Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Medeja Lončar že dvanajst let vodi podjetje Siemens v Sloveniji, pred letom in pol je prevzela tudi vodenje ekipe na Hrvaškem
Medeja Lončar ne dvomi, da bo ekonomska moč v rokah tistih, ki bodo obvladovali tehnologije, zato so nujna vlaganja v raziskovanje in razvoj. Pripravljeni bomo morali biti na spremembe, na nove poklice, na drugačno vodenje. Nujno je vključevanje žensk v tehnološka podjetja, saj si ne moremo privoščiti, da bi se vnaprej odpovedali polovici potenciala.
Medeja Lončar je že desetletje vodila Siemens v Sloveniji, pred letom in pol je prevzela tudi vodenje tega podjetja na Hrvaškem. "Ko sem prevzela vodenje na Hrvaškem, sem bila morda malce presenečena nad drugo kulturo, verjetno sem nekoliko podcenjevala razlike med Slovenci in Hrvati. Ko pa se dnevno srečuješ s tem poslovnim okoljem, vidiš, da so kljub vsemu med državama velike razlike." Dodaja, da sta slovenski in hrvaški trg majhna za tako veliko svetovno podjetje, ki zaposluje skupaj 200.000 ljudi.
"Delam v korporaciji, ki ne zanemarja lokalnega delovanja. Pri nas projekti trajajo dolgo, recimo dve plinski turbini smo s TE-TOLom razvijali dvajset let. Lokalna prisotnost pomeni prednost pred konkurenco. Nekatera globalna podjetja pridejo na trg, ko je kakšen razpis, najamejo nekaj odvetnikov in skušajo pridobiti posel. Ne zanima jih sodelovanje."
Pravi, da Evropa premalo vlaga v raziskovanje in razvoj in s tem izgublja številne prednosti. "Evropa krepko zaostaja z vlaganjih v razvoj, veliko manj denarja namenjamo v primerjavi z ZDA ali Kitajsko, med najboljšimi dvajsetimi podjetji po vlaganjih v razvoj je le eno iz Evrope. To pozicioniranje Evrope, kaj želimo v tej globalni tekmi, je pomembno vprašanje, ki pa ga v teh ožjih političnih in nacionalnih interesih zanemarjamo. Zna se nam zgoditi, da nas bodo veliki tekmeci kar hitro "pregazili".
Ob spremljanju poslovne kariere Medeje Lončar je težko reči, da so ji bile poti na vrh podjetij zato, ker je ženska, ovirane. "Raziskave kažejo, da je žensk na najvišjih mestih še vedno malo, v zadnjem obdobju pa me bolj zanima dejstvo, da imamo na področju novih tehnologij pomanjkanje talenta, premalo imamo inženirskega znanja. V tehničnih poklicih nam bo, če ne bomo aktivirali tudi žensk in izkoristili tega potenciala, primanjkovalo talentov. To velja na svetovni ravni, pa tudi v Sloveniji, kjer se kapitalska moč izjemno koncentrira v IT-sferi. In če nimamo dovolj žensk, ki vstopajo v procese, potem jih bo težko imeti še več na vodilnih mestih."
"V korporaciji, v kateri delam, imam dostop do novih znanj, možnost imam, da se izobražujem, napredujem in to je tisto, kar te žene naprej."
Spremembe bodo stalnica prihodnosti: "S spremembami imamo ljudje težave, tudi za vodilne je največji izziv pripravljati ljudi na spremembe. Hiter tehnološki razvoj nas sili v drugačnost delovnih mest, v poklice prihodnosti in pomembno je, da smo te spremembe pripravljeni sprejemati."
"Če nisi radoveden, se ti nič ne zgodi, in če nisi dovolj pogumen, boš relativno malo doživel." Medeja Lončar je Celjanka in misel rojakinje Alme Karlin je tudi njeno vodilo, ki mu sledi v poslovnem in zasebnem življenju.
Če želiš biti uspešen v panogi, v kateri so spremembe in razvoj stalnica, moraš seveda spremljati vse novosti. "Obstajajo avtomatizmi, podprti z algoritmi umetne inteligence, ki ti lahko dnevno servirajo informacije, ki si jih želi v točno določenem času, v dolžini, ki ti ustreza." Dodaja, da moraš imeti "do področja, v katerem delaš, strast in vrednote, ki jim slediš. Če si na vodilnem položaju in če želiš, da vrednotam sledijo zaposleni, moraš biti najprej tak ti. Vse velike spremembe, ki sem jih tudi jaz doživljala v Siemensu, so bile uspešne zato, ker se je z njimi poistovetilo najprej vodstvo in jih potem preneslo naprej".
Kaj pa nam prinaša prihodnost? Medeja Lončar za konec: "Predvsem mislim, da je odgovornost nas vseh, ki delamo v tehnološki sferi, opozarjanje, da je treba tehnologijo uporabljati v dobrobit vseh ljudi in se hkrati ukvarjati s problemi, ki rešujejo kakovost življenja. Za zdaj je, žal, umetna inteligenca uporabljena predvsem zato, da več trošimo."
Izbrana glasba:
854 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Medeja Lončar že dvanajst let vodi podjetje Siemens v Sloveniji, pred letom in pol je prevzela tudi vodenje ekipe na Hrvaškem
Medeja Lončar ne dvomi, da bo ekonomska moč v rokah tistih, ki bodo obvladovali tehnologije, zato so nujna vlaganja v raziskovanje in razvoj. Pripravljeni bomo morali biti na spremembe, na nove poklice, na drugačno vodenje. Nujno je vključevanje žensk v tehnološka podjetja, saj si ne moremo privoščiti, da bi se vnaprej odpovedali polovici potenciala.
Medeja Lončar je že desetletje vodila Siemens v Sloveniji, pred letom in pol je prevzela tudi vodenje tega podjetja na Hrvaškem. "Ko sem prevzela vodenje na Hrvaškem, sem bila morda malce presenečena nad drugo kulturo, verjetno sem nekoliko podcenjevala razlike med Slovenci in Hrvati. Ko pa se dnevno srečuješ s tem poslovnim okoljem, vidiš, da so kljub vsemu med državama velike razlike." Dodaja, da sta slovenski in hrvaški trg majhna za tako veliko svetovno podjetje, ki zaposluje skupaj 200.000 ljudi.
"Delam v korporaciji, ki ne zanemarja lokalnega delovanja. Pri nas projekti trajajo dolgo, recimo dve plinski turbini smo s TE-TOLom razvijali dvajset let. Lokalna prisotnost pomeni prednost pred konkurenco. Nekatera globalna podjetja pridejo na trg, ko je kakšen razpis, najamejo nekaj odvetnikov in skušajo pridobiti posel. Ne zanima jih sodelovanje."
Pravi, da Evropa premalo vlaga v raziskovanje in razvoj in s tem izgublja številne prednosti. "Evropa krepko zaostaja z vlaganjih v razvoj, veliko manj denarja namenjamo v primerjavi z ZDA ali Kitajsko, med najboljšimi dvajsetimi podjetji po vlaganjih v razvoj je le eno iz Evrope. To pozicioniranje Evrope, kaj želimo v tej globalni tekmi, je pomembno vprašanje, ki pa ga v teh ožjih političnih in nacionalnih interesih zanemarjamo. Zna se nam zgoditi, da nas bodo veliki tekmeci kar hitro "pregazili".
Ob spremljanju poslovne kariere Medeje Lončar je težko reči, da so ji bile poti na vrh podjetij zato, ker je ženska, ovirane. "Raziskave kažejo, da je žensk na najvišjih mestih še vedno malo, v zadnjem obdobju pa me bolj zanima dejstvo, da imamo na področju novih tehnologij pomanjkanje talenta, premalo imamo inženirskega znanja. V tehničnih poklicih nam bo, če ne bomo aktivirali tudi žensk in izkoristili tega potenciala, primanjkovalo talentov. To velja na svetovni ravni, pa tudi v Sloveniji, kjer se kapitalska moč izjemno koncentrira v IT-sferi. In če nimamo dovolj žensk, ki vstopajo v procese, potem jih bo težko imeti še več na vodilnih mestih."
"V korporaciji, v kateri delam, imam dostop do novih znanj, možnost imam, da se izobražujem, napredujem in to je tisto, kar te žene naprej."
Spremembe bodo stalnica prihodnosti: "S spremembami imamo ljudje težave, tudi za vodilne je največji izziv pripravljati ljudi na spremembe. Hiter tehnološki razvoj nas sili v drugačnost delovnih mest, v poklice prihodnosti in pomembno je, da smo te spremembe pripravljeni sprejemati."
"Če nisi radoveden, se ti nič ne zgodi, in če nisi dovolj pogumen, boš relativno malo doživel." Medeja Lončar je Celjanka in misel rojakinje Alme Karlin je tudi njeno vodilo, ki mu sledi v poslovnem in zasebnem življenju.
Če želiš biti uspešen v panogi, v kateri so spremembe in razvoj stalnica, moraš seveda spremljati vse novosti. "Obstajajo avtomatizmi, podprti z algoritmi umetne inteligence, ki ti lahko dnevno servirajo informacije, ki si jih želi v točno določenem času, v dolžini, ki ti ustreza." Dodaja, da moraš imeti "do področja, v katerem delaš, strast in vrednote, ki jim slediš. Če si na vodilnem položaju in če želiš, da vrednotam sledijo zaposleni, moraš biti najprej tak ti. Vse velike spremembe, ki sem jih tudi jaz doživljala v Siemensu, so bile uspešne zato, ker se je z njimi poistovetilo najprej vodstvo in jih potem preneslo naprej".
Kaj pa nam prinaša prihodnost? Medeja Lončar za konec: "Predvsem mislim, da je odgovornost nas vseh, ki delamo v tehnološki sferi, opozarjanje, da je treba tehnologijo uporabljati v dobrobit vseh ljudi in se hkrati ukvarjati s problemi, ki rešujejo kakovost življenja. Za zdaj je, žal, umetna inteligenca uporabljena predvsem zato, da več trošimo."
Izbrana glasba:
Profesor Alojz Kodre je starosta slovenske fizike, skoz čigar šolo so šle številne generacije sodobnih znanstvenikov. Mnogi ga poznajo tudi po briljantnem prevajanju znanstvene fantastike, na čelu s Štoparskim vodnikom po galaksiji. Na nedeljsko dopoldne bomo tako z njim odpotovali med fantastične svetove, ki jih že desetletja oživlja v slovenščini, in iskali drobce neverjetnosti, ki so ga v življenju preusmerili prav na pot, jo hodi. V pogovoru s profesorjem pa več tudi o dragih kamnih in alpinizmu, drugačnosti novih generacij študentov in tem, kaj bi se zgodilo s človekom, če bi izvedel odgovor na vprašanje o vsem.
Kdo je arhitekt Boris Podrecca, ali ga poznajo najmlajši rodovi arhitektov? Januarja bo kot častni meščan Dunaja slavil 80-letnico z največjo retrospektivno razstavo doslej, televizija ORF pa je posnela dokumentarni film o njegovi ustvarjalni poti v več nadaljevanjih. Zaljubljen je v arhitekturo, to je najlepši poklic, pravi, zato so vse njegove stavbe in mestni trgi lepi okvirji življenja, nastajajo med mediteranskim in germanskim svetom, ne gre le za avtonomen objekt, ampak za razumevanje prostora. Tak je tudi njegov Tartinijev trg v Piranu. O Podrecci so pisali in pišejo zgodovinarji, kritiki in arhitekti v številnih publikacijah, ki so izšle pri najuglednejših založbah v vseh glavnih svetovnih jezikih. Z njim se je pogovarjala Nina Zagoričnik.
Režiserko Dano Budisavljević je do največje zgodbe reševanja otrok v Evropi med drugo svetovno vojno pripeljalo naključje, črka, ki jo v imenu loči od imena rešiteljice vsaj 10.000 otrok. Avstrijka Diana Budisavljević je namreč nekaj let trajajoče reševanje otrok pravoslavcev iz taborišč v sklopu Jasenovca popisala v dnevniku, ki ga je njena vnukinja odkrila šele po babičini smrti in ki ob neverjetni humanitarni zgodbi odpira tudi velike rane hrvaške zgodovine.
Filip Gartner je legendarni smučarski trener, ki je zakuhal slovensko smučarsko evforijo s Križajem, Strelom, Petrovičem, Frankom in drugimi, pustil globok pečat v avstrijski reprezentanci z Nierlichom, Eberharterjem, Anito Wachter … Predvsem pa v norveški ekipi s Furusethom, Jaggejem, Aamodtom, Kjusom in še številnimi vrhunskimi smučarkami in smučarji. Je trener, čigar varovanci so osvojili največ slalomskih zmag v zgodovini. Pri osemdesetih je privolil v daljši intervju z Alešem Smrekarjem, čeprav nikoli ni imel rad daljših pogovorov z novinarji. Kot nikoli ni maral dolgih treningov na snegu, ki pa so morali biti zahtevni.
Tokratna nedeljska gostja na Valu je tiste vrsta oseba, ob kateri ljudje, ki premorejo bistveno manj križev, pomislimo, kako kratke sape smo. Sama je v pravno stroko vstopila že v 60. letih prejšnjega stoletja in spletna bogato mednarodno kariero na področju kazenskega prava in kriminologije, pred dnevi pa je za svoje delo prejela najvišje preiznanje na področju znanosti v Sloveniji. Kot poznavalka kazenskega prava je skeptična do drakonskih kazni in tudi vse bolj represivnih kaznovalnih potez, ki jih zahodne družbe ubirajo zadnje čase. Gospa, ki jo je druga svetovna vojna naučila, kaj pomeni pomagati nekomu v stiski, ob tem danes tudi užaloščeno spremlja nestrpnost, ki se kuha med Slovenci. V prihodnjih minutah pa bo beseda tekla o marsičem.
“Po Zemlji se širi trohnoba,” je Tomo Križnar skupaj z ženo Bojano zapisal v najnovejšem eseju. Dobrih 40 let po tem, ko ga je z domače Turistične ulice v Naklem prvič odneslo v svet, iz njegovih oči in gest še naprej seva neverjetna ekstaza. Ekstaza življenja. Križnar se pripravlja, da bo v od vseh pozabljeno Nubsko gorovje odnesel zdravilo proti gobavosti, ki je zajela nesrečno ljudstvo v Sudanu. Nekoč mu je uspelo za vnovično podporo Nubam prepričati celo filmarko Leni Riefenstahl, iz štaba Melanie Trump so pred kratkim sporočili le “no go”. Tomo ne obupuje, verjame, da bo v Sudan spravil tudi predsednika Boruta Pahorja, a se šele zdaj zaveda širine Janeza Drnovška, po katerem so poimenovali vrtalni stroj. S sodobnimi tehnologijami se loteva tudi humanitarne akcije za Nube, hkrati pa svari pred podnebnimi spremembami in zlorabami ekološke zavesti tako politike kot kapitala. S Tomom Križnarjem se je Luka Hvalc pogovarjal tudi o Greti Thunberg, Carlu Gustavu Jungu, Beethovnu in navdihu, ki mu ga je zapustil Tomaž Pengov: “Proti polju, proti morju, proti mirnemu vesolju …” *V podkastu so uporabljeni odlomki petja Nub, ki jih je Tomo Križnar posnel v Nubskih gorah, del pesmi "Cesta" Tomaža Pengova in del Simfonije št. 5 Ludwiga van Beethovna.
Pediater in otroški nevrolog David Neubauer se že 40 let ukvarja s hudo prizadetimi otroki in njihovimi starši. Zaposlen je na Pediatrični kliniki v Ljubljani, na Kliničnem oddelku za razvojno, otroško in mladostniško nevrologijo, čigar predstojnik je bil več kot 17 let. Kot redni profesor predava na Medicinski fakulteti v Ljubljani in ima bogate mednarodne izkušnje kot gostujoči profesor v Kuvajtu, Franciji, Zambiji, na Kosovu in na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Posveča se tudi zdravljenju otrok s trdovratno epilepsijo s pomočjo kanabidiola in medicinske konoplje. Z Davidom Neubauerjem se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Martina Konda je slovenski glas v Berlinu. Nekdanja učiteljica slovenščine in dolgoletna voditeljica slovenskega programa na Radiu Multikulti. Dobro se spomni dogodkov novembra 1989, ki so pripeljali do padca berlinskega zidu. Njeni nemški prijatelji so bili sicer prepričani, da zid ne bo nikoli padel. V soboto 9. novembra bo minilo 30 let od zgodovinske prelomnice, ki ji je nazdravila tudi naša gostja. Anja Hlača Ferjančič je Martino Konda obiskala v zahodnem Berlinu.
Istra. Obnovljena kamnita hiša sredi nasadov oljk. Sliši se zvok morja. Senca jeseni in jesenov pada na masivno mizo pred hišo. Na njej domače črno vino, rakija iz Valjeva in skodelica kave. Rade Šerbedžija, legenda nekdanjih in sedanjih jugoslovanskih prostorov, prime v roke kitaro. Ko začne peti, človeka odpelje v neko novo atmosfero … Pesem je nova, posvečena je Tomažu Pandurju: “Ravno ko sem želel izpreči, me je zadela strela … Strela Don Juana … Takšno življenje ima svoj konec. Vseeno mi je, pekel ali raj.” Rade Šerbedžija je v več kot 50-letni karieri doživel vse. Osvojil je Jugoslavijo, se proslavil v Hoolywoodu. Še vedno igra, snema, muzicira. O politiki se mu ne ljubi več prepirati, raje z dobro voljo in nastopi popravlja svet. A še vedno je zelo jasen: umetnik mora biti disident in svetu kazati pravi obraz. Z Radetom Šerbedžijo o vojni in miru, nobelovcu Petru Handkeju, strasteh v življenju, poistovetenju z vlogami, pevcu Azre Johhnyju Štuliću, režiserju Stanleyju Kubricku in slovenskem šahistu Vasji Pircu. Tudi o razlogih, zakaj njegov oče navkljub 100 učakanim letom ni svojega sina nikoli videl na odru, filmu ali na televiziji. Z Radetom Šerbedžijo se je pogovarjala Nina Zagoričnik.
Prof. dr. Luka Snoj je z zanimanjem gledal televizijsko serijo Černobil. Potem ko je prisluhnil še podkastu o seriji, pa se je na prizorišče nesreče tudi odpravil. To je bila najboljša službena pot v njegovi karieri. Več kot 30 let po nesreči je izključitvena cona naravni rezervat, kamor so se vrnile tudi živali na robu izumrtja. Vse to kaže, da človek naravi škoduje bolj kot radioaktivnost.
Večina ga pozna kot pevca skupine Niet. A še veliko preden je postal član te legendarne skupine je delal kot učitelj družboslovja in vzgojitelj v ustanovi, kjer poskušajo na pravo pot v življenju usmeriti mladostnike, nad katerimi je večina že obupala. Od nedavnega je tudi ravnatelj Zavoda za vzgojo in izobraževanje mladostnikov z vedenjskimi in čustvenimi težavami v Logatcu. Nedeljski gost Miha Švalja je bil Borut Marolt.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Umirjenost, preudarnost in potrpežljivost so lastnosti, primerne oziroma celo nujne za guvernerja centralne banke. Guverner Banke Slovenije Boštjan Vasle jih ima. Poleg tega pa tudi precej odločne odgovore, zakaj Evropska centralna banka znižuje že zdaj negativne obrestne mere, kaj se bo zgodilo z 20 milijardami slovenskih prihrankov, naloženih v bankah, če bodo uvedene bančne ležarine, pa tudi o tem, kako ocenjuje bančno sanacijo pred šestimi leti, po kateri se prah še vedno ni polegel.
Že skoraj 40 let gradi mostove, premaguje ovire, povezuje ljudi in ustvarja poti, ki okolju dajo dodatno vrednost.
Masten zrak, gosti oblaki, sonca od nikoder, eno drevo, ki stoji še danes, nikakršnega petja ptic, samo vsakodnevne godbe orkestra, ki je pospremil taboriščnike na prisilno delo. To je le eden od spominov danes 86-letnega Olega Mandića, zadnjega otroka, ki je bil izpuščen iz Auschwitza. Oleg Mandić je v taborišču preživel sedem mesecev, to, da je ven odšel živ, pripisuje sreči: “Sreča je na prvem mestu, predstavlja 70 odstotkov, 20 odstotkov je mamina ljubezen, pet odstotkov pa otroška iznajdljivost.” O travmatični izkušnji je spregovoril deset let po osvoboditvi: “Po molčečnežu sem postal klepetulja.” Od Tita do Josefa Mengeleja, od česna do preživetvenega gona, od psihoterapije v Auschwitzu do opatijskega valčka … z nedeljskim gostom Olegom Mandićem.
Profesorica matematike Marta Zabret, ki poučuje na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra v Kamniku, je nedavno lepo število svojih zgodb o dogodivščinah izza matematičnega katedra strnila v knjigi MaRtematične prigode. To je knjiga za na polico med Sveto pismo, Iliado in Kosovelove Integrale, je ob tem zapisal Ervin Hladnik Milharčič. Gospa z izpiljenim slogom in materinsko empatijo do svojih dijakov pravi, da so srednješolci najbolj inovativna in samosvoja plast človeštva in da se je treba postaviti po robu zakoreninjenemu rodbinskemu aksiomu o tem, da nismo za matematiko, tudi če nas kdaj pesti vnetje sinusov in kosinusov. No, v teh dneh tik pred začetkom šolskega leta že razvezuje malho z iksi in ipsiloni, tudi s kančkom treme pred vsemi novimi in starimi obrazi, ki bodo zasedli klopi pred njo.
Jure Apih je bil novinar, urednik Teleksa, bil je direktor Dela in oglaševalec. V sedemdesetih letih je bil kreativni direktor prve slovenske oglaševalske agencije Studio marketing Delo, podpisal se je pod mnogo nagrajenih oglaševalskih kampanj, poleg je bil pri akciji 4 milijone pridnih rok in Podarim dobim. Bil je član mnogih oglaševalskih in marketinških strokovnih organizacij, v začetku devetdesetih je zasnoval in sodeloval pri ustanovitvi Zlatega bobna, mednarodnega oglaševalskega festivala. V pokoju se je posvetil pisanju, kolumne so zbrane v knjigi Papirnati boben, napisal je Fino kuhinjo za telebane, Za lepo misel dam cekin in mnoge druge. A zadnja, Rdečega mlina blues, je drugačna knjiga. Je osebna zgodba o Srečku Robinščaku, ki je življenje izgubil v udbovskih zaporih. Gre za pripoved o 1200 straneh udbovskih dokumentov, spletkah, o Srečkovem klicu na pomoč, ki ga ni želel nihče slišati, pa tudi o zamerah, maščevalnosti, desetletjih življenja in dela ter zgodbi, ki jo še mora dokončati. O knjigi, ki jo je moral napisati, Jure Apih v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Jenny Erpenbeck o sebi pravi, da je vzhodnonemška pisateljica. Zaznamovali sta jo otroštvo v vzhodnem Berlinu in odraščanje v družini intelektualcev. Oče je bil fizik, mama prevajalka iz arabščine. Kritična je tako do nekdanje Nemške demokratične republike kot do sodobne Nemčije. Ima svoje razloge in razlage, zakaj ob porušitvi zidu ni občutila evforije. Pogreša dolgočasenje in trenutke, ko njena glava pripada le njej. V slovenščino je preveden njen roman Srečišče (Heimsuchung), mednarodno slavo pa si je pridobila z romanom Gehen, ging, gegangen.
Nedeljski gost Renato Baretić je v Sloveniji verjetno najbolj znan po svojem najuspešnejšem romanu Osmi poverjenik. Zanj je na Hrvaškem prejel vse najpomembnejše literarne nagrade in velja tudi za roman tistega desetletja, ko je izšel. Pisatelj, pesnik, scenarist in sestavljalec kvizov govori o življenju v Splitu, pomenu novinarstva danes in o tem, kam je zašla hrvaška družba. Z njim se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Neveljaven email naslov