Kje je Jan?
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.0 od 53 glasov Ocenite to novico!
Quito, glavno mesto Ekvadorja. Foto: Jan Konečnik
Arhitekturna mešanica, ki mi nikakor ni bila všeč. In slab zrak je zaradi prometa. Foto: Jan Konečnik
Ekvador, komunizem in socializem. Plakat ob 150-letnici izdaje Marxovega Kapitala. Foto: Jan Konečnik
Ekvadorci na ulici. Foto: Jan Konečnik
V Ekvadorju se tradicionalno nosi klobuk. Med moškimi ... Foto: Jan Konečnik
... in tudi med ženskami. Foto: Jan Konečnik
El Telegrafo. Lokalni časopis. Foto: Jan Konečnik
Prodajalki. Foto: Jan Konečnik
VW transporter. Legendarno vozilo iz hipijevskih časov. Foto: Jan Konečnik
Telefonskih govorilnic je kar nekaj, a jih verjetno več nihče ne uporablja. Foto: Jan Konečnik
Všeč so mi ravne navpične linije. Foto: Jan Konečnik
Na pločniku ob parku so prodajali veliko umetniških slik. Foto: Jan Konečnik
"Brum, brum!" Foto: Jan Konečnik
Ekvadorska družina na sprehodu. Foto: Jan Konečnik

Dodaj v

Brez telefona, brez nahrbtnika ... Mah, lahko bi bilo slabše

Popotniški dnevnik Jana Konečnika, 32. del
29. januar 2018 ob 06:14
Lima - MMC RTV SLO

V glavnem mestu Ekvadorja sem bil ravno dovolj dolgo, da so me okradli. Najprej prijazni ljudje so po veliko piva in ague ardiente postali vedno manj prijazni ... In ko sem bil že res pošteno nadelan in motorično šibak, sem naenkrat v taksiju ostal sam, brez denarja in telefona.

Trije Venezuelci, dve punci in tip. Potni list in bančne kartice imam, kar je najpomembneje. Prva slaba izkušnja po skoraj sedmih mesecih Latinske Amerike. Morda sem se tudi zato spozabil in se počutil med neznanci v Quitu preveč domačega. Pa se mi je zdelo malo čudno, ko sem tisti večer v neki gostilni srkal tretji gintonik in se mi je slamica venomer mašila, da ni šlo nič skozi. Morda mi je pijača vseh pijač hotela namigniti, da bi bilo morda danes bolje iti domov za peč, ne pa v noč. No, zdaj je, kakor je, hvala bogu ni bilo noža in pištole. Pravzaprav so me oskubili precej elegantno, tako da sem se imel večino časa pravzaprav prešerno, ker s pivom me ravno ni bilo treba siliti. Saj se jim bo vrnilo, malopridnežem, za vsakega križ raste. Načeloma.

Quito
Po takšni izkušnji je seveda težko hvaliti mesto, ker ti vedno nekje zadaj v glavi kljuje, kar se ti je zgodilo. A tudi dan pred tem, ko sem prvič šel po mestu, se nisem mogel odločiti, ali mi je všeč ali ne. Ljudje so prijazni, všeč mi je, ker imajo velik park v središču mesta, tudi katedrala na griču je impozantna. Ni mi pa všeč arhitektura, je neka neokusna mešanica med starim, socialističnim in modernim slogom. Ena stvar, ki mi je hitro stopila v oči, pravzaprav v nos, je smrad po urinu. Ne vem, ampak za vsakim drugim vogalom je po tleh tekla rumena rečica, ki jo je nekaj trenutkov prej iz sebe spustil neki možakar, ki si zdaj tam zapenja hlače. Ni bil videti kot kak pijanec ali brezdomec. Lulajo očitno bolj svobodno.

Obraze v Quitu je težko opisati. Nekaterim ljudem se vidi, da so Indijanci. Moški in ženske nosijo klobuk. Potem so tu drugi staroselci brez klobuka. Drugo pleme, verjetno. Večina ljudi na ulici je seveda mesticev. Škoda, da nimam več časa, zelo rad bi obiskal gorate in obalne predele te države in seveda Galapaško otočje. Kljub temu, da je menda zaradi velikega števila turistov na otočju že majhen Disneyland, bi si tja želel zaradi neverjetne živalske raznolikosti. Ampak vsega pač ne moreš, saj sem moral hitro proti Peruju pričakati očeta. V Ekvador se bo treba še vrniti.

Brez stvari
To, da nimam telefona in sem lažji za ameriškega stotaka, s katerim sem mislil plačati pot do Peruja, ni moja glavna težava. Neki telefon bom že nabavil, po denarju pa vrag. Najbolj me jezi to, da moj veliki nahrbtnik, ki sem ga pred mesecem dni v Cartageni preko kurirskega podjetja poslal v Quito, ni prispel. Mesec dni je torej premalo za dostavo enajstih kilogramov robe iz Kolumbije v Ekvador, torej v sosednjo državo. Med drugim imam v tistem nahrbtniku tudi star telefon, ki sem ga ravno za tak primer vzel s seboj. Pa rad bi si oblekel že kaj drugega kot iste tri majice in ene hlače. Tudi pohodnih čevljev nimam in čez nekaj dni bova šla z očetom v Amazonijo.

Sem poslal grozilno elektronsko sporočilo na podjetje, ampak dvomim, da bo to kaj zaleglo. Mislim, da bo treba počakati, da to vendarle enkrat v prihodnosti prispe do mojega znanca v Quitu in potem bom reševal stvari dalje. Tako pač hodim okrog z majhnim nahrbtnikom, v katerem imam prenosni računalnik in kamero, na rami s črno vrečo za smeti, v kateri imam oblačila, najnujnejše potrebščine in tradicionalno ropotuljo guiro, ki sem jo kupil v Popayanu za 25 tisoč pesov. Kot neki ropar sem. Še na mejah se vsi Venezuelci po malem delajo norca z mene, ko v vrsti stojim s tisto svojo vrečko.

Na mejnem prehodu med Ekvadorjem in Perujem jih je bilo znova veliko. Menda jih vsak dan prispe nekaj tisoč. Na srečo so tukaj mejni organi bolj modernizirani in greš v vrsto le enkrat, ekvadorski in perujski uradnik sedita eden poleg drugega in ti "poštempljata" potni list. Kljub temu smo čakali od osmih zjutraj do popoldneva v vrsti kot živina na zakol.

Slikoviti Peru
Dva dni je trajalo, da sem "priavtobusal" iz Quita do Lime. Severne dele Peruja sem videl zgolj skozi okno. Slikovita puščavna pokrajina se je raztezala od obale daleč v notranjost. Hribi, kanjoni z rečno strugo, suhi kot poper. Napol barakarske perujske vasi so prekrile vrhove hribov, pločevinaste strehe so se bleščale v žgočem soncu. Popolnoma drugačna pokrajina od tiste, ki sem jo videl v Srednji Ameriki in recimo Kolumbiji, Venezueli in Ekvadorju. Vsake toliko časa je bilo v oceanu desetine ribiških ladjic.

V Limo sem prispel smrdeč in utrujen od vožnje. Čeprav je avtobus komforten, nisem spal veliko. Vsi smo smrdeli, sploh Venezuelci, nekateri med njimi so bili na poti že štiri ali pet dni, nekateri celo več. Stopili so iz avtobusa. Večino so pričakali prijatelji ali sorodniki, nekateri pa so negotovo s kovčki pogledovali po ulici in se očitno prvič resnično zavedeli, da je zdaj konec poti in da so tukaj, v mestu daleč od doma, kjer bodo začeli svoje novo življenje. Lima je veliko mesto, prometa preveč, da se kar malo ustrašiš, če nisi vajen takšnega kaosa. S taksijem sem se zapeljal do turistične četrti Miraflores, kjer so stvari nekoliko bolje urejene, najel posteljo v prvem hostlu, ki sem ga videl, in skoraj zaspal pod prho. Zbudila me je šele hladna voda, ki je čez čas pricurljala iz stare cevi.

Koliko si star?
Ko sem prišel v sobo, je bila zasedena le ena postelja. Fant se je prišel takoj vljudno predstavit. Jeongbeen iz Koreje. Južne, kakopak. Težko sem razumel njegovo angleščino, tile Azijci imajo velikokrat res težave z izgovarjavo. No, saj mi si pa že njihova imena težko zapomnimo. "Koliko si star?," me je negotovo vprašal čez nekaj minut. "31," sem mu odvrnil, in začel se je smejati. Takoj mi je bilo jasno, zakaj me sprašuje in zakaj se smeji. Kot imamo zahodnjaki veliko težavo oceniti, koliko so dejansko stari recimo Kitajci, Tajci ali Korejci, tudi oni za nas nimajo pojma. "Sem mislil, da si recimo 25," je rekel. Sem vrnil oceno in ga ocenil prav tako na četrt stoletja. "Fant" je star 34.

"Kako dolgo že potuješ, Jan," je vprašal. "Sedem mesecev bo," sem odvrnil. "Ti?" Znova se je zasmejal in izstrelil: "En dan!" Sem se spomnil, ko sem imel sam v Cancunu prvi dan julija lani enako situacijo. Zelenec, ravno stopil iz letala, na drugi strani mize pa tip z luknjasto majico in brado kot Reinhold Messner. A moj južnokorejski prijatelj ima pred seboj še 364 dni potovanja, moje pa se je, če se bom držal načrta, že prevesilo čez polovico.

Zvečer sva šla za ovinek v neko gostilno na pivo. Ker spremlja šport, predvsem nogomet, je poznal Slovenijo s svetovnega prvenstva 2002 v Južni Koreji in na Japonskem, se spomnil gola Mileta Ačimovića, pa tudi vratarja Oblaka in Handanovića. Sam o Južni Koreji v športnem, kulturnem in turističnem smislu ne vem veliko, dokaj dobro seveda poznam zgodovinsko-politično situacijo korejskega polotoka. "Veš, kako je ... Tega sicer nihče noče na glas reči, ampak veliko mladih Južnokorejcev in tudi del politike v bistvu več ne vidi smisla v prizadevanjih za združitev obeh Korej. Preprosto toliko let že živimo narazen, veliko sorodnikov na severu je starih in je že umrlo," je razlagal Jeongbeen. Razumljivo. Vezi bledijo in kmalu razen skupne preteklosti ne bo ničesar več.

Čarovnik
Sedel sem na klopi in kadil, ko je prišel mimo tip in mi začel prodajati neki trik s kartami. "Dečko, nič ne bom igral, ker vedno izgubim pri takih igrah," sem mu kar naprej povedal. Potem me je seveda vprašal, kar sem vedel, da me bo: "Trava, koka, potrebuješ kaj?" Dvajsetkrat na dan me vprašajo, sploh zvečer, če bi kaj droge in če bi šel v kak klub na "kurbe". To mi gre res na živce.

Potem se je usedel zraven, me prosil za cigareto. In sva se pogovarjala. Miguel, čarovnik in razpečevalec na drobno. Pravzaprav je bil zanimiv pogovor, veliko mi je razložil, med drugim tudi, da je Peru trenutno v gospodarski stagnaciji, ker je predsednik Kuczinsky zelo star in nihče ne ve, kaj bo. Menjava oblasti v Latinski Ameriki je bila vedno težavna stvar, če ste kaj brali politološke knjige.
"Plače so se v zadnjih dveh letih znižale, nekateri za 250 ali 300 dolarjev delajo cel dan. Zdaj so prišli še Venezuelci, ki delajo še za manj," je razlagal, ko je mimo prišla deklica morda desetih let in ponujala neke žvečilne gumije. Nato je stekla k mami.

"Vidiš, to so kmetje, s hribov. Misleč, da bodo v mestu našli boljše življenje, pridejo dol. In potem se tukaj ne znajdejo, niso izobraženi in velikokrat končajo še slabše, kot bi v planinah, kjer imajo vsaj živino in polja, da pridelajo hrano," je še dodal. Včasih res drži tisti pregovor, da ni vse zlato, kar se sveti.

Naslednji dan zjutraj ob šestih sem na Aeropuerto internacional Jorge Chavez čakal letalo iz New Yorka. Prišel je oče Robert in z njim pol kilograma težka Gorenjka s celimi lešniki. Juhu!

Moja pot: Quito (Ekvador) - Lima (Peru)

Jan Konečnik
Prijavi napako
Komentarji
K_ris
# 29.01.2018 ob 08:21
@mali piscek

Iz tvojih člankov (ki so resnično vedno boljši) opažam samo to, da je veliko revščine, ki je seveda posledica tega, da je svet prenaseljen.


Revščina je bila tudi, ko je bilo na svetu bistveno manj ljudi, tako da za revščino iščeš napačne vzroke.
Hijena
# 29.01.2018 ob 08:54
Jp, napit se ga z neznanci v nepoznani državi je riskantno...še sreča da je bil samo telefon in denar, lahko bi bilo kaj hujšega,...
21.12.2012
# 29.01.2018 ob 06:22
zame nepredstavljivo, je pa vedno zanimivo brati potopise
elektrupunk
# 29.01.2018 ob 16:08
whiteswan jst sem pa potoval po latinski ameriki in so moje izkušnje zelo podobne Janovim. Kaj pa sedaj? ..ne sodi iz druge roke če nisi bil dol. in še ostalim negativcem..nobedn od nas ne plačuje Janu za tole..je lepo bilo napisano..desc je dal odpoved in ajd čao...Hvala ku..u da so tako fleksibilni na MMC da objavljajo njegove dogodivščine in ne samo nekega super fancy turizma.. Nobeden ne more trdit da Jan kaj zavija v celofan ..še napiše kdaj se ga nažge.. To je zame čar njegovih zapisov....brez dlake na jeziku in ne dela se "instagram" popotnika.. enostavno tako kot je, tako napiše..in še skozi ne razumem, da enim gre to njegovo potovanje (verjetno foušija, ker sami nimajo ja.c za kaj takega) tako na živce, da vsak teden preberejo zapis (skregano z logiko) in ga nato popljuvajo. Jst osebno ob slovenskih političnih zdrahah bruham, zato rajši sploh ne berem...in to svetujem tudi vam nergačem, ki se počutite super pametni.. pejte rajši težit med novice iz Slovenije.
p.s Jan..tale tvoj fotr pa zgleda kr mladostniško.. :) :) glede na to da jih imaš že 31.. :p
nikagaja
# 29.01.2018 ob 08:54
juznokorejec pa izgleda kot najsnik. ce bi ugibala, bi rekla, da je precej mlajsi od jana.
windmaster
# 29.01.2018 ob 09:15
V Sloveniji nas je Furs v teh sedmih mesecih opetnajstil še za mnogo več kot je stotak. Zato se ne sekiraj, tam na drugem koncu sveta. Pa srečno.
Ples
# 29.01.2018 ob 10:58
Saj bo ata Robi dal za kakšne gate, no ;)
adventnivencek
# 29.01.2018 ob 08:29
čudno da ni niti ene slike ali pa omembe starega jedra v quitu, ki je največji in verjetno najlepši primer kolonialistične arhitekture v j. ameriki. sodeč po tem članku in priloženih fotkah bi človek mislil da gre za najgrše mesto na svetu
spletni mojster
# 29.01.2018 ob 20:39
Tudi jaz bi za 250 dolarjev delal cel dan :-)
BornToRun
# 29.01.2018 ob 07:55
Škoda za neprijeten dogodek, jst sem imel med štirimi obiskanimi državami J.Amerike, ravno v Ekvadorju največji občutek varnosti tako na ulici (no, razen morda v Guayaquilu).
Wasabi
# 29.01.2018 ob 08:51
Jan, ne sekiraj se, samo pomisli, za koliko te bi v 7 mesecih v Sloveniji okrog prinesli;D
henodarling
# 30.01.2018 ob 15:31
SF0100

Zakaj pa nima kakšne bejbe s sabo? A ni dolgčas za umret potovat sam in pit pivo s korejcem?

Kaj boš v gozd drva nosil?!
Miham
# 29.01.2018 ob 07:23
mali piscek
se strinjam da imajo v nerazvitem svetu preveliko nataliteto
kar pa ne sme biti opravicilo za ropanje
do denarja se da priti tudi na posten nacin (z delom, dobro organizacijo, pravno drzavo!)

sigurno bi bilo veliko manj problemov ce bi se nataliteto uravnotezilo in probleme resevalo v izvoru
anny22
# 29.01.2018 ob 17:06
A to misli ameriške dolarje ali katere druge?

Seveda ameriške; zelenci so v Južni Ameriki vsaj vzporedna, ponekod prevladujoča ali celo glavna valuta kot so bile na primer v zadnjih izdihljajih Jugoslavije in še v času samostojnih balkanskih držav nemške marke. Ko je nacionalna valuta v k***u, se pač vežeš na bolj stabilno in ugledno tujo valuto.
crime_dog
# 29.01.2018 ob 23:07
čudno da ni niti ene slike ali pa omembe starega jedra v quitu

Tudi meni je to nenavadno. To je kot da bi pisal reportažo o Ljubljani, pa bi zraven dodal zgolj slike iz Fužin in Štepanjca.

Seveda, tudi delavske četrti so pomemben člen vsakega mesta in pogosto celo bolj zanimive od turističnih točk, samo da avtor ni niti omenil slavnega centra Quita, ki je bil celo prva znamenitost na svetu, ki jo je UNESCO uvrstil na svoj seznam kulturne dediščine, je malce trapasto. Mogoče ga pa zaradi pomanjkanja financ sploh ni obiskal.
semaino
# 29.01.2018 ob 09:15
Srecno do cilja Jan. Ce nimas oblacil, bos pa gate obrnil, kakor si pisal v prvem postu, preden si sel na pot. :)

P.S. Kdo se spomni te njegove legendarne izjave v povezavi z zenskami +, ne spomni -.
Binder Dandet
# 30.01.2018 ob 10:33
"Prenaseljena so velika svetovna mesta in konurbacije, planet dalec od tega."

Mislim, da se tukaj omenja dve vrsti prenaseljenosti in da se jih je pomešalo med seboj.

Ena je število prebivalcev / km2. Slovenija z okoli 100 je kot smo navajeni, nekatera urbana središča pa imajo nekajkrat višjo in je za vsakega Slovenca na ulici nekaj več ljudi. V tem kontekstu imaš prav.

Druga prenaseljenost, ki jo je po mojem v prvi omembi imel v mislih, pa je tista v smislu porabe naravnih virov. Tu pa jasno je svet prenaseljen (če me spomin ne vara, že septembra porabimo vse vire aktualnega leta, torej smo vsaj za 33% globalno prenaseljeni...če pa bi vsi šli na nivo ZDA, pa mislim, da bi potrebovali 3 Zemlje naravnih virov).
spletni mojster
# 29.01.2018 ob 16:02
Plače so se v zadnjih dveh letih znižale, nekateri za 250 ali 300 dolarjev delajo cel dan.

A to misli ameriške dolarje ali katere druge?
Skippy
# 29.01.2018 ob 11:46
@ps11
a to ni del vsakdana?
Wasabi
# 29.01.2018 ob 09:00
Zakaj se toliko uporablja "in seveda", "je seveda" .... v čem je fora tega seveda, da mora bit v besedilu.

Seveda sem vedel, da je treba nekaj picajzliti. 5x seveda se mi ne zdi prevečkrat za kar konkreten dnevnik in vsak seveda drži vodo. Seveda je največ mesticev, seveda pozna politološko ozadje J Amerike, če je politolog, seveda ga skoraj vsak šušmar vpraša, če bo drogice, če pa je v J Ameriki, seveda bi rad obiskal Galapagos (kdo pa ne?) in seveda težko pohvali mesto, če so ga okradli.
Mimobeznik
# 29.01.2018 ob 16:27
spletni mojster

Ekvador nima svoje valute, kot Zimbabve uporablja USD:
vrtojb5
# 30.01.2018 ob 23:27
Tip je car, le tako dalje.
Chopin
# 29.01.2018 ob 18:27
Svet je pač prenaseljen in z vsakim povečanjem globalnega števila prebivalcev bo samo še slabše. Jaz osebno sem precej potoval (oziroma bil turist, tudi low budget kot ti), pa me je to minilo. Slovenija je kljub vsem težavam krasna dežela, predvsem, ker zaenkrat še ni prenaseljena.

Slovenija je nadpovprecno naseljena v svetovnem merilu...

Sem prepotoval kar nekaj sveta in spoznal da do ta stalna ponavljanja o prenaseljenosti neumnost. Se strinjam z g.Lenarcicem, ki je preletel svet in rekel da je najpomembnejsa zadeva, ki jo je spoznal ta, da je svet prakticno prazen. Sploh Juzna Amerika recimo. Milijoni kvadratnih kilometrov praznine, neobdelane zemlje, praznih pasnikov itd. Se v Evropi, ki je precej nadpovprecno naseljen kontinent je se veliko potenciala za pridelavo hrane recimo, kaj sele na drugih kontinentih.
V Peruju, ki je ogromna drzava, bi lahko zivelo precej vec ljudi, tudi severni del Atakame bi lahko z lahkoto z danasnjo tehnologijo namakali, kot so jo ze v casu Moche kultur recimo... Da ne govorim o Amazoniji, ki je velika skoraj toliko kot cela Evropa, prakticno prazna. Gres na jug J Amerike, zopet ista zgodba, prostrane pampe, prakticno nobenega naselja na stotine, ponekod tisoce kilometrov. Idealno za paso. Ljudje pa se iz teh ze tako ali tako praznih in neizkoriscenih krajev izseljujejo, trend ki je prisoten povsod po svetu.
Prenaseljena so velika svetovna mesta in konurbacije, planet dalec od tega.
aaa
# 30.01.2018 ob 10:20
In kake veze imajo ločitve s kriminalom? Če že govoriš o tem kako živijo na Kubi, bi bilo še korektno povedat da so te tri generacije, ki živijo skupaj v razpadajočem stanovanju deležne:
-bonov za hrano
-dostop do zdravstva
-dostop do izobrazbe
...o čemer lahko tisti na sliki 28 samo sanjajo. To pa po moje ima veze s kriminalom.
luckyss
# 29.01.2018 ob 09:04
Na kocu potovanja naj gre v Rusijo...bo ravno dovolj "natreniran " za njihovo povprečje..pol litra vodke dopoldan..
Javorovina
# 31.01.2018 ob 01:41
Haha. :D

(Seveda, tudi delavske četrti so pomemben člen vsakega mesta in pogosto celo bolj zanimive od turističnih točk, samo da avtor ni niti omenil slavnega centra Quita, ki je bil celo prva znamenitost na svetu, ki jo je UNESCO uvrstil na svoj seznam kulturne dediščine, je malce trapasto. Mogoče ga pa zaradi pomanjkanja financ sploh ni obiskal.
Je omenil. Hvala bogu ni moril s fotkami. A je kaj bolj dolgočasnega od fotk znamenitosti? Z wiki podatki?)
Seneca
# 30.01.2018 ob 09:17
@aaa, Poglej si sliko 28. Tega imaš v latinski ameriki kolikor hočeš. Na Kubi pa tega na boš našel.

Res, točno tega ni na Kubi, živijo pa v razpadajočih večstanovanjskih zgradbah, kjer v majhnih stanovanjih natrpano živijo družine s po trem generacijami. Predvidevajo, da imajo ravno zaradi tega največ ločitev na svetu, preko 70% zakonov jim namreč razpade.
aaa
# 30.01.2018 ob 07:07
@Skippy
Kje si pa ti spet Venezuelo in socializem našel, v povezavi s kriminalom v Latinski Ameriki? Konec koncev že leta velja za najbolj varno latinsko ameriško državo socialistična Kuba. Poglej si sliko 28. Tega imaš v latinski ameriki kolikor hočeš. Na Kubi pa tega na boš našel. Se ti ne zdi da je prav to kar vidiš na tej sliki razlog za kriminal in ne socializem?
frozen pingvin 4
# 30.01.2018 ob 23:19
mislim, v južni ameriki ga greš žlokat z neznanci ponoči v nek lokal. ja bravo. čestitam.
Robiland
# 30.01.2018 ob 15:25
A ne znese trezen potovati? Meni se bi zdelo skoda biti pijan, saj zamudis tisto pravo dozivetje in obcutke.
slovenkaaaa
# 30.01.2018 ob 16:49
Hm, sam, ja, pa se pusti napiti in se potem čudi kraji. Zanimivo.

Me čudi, da je že sedem mesecev naokrog - a ni bil ves ta čas nekje v Latinski Ameriki? Preveč, bi rekla, če riskiraš leto dni za potovanja. Jaz bi si želela več videti. Pa ne le te stranske bifeje in ulice. Pa tudi potovalke ne bi zaupala neki njihovi pošti. Ni šans. Tako da glede na to, da Jan ni preveč previden, mislim, da kar dobro shaja.
Bivši uporabnik
# 29.01.2018 ob 15:40
Vukoj.... od države. Človek na rabi potovat par tisoč kilometrov, da bi to doumel.
Tip je lahko srečen, da se mu nič ni zgodilo, na stotine turistov letno v teh državah izgine.
Skippy
# 29.01.2018 ob 09:41
Venezuelski socializem počasi uničuje vse države naokrog. In ljudje pretvarja v lopove, kot vsak socializem.
whiteswan
# 29.01.2018 ob 14:24
Vsi clanki tega potopisa so polni nekih negativisticnih klisejev, kot da ga je nekdo na silo poslal dol pisat o vtisih.
Ce nebi bili okoli mene ljudje ki so latinsko ameriko prepotovali po dolgem in pocez na vse mozne nacine bi se kje verjel tem floskulam ki so navedene v "potopisu".
Mimobeznik
# 29.01.2018 ob 08:47
Zakaj se toliko uporablja "in seveda", "je seveda" .... v čem je fora tega seveda, da mora bit v besedilu.
mali_piscek
# 29.01.2018 ob 07:10
Ne hodi okoli s črno vrečo, kupi si nahrbtnik. Če imaš za pivo, imaš tudi za nahrbtnik.

Iz tvojih člankov (ki so resnično vedno boljši) opažam samo to, da je veliko revščine, ki je seveda posledica tega, da je svet prenaseljen. Tako pač mnogi ne pridejo do sredstev za dostojno življenje.

Čudiš se, kje nekateri živijo. Pa nimajo kje drugje. Verjetno bi rajži živeli v urejeni hiši z zunanjim bazenom ali pa vsaj v pogojih povprečnega Slovenca. Pa jim ne znese.

Ne jezi se, ker so te oropali. It is nothing personal, it is just business. Potrebno je pač preživeti in za to potrebuješ denar. Morda so tudi zaradi tega tako prijazni.

Svet je pač prenaseljen in z vsakim povečanjem globalnega števila prebivalcev bo samo še slabše. Jaz osebno sem precej potoval (oziroma bil turist, tudi low budget kot ti), pa me je to minilo. Slovenija je kljub vsem težavam krasna dežela, predvsem, ker zaenkrat še ni prenaseljena.

Vso srečo, pridi varno domov. In pazi, da se v umazaniji Latinske Amerike ne boš kje po nepotrebnem okužil.
ps11
# 29.01.2018 ob 09:59
A lahko že enkrat nehate s patetičnimi pocukranimi komentarji "rad berem tvoje članke, ki so resnično vedno boljši"? Tle ga plačujemo za to, da nam napiše članek enkrat na teden in se pričakuje, da ga zna napisat. Ko bi še trezen slikal in pokazal kaj zanimivega, ne pa kako sloni moped na steno, kako ljudje gledajo v zrak ipd.
SF0100
# 29.01.2018 ob 08:51
Zakaj pa nima kakšne bejbe s sabo? A ni dolgčas za umret potovat sam in pit pivo s korejcem?
Kje je Jan?

Novinar Jan Konečnik se je odločil uresničiti svoje popotniške sanje. Po petih letih dela na Televiziji Slovenija je mikrofon postavil na hladno in jo za leto dni mahnil v svet. Zanimive zapise in fotografije z njegovega potepanja po Latinski Ameriki, Aziji in Afriki boste lahko spremljali enkrat tedensko. Njegova pot se bo izrisovala sproti. Kot pravi, gre »za nosom«.

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družbena omrežja (Twitter, Facebook, Scribble, ...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikov.

S pritiskom se strinjate z uporabo piškotkov!

Kazalo