Je specialist za povojno zgodovino, znanstveno se je ukvarjal predvsem z občo, jugoslovansko in slovensko sodobno zgodovino ter narodnostno problematiko. Foto: BoBo
Je specialist za povojno zgodovino, znanstveno se je ukvarjal predvsem z občo, jugoslovansko in slovensko sodobno zgodovino ter narodnostno problematiko. Foto: BoBo

Kljub vsemu se prvemu vprašanju, zakaj v zgodovinskih učbenikih beremo predvsem o vojnah, nesrečah, krizah in slabih stvareh, namesto o mirnih in prijetnih, med svojim gostovanjem v radijski oddaji Nočni obisk ni mogel izogniti. Deloma to pripisuje nagnjenju človeške družbe, ki jo žal bolj pritege nesreča kot pa prijetne stvari. Žal, pove, je interpretacij zgodovine, tudi političnih, vedno več. A zgodovina se opira na dejstva in teh ne moremo spremeniti, doda.

Nočnega gosta večina pozna kot rednega profesorja na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Je specialist za povojno zgodovino, znanstveno se je ukvarjal predvsem z občo, jugoslovansko in slovensko sodobno zgodovino ter narodnostno problematiko ter dobitnik več nagrad za znanstveno delo, med drugim tudi državne nagrade za vrhunske dosežke v znanosti v letu 1996. V bibliografiji COBISS ima več kot 600 enot. In vendar zgodovina in bogata akademska kariera nista bili edina rdeča nit nočnega pogovora z voditeljem Juretom K. Čoklom. Dr. Dušan Nećak je namreč tudi vodnik psa reševalca, sodnik, inštruktor in dolgoletni podpredsednik mednarodne organizacije reševalnih psov IRO.

Čas, v katerem živimo, označuje za turbulentnega. Tudi kot čas, ko se nekatera obdobja končujejo in se začenjajo nova.

Ali je to čas dobrodelnosti in ali ta prihaja do izraza? Je, pove, vendar je dobrodelnost zelo širok pojem, v katerega lahko uvrstimo marsikaj.

Svojega prvega psa je ‘dobil’ na željo hčerke Mirke, ki je kot vsak otrok obljubila da se bo ukvarjala z njim in da drugi s štirinožnim članom družine ne bodo imeli dela. Dr. Nećak je s psom opravil šolanje, kjer so ga opazili inštruktorji vodnikov reševalnih psov in njegova zgodba se je začela. Vse to se je zgodilo pred četrt stoletja, pove.

Po osmih letih je prišlo do spremembe v njegovem ukvarjanju z reševanjem. Z Dunaja je prišla ponudba, da bi postal podpredsednik IRO – Mednarodne organizacije reševalnih psov.

Kot pravi, vsakdo ne more biti vodnik psa reševalca. To se pokaže tudi na treningih. "Psa ne naredimo na treningih, pa če so še tako dolgi in kakovostni. Psa reševalca naredimo doma."

Psi mu pomenijo veliko. Življenja brez psa si ne zna predstavljati. Čeprav ga je izguba prvega psa zelo prizadela, se je kmalu odločil za drugega in tako ima zdaj že tretjega psa. Z njim sicer nima več velikih načrtov glede šolanja, ima pa zelo jasno izdelano stališče do tega, kaj človek pomeni psu.