MMC RTV Slovenija

Dirka po Italiji je na sporedu kot prva izmed treh največjih tritedenskih dirk. Vsako leto poteka v mesecu maju. V letih 1922, 1971, 1994, 2001 in 2004 je zavila tudi v Slovenijo in navdušila množice ob cestah.

Kolesarji se na Giru borijo za prestižno roza majico, ki jo po vsaki etapi obleče najboljši kolesar v skupni razvrstitvi. Glavni pokrovitelj dirke je že od leta 1931 največji italijanski športni dnevnik Gazzetta dello Sport, ki se tiska na rožnatem papirju. Prvo roza majico je oblekel Italijan Learco Guerra, ki je slavil na prvi etapi Gira 1931 od Milana do Mantue.

Hribolazci se borijo za zeleno majico
Zelena majica je namenjena najboljšemu gorskemu kolesarju. Razlike med številom točk za posamezne vzpone so dokaj majhne, zato velikokrat zmaga kakšen kolesar, ki si zagotovi veliko točk na manj strmih klancih v prvih dveh tednih dirke. Leta 2004 je tako slavil Nemec Fabian Wegmann iz ekipe Gerolsteiner, ki ne sodi med boljše hribolazce.

Pavlič prvi zmagovalec Intergira
Šprinterji se borijo za modro in vijoličasto majico. Modra simbolizira najboljšega kolesarja na vmesnih ciljih (Intergiro). Organizatorji na vsaki etapi izberejo vmesni cilj, kjer prvih šest kolesarjev, ki prevozi črto dobi sekundne odbitke v tem posebnem tekmovanju. Prvi zmagovalec modre majice je bil Slovenec Jure Pavlič leta 1989. Vijoličasta majica (podeljujejo jo od leta 1966) je nagrada za kolesarje, ki imajo najboljše etapne uvrstitve (zmaga v posamezni etapi prinese 25 točk, 2. mesto 20 točk...).

Pri Giro je dobil Luigi Ganna
Prva dirka Po Italiji se je začela 13. maja 1909 ob 2.53 ponoči v Milanu. Dolga je bila le 2.448 km, na koncu pa je slavil Luigi Ganna. Najdaljša dirka v zgodovini se je odvijala leta 1954 (4.337 km). Leta 1928 je bilo na štartu kar 298 kolesarjev, na cilj jih je največ pripeljalo leta 1994 (143). Leta 1914 je dirko končalo le 8 kolesarjev.

Trije so zmagali po petkrat
Petkrat so na Giru zmagali Alfredo Binda, Fausto Coppi in Eddy Merckx. Binda je bil nepremagljiv med leti 1925 in 1933. Leta 1927 je zmagal na 12 etapah, tri leta kasneje pa so mu celo plačali precejšnjo vsoto denarja, da se dirke ni udeležil, saj je bil za vse tekmece veliko premočan. V letih pred 2. svetovno vojno in tik po njej sta imela legendarne boje za roza majico Fausto Coppi (leta 1940 je postal najmlajši zmagovalec v zgodovini dirke, star je bil 20 let in 8 mesecev) in Gino Bartali. Eddy Merckx je bil absolutni dominator na italijanskih cestah v začetku sedemdesetih let. Gianni Bugno pa je leta 1990 vodil od prve do zadnje etape, rožnate majice mu ni slekel nihče vse do Milana.

Berzin presenetil favorite leta 1994
Miguel Indurain je kraljeval na Touru, Giro je jemal le kot pripravo na francosko pentljo, zato ga je zmagal le dvakrat (1992 in 1993). Leta 1994 je že v prvi gorski etapi dokaj neznani Rus Jevgenij Berzin presenetil vse favorite in vsi so napovedovali, da ne zdržal dolgo časa v vodstvu. V zadnjem tednu dirke ga je močno ogrozil Marco Pantani, vendar mu ni uspelo izničiti vse prednosti Rusa. Zmaga Berzina je bilo prav gotovo eno izmed največjih presenečenj v zgodovini Dirke po Italiji.

Romingerju ni bilo para
Leta 1995 je Švicar Tony Romiger oblekel roza majico že po kronometru v 2. etapi in nihče izmed konkurentov mu je ni več slekel vse do cilja v Milanu. Rominger je bil izjemen kolesar, ki pa ni nikoli slavil na Touru, ker je bil v najboljši formi ravno v letih, ko je kraljeval Miguel Indurain. Na Giru Induraina ni bilo in Rominger je z lahkoto zmagal.

Mortirolo odločil zmagovalca leta 1996
Pavel Tonkov in Abraham Olano sta se borila za skupno zmago leta 1996 vse do zadnje gorske preizkušnje od Cavaleseja do Aprice, ko je na slovitem prelazu Mortirolo Tonkov zlomil Olana.

Že naslednje leto pa je Rus moral priznati premoč Ivanu Gottiju, ki je po šestih letih končno spet priboril zmago Italijanom.

V Dolomitih je kraljeval Pantani
V letu 1998 je cela Italija stala na nogah, ko je njihov največji kolesarski idol Marco Pantani, pirat iz Cesenatica, z neverjetnimi predstavami v Dolomitih prišel do končne zmage v Milanu. Po prvih dveh tednih je vse kazalo na zmago Švicarja Alexa Zülleja, ki je v letu 1998 prestopil iz ONCE-ja v Festino. Švicar je imel odlično ekipo, vendar vse gorske etape so bile na sporedu v zadnjem tednu in tu je bil Pantani razred zase.

Zülle je povsem popustil, edini konkurent Pantaniju je bil Pavel Tonkov, ki je pred zadnjim kronometrom (34 km) zaostajal za minuto in 27 sekund. Pantani je odpeljal kronometer svojega življenja in slavil svojo edino zmago na Giru.

Pirat izključen tik pred zmago
Že naslednje leto je prineslo enega izmed največjih škandalov v zgodovini dirke, ko je vodstvo dirke diskvalificiralo Marca Pantanija pred štartom predzadnje etape v Madonni di Campiglio. Prednost pirata je bila skoraj osem minut pred drugouvrščenim Paolom Savoldellijem. Njegova vrednost rdečih krvnih telesc pa naj bi bilo čez dovoljeno mejo. Celotna kolesarska javnost je obnemela. V kraljevski etapi prek Mortirola je Ivan Gotti izkoristil neikušenost Savoldellija in še drugič (tokrat predvsem za zeleno mizo in ne na cesti) zmagal na Dirki po Italiji.

Garzelli slekel Casagrandeja le en dan pred Milanom
Leta 2000 se je Pantani vrnil in pomagal svojemu moštvenemu kolegu pri ekipi Mercatone Uno Stefanu Garzelliju do skupne zmage. Tragični junak dirke je bil Francesco Casagrande, ki je imel zmago že praktično v žepu, a je izgorel v preveliki želji. V gorskem kronometru s ciljem v Sestrieru si je Garzelli le en dan pred ciljem v Milanu privozil odločilno prednost.

Dirka polna škandalov Simoniju
Po dveh 3. mestih v letih 1999 in 2000, je svojo prvo zmago v letu 2001 slavil Gilberto Simoni. Odločilno prednost si je privozil v 13. etapi, ki je dvakrat prečkala sloviti prelaz Pordoi. Po 17. etapi s ciljem v San Remu je italijanska policija pregledala vse sobe kolesarjev v hotelu in našla precej dopinških pripomočkov. Naslednji dan kolesarji niso štartali v 18. etapi od Imperie do Sante Anne di Vinadio. Mnogi so pospravili kovčke in zaključuili z dirko. To je bil eden najbolj črnih dni v zgodovini dirke.

Savoldelli izkoristil diskvalifikacijo favoritov
Trije glavni favoriti Gira v letu 2002 so bili branilec naslova Gilberto Simoni, Stefano Garzelli in Francesco Casagrande. Vsi trije so dirko zaključili na zelo nenavaden način, bili so izključeni zaradi šokantnih razlogov. Simoniju so dokazali jemanje kokaina, Garzelli je imel v krvi probenecid, Casagrande pa je v boju za nepomembne točke na gorskem cilju odrinil Kolumbijca Garcio v ogrado ob cesti. Vse to je izkoristil kolesar iz ozadja Paolo Savoldelli in v zadnjem kronometru zadovoljil vse tifose, ki so ob cesti padali v trans in kaj hitro pozabili na vse škandale. V boju z Američanom Tylerjem Hamiltonom je Savoldelli izvrstno odpeljal zadnjo vožnjo na čas in zadržal prednost.

Gilberto Simoni je leta 2003 še drugič zmagal na Dirki po Italiji. Tokrat ni imel nobenih težav z dopingom in je ugnal Stafana Garzellija kar za 7 minut. Zmagal je na treh najtežjih gorskih etapah in tekmecm ni pustil veliko možnosti.

Mladi Cunego presentil Simonija
V letu 2004 je ekkipa Saeca obvladovala potek na dirki. Prvi teden je Simoni že prevzel vodstvo, v 7. etapi pa mu jo je prevzel Damiano Cunego. Vse najtežje preizkušnje v Dolomitih so bile na sporedu v zadnjem tednu in vsi strokovnjaki so zatrjevali, da bo Cunego popustil in bo le pomočnik kapetanu Simoniju. Damiano pa je prekosil samega sebe in tudi v najtežjih vzponih ostal v vodilni skupini in senzacionalno osvojil skupno zmago.

Sokol prelisičil Simonija
Po veliki zmagi je Cunego leta 2005 veljal za prvega favorita. Pritiska ni zdržal že na prvi gorski etapi do Zoldo Alta. Na prelazu Duran je izgubil kontakt z glavnino in zaostal šest minut. Kapetan ekipe Lampre je postal Simoni. V rožnati majici je prvi teden vozil Danilo Di Luca, potem pa ga je v Dolomitih slekel Ivan Basso. Kolesar moštva CSC je imel v zadnji dolomitski etapi želodčne težave in je izgubil kar 42 minut. O zmagi sta odločala Paolo Savoldelli in Gilberto Simoni. Na zadnji gorski etapi so kolesarji dvakrat morali prevoiti do Sestriera, vmes pa jih je čakal še strm vzpon na prelaz Finestre (zadnjih osem km ni bilo asfaltiranih). Simoni je bil že pred zmago, potem pa je na zadnjem vzponu Savoldelli zmanjšal razliko in prišel do druge zmage na Giru.

Basso deklasiral tekmece
Basso se je na Giro 2006 pripravil temeljito. Dobil je tri gorske etape in odločil dirko že po polovici prevoženih etap. Drugo mesto je zasedel Španec Jose Enriquw Gutierrez, ki je zaostal več kot 9 minut, tretji Simoni pa je bil že skoraj 12 minut zadaj. Razočarala sta Damiano Cunego in Paolo Savoldelli, ki sta ostala tik pod zmagovalnim odrom. Tadej Valjavec, ki je bil pomočnik Cunega, je končal na 35. mestu. V 18. etapi v Dolomitih je zasedel 4. mesto, potem ko mu napad 10 km pred ciljem na prelazu San Pellegrino ni uspel.

Cipollini ima največ etapnih zmag
Leta 2003 je Mario Cipollini postavil nov rekord v številu etapnih zmag, ''levji kralj'' jih je skupno zbral že 42. Sledi mu Alfredo Binda z 41 etapnimi uspehi. ''Kanibal'' Eddy Merckx je kar 77-krat oblekel roza majico vodilnega, Bindi je to uspelo 59-krat, Francesco Moser pa je bil rožnat 57-krat.

Valjavec izboljšal izid Čerina
Prvi Slovenec na Giru je bil Vinko Polončič, ki je leta 1983 osvojil končno 72. mesto. Nastopal je za moštvo Malvor Bottechia. Za isto ekipo je najboljšo slovensko uvrstitev dosegel Primož Čerin leta 1986. V skupni razvrstitvi je končal na 19. mestu. Ta njegov dosežek pa je leta 2004 izboljšal Tadej Valjavec. V Milano je pripeljal na 9. mestu, le šest minut in pol za Cunegom.

Klemenčič in Valjavec za las ob etapno zmago
Na kraljevski etapi Gira 2004 od Bormia do Presolane, prek prelazov Mortirolo in Vivione, je Valjavec zasedel 3. mesto. Boljša sta bila le velika šampiona Stefano Garzelli in Gilberto Simoni. Najboljšo uvrstitev na Giru imata sedaj Valjavec in Zoran Klemenčič, ki se lahko pohvalita z 2. mestom. V 12. etapi Gira leta 2001 s ciljem v Montebelluni je Klemenčiča v šprintu prehitel Matteo Tosatto. Na 14. etapi Gira leta 2005 je Valjavec v etapi prek zloglasnega Stelvia (2.748 m) zaostal le za Kolumbijcem Ivanom Parro.

Giro gostoval v Sloveniji že leta 1922 in 1971
Giro je v Slovenijo prvič zavil leta 1922, ko se je ena izmed etap končala v Portorožu. 5. junija 1971 je etapa dolga 203 kilometre kolesarje iz Bibioneja prek Nove Gorice in Cola vodila v Ljubljano, kjer je v ciljnem šprintu pred dvorano Tivoli zmagoslavno dvignil roke italijanski super šprinter Franco Bitossi.

Leta 1994 cilj v Kranju
77. Giro d'Italia je bil športni spektakel kakršnega na slovenskih cestah še ni bilo. Slovenska etapa je bila leta 1994 za vse spremljevalce veliko presenečnje. Tako po dogajanju na cesti kot po tistem, kar se je dogajalo ob cesti. Od Nove Gorice do Kranja je Giro spremljalo okoli 150.000 gledalcev. Po zares hudem tempu, ki se je začel stopnjevati že na štartu v Bibioneju, je po 204 kilometrih v gorenjski metropoli prvo zmago v karieri slavil Italijan Andrea Ferrigato.

Vrnitev v Ljubljano po 30 letih
Giro se je leta 2001 po 30 letih ponovno ustavil v Ljubljani. 10. etapa se je pričela v Lido di Jesolu, kolesarji pa so v Slovenijo vstopili na mejnem prehodu Fernetiči. Pred Tivolijem je slavil Denis Zanette iz ekipe Liquigas-Pata, izvrsten peti pa je bil Andrej Hauptman. Sledila je 11. etapa, ki se je pričela na Bledu in nadaljevala s tremi krogi med Novo Gorico in ciljem v Gorici. Slavil je Španec Pablo Lastras iz ekipe Ibanesto.com.

Črni kal glavna atrakcija leta 2004
Karavana Dirke po Italiji je med 14. etapo od Trsta do Pulja slabo uro vozila po slovenskih cestah. Posebej zanimiv je bil leteči cilj na Črnem Kalu, kjer se je zbralo veliko ljudi. Dan kasneje je bil štart v Poreču, karavana pa je obiskala Buje, Sečovlje, Portorož, Izolo, Koper in Škofije, potem pa nadaljevala pot v Italiji. Zmagovalec obeh etap je bil šprinet Alessandro Petacchi, ki je zabeležil kar 9 etapnih zmag.

Vsi zmagovalci Dirke po Italiji:
1909 Luigi Ganna (ITA)
1910 Carlo Galetti (ITA)
1911 Carlo Galetti (ITA)
1912 Ekipa Atala: C.Galetti, G.Michelotto , E.Pavesi, (ITA)
1913 Carlo Oriani (ITA)
1914 Alfonso Calzolari (ITA)
1919 Costante Girardengo (ITA)
1920 Gaetano Belloni (ITA)
1921 Giovanni Brunero (ITA)
1922 Giovanni Brunero (ITA)
1923 Costante Girardengo (ITA)
1924 Giuseppe Enrici (ITA)
1925 Alfredo Binda (ITA)
1926 Giovanni Brunero (ITA)
1927 Alfredo Binda (ITA)
1928 Alfredo Binda (ITA)
1929 Alfredo Binda (ITA)
1930 Luigi Marchisio (ITA)
1931 Francesco Camusso (ITA)
1932 Antonio Pesenti (ITA)
1933 Alfredo Binda (ITA)
1934 Learco Guerra (ITA)
1935 Vasco Bergamaschi (ITA)
1936 Gino Bartali (ITA)
1937 Gino Bartali (ITA)
1938 Giovanni Valetti (ITA)
1939 Giovanni Valetti (ITA)
1940 Fausto Coppi (ITA)
1946 Gino Bartali (ITA)
1947 Fausto Coppi (ITA)
1948 Fiorenzo Magni (ITA)
1949 Fausto Coppi (ITA)
1950 Hugo Koblet (ŠVI)
1951 Fiorenzo Magni (ITA)
1952 Fausto Coppi (ITA)
1953 Fausto Coppi (ITA)
1954 Carlo Clerici (ITA)
1955 Fiorenzo Magni (ITA)
1956 Charly Gaul (LUKS)
1957 Gastone Nencini (ITA)
1958 Ercole Baldini (ITA)
1959 Charly Gaul (LUKS)
1960 Jacques Anquetil (FRA)
1961 Arnaldo Pambianco (ITA)
1962 Franco Balmamion (ITA)
1963 Franco Balmamion (ITA)
1964 Jacques Anquetil (FRA)
1965 Vittorio Adorni (ITA)
1966 Gianni Motta (ITA)
1967 Felice Gimondi (ITA)
1968 Eddy Merckx (BEL)
1969 Felice Gimondi (ITA)
1970 Eddy Merckx (BEL)
1971 Gosta Pettersson (ŠVE)
1972 Eddy Merckx (BEL)
1973 Eddy Merckx (BEL)
1974 Eddy Merckx (BEL)
1975 Fausto Bertoglio (ITA)
1976 Felice Gimondi (ITA)
1977 Michel Pollentier (BEL)
1978 Johan de Muynck (BEL)
1979 Giuseppe Saronni (ITA)
1980 Bernard Hinault (FRA)
1981 Giovanni Battaglin (ITA)
1982 Bernard Hinault (FRA)
1983 Giuseppe Saronni (ITA)
1984 Francesco Moser (ITA)
1985 Bernard Hinault (FRA)
1986 Roberto Visentini (ITA)
1987 Stephen Roche (IRS)
1988 Andrew Hampsten (ZDA)
1989 Laurent Fignon (FRA)
1990 Gianni Bugno (ITA)
1991 Franco Chioccioli (ITA)
1992 Miguel Indurain (ŠPA)
1993 Miguel Indurain (ŠPA)
1994 Jevgenij Berzin (RUS)
1995 Tony Rominger (ŠVI)
1996 Pavel Tonkov (RUS)
1997 Ivan Gotti (ITA)
1998 Marco Pantani (ITA)
1999 Ivan Gotti (ITA)
2000 Stefano Garzelli (ITA)
2001 Gilberto Simoni (ITA)
2002 Paolo Savoldelli (ITA)
2003 Gilberto Simoni (ITA)
2004 Damiano Cunego (ITA)
2005 Paolo Savoldelli (ITA)
2006 Ivan Basso (ITA)
2007 Danilo Di Luca (ITA)
2008 Alberto Contador (ŠPA)
2009 Denis Menčov (RUS)