Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Medeja Lončar že dvanajst let vodi podjetje Siemens v Sloveniji, pred letom in pol je prevzela tudi vodenje ekipe na Hrvaškem
Medeja Lončar ne dvomi, da bo ekonomska moč v rokah tistih, ki bodo obvladovali tehnologije, zato so nujna vlaganja v raziskovanje in razvoj. Pripravljeni bomo morali biti na spremembe, na nove poklice, na drugačno vodenje. Nujno je vključevanje žensk v tehnološka podjetja, saj si ne moremo privoščiti, da bi se vnaprej odpovedali polovici potenciala.
Medeja Lončar je že desetletje vodila Siemens v Sloveniji, pred letom in pol je prevzela tudi vodenje tega podjetja na Hrvaškem. "Ko sem prevzela vodenje na Hrvaškem, sem bila morda malce presenečena nad drugo kulturo, verjetno sem nekoliko podcenjevala razlike med Slovenci in Hrvati. Ko pa se dnevno srečuješ s tem poslovnim okoljem, vidiš, da so kljub vsemu med državama velike razlike." Dodaja, da sta slovenski in hrvaški trg majhna za tako veliko svetovno podjetje, ki zaposluje skupaj 200.000 ljudi.
"Delam v korporaciji, ki ne zanemarja lokalnega delovanja. Pri nas projekti trajajo dolgo, recimo dve plinski turbini smo s TE-TOLom razvijali dvajset let. Lokalna prisotnost pomeni prednost pred konkurenco. Nekatera globalna podjetja pridejo na trg, ko je kakšen razpis, najamejo nekaj odvetnikov in skušajo pridobiti posel. Ne zanima jih sodelovanje."
Pravi, da Evropa premalo vlaga v raziskovanje in razvoj in s tem izgublja številne prednosti. "Evropa krepko zaostaja z vlaganjih v razvoj, veliko manj denarja namenjamo v primerjavi z ZDA ali Kitajsko, med najboljšimi dvajsetimi podjetji po vlaganjih v razvoj je le eno iz Evrope. To pozicioniranje Evrope, kaj želimo v tej globalni tekmi, je pomembno vprašanje, ki pa ga v teh ožjih političnih in nacionalnih interesih zanemarjamo. Zna se nam zgoditi, da nas bodo veliki tekmeci kar hitro "pregazili".
Ob spremljanju poslovne kariere Medeje Lončar je težko reči, da so ji bile poti na vrh podjetij zato, ker je ženska, ovirane. "Raziskave kažejo, da je žensk na najvišjih mestih še vedno malo, v zadnjem obdobju pa me bolj zanima dejstvo, da imamo na področju novih tehnologij pomanjkanje talenta, premalo imamo inženirskega znanja. V tehničnih poklicih nam bo, če ne bomo aktivirali tudi žensk in izkoristili tega potenciala, primanjkovalo talentov. To velja na svetovni ravni, pa tudi v Sloveniji, kjer se kapitalska moč izjemno koncentrira v IT-sferi. In če nimamo dovolj žensk, ki vstopajo v procese, potem jih bo težko imeti še več na vodilnih mestih."
"V korporaciji, v kateri delam, imam dostop do novih znanj, možnost imam, da se izobražujem, napredujem in to je tisto, kar te žene naprej."
Spremembe bodo stalnica prihodnosti: "S spremembami imamo ljudje težave, tudi za vodilne je največji izziv pripravljati ljudi na spremembe. Hiter tehnološki razvoj nas sili v drugačnost delovnih mest, v poklice prihodnosti in pomembno je, da smo te spremembe pripravljeni sprejemati."
"Če nisi radoveden, se ti nič ne zgodi, in če nisi dovolj pogumen, boš relativno malo doživel." Medeja Lončar je Celjanka in misel rojakinje Alme Karlin je tudi njeno vodilo, ki mu sledi v poslovnem in zasebnem življenju.
Če želiš biti uspešen v panogi, v kateri so spremembe in razvoj stalnica, moraš seveda spremljati vse novosti. "Obstajajo avtomatizmi, podprti z algoritmi umetne inteligence, ki ti lahko dnevno servirajo informacije, ki si jih želi v točno določenem času, v dolžini, ki ti ustreza." Dodaja, da moraš imeti "do področja, v katerem delaš, strast in vrednote, ki jim slediš. Če si na vodilnem položaju in če želiš, da vrednotam sledijo zaposleni, moraš biti najprej tak ti. Vse velike spremembe, ki sem jih tudi jaz doživljala v Siemensu, so bile uspešne zato, ker se je z njimi poistovetilo najprej vodstvo in jih potem preneslo naprej".
Kaj pa nam prinaša prihodnost? Medeja Lončar za konec: "Predvsem mislim, da je odgovornost nas vseh, ki delamo v tehnološki sferi, opozarjanje, da je treba tehnologijo uporabljati v dobrobit vseh ljudi in se hkrati ukvarjati s problemi, ki rešujejo kakovost življenja. Za zdaj je, žal, umetna inteligenca uporabljena predvsem zato, da več trošimo."
Izbrana glasba:
854 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Medeja Lončar že dvanajst let vodi podjetje Siemens v Sloveniji, pred letom in pol je prevzela tudi vodenje ekipe na Hrvaškem
Medeja Lončar ne dvomi, da bo ekonomska moč v rokah tistih, ki bodo obvladovali tehnologije, zato so nujna vlaganja v raziskovanje in razvoj. Pripravljeni bomo morali biti na spremembe, na nove poklice, na drugačno vodenje. Nujno je vključevanje žensk v tehnološka podjetja, saj si ne moremo privoščiti, da bi se vnaprej odpovedali polovici potenciala.
Medeja Lončar je že desetletje vodila Siemens v Sloveniji, pred letom in pol je prevzela tudi vodenje tega podjetja na Hrvaškem. "Ko sem prevzela vodenje na Hrvaškem, sem bila morda malce presenečena nad drugo kulturo, verjetno sem nekoliko podcenjevala razlike med Slovenci in Hrvati. Ko pa se dnevno srečuješ s tem poslovnim okoljem, vidiš, da so kljub vsemu med državama velike razlike." Dodaja, da sta slovenski in hrvaški trg majhna za tako veliko svetovno podjetje, ki zaposluje skupaj 200.000 ljudi.
"Delam v korporaciji, ki ne zanemarja lokalnega delovanja. Pri nas projekti trajajo dolgo, recimo dve plinski turbini smo s TE-TOLom razvijali dvajset let. Lokalna prisotnost pomeni prednost pred konkurenco. Nekatera globalna podjetja pridejo na trg, ko je kakšen razpis, najamejo nekaj odvetnikov in skušajo pridobiti posel. Ne zanima jih sodelovanje."
Pravi, da Evropa premalo vlaga v raziskovanje in razvoj in s tem izgublja številne prednosti. "Evropa krepko zaostaja z vlaganjih v razvoj, veliko manj denarja namenjamo v primerjavi z ZDA ali Kitajsko, med najboljšimi dvajsetimi podjetji po vlaganjih v razvoj je le eno iz Evrope. To pozicioniranje Evrope, kaj želimo v tej globalni tekmi, je pomembno vprašanje, ki pa ga v teh ožjih političnih in nacionalnih interesih zanemarjamo. Zna se nam zgoditi, da nas bodo veliki tekmeci kar hitro "pregazili".
Ob spremljanju poslovne kariere Medeje Lončar je težko reči, da so ji bile poti na vrh podjetij zato, ker je ženska, ovirane. "Raziskave kažejo, da je žensk na najvišjih mestih še vedno malo, v zadnjem obdobju pa me bolj zanima dejstvo, da imamo na področju novih tehnologij pomanjkanje talenta, premalo imamo inženirskega znanja. V tehničnih poklicih nam bo, če ne bomo aktivirali tudi žensk in izkoristili tega potenciala, primanjkovalo talentov. To velja na svetovni ravni, pa tudi v Sloveniji, kjer se kapitalska moč izjemno koncentrira v IT-sferi. In če nimamo dovolj žensk, ki vstopajo v procese, potem jih bo težko imeti še več na vodilnih mestih."
"V korporaciji, v kateri delam, imam dostop do novih znanj, možnost imam, da se izobražujem, napredujem in to je tisto, kar te žene naprej."
Spremembe bodo stalnica prihodnosti: "S spremembami imamo ljudje težave, tudi za vodilne je največji izziv pripravljati ljudi na spremembe. Hiter tehnološki razvoj nas sili v drugačnost delovnih mest, v poklice prihodnosti in pomembno je, da smo te spremembe pripravljeni sprejemati."
"Če nisi radoveden, se ti nič ne zgodi, in če nisi dovolj pogumen, boš relativno malo doživel." Medeja Lončar je Celjanka in misel rojakinje Alme Karlin je tudi njeno vodilo, ki mu sledi v poslovnem in zasebnem življenju.
Če želiš biti uspešen v panogi, v kateri so spremembe in razvoj stalnica, moraš seveda spremljati vse novosti. "Obstajajo avtomatizmi, podprti z algoritmi umetne inteligence, ki ti lahko dnevno servirajo informacije, ki si jih želi v točno določenem času, v dolžini, ki ti ustreza." Dodaja, da moraš imeti "do področja, v katerem delaš, strast in vrednote, ki jim slediš. Če si na vodilnem položaju in če želiš, da vrednotam sledijo zaposleni, moraš biti najprej tak ti. Vse velike spremembe, ki sem jih tudi jaz doživljala v Siemensu, so bile uspešne zato, ker se je z njimi poistovetilo najprej vodstvo in jih potem preneslo naprej".
Kaj pa nam prinaša prihodnost? Medeja Lončar za konec: "Predvsem mislim, da je odgovornost nas vseh, ki delamo v tehnološki sferi, opozarjanje, da je treba tehnologijo uporabljati v dobrobit vseh ljudi in se hkrati ukvarjati s problemi, ki rešujejo kakovost življenja. Za zdaj je, žal, umetna inteligenca uporabljena predvsem zato, da več trošimo."
Izbrana glasba:
Andrej Blatnik, doktor komunikologije, univerzitetni profesor, pisatelj, urednik, kolumnist, ki je za Fakulteto za humanistične študije v Kopru zasnoval predmet Kreativno pisanje, za LUD Literatura je petnajst let vodil delavnico pisanja kratke zgodbe, objavil je petnajst knjig v Sloveniji in več kot trideset v tujini, njegove kratke zgodbe so uvrščene v prestižne mednarodne antologije, je vabljen gost svetovnih literarnih festivalov. O tem, zakaj je kratka zgodba bolj zanimiva kot roman, o ustvarjalnem paradoksu današnjega časa in položaju kulture v Sloveniji.
Čeprav je Nace Breitenberger zdaj že nekaj let upokojen, je še vedno zelo dejaven in še vedno predaja znanje mladim generacijam. Na idrijski osnovni šoli otroke priseljenih staršev uči slovenskega jezika, pa tudi otroci njega naučijo kakšno besedo iz svojega jezika. Predvsem pa so ga mladi naučili, da jih posluša, da jih poskuša razumeti in da jih skuša peljati na tisto pot, za katero misli, da je prava. Precejšen del svojega je namenil udejstvovanju v Zvezi prijateljev mladine in ima najdaljši staž svetovalca TOM telefona. Pravi da so pomembne prave besede, ne lepe, lepih je hitro dovolj in preveč. Za njim je veliko lepih planinskih tur, že 50 let pa je tudi mentor mladim planincem, za kar mu je Planinska zveza Slovenija pred leti podelila najvišje nacionalno priznanje za delo z mladimi. Kot vse bolj ugotavlja Nace Breitenberger, dolgoletni pedagog, prostovoljec, ki se že več kot 50 let ukvarja z mladimi, se mu bo njegova delovna doba iztekla z njegovim življenjem.
Nataša Pirc Musar je zdaj odvetnica. S strankami, ki jih zastopa, in s svojim mnenjem o dogajanju v družbi pogosto dviguje prah. Njena karierna pot je pestra: bila je novinarka, voditeljica, informacijska pooblaščenka, spoznala je delo v gospodarstvu in javni upravi. O človekovih pravicah, negativnih kampanjah, nujni uvedbi pravil na spletu, pa tudi o seznamu držav, težkem motorju, bowlingu in ruski glasbi - doktorica Nataša Pirc Musar v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Vprašanje kam bi zašla pot slovenskega, takrat še jugoslovanskega, alpskega smučanja, če ne bi bilo njega in njegovih uspehov. Utrl je smer na vrh svojim smučarskim vrstnikom in njihovim naslednikom, zedinil slovenski narod kot že dolgo prej nihče, s sotekmovalci spisal zelo pomembno poglavje zgodbe o težnjah po svoji lastni državi. In zaznamoval eno lepo obdobje, tudi obdobje Pokala Vitranc, ki ga spremljamo ta konec tedna. Bojan Križaj. Z njim se je srečal Aleš Smrekar.
Profesionalno in ustvarjalno življenje doktorice Jane Javornik je dinamično in se razteza na več kontinentih: Združeno kraljestvo, Islandija, Kanada, Japonska, Južna Azija. In čeprav se odlično znajde v različnih akademskih okoljih sveta, je bila po dobrem letu nedavno razrešena z mesta generalne direktorice Direktorata za visoko šolstvo - ker tako možnost dopušča zakon. Kot pravi, ji izkušnja vseeno ne bo pustila grenkega priokusa. V pogovoru Nataše Štefe z doktorico Jano Javornik o visokem šolstvu pri nas in po svetu, o postpandemični realnosti ter o enakosti med spoloma pa tudi o Sloveniji ob 30-letnici države.
Fotografinja Manca Juvan pravi, da je kultura področje, ki je lahko na vsakem koraku kontroverzna. Mednarodno priznana in večkrat nagrajena umetnica se je po večletnem skoraj nomadskem življenju vrnila med domača hribovja. Kako se je soočila z ustvarjanjem med epidemijo, zakaj moramo vedno znova naslavljati problematiko že priborjenih človekovih pravic, kakšno je danes družbeno odgovorno delovanje, zakaj ji kot fotografinji oprema ni na prvem mestu in kakšno vlogo v njenem življenju igrajo konji? Z njo se pogovarja Gašper Andrinek.
Ko so jo večkrat vprašali, ali bi bila pripravljena postati ministrica, je odgovorila z vprašanjem, ali želijo popraviti sistem ali samo listke na drevesu. Odgovor je bil, da listke. Toda čakalnih dob ni mogoče reševati brez izboljšanja sistema. Njenih pogojev, tudi tega, da se politika ne sme mešati v sistem, ni sprejel nihče. S predstojnico Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa doktorico Metodo Dodič Fikfak se bo Gorazd Rečnik pogovarjal tudi o eksperimentih na ljudeh, azbestu, Anhovem, formaldehidu, pa tudi o nujnosti fizičnega napora in mačehovskem odnosu do zgodovine.
Brita Krebs je slovenska humanitarka v afriški Gambiji. Zaradi različnih življenjskih prigod in nezgod je zaživela z več imeni. Brez pustnih mask je že bila Jelka, Brina in mama Minty, trenutno se Brita Krebs spet mudi v rodnem Zalogu pri Ljubljani. Z Damjanom Zorcem se pogovarjata o pričakovanih medsebojnih razlikah ter nepričakovanih podobnostih med Gambijo in Slovenijo.
Tanja Prušnik, arhitektka in priznana likovna umetnica, se je rodila na avstrijskem Koroškem, kjer je preživela otroštvo, končala slovensko gimnazijo, potem pa je šla študirat arhitekturo na Dunaj, kjer zdaj že več kot dvajset let živi in ustvarja. Od leta 2019 je tudi predsednica društva likovnih umetnic in umetnikov Avstrije. V prenovljeni dunajski palači Künstlerhaus, v domu umetnikov, jo je obiskala Tatjana Pirc.
Matea Benedetti, modna oblikovalka, kostumografka, ki z uporabo inovativnih materialov, kot recimo ananasovo in jabolčno usnje, svila iz lesa v modi odkriva nove dimenzije in opozarja na nujnost trajnostnega razmisleka. Epidemija je modo upočasnila, se bomo v prihodnje drugače obnašali? Matejina oblačila govorijo v imenu živali, saj ogrožene vrste, kot recimo papige, hobotnice, z unikatnimi digitalnimi potiski domujejo na njenih kreacijah. Za svojega oblikovanja in uporabe inovativnih materialov ter celovitega pristopa k modi je prejela mnogo nagrad doma in v tujini, njena obleka je bila predstavljena tudi na gala dogodku Red Carpet Green Dress pred Oskarji v Los Angelesu. Z nogometnim vratarjem Janom Oblakom pa je združila moči pri seriji izdelkov z ekološko in dobrodelno noto.
Nina Zagoričnik se je v Zagrebu v dvorani Lisinski pogovarjala s svetovno znanim pianistom - Ivom Pogorelićem.
Pozdravljeni, tokrat z druge strani Atlantika, iz Washingtona, ki tedne in mesece, sploh pa zadnje dni, vzbuja nenavadne, nasprotujoče si občutke. Po eni strani je ameriško glavno mesto izjemno umirjeno, prazno, a pod to površino vre. Jeza, zavračanje, tesnoba, strah pred ponovitvijo prizorov, ki so Ameriko pretresli 6. januarja, ko je množica podpornikov odhajajočega predsednika Donalda Trumpa vdrla v poslopje kongresa na Kapitolskem griču. V sredo je predstavniški doma ameriškega kongresa, tudi s simbolično republikansko podporo, Donalda Trumpa drugič ustavno obtožil. Predsednik, ki je ves čas poudarjal svojo izjemnost v ameriški zgodovini, je dejansko zasedel posebno mesto: še nikoli se ni noben ameriški predsednik z ustavno obtožbo soočil dvakrat. Kdo bi lahko bil ob takšni priložnosti primernejši sogovornik od soavtorja knjige o prvi ustavni obtožbi Trump na preizkušnji (Trump On Trial), ki je izšla lani jeseni, tik pred ameriškimi volitvami? Novinarski tandem Washington Posta Kevin Sullivan in Mary Jordan, zakonski par, ki je deloval tudi kot dopisniški tandem tega časopisa iz Londona, Tokia in Mexico Cityja in skupaj napisal nekaj knjig, leta 2003 pa sta prejela tudi Pulitzerjevo nagrado za mednarodno poročanje, sodi v krog mojih washingtonskih znancev. Zgolj v pojasnilo, če boste začutili nekoliko večjo bližino s sogovornikom od običajne, čeprav smo v prevodu ohranili vikalno obliko. Moje ime je Andrej Stopar, vesel sem, da se lahko na Valu 202 spet pojavim v vlogi voditelja pogovora, ki je sicer nastal tik pred glasovanjem v kongresu. To, kar je izrečeno v prihodnjiku, se je popolnoma potrdilo, kar ne kaže le na predvidljivost dogajanja, ampak tudi na sogovornikovo dobro poznavanje materije.
Nikoli ni hotel biti Žare lepotec, čeprav je bil v življenju pogosto prvi. Pred mesecem dni je dokazal, da lahko tudi večni alternativci in samohodci in posebneži doživijo častitljiva leta. Kot nezlomljivi novinar Ed Murray v istoimenskem filmu Georgea Clooneyja vam bo zaželel "Lahko noč in srečno!" 70-letnik bolj ali manj mračne pojave. Z njim se je pogovarjal Damjan Zorc.
Emil Tedeschi je pred skoraj tridesetimi leti ustanovil podjetje, ki zdaj zaposluje več kot 5.300 ljudi. Atlantic Grupa je lastnica legendarnih slovenskih blagovnih znamk; od Barcaffeja do Cockte. Tedeschi je slovenski javnosti postal znan ob združevanju košarkarskih klubov iz Ljubljane in Zagreba. Srčno verjame v Cedevito Olimpijo. Prepričan je, da lahko klub v Evropi poseže po najvišjih mestih. Zanj v športu in poslu ni nič nemogoče. Vedno najde nove izzive: "Vsak, ki misli, da je v svojem poslu dosegel vrh, mora zamenjati posel ali se upokojiti." Eden najbogatejših Hrvatov je velik ljubitelj glasbe, svoje prve honorarje in plačo je zapravil za plošče. Enkrat tedensko vodi radijsko oddajo, občasno nastopa kot DJ.
Gozdarski inženir, ki je večino svoje kariere preživel v Triglavskem narodnem parku, 4 leta je bil tudi direktor parka, po prepričanju in delovanju predvsem naravovarstvenik, planinec, podpredsednik Planinske zveze, postane na začetku leta 2018 direktor Kobariškega muzeja, enega najbolj obiskanih muzejev pri nas. Na prvi pogled velik odmik od vsega kar je počel doslej, ampak v bistvu sploh ne – spet gre za varovanje in spet gre za dediščino. O prihodnosti Kobariškega muzeja, ki se v bistvu živi sam in je bil letos zaradi korona krize prvič v 30 letni zgodovini 50 dni v kosu zaprt, pa o njegovi sestrski fundaciji Pot miru, je tekla beseda. Seveda ni šlo brez Triglavskega narodnega parka, vizija po kateri se edini slovenski narodni park še vedno ravna, je prav delo Martina Šolarja. S tem je povezana tudi njegova teza, da je varovanje narave in zavarovanih območij zrel dogovor družbe, ki ima svojo ceno. Kakšna je ta cena in zakaj varovanje narave pri nas nima ambasadorja v izvršni veji oblasti? Martina Šolarja je gostil Aleš Smrekar.
Jakob J. Kenda je doktoriral iz fantazijske književnosti, ki mu je, kot pravi, v osnovni šoli pri zatikanju z branjem odprla pot v svet literature. Zanimanje za tovrstni žanr ga je pripeljejo tudi do knjig o mladem čarovniku Harryju Potterju, pod katere se je podpisal kot prevajalec. Ob tem pa ga mnogi poznajo tudi kot prvega Slovenca, ki je prehodil 3500 kilometrov dolgo Apalaško pot. O tem je napisal roman, ki ni le dobro bran in uspešen, ampak tudi nagrajen za najboljše samozaložniško prozno delo, najboljši potopisni roman in najboljši literarni prvenec. Njegov drugi roman je nastal po prehojeni celotni 1200 kilometrov dolgi slovenski Transverzali, o ustoličenju katere je razmišljal že ob poti skozi 14 ameriških zveznih držav kot o poti našega združevanja.
Pred desetimi leti se je v Splošni bolnišnici Jesenice zaposlil kot specialist internist, po štirih letih je postal direktor, izvedel reorganizacijo, izboljšal poslovanje in odnose v kolektivu. Ko je avgusta 2019 postal generalni direktor ljubljanskega kliničnega centra, je vedel, da ne bo lahko, zagotovo pa ni niti slutil, kaj ga čaka. Dr. Janez Poklukar, ki je vajen delati ob nedeljah, je bil nedeljski gost Vala 202.
Jani Novak je stric iz ozadja pomembnega slovenskega popkulturnega fenomena Laibach, formacije, ki je izzivala in prevpraševala vse družbenopolitične paradigme. V osemdesetih so oblastniki v njihovi uniformiranosti iskali fašizem, potem so jih častili skorajda kot disidente in osvoboditelje, danes pa se zdi, da jih Trump in njega evropski avtokratski oboževalci, vključivši lokalne, nemara celo posnemajo. Jani Novak pa si, tako kot njegov Laibach, še vedno misli svoje. Z njim se pogovarja Miha Šalehar.
Mednarodno prepoznavna virologinja prof. Tatjana Avšič Županc pravi, da si tako obsežne pandemije ni mogel nihče predstavljati, in poudarja, da bo človek, če bo skušal tekmovati z virusi, potegnil kratko.
"Zlatarne odprte, knjigarne zaprte. Molk je zlato." To je ena izmed aktualnih besednih domislic Esada Babačića. Imenovali bi ga lahko tudi heroj ljubljanskih ulic. Panker, proleter, športni navdušenec, poet, Rožančev nagrajenec za zbirko esejev "Veš, mašina, svoj dolg." Združuje šport, glasbo in umetnost, razmišlja o hrepenenju, tihi večini in naivnosti, ki nas preveč stane: “Brez naivnosti ni revolucije. In to je danes težava. Ogromno naivnih ljudi je nehote pomagalo elitam. Pomagali so jih utrditi na strateških pozicijah.”
Neveljaven email naslov