Njeni starši so umrli, ko je bila otrok, vzgajala jo je babica, ki ji je povedala, da je svet njena družina:
Njeni starši so umrli, ko je bila otrok, vzgajala jo je babica, ki ji je povedala, da je svet njena družina: "Domov nisem smela priti brez kakšne zanimive zgodbe, babica me je spodbujala k temu, da resnično uživam v življenju." Foto: Reuters
Babica ima dva vnuka in teče v vseh vremenskih razmerah, lase si opere z vodo, ki jo dobi v obcestnih kanalih in ribnikih, večerjo skuha na majhnem plinskem gorilniku, večino časa pa spi v prenosnem šotoru na kolesih, ki ga ves čas vleče s seboj, kar ji še dodatno otežuje tekaško preizkušnjo. Vozilo je poimenovala Icebird. Foto: Reuters
Rosie zbira denar za raziskovanje raka. Foto: Reuters
Svoje avanture večinoma krije sama - služi z objavo člankov, ima motivacijske govore, oddajala je svoj dom -, sponzorji pa so jo založili s tekaškimi čevlji, jaknami in potujočim domom. Foto: Reuters

Babica na tekaški preizkušnji, ki jo skromno imenuje le "majhen tek po ZDA", srečuje veliko ljudi, ki jih s svojo vztrajnostjo in življenjsko zgodbo navdihuje. Na pot se je odpravila oktobra lani, načrtuje pa, da jo bo končala v devetih mesecih.

Svoje pustolovščine je začela leta 1971, ko je s prvim možem in hčerko Eve objadrala svet, na jadrnici pa se je rodil tudi njen sin. V 80. letih je sama jadrala po Atlantskem oceanu, nato se je odpravila na jahalsko pustolovščino po Čilu, s tekom pa se je začela ukvarjati šele pri 55 letih, ko je zaradi raka na prostati umrl njen drugi mož, ki je bil, kot sama pove, njena velika ljubezen: "Ko je Clive umrl, sem bila zlomljena. Ampak če se predaš, je še slabše. Srečnejša sem, ker sem šla naprej in ker sem se spopadala z izzivi."

Nov izziv je začela po moževi smrti, želela je storiti nekaj dobrega, zato se je odpravila na dolg pohod, ki je trajal pet let - začela ga je leta 2003 v Veliki Britaniji, prehodila je Kanado, Nizozemsko, Nemčijo, Poljsko, Litvo, Rusijo, ZDA, Islandijo in Ferske otoke, "sprehod" pa je končala avgusta 2008 v Walesu.

Rosiejin cilj je bil, da na dolgi poti zbere čim več sredstev, ki jih je namenila za raziskovanje in preventivo proti raku: "Čutila sem, da če bom skušala dvigniti ozaveščenost glede raka le z govorjenjem, nihče ne bi poslušal 'nore' starke kot sem jaz." Zato se je odločila, da na bolezen, ki je bila usodna za njenega moža, opozori z dejanji, saj tako prej pritegneš pozornost ljudi.

Na dan preteče približno 16 kilometrov, večinoma pa spi v majhnem potujočem domu - nekakšnemu šotoru na kolesih, ki ga ima privezanega nase. Po poti se ustavi in spodbuja ljudi s svojo zgodbo, tako pa tudi zasluži nekaj denarja. Denarja pa ne sprejme od vsakogar, saj spodbuja ljudi, da denar namenijo za nekaj, v kar resnično verjamejo.

Na potovanju srečuje prijazne in radodarne ljudi: "Zamisel te avanture je med drugim, da praznujemo življenje 'navadnih' ljudi, ki jih nihče ne pozna. Pri mojih letih ne moreš čakati, da bi svet prišel k tebi, moraš sam iti v svet." Glavni vzrok pa je še vedno, da opozori na zahrbtno bolezen, ki je bila usodna za njenega moža, in da zbira denar za raziskave raka.

Leta 2008 jo je kraljica Elizabeta II. po končanem petletnem pohodu, na katerem je zbrala denar za več stvari (denar je namenila za raziskovanje raka in ruskim sirotam ...) imenovala za članico reda Britanskega imperija.

Fotograf Reutersa je Rosie srečal v Uppervillu v Virginiji, fotoutrinke pa si lahko pogledate spodaj.