MMC priporoča
(3)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.6 od 14 glasov Ocenite to novico!
Svetlana Spajić nastopa in uči tradicionalne srbske in balkanske pesmi že od leta 1993. Za krajša in daljša obdobja obiskuje vasi in se poučuje o ustni tradiciji in kulturi med vaškimi pevci. Njeno osrednje zanimanje so starodavne tradicije, ki se prenašajo samo ustno; netempirano a capella petje srbske tradicionalne pesmi in petje z območja Balkana ter njegove edinstvene vokalne tehnike, okraševanje, jezik, funkcije in pomeni. Foto: Nada Žgank
Svetlana Spajić je v Ljubljani vodila delavnico v okviru projekta Srečevanje glasov. Mednarodni umetniški projekt povezuje po-ustvarjalce ljudskega petja iz različnih držav. Ti so v enem letu ob gostovanju predstave Irene Tomažin Okus tišine vedno odmeva ter skozi delavnice, okrogle mize in pogovore raziskovali ljudsko petje in izročilo ter načine bivanja ljudske pesmi na sodobnih odrih. Projekt je potekal v produkciji zavoda Emanat, ko-produkciji zavoda Maska in Cankarjevega doma Ljubljana ter v sodelovanju z mednarodnimi partnerji Udruženje za kulturu i umjetnost CRVENA (Sarajevo, BiH), Interzone Festival (Novi Sad, SRB) in Grotowski Institute (Wroclaw, PL). Foto: Nada Žgank
Svetlana Spajić se je učila pri najboljših lokalnih vaških pevcih; pela je tudi z nekaterimi velikimi svetovnimi imeni tradicionalnega petja, kot so Hronis Aidonidis, Domna Samiou, Yanka Rupkina, Bokan Stankovic, ter sodelovala z umetniki, kot so Marina Abramović, Robert Wilson, Antony Hegarty, William Basinski, Sainkho Namtchylak, Boris Kovač, Stella Chiweshe, Balkan Beat Box. Foto: Nada Žgank
       V teh pesmih je zbrana esenca ljudstva, vse najlepše, kar je skupnosti uspelo zbrati ob vseh mukah in bojih za preživetje.       
Na univerzi v Beogradu je študirala angleščino in književnost, nato pa je začela obiskovati vaške in krajevne pevce ter se od njih učiti tradicionalnega starodavnega petja, ki se prenaša le ustno. Zdaj na mlajše tudi prenaša starodavne tradicionalne oblike petja, kot so "na glas", "ganga", "kolanje", in stare pevske tehnike, kot so "potresanje", "orzenje" in podobno. Foto: Nada Žgank
Tradicija ne more kar izginiti, meni Svetlana Spajić. Z malo časa in truda lahko marsikaj ponovno obnovimo. Hkrati poudarja, da je tradicija življenje in bivanje v sedanjem trenutku, tudi če ne obstaja ve v obliki, v kakršni je obstajalo nekoč. Tradicija je svoboda in prenašamo jo ljudje, ko se v tem trenutku dajemo takšni, kakršni smo. Foto: Nada Žgank
Starinske načine petja najhitreje osvojimo, kadar imamo poleg sebe tradicionalnega pevca, ko petje slišimo v živo, hkrati občutimo popolno energijo tega petja in ljubezen te osebe do petja. Zvok pri tem slišimo zelo detajlno, ljudje so si med petjem tudi telesno zelo blizu. Foto: Nada Žgank
       Da bi te pesmi oživele, da lahko posredujemo doživetje, ki jih te pesmi nosijo, moramo izkušnjo deliti z drugimi in se moramo nasloniti na nekoga.       
Individualno, s poslušanjem terenskih posnetkov med štirimi zidovi, se teh pesmi ne moremo učiti. Danes imajo mladimi umetniki vsak svoj sistem za razvijanje glasu, a v resnici sploh ni pomembno, kaj počneš in kako, važno je le, da vam da začetno energijo. Privatno ukvarjanje s petjem nikamor ne pelje, tradicionalno znanje vam mora nekdo predati. Mladim Svetlana Spajić svetuje, da se učijo pri tradicionalnih pevcih, da se pogovarjajo s starejšimi, in če nič drugega, da obiščejo svoje stare starše in se pogovarjajo z njimi, tudi to pomaga razumeti te pesmi in pridobiti občutek predajanja tradicije. Foto: Nada Žgank
"Močan glas sam po sebi ne pomeni nič. Zvok je kot milni mehurček in z dihom ga je treba pazljivo razširiti. Če diham prehitro, ga ne morem napolniti, če prepočasi, se zvok tudi ne more zgraditi. Pomembna je izkušnja, kako prebuditi zvok, ga ujeti in ga oblikovati. Kadar kričite, je to mrtev zvok. Če mora zvok doseči neko točko, z vpitjem tega ne bom dosegla, lahko pa si zamislim val, ki potuje in zvok z njim." Foto: Nada Žgank
       Za mene je zvok objektivna realnost; ne nekaj subjektivnega, kar prihaja le iz mene, temveč obstaja povsod okoli nas.       
"Osebno me navdušuje njihova hierarhija, v kateri posameznik nastopa kot osebnost s svojimi značilnostmi in ima hkrati odgovornost, do Boga, skupnosti in družine, pa tudi do sebe. Vedno me je fasciniralo, kako je tam vse to v ravnotežju; vsak se zaveda svojega mesta, brez lažne skromnosti, pa tudi brez prepotentnosti." Foto: Nada Žgank
Ob koncu enoletnega projekta Srečevanja glasov (Co-voicings) je izšla tudi knjiga Srečevanja glasov (Co-voicings) - Med občinstvom in občestvom - ljudska pesem na sodobnem odru, v kateri so objavljeni intervjuji in prispevki poustvarjalcev ljudske pesmi - v njej najdemo razmišljanja Boštjana Narata, Bogdane Herman, Svetlane Spajić, Natalke Polovinke, Ljobe Jenče, Damirja Imamovića, Katarine Juvančič in Irene Tomažin, tudi avtorice intervjujev in urednice knjige. Foto: Nada Žgank
       Tako ljudska pesem v vsakem obdobju doživi svojo sodobno različico, ki se hrani iz preteklega in oblikuje prihodnje. Je kot živa preteklost, ki nam pripoveduje o nas samih, o načinih našega bivanja in izražanja.       
 Irena Tomažin, avtorica projekta in knjige Srečevanja glasov
"Ni nujno, da te sprejmejo takoj, saj včasih starejši človek težko najde čas zate, pogosto so bolni in nezaupljivi, te sprva le tolerirajo, na koncu pa te sprejmejo in komaj čakajo na tvoj obisk. Zdaj ne prihajam več k njim, da bi se učila pesmi, temveč da se pogovarjamo, družimo, tudi da jaz pojem njim in oni poslušajo. Prinesejo še svoje noše, se slovesno oblečemo in se fotografiramo, ker želijo, da trenutek ostane shranjen za potomstvo. Nič jim ne pomeni denar ali ime, pomembno pa jim je, da cenite njihova način življenja in razumevanje sveta." Foto: Dalibor Talajić

Dodaj v

Tradicionalna ljudska pesem je odmev realnosti v večnosti

Intervju s Svetlano Spajić
13. april 2014 ob 16:49
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Tradicijo prenašamo, ko se v tem trenutku dajemo takšni, kakršni smo," pravi Svetlana Spajić, poustvarjalka tradicionalnega petja in glasbe. Starodavnih ljudskih pesmi se uči pri najboljših krajevnih in vaških pevcih.

Tradicionalno srbsko in balkansko pesem poučuje in poje od leta 1993. Ob obiskih vasi spoznava ustno tradicijo in kulturo med vaškimi pevci. Pesmi imajo v teh skupnosti poseben pomen – pesem nadomešča vse, kar nam je danes dostopno, vse tisto, s čimer si mi olajšujemo življenje, ima povezovalno in družabno funkcijo, povzema vse pripovedi in prepričanja, ki so za neko skupnost pomembni, vse, kar skupnost ob vsakodnevnih bojih za preživetje želi ohranjati v skupinski zavesti.

Tradicionalno ljudsko petje, ki se prenaša samo ustno, izraža tudi poseben odnos do življenja, pri katerem ni najpomembnejša melodija ali glas, temveč izkušnja in občutje, s katerim posredujemo doživetje, ki ga opisuje pesem.

Svetlana Spajić je Slovenijo obiskala v okviru projekta Srečevanja glasov (Co-voicings) v produkciji zavoda Emanat, ki se je osredotočal na preplet ljudskega petja in vednosti ljudskega izročila s sodobnimi umetniškimi praksami. Tudi Svetlana Spajić poleg poustvarjanja in prenašanja starodavnih tradicij sodeluje s sodobnimi umetniki; morda najodmevnejši je projekt Življenje in smrt Marine Abramović v režiji Roberta Wilsona, kjer je sodelovala kot skladateljica, ustvarjalka besedil in nastopajoča.

Stari vaški pevci petje razumejo drugače kot mi. Nikoli ne bodo rekli, da si nekaj lepo zapel, temveč jim je pomembno, kaj sporočaš in posreduješ s pesmijo.

Res je, živimo v popolnoma drugačnem svetu kot stari vaški pevci in v tem svetu ustne tradicije veljajo drugi zakoni. Ljudski pevec, nosilec izvorne tradicije, ne pozna kategorij, s katerimi opisujemo pesem; intonacija, melodija ali ton so za njih nepomembni, saj celoten fenomen zvoka, glasu, petja in ustvarjalnega dejanja doživljajo drugače. Na primer, o zlatiborski kajdi, zelo stari obliki petja z dolgim tonom, ki jo pojeta dva pevca, bi mi govorili kot o dvoglasju, o prvem in spremljevalnem glasu, za njih pa je edina realnost pri takšnem petju soglasje, pri katerem ne razločujejo dveh glasov. Zlatiborske kajde ne pojejo tako, da bi en pevec začel, drugi pa mu nato sledil, pa tudi ne tako, da bi si zapomnili melodijo pesmi. Za njih obstaja zgolj zvočno gibanje; pevca začneta pri enem tonu in vesta, kje morata končati, vmes pa je pesem odvisna od trenutka in pevca morata poslušati drug drugega.

Drugi primer, ki kaže, da čas in prostor doživljamo drugače kot pevci tradicionalne ljudske pesmi, je istost. Tisto, za kar mi menimo, da je identično, v tradiciji ni. Ljudski pevec vsakič znova pesem poje drugače, glede na dani trenutek, podobno kot otroku večkrat pripovedujemo isto pravljico, pa nikoli ne bomo uporabili istih besed in istih podrobnosti. Ko pripovedujemo zgodbo, vemo, kateri deli te zgodbe so poglavitni za to zgodbo in ostajajo vsakič isti ter kje lahko vnesemo nekaj svojega, kar nam v tistem trenutku pride na misel. Kadar nekaj le kopiramo od besede do besede, na ta način potvarjamo stvarnost, kar pa ni naravno. Jaz danes nisem enaka, kot sem bila včeraj, in tudi jutri ne bom enaka, kot sem danes, čeprav sem še vedno jaz.

Je ta (ne)identičnost povezana tudi z vašim pogledom na tradicijo? Poudarjate namreč, da je tradicija svoboda. Tradicija je vez med preteklostjo in prihodnostjo, a ne gola ponovitev.

Kadar nekaj zgolj ponavljamo, je to mrtvo, tradicijo pa prenašamo ljudje v sedanjem trenutku, ko se v tem trenutku dajemo takšni, kakršni smo. Vsak poskus ohranjanja ali konzerviranja negira življenje in tradicijo, zato se mi zdijo mnenja v smislu "to pa ni tradicionalno" nerelevantna. Tradicionalno doživljamo različno in sodimo po različnih kriterijih, a za mene je to življenje in bivanje, tudi v ljudski pesmi. Morda res ne obstaja več v obliki, v kakršni je obstajalo nekoč, morda pevci niso več tako spretni, kot so bili, a smo, kakršni smo, in takšni v tem trenutku prinašamo tradicijo. Tudi danes v mestu nekateri otroci znajo zapeti in zaplesati kolo. Vedno obstajajo posamezni nosilci tradicije, zato ne verjamem, da lahko tradicionalno petje in igranje kar izgineta.

Tradicionalno ljudsko petje je povezano tudi s pogledom na svet in odnosom do življenja, ki se v vaseh, kjer se ohranja, razlikuje od našega mestnega tempa in razumevanja življenja.

Življenje posameznika danes v mestu je nekaj drugega kot življenje pred sto leti na vasi; drugače doživljamo svoj položaj v svetu, močno se je razpasel individualizem, pomembne so nam lastne potrebe, sistem vrednosti in hierarhije, ki je veljal v starem, vaškem svetu, nam je tuj. Osebno me navdušuje njihova hierarhija, v kateri posameznik nastopa kot osebnost s svojimi značilnostmi in ima hkrati odgovornost, do Boga, skupnosti in družine, pa tudi do sebe. Vsak lahko uveljavlja svojo posebnost in osebnost, a ne da bi pozabil na te odnose, na svoj dolg in odgovornost. Vedno me je fasciniralo, kako je tam vse to v ravnotežju; vsak se zaveda svojega mesta, brez lažne skromnosti, pa tudi brez prepotentnosti. Dober pevec bo na primer rekel, da je najboljši v svoji vasi, a v sosednji obstaja boljši; ne bo se ne hvalil ne pritoževal. Ti ljudje o stvareh govorijo tako, kot stvari so.

Pevce tradicionalnih pesmi obiskujete po vaseh in se petja učite neposredno pri njih. Je to edini pravi način za učenje takšnega petja?

Individualno, s poslušanjem terenskih posnetkov med štirimi zidovi, se teh pesmi ne moremo učiti. Da bi te pesmi oživele, da lahko posredujemo doživetje, ki jih te pesmi nosijo, moramo izkušnjo deliti z drugimi in se moramo nasloniti na nekoga. Šele skozi drugega lahko razumem in spoznam sebe. To je tradicija in trenutek predajanja tradicije. Sama sem imela srečo, da sem našla te pevce – sedaj so, če so še živi, stari okoli 90 let. Posamezne pevce lahko najdemo tudi v mlajših generacijah, rojenih v 50-ih in 60-ih, in mlajše želim opogumiti, da jih poiščejo. Če ne najdejo tradicionalnih pevcev, jim svetujem, da se pogovarjajo s starejšimi, in če nič drugega, da obiščejo svoje stare starše in se pogovarjajo z njimi, tudi to pomaga razumeti te pesmi in pridobiti občutek predajanja tradicije.

Pri tradicionalnih pesmih, ki se prenašajo ustno, je pomembno, da se vzpostavi oseben odnos. Sama vedno povem, da to pesem pojeta na primer Anka in Rumena iz Marinovca pri Zaječaru, v nasprotju z akademskim prostorom, ki terenske posnetke pogosto jemlje kot material za poslušanje in analiziranje, pevce kot objekte in delovni material, z evrocentrizmom v proučevanju tradicionalnih kultur želi vse ukalupiti v naš sistem, vse analizirati in razložiti, čeprav to nima veze s tem, kar proučujemo oziroma s tem, kar to zares je.

Kako so vas pevci sprejeli? Verjetno ni najlažje, ko v vas pride neznana oseba, da bi se od njih učila petja? In kako so ta srečanja vplivala na vas? V enem izmed intervjujev ste povedali, da vas tudi na avdiciji pri Robertu Wilsonu ni bilo strah, saj ste bili po srečanjih s starimi ženami po vaseh pripravljeni na vse.

Ko so tradicionalni pevci prepoznali in potrdili moje delo, sem vedela, da sem na dobri poti. Takrat sem občutila svobodo in moč, da tradicionalno petje prenašam dalje. Njihova potrditev je kot neke vrste iniciacija. Obiskovala sem odlične in zelo poznane pevce, jim pela, se pridružila skupnostim in skupinam, da smo skupaj peli. Seveda me je tu spremljalo veliko negotovosti in strahov, ali bodo moje petje prepoznali kot svoje. Na srečo nisem bila zavrnjena kot tujka, ampak so me sprejeli, postala sem članica veliko vaških pevskih skupin, in kolikor le lahko, jih še vedno obiščem. Da nekdo iz mesta tega ne zmore, je samo naš predsodek. Tradicije ne moremo kar tako uničiti. Marsikaj lahko ponovno obnovimo, vzpostavimo, le z malo časa in truda. Morda se včasih stari in mladi res ne razumemo, a starejši kaj hitro začutijo, če nekdo izkazuje strast za to, kar sami znajo in živijo. Ni nujno, da te sprejmejo takoj, saj včasih starejši človek težko najde čas zate, pogosto so bolni in nezaupljivi, te sprva le tolerirajo, na koncu pa te sprejmejo in komaj čakajo na tvoj obisk. Zdaj ne prihajam več k njim, da bi se učila pesmi, temveč da se pogovarjamo, družimo, tudi da jaz pojem njim in oni poslušajo. Prinesejo še svoje noše, se slovesno oblečemo in se fotografiramo, ker želijo, da trenutek ostane shranjen za potomstvo. Nič jim ne pomeni denar ali ime, pomembno pa jim je, da cenite njihova način življenja in razumevanje sveta. Njihovi otroci to pogosto negirajo, zato potrditev njihovega načina življenja kot vrednega prinese obojestransko radost.

So ta srečanja in druženja vplivala tudi na vas osebno?

Pa še kako so me spremenila. Ko se spomnim sebe pri 22, se sama sebi zdim smešna … pomislim na znani rek "mladost je norost". Kar si zamisliš, želiš takoj in za vsako ceno. Potem pa se naučiš malo umiriti, naučiš se skromnosti. Mene zdaj spremlja neki sloves nosilke tradicije, a nikoli ne pozabim na vse te pevce, ki jih ljudje ne poznajo, sama pa se zavedam njihove vrednosti in skušam ohranjati spomin na njih, ob priložnostih vedno skušam zapisati tudi njihova imena; Obrad Milić iz Bogatnika, Lujo Vukanac iz Žegara, Neđeljka Ušljebrka iz Žegara, Olga Ilić iz Resnika, Olga Krasojević iz Crnuće, Anka Kostić iz Marinovca in še številni drugi so moji čudoviti prijatelji. Od umrlih se pogosto spominjam tudi Rumene Stanković iz Marinovca, Jandrije Baljaka iz Bratiškovca, Zorke Miladinović iz Ošljana, Mića Bilbija iz Čirkin Polja in drugih. Ne gre za vprašanje avtorstva, avtorstvo pesmi je deljeno, posameznik pesmi jemlje iz koša tradicije in jih osebno prenaša; gre za spomin na konkretne ljudi, ki so te pesmi peli.

Študirali ste angleščino in književnost. Kako ste začeli peti?

Kar zgodilo se mi je. Kot otrok sem zelo redko slišala tradicionalno petje, spominjam pa se, da tega nisem doživljala kot glasbe. Spominjam se velikega vprašanja: kaj je to? Ni glasba, ni petje, je pa nekaj fascinantnega. Ko so peli v skupnosti ali v vaškem domu kulture, sem vedno občutila, kako se je v prostoru popolnoma zamenjala energija. Petje Svetlane Stević iz Homolja me je zadelo kot udar groma. Zdelo se mi je veličansko in čudovito, a nisem vedela, kako se tega lotiti, saj sem menila, da je za takšno petje potrebno glasbeno izobraževanje. V dveh mesecih sem že našla svoj sistem. Delala sam lastne vokalne vaje, kar mi je pomagalo pri osvobajanju glasu in mi dalo samozavest. Danes imajo mladi umetniki vsak svoj sistem za razvijanje glasu. A v resnici sploh ni pomembno, kaj počneš in kako, pomembno je le, da vam da začetno energijo. Sama sem hitro ugotovila, da moje zasebno ukvarjanje s petjem nikamor ne pelje, da mora tradicionalno znanje iti skozi drugega in da je potrebno, da mi to znanje nekdo preda. Kot na primer neka družinska fotografija ali druga stvar, ki se čuva in prehaja s starejših na mlajše, s staršev na otroke. Enako je z zgodbo ali pesmijo.

Pravite, da glasbeno izobraževanje pri tradicionalnem petju ni pomembno, tudi pravilno odpeta melodija in druge kategorije, s katerimi običajno ocenjujemo petje, ne. To je nekoliko nenavadno, saj je zvok pri tradicionalnem petju zelo kompleksen in način petja zahteven.

Res je. Zato te starinske načine petja najhitreje osvojimo, kadar imamo ob sebi tradicionalnega pevca, ko slišimo to v živo in hkrati občutimo popolno energijo tega petja in ljubezen te osebe do petja. Zvok pri tem slišimo zelo detajlno, saj so si ljudje med petjem tudi telesno zelo blizu. Zvok se razprostira skozi naše telo in vibrira v njem. Vsaka celica si zapomni frekvenco. Pevka iz zlatiborske regije, Natalija, je oglušela, a ko se dobi s svojo skupino in ona drži bas, je najstabilnejša. Telo si je zapomnilo to frekvenco in vibrira v njej. Šele pri neposrednem stiku lahko razločimo vse nianse in razumemo, kakšno kakovost iščejo v pesmi, kakšno estetsko doživetje in kako lahko dosežemo zares živ vibrirajoči zvok velike sonornosti, kjer osnovni glas niti ni tako pomemben – lahko je tudi malo hrapav, od starosti ali utrujenosti. Tako se lahko naučimo ustvariti ta alikvotni ton, ki vibrira in je zelo prijeten tudi za pevca samega, morda še bolj kot za poslušalce, saj občuti avro zvoka, harmonije višjeharmonskih tonov občuti kot prijeten tok v telesu. Vsaka tradicionalna forma ima svojo metavrednost in vsaka pesem je odmev večnosti. V pesmi se ukineta čas in prostor, kot ju običajno razumemo, in ljudje se tega zavedajo. Tradicionalnim pevcem pesem nadomešča vse, kar je nam danes dostopno – literaturo, ideologijo, ideje, vse tisto, s čimer si mi olajšujemo življenje, mora biti v pesmi. Poleg tega pa niti nimajo veliko časa za petje. Ko torej najdejo čas za petje, je to nekaj močnega in dragocenega, v te pesmi se uskladišči plemenita energija. V teh pesmih je zbrana esenca ljudstva, vse najlepše, kar je skupnosti uspelo zbrati ob vseh mukah in bojih za preživetje.

Bolj kot same tehnike petja je torej pomembna kakovost zvoka, ki izhaja iz njihovega razumevanja zvoka kot žive vibracije?

V vsaki tradiciji obstaja zavest o transcendentalnosti zvoka. Živ, zdrav ton mora imeti svoje alikvotne tone, da vibrira, prav v tem sta njegova eteričnost in živost. Ta kakovost se išče v skoraj vsaki tradiciji, vsako ljudstvo pa ima svoje tehnike za doseganje tega. Ko gre ta zvok skozi telo, celo telo vibrira. Umetnost je vedeti, od kod zvok pride, kako ga ustvarimo, ga prebudimo in mu dopustimo, da potuje skozi telo. Podobno kot pri dihanju – brez diha ni življenja. Zvok pride z dihom v neprekinjenem doživljaju. Tudi v tišini še vedno obstaja zvok. Za mene je zvok objektivna realnost; ne nekaj subjektivnega, kar prihaja le iz mene, temveč obstaja povsod okoli nas.

Se lahko takšnega petja nauči vsak ali so potrebne kakšne predispozicije? Sami imate zelo močan glas.

Močan glas sam po sebi ne pomeni nič. Zvok je kot milni mehurček in z dihom ga je treba pazljivo razširiti. Če diham prehitro, ga ne morem napolniti, če prepočasi, se zvok tudi ne more zgraditi. Pomembna je izkušnja, kako prebuditi zvok, ga ujeti in ga oblikovati. Kadar kričite, je to mrtev zvok. Če mora zvok doseči neko točko, z vpitjem tega ne bom dosegla, lahko pa si zamislim val, ki potuje in zvok z njim. Z mladimi pevci veliko pozornosti namenjamo koncentraciji, usmerjanju pozornosti na zvok, učimo se izostriti uho in poslušati, da lahko natančno slišijo in razlikujejo tone. Sluh je naš primaren čut, naši predniki so ljudje ustne civilizacije, najbolj so zaupali sluhu, saj je ta ponoči ali v gozdu pomagal bolj kot vid. Danes pa so se številne naše sposobnosti zmanjšale, tudi naša pozornost je v hrupu številnih medijev slaba, ne znamo se več osredotočati. Šele ko razvije "veliko uho", lahko mladi pevec oceni svoj glas in zvok. Vsak lahko svoj glas izboljša do svojega optimuma.

Zelo pomemben pa je tudi zakon ekonomičnosti. Ko poslušamo vse pevske okraske in glasovne akrobacije, se nam zdi to zelo zahtevno in kompleksno, a v resnici je to taktika, da se obdrži kakovost zvoka. Tako kot čuvamo ogenj, da ne ugasne, skrbimo tudi za prebujeni zvok in njegovo kakovost. Navsezadnje kakovost glasu ni najpomembnejša, saj lahko tudi z zamolklim, že utrujenim glasom odpojem pesem. Osrednja funkcija tradicionalnega petja je pripovedovanje in predajanje zgodbe in bolj kot lepota glasu je pomembno, kako pevec vodi nit zgodbe in kakšen je njegov notranji doživljaj te zgodbe. Melodija je tu zato, da lahko z njeno pomočjo nekaj sporočimo. Glas je lahko že utrujen in raztrgan od starosti, tobaka ali bolezni, a se zaradi pevčevega notranjega občutja in izkustva zdi, kot da je še včeraj sedel skupaj z junaki iz preteklosti, o katerih zdaj poje. Zgodbe iz preteklosti prenaša z občutjem, na neki način nas uroči in popelje v svet, ki ni enak običajnemu in vsakodnevnemu. Glas pesmi ni enak našemu zasebnemu, vsakodnevnemu, podobno kot glas, ki prinaša molitev prek repetitivnih vzorcev in posebnega tona, ni običajni glas, s katerim govorimo.

Lahko tradicionalno petje razumemo tudi meditativno, religiozno?

Obstaja tudi takšna raven zvoka, a ne v smislu meditativne relaksacije. Zvok zdravi. Vsak pevec najde lastno frekvenco, vibracijo, višino tona, ki njemu najbolj ustreza. Ne morem kopirati zvoka nekoga drugega. Pesem je tudi molitev, obred, naše stalno obračanje k višjemu, je odmev realnosti v večnosti. Vse te pripovedi in junaki, o katerih se poje, so za ljudi pomembni. Pesmi prinašajo sliko materialnosti, neki ideal, prenašajo pečat preteklosti v večnost; zgodbe, pomembne za skupnost, ljudstvo prek pesmi prenaša v sodobnost in v neprestani tok zgodovine spomina. Zgodovinska dejstva v pesmih niso faktografska, prenaša se tisto, kar odmeva v zavesti in projekciji ljudstva. Vse dobi svoje mesto v neki višji realnosti in ostane kot sublimacija te - tako kot v legendah, mitih, znanjih, prepričanjih, verovanjih in pogledih na svet.

Nika Arhar
Prijavi napako
Komentarji
graditelj
# 13.04.2014 ob 22:02
To je pesem, ki izhaja iz naše zgodovine, je pojem naše podobe in obstoja. Nočem omalažeat zborovskega petja in ostalo petje, ampak ljudsko petje in folklora so prikazi naše zgodovine, naših očetov, dedkov, pradedkov...
Premalo se poudarja to v naši kulturi, premalo se tudi vlaga v ljubiteljsko kulturo.
espero
# 13.04.2014 ob 20:41
Upam da ljudska pesem najde pot do poslušalstva. Vse pohvale gospe Svetlani.
blazsef
# 14.04.2014 ob 23:09
Ena najboljših delavnic, kar sem jih obiskal v zadnjih letih. In gospa res ima kaj povedati in pokazati.
Kazalo