Prva svetovna vojna
(4)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.7 od 12 glasov Ocenite to novico!
Fotografija iz vojnega obodbja. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Vpis v dnevnik. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Pokopališče v zaledju fronte. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Predstavitev vojnega dnevnika Pa zbogom, junaki!
Dnevnik Filipa Jurkoviča je po letih hranjenja v družinski dediščini zdaj na voljo širši javnosti. Foto: BoBo

Dodaj v

Vojni dnevnik: Ako je še malo poštenja, mora pravica zmagati

Izsek iz dnevnika vojaka 1. svetovne vojne: "Pa zbogom, junaki."
3. februar 2018 ob 07:07
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Kaj se bode iz tega skuhalo – proti meni kazensko postopanje zaradi prestopka službenega reda? Ne bojim se ničesar in slabše ne more več biti, tudi če je ječa. Ako bom kaznovan, ampak v interesu svojih sotrpinov in pravice, se bom z vsemi sredstvi branil."

Na MMC-ju smo pridobili in pripravili za knjižno izdajo vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja v prvi svetovni vojni ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojno napoved
- 3. del: Prenašali bomo nesrečo, samo da ostanemo na svoji zemlji
-
4. del: Kosci bomb so podobni ostri žagi
- 5. del: Strašni napad na nož
- 6. del: Bradati možje so jokali kakor majhni otroci
- 7. del: Ne slišiš več žalovanja svojih najdražjih

- 8. del: Huda omotica napada, jesti ne morejo
- 9. del: Krompir v oblicah brez soli, kruha pa nič že tri dni

- 10. del: Tisoči so to nesramno lahkoživost plačali s svojim življenjem
-
11. del: Bodite srečnejše, kakor smo mi "kulturni in civilizirani" ljudje
-
12. del: Mrzli veter brije, kakor bi kožo vlekel z obraza
-
13. del: Bliskovito se je razširila novica, da je cesar Franc Jožef umrl
- 14. del: Vse naj pogine, samo da nekaj parazitov brezsrčno živi
-
15. del: Ni človeka, da bi zajezil to nevarno razdirajoče delovanje?
- 16. del: Ne sliši se drugega tukaj govoriti, kakor o ruski revoluciji
-
17. del: Kakšen pekel smo si pripravili kot »izobraženi« domišljavci
- 18. del: Strašne številke so zgovorna in žalostna priča našega trpljenja
- 19. del: Razjokal bi se, kdor pogleda to ubogo živino na paši
-
20. del: Že četrti dan dobimo samo konzervo
-
21. del: Vse skorumpirano do najvišjega poveljstva

Knjižna izdaja dnevnika je na prodaj na spletni strani ZKP RTV Slovenija.


12. julij 1917
Ob 9h sem bil v Gradcu pri Ausobskem, uredniku Arbeiternwille (časopis socialdemokratske stranke na Štajerskem, ki je izhajal med 1890–1934), ter sem ga prosil posredovanja glede dobave živeža za mojo družino. Tam so me prav prijazno sprejeli ter po predhodnem telefoničnem pogovoru poslali na »Wirtschaftamt« (gospodarski urad) Burgring 4/II vrata 15-16, dr. Komarov. Tam sem prosil, da naj se da moji družini vsaj tista malenkost živeža, kolikor to predvidevajo prehranjevalne karte. Moja družina lakoto trpi z obilimi otroki. Meščani v Radgoni imajo dovolj hrane, reveži iz okolice pa nič na karte ne dobijo, naj se ta krivica popravi.

Dr. Komarov je bil zelo ljubezniv – in to je bilo tudi vse – ter je mene prijazno napotil k »Staatshaltereirath« (deželnonamestniški svetnik) v sobo 16 ter mi je v obraz zabrusil, da se na deželi pri kmetih dobi še dovolj živil za denar in se ne potrebuje kart. Nato sem temu gospodu povedal precej resno, da se v Radgoni pri grofu Stürgkhu in v Fünfkirchnu naš živež, ki je določen za naše karte, daje ogrskim državljanom, ki nosijo na glavarstvo jajca, mleko, puter, maslo, belo moko in druge stvari. V zameno pa dobijo sladkor, petrolej itn. Vse to ostane samo gotovim krogom v Radgoni, ki imajo še danes vsega v obilici za jesti. Naše družine pa hirajo od pomanjkanja. »Naredite red, gospod deželnonamestniški svetnik v Radgoni, da mi bodo vsi postali enaki državljani, ne samo z obveznostmi, ampak tudi s pravicami.« On mi odgovori: »To mi vse vemo, ampak ne morem vam pomagati.« S tem sem bil odpravljen v trdnem prepričanju, da se je umazanost tako hudo zajedla v naše »inteligentne« sloje, da je vsaka beseda odveč in drvimo tako naglo navzdol, da Bog ve, na kateri skali se bomo ubili in tam obležali z razbitimi udi. Torej se zato bojujemo, prokleta pravica.

17. julij 1917
Danes sem tudi odposlal iz Radgone priporočeno pismo, v katerem sem navedel vse nerednosti pri naši Baukomp. 3/bh.1. in na najvišje vojno poveljstvo posebno delovanje poveljnika črnovojnoobveznega inž. Ervina Kohna. Radoveden sem, kaj se bode iz tega skuhalo – proti meni kazensko postopanje zaradi prestopka službenega reda? Ne bojim se ničesar in slabše ne more več biti, tudi če je ječa. Ako bom kaznovan, ampak v interesu svojih sotrpinov in pravice, se bom z vsemi sredstvi branil. Kocka je padla in odločitev mora kmalu priti. Ako je še malo poštenja, mora pravica zmagati, ako pa ne zmaga, sem končno prepričan, da smo v polnem razsulu, ker korupcija še nikdar ni imela obstanka v zgodovini, ampak se je prej ali slej zrušila v prah in pepel. Na stacijskem poveljstvu v Radgoni sem se tudi odjavil za moj povratek v Rusijo s svojega 14-dnevnega dopusta.

18. julij 1917
Zjutraj ob 4.30 sem se odpeljal iz Radgone in na kolodvoru v Gradcu so mi ukradli nahrbtnik in tistega mi je odnesel Friedl Iohan, posestnik iz Schwarzaua št. 18, okraj Feldbach. Jaz sem pa njegov nahrbtnik izročil na kolodvorsko poveljstvo, ker je bil prazen in razcapan. Na kolodvoru v Brucku na Muri sem si ogledal ostanke »Panzerzuga« (oklopni vlak), ki so ostali pri eksplozije municije in bencina na kolodvoru Pragersko. En narednik iz kolodvorske straže v Brucku mi je zatrjeval, da je bilo pri tej eksploziji na Pragerskem 200 oseb mrtvih in ranjenih, municija in bencin pa popolnoma uničena. Tudi druga škoda da je bila baje zelo velika. Krivde še niso ugotovili, gre baje za zločin. Od Trzebinie naprej je skoraj popolnoma ustavljen vsak promet na železnici, deloma zaradi ofenzive v vzhodni Galiciji, najbolj pa zato, ker ni kurjave za stroje. Čez 20 tisoč delavcev baje štrajka po vseh tukajšnjih in poljskih rudokopih in nikjer ni več premoga za stroje in tudi tovarne že imajo občutno pomanjkanje kurjave. Dejstvo je, da so tudi na našem vlaku že kurili stroj z drvmi, na fronti pa vse stroje poljske železnice. Tako sem po velikem trudu in čakanju 21. julija 1917 popoldne končno prišel k svoji četi v Ozierane.

5. avgust 1917
Ob poldrugi uri predpoldne je prišel k nam novi poveljnik nadporočnik Otokar Bošek in inženir Kohn je s poveljstva odstavljen. Popoldne ob petnajst čez pet je bilo povelje in se nam je Bošek predstavil kot novi poveljnik kompanije ter obljubil, da se bode z vsemi močmi trudil za blagor kompanije in hoče biti strogo nepristranski in objektiven poveljnik. Bomo videli, kako bodo poceni te obljube? Zadovoljen sem pa toliko, da je moje pismo imelo vsaj malo uspeha.

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimiv dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.

A. S.
Prijavi napako
Komentarji
Ramus
# 03.02.2018 ob 08:41
S tem sem bil odpravljen v trdnem prepričanju, da se je umazanost tako hudo zajedla v naše »inteligentne« sloje, da je vsaka beseda odveč in drvimo tako naglo navzdol, da Bog ve, na kateri skali se bomo ubili in tam obležali z razbitimi udi. Torej se zato bojujemo, prokleta pravica.

Tudi danes je povsem enako, zato učite se od napak drugih,.... niso oblastniki in njihovi apetiti vredni kaplje človeške krvi, da se prelije,....

Mene ne boste strigli,...
Sklonjen
# 03.02.2018 ob 11:38
Ako je še malo poštenja, mora pravica zmagati

Nam to leta 45 ni uspelo saj je na oblast prišla rdeča klika, ki je zlorabila vse za kar smo se in so se borili. Vendar, kot rečeno, pravica mora zmagati, zato je stare preoblečene volkove treba prepoznati, preden nam uničijo še eno državo!
muki-1
# 03.02.2018 ob 18:32
zato je stare preoblečene volkove treba prepoznati, preden nam uničijo še eno državo!

Tudi tisti volkovi, ki so nekoč diplomirali z marskističnimi diplomami, romali v Kumrovec in vodili podmladke, sedaj pa se proglašajo za demokrate in celo neke desne politike?
Knez_Kocelj
# 04.02.2018 ob 12:04
Ubogi slovenski narod. Vedno pod škornjem tujega imperijalnega zavojevalca. Se boril in umiral za ideale in državo, ki jo že davno več ni. In katera jim ni hotela ponuditi niti lastne avtonomije, kaj šele sovladarskih pravic (tako kot je to Dunaj ponudil Budimpešti leta 1867). Celo naplahtal jih je, da se borijo za svojo domovino v tej krvavi veliki klavnici, ki je uničila vso Evropo. No svečo je dokončno upihnil pobeg poraženega Kajserja Vilija I. iz Nemčije v tujino. Revolucija na Dunaju in brezpogojen odstop Habsburžanov iz oblasti leta 1918. Ter razglasitev republike v Budimpešti istega leta. Vse njihove iluzije pa je dokončno odpihnila kruta realnost mirovne konference v Parizu februarja leta 1919, kjer so zmagoviti zavezniki (Francija, Združeno kraljestvo, Italija in ZDA) njihovo poraženo domovino, katera je na ukaz iz Berlina in Dunaja šla moriti in pobijati ljudi na eno izmed najbolj krvavih bitk v veliki vojni (Soča in Kobarid) razkosal. Ter vso ozemlje od Benečije, Furlanije in Julijske krajne, Goriške, Posočja, Kobarida, Gorenjske pa vse tja do Postojne in na jugu celotno Primorsko, Istro skupaj z Rjeko, Kvarnerjem in otoki podelilo zmagovalki in zaveznici Italiji.

Preostanek domovine pa se je hočeš ali nočeš moral združiti skupaj s zmagovalko in zaveznico Srbijo v državo SHS in kasneje Jugoslavijo. Kajti vsak normalen in pragmatičen politik v tedanji Ljubljani je razumel, da po takšnem hudem udarcu in porazu, ki ga je mirovna konferenca v Parizu zadala nekdanjim centralnim silam ta majhen amputiran ostanek slovenskega ozemlja nima možnosti, da preživi sam, osamljen in zagrenjen od poraza v veliki vojni. Saj se ga bo slej kot prej zopet polastil tujec.

No ampak usoda se je z slovenskim narodom zopet kruto poigrala, kajti leta 1941 je Adolf Hitler prišel na obisk v okupirani Maribor in zahteval, da postane ta dežela južno od vzhodnih Alp zopet nemška. Slovenska politična elita je tako kot vedno bila prva, ki je prišla pozdraviti Nemce v Maribor in prihod Mussolinijevih črnosrajčnikov v Ljubljano. Ljudje so bili po večini relativno naklonjeni tujemu okupatorju, ki je razkosal to ozemlje. Čeprav je vodja nemškega SS - Heinrich Himmler imel pošastne načrte kako to ozemlje očistiti nenemškega prebivalstva in ga del preseliti v Srbijo, del pa pokončati v koncentracijskih taboriščih smrti. Razen del intelektualne in zavedne slovenske ekipe je v Vidmarjevi vili v Ljubljani leta 1941 ustanovilo Osvobodilno Fronto - OF, ki je kasneje prerasla v NOV za osvoboditev domovine. No bili so pa tudi tisti najslabši, ki so konec aprila 1944 prisegli Adolfu Hitlerju in SS četami na štadionu v Ljubljani. In to praktično pred tem, ko so bili zahodni zavezniki in Sovjetska armada že skoraj na ozemlju Nemčije.
TV in RA arhiv
Spomin na konec 1. svetovne vojne 00:02:07, 19.05.2018
Pandemije: Smrtonosna španka 00:28:16, 08.03.2018
Prevratno leto 1918 01:15:18, 18.01.2018
O novi knjigi Pa zbogom, junaki... 00:06:02, 16.11.2017
Kdo je bil Franc Ferdinand 00:02:59, 24.10.2017
Stoletje čudeža pri Kobaridu 00:07:48, 24.10.2017
Čudež pri Kobaridu 00:53:10, 24.10.2017
Sto let bitke pri Kobaridu 00:02:04, 24.10.2017
Obletnica bitke pri Kobaridu 00:02:08, 16.07.2017
100-letnica ruske kapelice 00:42:12, 29.07.2016
100-letnica začetka bitke na Somi 00:01:57, 01.07.2016
V Novi gorici predstavili Pot miru 00:01:41, 30.03.2016
Prekmurci in prva svetovna vojna 00:05:03, 11.12.2015
Orožja 1. svetovne vojne 00:26:03, 24.11.2015
Orožja 1. svetovne vojne 00:26:03, 24.11.2015
Soška fronta - Primorska letalca 00:18:27, 03.09.2015
Soška fronta - Džamija 00:15:36, 21.08.2015
Izbor