Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Beljakovinski pripravki, ki jih na trgu zasledimo predvsem v praškasti obliki, so prehranska dopolnila, ki nam jih trgovci poskušajo prodati z obljubami o hitrih spremembah telesne teže ali mišične mase. Kot pojasnjuje Žan Zupančič, diplomirani inženir živilstva in prehrane, lahko dnevno potrebno količino beljakovin (0.8 g/kg telesne teže) normalno fizično aktivni ljudje brez težav zaužijejo z drugo hrano.
“Potrebe so večje pri res aktivnih športnikih. Tisti, ki se ukvarjajo z vzdržljivostnimi oziroma aerobnimi športi, jih morajo dnevno zaužiti med 1,2 in 1,6 g/kg telesne teže. Tisti, ki so dejavni v anaerobnih športih, kjer je večja potreba po mišični masi, pa jih morajo pojesti 1,6 do 2 g/kg telesne teže.”
Beljakovine so v naravni obliki dostopne v mesu, ribah, jajcih, mlečnih izdelkih, stročnicah, oreščkih, nekaterih vrstah žit. Skoncentrirane beljakovinske pripravke pa pridobivajo iz govedine, mlečnih izdelkov, jajc, soje, graha, konoplje, riža. “Izdelajo jih tako, da z različnimi fizikalnimi postopki nekje od 70 do 95-odstotno skoncentrirajo beljakovine iz živalskih in rastlinskih virov. Nato jim dodajo različne aditive, med temi so predvsem emulgatorji na primer sojin lecitin ter drugi za okus, barvo in aromo,” razlaga Žan Zupančič, ki kot primer navede pridobivanje sirotkinih beljakovin:
Najprej opravimo ultra in mikrofiltracijo, sledi sušenje, dokler ne nastane prah, nato dodajo aditive. Za okus po navadi dodajo umetna sladila. Energijska vrednost se zaradi njih načeloma ne poveča, so pa vprašljivi sami aditivi, ker dolgoročnih študij o njihovem vplivu na zdravje še nimamo.”
Beljakovinski pripravki človeške presnove ne spremenijo, v primerjavi z beljakovinami iz naravnih virov pa hitreje preidejo v kri. Pri pomanjkanju beljakovin iz drugih virov je njihovo uživanje dobrodošlo, pri presežku pa nezaželeno, saj jih telo ne more porabiti.
“V tem primeru jih spremeni v glukozo, ki se lahko porabi za energijo ali se shrani v obliki glikogena, lahko pa se celo pretvorijo v maščobne kisline. Prav tako ni priporočljivo njihovo povečevanje v nedogled, saj lahko pride do nastanka ledvičnih kamnov ali izločanja kalcija prek urina.”
Uživanje beljakovinskih pripravkov povezujemo tudi z izgubo telesne teže. “Pri hujšanju je glavnega pomena to, da porabimo več energije, kot je zaužijemo. Beljakovinski pripravki so priporočljivi le, ker zaradi njihovega uživanja izgubimo manj mišične mase, vpliva pa tudi na hormon grenlin, kar pomeni, da smo manj lačni,” pojasnjuje Žan Zupančič, ki dodaja, da ne smemo normalnih obrokov ne delno ne v celoti nikoli nadomeščati z beljakovinski pripravki.
Beljakovinski pripravki, ki jih na trgu zasledimo predvsem v praškasti obliki, so prehranska dopolnila, ki nam jih trgovci poskušajo prodati z obljubami o hitrih spremembah telesne teže ali mišične mase. Kot pojasnjuje Žan Zupančič, diplomirani inženir živilstva in prehrane, lahko dnevno potrebno količino beljakovin (0.8 g/kg telesne teže) normalno fizično aktivni ljudje brez težav zaužijejo z drugo hrano.
“Potrebe so večje pri res aktivnih športnikih. Tisti, ki se ukvarjajo z vzdržljivostnimi oziroma aerobnimi športi, jih morajo dnevno zaužiti med 1,2 in 1,6 g/kg telesne teže. Tisti, ki so dejavni v anaerobnih športih, kjer je večja potreba po mišični masi, pa jih morajo pojesti 1,6 do 2 g/kg telesne teže.”
Beljakovine so v naravni obliki dostopne v mesu, ribah, jajcih, mlečnih izdelkih, stročnicah, oreščkih, nekaterih vrstah žit. Skoncentrirane beljakovinske pripravke pa pridobivajo iz govedine, mlečnih izdelkov, jajc, soje, graha, konoplje, riža. “Izdelajo jih tako, da z različnimi fizikalnimi postopki nekje od 70 do 95-odstotno skoncentrirajo beljakovine iz živalskih in rastlinskih virov. Nato jim dodajo različne aditive, med temi so predvsem emulgatorji na primer sojin lecitin ter drugi za okus, barvo in aromo,” razlaga Žan Zupančič, ki kot primer navede pridobivanje sirotkinih beljakovin:
Najprej opravimo ultra in mikrofiltracijo, sledi sušenje, dokler ne nastane prah, nato dodajo aditive. Za okus po navadi dodajo umetna sladila. Energijska vrednost se zaradi njih načeloma ne poveča, so pa vprašljivi sami aditivi, ker dolgoročnih študij o njihovem vplivu na zdravje še nimamo.”
Beljakovinski pripravki človeške presnove ne spremenijo, v primerjavi z beljakovinami iz naravnih virov pa hitreje preidejo v kri. Pri pomanjkanju beljakovin iz drugih virov je njihovo uživanje dobrodošlo, pri presežku pa nezaželeno, saj jih telo ne more porabiti.
“V tem primeru jih spremeni v glukozo, ki se lahko porabi za energijo ali se shrani v obliki glikogena, lahko pa se celo pretvorijo v maščobne kisline. Prav tako ni priporočljivo njihovo povečevanje v nedogled, saj lahko pride do nastanka ledvičnih kamnov ali izločanja kalcija prek urina.”
Uživanje beljakovinskih pripravkov povezujemo tudi z izgubo telesne teže. “Pri hujšanju je glavnega pomena to, da porabimo več energije, kot je zaužijemo. Beljakovinski pripravki so priporočljivi le, ker zaradi njihovega uživanja izgubimo manj mišične mase, vpliva pa tudi na hormon grenlin, kar pomeni, da smo manj lačni,” pojasnjuje Žan Zupančič, ki dodaja, da ne smemo normalnih obrokov ne delno ne v celoti nikoli nadomeščati z beljakovinski pripravki.
V tokratni rubriki “Veste, kaj jeste?” v ospredje postavljamo kašice za najmlajše. Na Zvezi potrošnikov Slovenije so podrobno pregledali 12 žitnih in mlečno žitnih kašic, ki vsebujejo zdrob. Izbrali so le osnovne izdelke, brez dodanega suhega sadja, keksov ali čokolade, saj izdelki z dodatki za prehrano dojenčkov niso priporočljivi. A tudi v žitnih kašicah se lahko skrivajo dodatni sladkor in nepotrebni aditivi, zato si gre ob nakupu vzeti čas in pozorno prebrati seznam sestavin in hranilnih tabel na izdelku, poudarja Anja Zupan z ZPS, ki v pogovoru povzema ugotovitve primerjalnega ocenjevanja. Vabljeni k poslušanju!
Radi jeste? Pa veste, kaj jeste? Odgovor dobite v oddaji o vsem, kar se skriva v hrani. Vsako sredo ob 7.40 na Prvem.
Če bi vas povprašali po dioksinih, furanih in PCB-jih bi bržkone večina le skomignila z rameni. A brez skrbi. Bolj kot to, kako jih poimenovati, je pomembno, da vemo, da so med nami, da nastajajo zaradi človekovega onesnaževanja in da se lahko nahajajo tudi v živilih. V hrani jih gre najti zlasti v maščobnem tkivu živali, akumulirajo pa se po prehranjevalni verigi navzgor. Kar pomeni, da je človek tisti, ki jih užije zadnji. Ker gre za halogenirane organske spojine, ki se razgrajujejo zelo počasi in so razvrščene med dvanajst za okolje najbolj škodljivih obstojnih organskih onesnaževal, je prav, da o njih zopet spomnimo v rubriki Veste, kaj jeste. Pogovarjali smo se z dr. Urško Blaznik z NIJZ.
Ko govorimo o smernicah zdrave prehrane, govorimo o pravilnem rednem uživanju sadja, ki bistveno pripomore k boljšemu počutju in zdravju. Delež sestavin se pri različnih sadežih močno razlikuje. Sadje poleg vode vsebuje veliko vitaminov, vlaknin ter tudi mineralov in ogljikovih hidratov. V zadnjih urah je marsikdo zaužil izjemne količine različne hrane, velikonočni prazniki so za nami. In marsikateri obrok si lahko olajšamo ali ga prilagodimo tako, da zaužijemo sadje. Je pomembno, kdaj se zaužije sadje? Kako je z eksotičnim sadjem? Katere so koristi teh vrst sadja? Podrobneje v pogovoru s strokovnjakom za zdravo prehrano Mariem Sambolcem.
Radi jeste? Pa veste, kaj jeste? Odgovor dobite v oddaji o vsem, kar se skriva v hrani. Vsako sredo ob 7.40 na Prvem.
V njej obravnavamo hranila in živila, ki se pojavljajo na tržišču.
O sirnih namazih bo tekla beseda v tokratni rubriki “Veste, kaj jeste?”. Mnogi si ga, verjamemo, radi privoščite ob jutrih ali večerih na rezini kruha, ob skodelici čaja ali kave. Nemalo vrst jih je najti na trgovskih policah. Med njimi sicer ni bistvenih razlik, vseeno pa obstajajo, zato je prav, da izberemo tiste, ki so po svoji prehranski sestavi najbolj ugodni. Na Zvezi potrošnikov Slovenije so opravili primerjalni test desetih sirnih namazov. Preverili so njihovo sestavo in senzorične lastnosti. O testu smo se pogovarjali z Anjo Zupan, prehransko strokovnjakinjo z ZPS.
V njej obravnavamo hranila in živila, ki se pojavljajo na tržišču.
Ponudba sadja in zelenjave v trgovinah že dolgo ni več odvisna od sezone. Kljub temu prehranski strokovnjaki potrošnikom svetujejo, naj uživajo pridelke predvsem v času njihove naravne sezone pridelave. Zakaj? Sezonska, sveža in pravkar dozorela zelenjava in sadje sta praviloma okusnejša in vsebujeta več hranilni snovi, poleg tega pa ju niso pripeljali od daleč in s transportom povzročili dodatnega nepotrebnega onesnaževanja okolja. Nista pa to edina razloga, pove Marjana Peterman, strokovna sodelavka Zveze potrošnikov Slovenije.
Neveljaven email naslov