Eno različico slike hrani pariški muzej d'Orsay. Foto:
Eno različico slike hrani pariški muzej d'Orsay. Foto:
Vincent van Gogh, portret Dr. Gacheta, 1890
Različica, ki je na koncu pristala v rokah japonskega bogataša, je bila med drugo svetovno vojno za hip last Hermanna Göringa, ki jo je prodal naprej.

Naslikal sem portret M. Gacheta z melanholičnim izrazom, ki je morda na prvi pogled videti kot grimasa ... Žalosten, a nežen, takšen, kakršnih bi moralo biti veliko portretov ... Obstajajo moderni portreti, ki se jih da gledati dolgo časa, in ki jih bodo morda še čez sto let opazovali s hrepenenjem.

Vincent van Gogh, v pismu bratu (1890)

Portret, ki je bil spravljen v bančnem sefu v Atenah, bi se po mnenju nekaterih izvedencev, ki še preverjajo njegovo avtentičnost, lahko izkazal za poslednjo sliko, ki jo je kdaj ustvaril Vincent van Gogh. Platno in beležka s kupom skic, ki so se našli med zapuščino grškega partizana iz druge svetovne vojne, dajejo slutiti, da je postimpresionistični slikar morda narisal še tretjo različico portreta svojega zdravnika, dr. Gacheta, morda le nekaj dni, preden ga je nenadno poslabšanje duševnega zdravja pri 37 letih privedlo do samomora.

Kako je slika torej prišla v roke svoje zdajšnje lastnice, Dorette Peppa? Zgodba se začne v Franciji, sredi vihre druge svetovne vojne. Nacisti so sliko zaplenili neki judovski družini; po vkorakanju nemških sil v Grčijo (aprila 1941) so jo prenesli v Atene, kjer so ustanovili razstavni prostor za naropano umetnost. Peppa trdi, da je sliko "osvobodil" njen oče Meletis, pomemben član grškega osvobodilnega gibanja, ki je v zadnjih dneh okupacije leta 1944 sodeloval v napadu na nemški vlak.

"Rešili so še več dragocenosti, toda to je moj oče, ki je uvidel njeno izjemno vrednost, za več let spravil na varno mesto." Sama jo je pred leti pokazala direktorju grške Narodne galerije, ki je preučil poteze s čopičem in podpis ter ji zagotovil, da ima resnično van Goghov original; sliko je nato spravila v sef.

Kemija ne laže?
Preiskave drugih strokovnjakov so prvo oceno menda potrdile. "Slika je prestala že več laboratorijskih preiskav in sam sem popolnoma prepričan, da je original," pravi umetnostni zgodovinar Athanasios Celia. "Preučili smo starost uporabljenih materialov, ki to potrjuje. Ker sta bila že znana portreta Dr. Gacheta naslikana proti koncu van Goghovega življenja, se zdi, da bi bila lahko manj natančna, tretja različica slike lahko poslednje umetnikovo delo."

Svet je do zdaj poznal dva portreta zdravnika, ki je za van Gogha skrbel v poslednjih mesecih njegovega življenja; enega hranijo v pariškem Musée d'Orsay, drugega pa je leta 1990 na dražbi za 48 milijonov funtov kupil japonski industrialist Rjoei Saito (nakup je 14 let držal rekord za najdražjo sliko, prodano na dražbi).

Trohica dvoma ostaja
Toda ker je trg z umetninami preplavljen s ponaredki van Gogha, se skeptikom porajajo vprašanja tudi v zvezi z atensko najdbo. Leta 1990 je na primer izbruhnil škandal, ker je nekaj strokovnjakov trdilo, da je slika v muzeju d'Orsay ponaredek, in da je bil v goljufijo vpleten celo sam portretirani doktor. Peppa svojo sliko brani z argumentom, da nacistični žig na hrbtni strani slike priča o njeni avtentičnosti.

Identitete judovske družine, kateri je bila slika ukradena, še niso uspeli odkriti. Ker se ni nihče javil kot prvotni lastnik, slika, ki je po nekaterih ocenah vredna sto milijonov dolarjev, po grškem zakonu pripada Peppi.

Ana Jurc

Naslikal sem portret M. Gacheta z melanholičnim izrazom, ki je morda na prvi pogled videti kot grimasa ... Žalosten, a nežen, takšen, kakršnih bi moralo biti veliko portretov ... Obstajajo moderni portreti, ki se jih da gledati dolgo časa, in ki jih bodo morda še čez sto let opazovali s hrepenenjem.

Vincent van Gogh, v pismu bratu (1890)