave politik upravljanja prostorov – tudi v študentskih delih – so pravzaprav redke ali preslišane. Bi bilo smotrno, da prihodnja Arhitektura inventura zajame tudi pregled teoretskih refleksij, ki gredo v to smer?

Kritični pogled smo pogrešali predvsem pri projektu Begunsko naselje na območju zapuščene deponije Vrhnika (D. Košak, M. Žugič, L. Sebastiao, K. Adamič, K. Štepic, Z. Košnik, L. Dovč, Š. Štremfelj, L. Čalasan Dorn, P. Colarič, M. Brvar). S projektom se želijo zagotoviti nastanitvene zmogljivosti za begunke in begunce, predvsem iz Sirije, a pokroviteljski način, s katerim se skupina študentk in študentov 2.–5. letnika loteva problema kljub dobrim namenom pravzaprav zagotavlja pogoje za segregacijo. Dodana nasmejana podoba srečne begunke jih le še poudarja, prav tako priložena skica sestavljanke (puzzle), ki jasno ločuje med begunci na eni in prebivalci na drugi strani, begunce torej razume kot neprebivalce. Arhitekturo zgoščene poselitve se tako razume predvsem kot – sicer všečno oblikovano – tehnologijo obvladovanja prostora, ki v resnici perpetuira izključevanje, na katerem temelji obstoječa družbena ureditev. »Drugost« se namreč dobesedno množično in sistematično izloči, skoraj izbriše, saj se jo utabori na obrobju urbanega območja oziroma getoizira, kar je praksa podobna modelu značilnih stockholmskih satelitskih naselij – eno izmed teh je Husby –, ki obkrožajo elitistično zasnovano središče mesta in so zrasla v času množičnega priseljevanja poceni delovne sile z Vzhoda na Sever.

V času razstave bo šest predavanj in šest študentskih predstavitev, povezanih z razstavo, pod skupnim naslovom Arhitekti imamo rešitve, s katerimi želi organizator opozoriti na pomen urejenega prostora in pokazati, da arhitektke in arhitekti znajo razmišljati večplastno in iz povsem nasprotujočih si dejstev oblikovati optimalne prostorske, oblikovne in socialne ideje. Predavanja in študentske predstavitve se bodo zvrstili ob razstavnem prostoru, ob četrtkih – 19. 2., 26. 2. in 5. 3. 2015 –, vsakič ob 17. uri.

12. 3. 2015 ob 17. uri bo še okrogla miza Kdo se boji arhitekturnega natečaja?, posvečena problematiki, ki jo je odprla odprava instituta javnega arhitekturnega natečaja.

Med projekti iz standardno kakovostnega nabora v sklopu Interjerji so še posebej zgovorni tisti, ki se vidno naslanjajo na funkcionalizem modernistične dediščine oziroma se izogibajo rabi samozadostnega oblikovanja. Prenova hiše B v Vižmarjah (P. Boršič) in Stanovanje TB (M. Ivanič) sta takšna primera, ki učinkujeta s premišljenimi rabami preglednih, ravnih in odprtih površin ter z občutkom za osvetlitev in detajl. Namesto odvečnih lepotilnih posegov v prostor se njuna avtorja raje posvečata možnostim, ki omogočajo čim večjo svobodo gibanja stanovalcev in stanovalk, kar nekoliko spominja na značilen pristop arhitekta Stanka Kristla.

Kaj, kam in kako po inventuri?
Modernistična ideja o arhitekturi, ki naj bi družbi omogočala bolj človeški obraz, se danes kaže v neki precej sprevrženi obliki. Arhitektura je – še vedno in še bolj kot nekoč – predvsem v službi finančnega dobička, arhitekturna stroka pa se večinoma oklepa obstoječih mehanizmov delovanja. Četudi se namreč soočajo z drastičnimi »deregulacijskimi« ukrepi države na področju načrtovanja prostorov in gradenj, ki jih je izpostavil tudi organizator pričujoče razstave, je videti, da je artikuliranega aktivizma med arhitektkami in arhitekti bolj malo. Zakaj je tako, iz pričujočih razstavljenih projektov verjetno ne bomo izvedeli, a se nam bodo ob njihovem ogledu vendarle odprle neke nove smernice pri premišljevanju možnosti aktivne vloge ne le arhitektov in arhitekt, temveč vseh, ki znotraj družbe potrebujemo organiziran prostor vsakdanjega življenja, ki se mu v najširšem smislu reče – arhitektura.

Pomeni to, da je prišel čas za samoorganizacijo prostorskih potreb, za prekinitev dolgega čakanja na rešitve od zgoraj? Verjetno prej kot peščica uspešnih, zvezdniških oziroma premožnih arhitekturnih birojev se bodo s tem vprašanjem spopadali (prihajajoči) mlajši arhitekti in arhitektke, ujeti v pasti privatizacije in prekernosti. Ker so se večinoma prisiljeni iti neusmiljeno tekmovanje na trgu neenakih možnosti, bodo njihove osebne in kolektivne izkušnje arhitekture in urbanizma onkraj dušeče paradigme zasebne lastnine toliko bolj dragocene.