Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Beljakovinski pripravki, ki jih na trgu zasledimo predvsem v praškasti obliki, so prehranska dopolnila, ki nam jih trgovci poskušajo prodati z obljubami o hitrih spremembah telesne teže ali mišične mase. Kot pojasnjuje Žan Zupančič, diplomirani inženir živilstva in prehrane, lahko dnevno potrebno količino beljakovin (0.8 g/kg telesne teže) normalno fizično aktivni ljudje brez težav zaužijejo z drugo hrano.
“Potrebe so večje pri res aktivnih športnikih. Tisti, ki se ukvarjajo z vzdržljivostnimi oziroma aerobnimi športi, jih morajo dnevno zaužiti med 1,2 in 1,6 g/kg telesne teže. Tisti, ki so dejavni v anaerobnih športih, kjer je večja potreba po mišični masi, pa jih morajo pojesti 1,6 do 2 g/kg telesne teže.”
Beljakovine so v naravni obliki dostopne v mesu, ribah, jajcih, mlečnih izdelkih, stročnicah, oreščkih, nekaterih vrstah žit. Skoncentrirane beljakovinske pripravke pa pridobivajo iz govedine, mlečnih izdelkov, jajc, soje, graha, konoplje, riža. “Izdelajo jih tako, da z različnimi fizikalnimi postopki nekje od 70 do 95-odstotno skoncentrirajo beljakovine iz živalskih in rastlinskih virov. Nato jim dodajo različne aditive, med temi so predvsem emulgatorji na primer sojin lecitin ter drugi za okus, barvo in aromo,” razlaga Žan Zupančič, ki kot primer navede pridobivanje sirotkinih beljakovin:
Najprej opravimo ultra in mikrofiltracijo, sledi sušenje, dokler ne nastane prah, nato dodajo aditive. Za okus po navadi dodajo umetna sladila. Energijska vrednost se zaradi njih načeloma ne poveča, so pa vprašljivi sami aditivi, ker dolgoročnih študij o njihovem vplivu na zdravje še nimamo.”
Beljakovinski pripravki človeške presnove ne spremenijo, v primerjavi z beljakovinami iz naravnih virov pa hitreje preidejo v kri. Pri pomanjkanju beljakovin iz drugih virov je njihovo uživanje dobrodošlo, pri presežku pa nezaželeno, saj jih telo ne more porabiti.
“V tem primeru jih spremeni v glukozo, ki se lahko porabi za energijo ali se shrani v obliki glikogena, lahko pa se celo pretvorijo v maščobne kisline. Prav tako ni priporočljivo njihovo povečevanje v nedogled, saj lahko pride do nastanka ledvičnih kamnov ali izločanja kalcija prek urina.”
Uživanje beljakovinskih pripravkov povezujemo tudi z izgubo telesne teže. “Pri hujšanju je glavnega pomena to, da porabimo več energije, kot je zaužijemo. Beljakovinski pripravki so priporočljivi le, ker zaradi njihovega uživanja izgubimo manj mišične mase, vpliva pa tudi na hormon grenlin, kar pomeni, da smo manj lačni,” pojasnjuje Žan Zupančič, ki dodaja, da ne smemo normalnih obrokov ne delno ne v celoti nikoli nadomeščati z beljakovinski pripravki.
Beljakovinski pripravki, ki jih na trgu zasledimo predvsem v praškasti obliki, so prehranska dopolnila, ki nam jih trgovci poskušajo prodati z obljubami o hitrih spremembah telesne teže ali mišične mase. Kot pojasnjuje Žan Zupančič, diplomirani inženir živilstva in prehrane, lahko dnevno potrebno količino beljakovin (0.8 g/kg telesne teže) normalno fizično aktivni ljudje brez težav zaužijejo z drugo hrano.
“Potrebe so večje pri res aktivnih športnikih. Tisti, ki se ukvarjajo z vzdržljivostnimi oziroma aerobnimi športi, jih morajo dnevno zaužiti med 1,2 in 1,6 g/kg telesne teže. Tisti, ki so dejavni v anaerobnih športih, kjer je večja potreba po mišični masi, pa jih morajo pojesti 1,6 do 2 g/kg telesne teže.”
Beljakovine so v naravni obliki dostopne v mesu, ribah, jajcih, mlečnih izdelkih, stročnicah, oreščkih, nekaterih vrstah žit. Skoncentrirane beljakovinske pripravke pa pridobivajo iz govedine, mlečnih izdelkov, jajc, soje, graha, konoplje, riža. “Izdelajo jih tako, da z različnimi fizikalnimi postopki nekje od 70 do 95-odstotno skoncentrirajo beljakovine iz živalskih in rastlinskih virov. Nato jim dodajo različne aditive, med temi so predvsem emulgatorji na primer sojin lecitin ter drugi za okus, barvo in aromo,” razlaga Žan Zupančič, ki kot primer navede pridobivanje sirotkinih beljakovin:
Najprej opravimo ultra in mikrofiltracijo, sledi sušenje, dokler ne nastane prah, nato dodajo aditive. Za okus po navadi dodajo umetna sladila. Energijska vrednost se zaradi njih načeloma ne poveča, so pa vprašljivi sami aditivi, ker dolgoročnih študij o njihovem vplivu na zdravje še nimamo.”
Beljakovinski pripravki človeške presnove ne spremenijo, v primerjavi z beljakovinami iz naravnih virov pa hitreje preidejo v kri. Pri pomanjkanju beljakovin iz drugih virov je njihovo uživanje dobrodošlo, pri presežku pa nezaželeno, saj jih telo ne more porabiti.
“V tem primeru jih spremeni v glukozo, ki se lahko porabi za energijo ali se shrani v obliki glikogena, lahko pa se celo pretvorijo v maščobne kisline. Prav tako ni priporočljivo njihovo povečevanje v nedogled, saj lahko pride do nastanka ledvičnih kamnov ali izločanja kalcija prek urina.”
Uživanje beljakovinskih pripravkov povezujemo tudi z izgubo telesne teže. “Pri hujšanju je glavnega pomena to, da porabimo več energije, kot je zaužijemo. Beljakovinski pripravki so priporočljivi le, ker zaradi njihovega uživanja izgubimo manj mišične mase, vpliva pa tudi na hormon grenlin, kar pomeni, da smo manj lačni,” pojasnjuje Žan Zupančič, ki dodaja, da ne smemo normalnih obrokov ne delno ne v celoti nikoli nadomeščati z beljakovinski pripravki.
V njej obravnavamo hranila in živila, ki se pojavljajo na tržišču.
Izboljševanje sestave živil je izraz, ki se sliši nekoliko zagonetno in nekaj, s čimer bi se bržkone morala ukvarjati prehranska industrija. A tudi v domači kuhinji lahko pripravimo jedi z bolj ugodno prehransko sestavo. To preprosto pomeni, da pri pripravi jedi dodamo manj škodljivih maščob, sladkorja ali soli. Ker se bližajo prazniki in bodo mize obložene z dobrotami, smo kot primer vzeli piškote. Prehranska strokovnjakinja Anja Zupan je raziskovala, ali se všečnost piškotov spremeni, če jim odvzamemo ali sladkor ali maslo, in ali to pomeni, da recepte za peko sladic lahko beremo tudi z zadržkom in kritično distanco. Dodajamo tudi nasvete za modro kupovanje piškotov in sladic.
Repo lahko uživamo surovo, kuhano, še posebej pogosto pa v poznojesenskem in zimskem času na krožnikih kraljuje kisla repa. Njeno odličnost gre iskati v nizki kalorični vrednosti, visoki vsebnosti antioksidantov ter vitaminov in mineralov, s termično obdelavo pa, po besedah prof. dr. Janeza Hribarja z Biotehniške fakultete v Ljubljani, hranilne vrednosti skoraj ne izgubi. O tem, kaj repa vsebuje, od kod njen ostrejši, celo rahlo pekoč okus in tudi, kako jo hraniti, o vsem tem prisluhnite v tokratni rubriki »Veste, kaj jeste?«.
V njej obravnavamo hranila in živila, ki se pojavljajo na tržišču.
V njej obravnavamo hranila in živila, ki se pojavljajo na tržišču.
Če se resneje ukvarjate s športom, morate svoji prehrani dodati predvsem več soli, ter poskbeti za dovolj energije
V njej obravnavamo hranila in živila, ki se pojavljajo na tržišču.
V njej obravnavamo hranila in živila, ki se pojavljajo na tržišču.
Kako se uspešno postarati? Del odgovora je tudi ustrezna prehrana. Poleg prekomerne telesne mase je pri starejših izziv tudi izgubljanje mišične in kostne mase ter večja verjetnost za hranilno in energijsko podhranjenost. S staranjem se zmanjšujejo funkcije prebavnega sistema, pogosteje se pojavljajo različne kronične bolezni, prav tako ima velik vpliv ekonomski status, saj lahko nizki dohodki onemogočajo sestavo hranilno ustrezne prehrane. Priporočena prehrana in zadostna telesna dejavnost sta zato še kako pomembni.
V njej obravnavamo hranila in živila, ki se pojavljajo na tržišču.
V njej obravnavamo hranila in živila, ki se pojavljajo na tržišču.
V njej obravnavamo hranila in živila, ki se pojavljajo na tržišču.
V njej obravnavamo hranila in živila, ki se pojavljajo na tržišču.
Ogljikovi hidrati. Kako jih ob poplavi nasprotujočih si informacij pravzaprav razumeti? Zmeda, kot pravi Nina Zupanič z Inštituta za nutricionistiko, izhaja iz dejstva, da so OH makrohranilo, za katerega zdravstvene organizacije niso priporočile minimalnega dnevnega vnosa. Poleg tega nas različni, pogosto tudi samooklicani prehranski svetovalci, prek nekaterih komercialnih medijev in družbenih omrežij zavajajo z idejami o tem, da je treba jesti čim manj OH ker redijo in ker so nezdravi. Odgovor pa nikakor ni enoznačen, OH se med seboj namreč zelo razlikujejo. Enačiti sladkor in rafinirano belo moko z vlakninami pač ne gre.
Vitaminske tablete, minerali, probiotiki, pripravki za hujšanje, beljakovinski napitki za športnike, omega-3 maščobne kisline, alge, čebelji pridelki … Vse to sodi med prehranska dopolnila, katerih uporaba tudi pri nas že nekaj časa vztrajno narašča. Večina ljudi te snovi zaznava kot neškodljive in varne ter jih uživa nekritično, a v res široki ponudbi so tudi nekatere, ki lahko povzročijo različne težave in neželene reakcije. Tudi sicer se je pred uporabo prehranskih dopolnil priporočljivo dobro pozanimati o sestavi, učinkih in morebitnih kontraindikacijah. Pri prehranskih dopolnilih je zelo pomembno, da veste, kaj v resnici jeste, pravi mag. Martina Puc, magistra farmacije in odlična poznavalka področja prehranskih dopolnil.
Neveljaven email naslov