Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Beljakovinski pripravki, ki jih na trgu zasledimo predvsem v praškasti obliki, so prehranska dopolnila, ki nam jih trgovci poskušajo prodati z obljubami o hitrih spremembah telesne teže ali mišične mase. Kot pojasnjuje Žan Zupančič, diplomirani inženir živilstva in prehrane, lahko dnevno potrebno količino beljakovin (0.8 g/kg telesne teže) normalno fizično aktivni ljudje brez težav zaužijejo z drugo hrano.
“Potrebe so večje pri res aktivnih športnikih. Tisti, ki se ukvarjajo z vzdržljivostnimi oziroma aerobnimi športi, jih morajo dnevno zaužiti med 1,2 in 1,6 g/kg telesne teže. Tisti, ki so dejavni v anaerobnih športih, kjer je večja potreba po mišični masi, pa jih morajo pojesti 1,6 do 2 g/kg telesne teže.”
Beljakovine so v naravni obliki dostopne v mesu, ribah, jajcih, mlečnih izdelkih, stročnicah, oreščkih, nekaterih vrstah žit. Skoncentrirane beljakovinske pripravke pa pridobivajo iz govedine, mlečnih izdelkov, jajc, soje, graha, konoplje, riža. “Izdelajo jih tako, da z različnimi fizikalnimi postopki nekje od 70 do 95-odstotno skoncentrirajo beljakovine iz živalskih in rastlinskih virov. Nato jim dodajo različne aditive, med temi so predvsem emulgatorji na primer sojin lecitin ter drugi za okus, barvo in aromo,” razlaga Žan Zupančič, ki kot primer navede pridobivanje sirotkinih beljakovin:
Najprej opravimo ultra in mikrofiltracijo, sledi sušenje, dokler ne nastane prah, nato dodajo aditive. Za okus po navadi dodajo umetna sladila. Energijska vrednost se zaradi njih načeloma ne poveča, so pa vprašljivi sami aditivi, ker dolgoročnih študij o njihovem vplivu na zdravje še nimamo.”
Beljakovinski pripravki človeške presnove ne spremenijo, v primerjavi z beljakovinami iz naravnih virov pa hitreje preidejo v kri. Pri pomanjkanju beljakovin iz drugih virov je njihovo uživanje dobrodošlo, pri presežku pa nezaželeno, saj jih telo ne more porabiti.
“V tem primeru jih spremeni v glukozo, ki se lahko porabi za energijo ali se shrani v obliki glikogena, lahko pa se celo pretvorijo v maščobne kisline. Prav tako ni priporočljivo njihovo povečevanje v nedogled, saj lahko pride do nastanka ledvičnih kamnov ali izločanja kalcija prek urina.”
Uživanje beljakovinskih pripravkov povezujemo tudi z izgubo telesne teže. “Pri hujšanju je glavnega pomena to, da porabimo več energije, kot je zaužijemo. Beljakovinski pripravki so priporočljivi le, ker zaradi njihovega uživanja izgubimo manj mišične mase, vpliva pa tudi na hormon grenlin, kar pomeni, da smo manj lačni,” pojasnjuje Žan Zupančič, ki dodaja, da ne smemo normalnih obrokov ne delno ne v celoti nikoli nadomeščati z beljakovinski pripravki.
Beljakovinski pripravki, ki jih na trgu zasledimo predvsem v praškasti obliki, so prehranska dopolnila, ki nam jih trgovci poskušajo prodati z obljubami o hitrih spremembah telesne teže ali mišične mase. Kot pojasnjuje Žan Zupančič, diplomirani inženir živilstva in prehrane, lahko dnevno potrebno količino beljakovin (0.8 g/kg telesne teže) normalno fizično aktivni ljudje brez težav zaužijejo z drugo hrano.
“Potrebe so večje pri res aktivnih športnikih. Tisti, ki se ukvarjajo z vzdržljivostnimi oziroma aerobnimi športi, jih morajo dnevno zaužiti med 1,2 in 1,6 g/kg telesne teže. Tisti, ki so dejavni v anaerobnih športih, kjer je večja potreba po mišični masi, pa jih morajo pojesti 1,6 do 2 g/kg telesne teže.”
Beljakovine so v naravni obliki dostopne v mesu, ribah, jajcih, mlečnih izdelkih, stročnicah, oreščkih, nekaterih vrstah žit. Skoncentrirane beljakovinske pripravke pa pridobivajo iz govedine, mlečnih izdelkov, jajc, soje, graha, konoplje, riža. “Izdelajo jih tako, da z različnimi fizikalnimi postopki nekje od 70 do 95-odstotno skoncentrirajo beljakovine iz živalskih in rastlinskih virov. Nato jim dodajo različne aditive, med temi so predvsem emulgatorji na primer sojin lecitin ter drugi za okus, barvo in aromo,” razlaga Žan Zupančič, ki kot primer navede pridobivanje sirotkinih beljakovin:
Najprej opravimo ultra in mikrofiltracijo, sledi sušenje, dokler ne nastane prah, nato dodajo aditive. Za okus po navadi dodajo umetna sladila. Energijska vrednost se zaradi njih načeloma ne poveča, so pa vprašljivi sami aditivi, ker dolgoročnih študij o njihovem vplivu na zdravje še nimamo.”
Beljakovinski pripravki človeške presnove ne spremenijo, v primerjavi z beljakovinami iz naravnih virov pa hitreje preidejo v kri. Pri pomanjkanju beljakovin iz drugih virov je njihovo uživanje dobrodošlo, pri presežku pa nezaželeno, saj jih telo ne more porabiti.
“V tem primeru jih spremeni v glukozo, ki se lahko porabi za energijo ali se shrani v obliki glikogena, lahko pa se celo pretvorijo v maščobne kisline. Prav tako ni priporočljivo njihovo povečevanje v nedogled, saj lahko pride do nastanka ledvičnih kamnov ali izločanja kalcija prek urina.”
Uživanje beljakovinskih pripravkov povezujemo tudi z izgubo telesne teže. “Pri hujšanju je glavnega pomena to, da porabimo več energije, kot je zaužijemo. Beljakovinski pripravki so priporočljivi le, ker zaradi njihovega uživanja izgubimo manj mišične mase, vpliva pa tudi na hormon grenlin, kar pomeni, da smo manj lačni,” pojasnjuje Žan Zupančič, ki dodaja, da ne smemo normalnih obrokov ne delno ne v celoti nikoli nadomeščati z beljakovinski pripravki.
Starejši skupaj z nosečnicami in otroki sodijo v rizično skupino ljudi, pri katerih velja previdnost pri uživanju nekaterih skupin živil. V starejšem življenjskem obdobju se zmanjšujejo motorične zmožnosti, kar lahko povzroča težave pri pripravi hrane in hranjenju. Na željo po prehranjevanju vpliva tudi slabšanje funkcije okusa in vonja. Oslabijo tudi vid in sluh ter funkcije prebavnega sistema – od slabših zob in nezmožnosti žvečenja do upočasnjene peristaltike in zmanjšanja izločanja prebavnih sokov v celotnem prebavnem traktu. Tudi stranski učinki zdravil lahko odvračajo od hranjenja in povzročajo podhranjenost. Starostniki so zaradi oslabljenega delovanja imunskega sistema bolj dovzetni za okužbe in zastrupitve z živili. Zaradi vsega naštetega je v tretjem življenjskem obdobju uživanje zdravih in varnih živil še posebej pomembno.
V njej obravnavamo hranila in živila, ki se pojavljajo na tržišču.
V njej obravnavamo hranila in živila, ki se pojavljajo na tržišču.
Če bi vam rekli: izvolite za zajtrk malce fosforja ali fosfatov, bi nas najbrž malce čudno pogledali, a fosfati se nahajajo v mnogih živilih, zlasti beljakovinskih in so nujni za zdravje naših kosti in zob. Na drugi strani živilska industrija uporablja fosfate v obliki aditivov iz različnih tehnoloških razlogov – za uravnavanje kislosti živil ter kot emulgatorje in stabilizatorje. Kaj so pravzaprav fosfati, v katerih vrstah živil se nahajajo in ali nam preveč fosfatov lahko tudi škodi, o tem z Nino Zupanič z Inštituta za nutricionistiko v Ljubljani.
V tokratni rubriki “Veste, kaj jeste?” govorimo o rastlinskih vrstah mleka, kot so mandljevo, kokosovo, ovseno ali sojino mleko. Vsaj proizvajalci so jim nadeli takšen naziv, četudi takšno poimenovanje ni točno, poudarja prehranska strokovnjakinja in dipl. inž. živilstva in prehrane Anja Pristavec. Mleko je namreč tekočina, ki jo pridobimo z molžo sesalcev, ti napitki pa so narejeni iz žit ali oreščkov. Kako zdravi so, je odvisno od sestavin, iz katerih so narejeni. Pri večini napitkov gre za industrijsko predelana živila, zato ni samo po sebi umevno, da so tako zdrava, kot se jim pripisuje. So pa, kot pravi sogovornica Anja Pristavec, lahko zelo funkcionalna, zlasti za ljudi z laktozno intoleranco.
Neveljaven email naslov