Kje je Jan?
(8)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.1 od 30 glasov Ocenite to novico!
Sončni zahod v Tagangi.
Sončni zahod v Tagangi Foto: Jan Konečnik
Potapljanje v okolici parka Tayrona Foto: Jan Konečnik
Dylany ima stojnico s sokovi. Foto: Jan Konečnik
Vidljivost je bila res slaba. Foto: Jan Konečnik
Potapljaška ekipa na idilični obali Foto: Jan Konečnik
V Minci se skoraj vsi vozijo z motorji. Foto: Jan Konečnik/Jan Konečnik
Minca in pohodniške poti Foto: Jan Konečnik
Vasica nad Minco Foto: Jan Konečnik
Razgled do oceana Foto: Jan Konečnik

Dodaj v

Cafe de Colombia

Popotniški dnevnik Jana Konečnika, 23. del
27. november 2017 ob 06:23
Palomino - MMC RTV SLO

V Palominu je bilo vroče "za znoret". Oba sva napol mrtva ležala v postelji. Sem hotel vklopiti ventilator, ni bilo elektrike. Sem se hotel ohladiti pod tušem, ni bilo vode. Bruhala sva celo noč in dobršen del dneva, jaz sem dobil še drisko. Če bi se odpravil do morja, bi mi verjetno ušlo v hlače. Izčrpana totalno. Prišla je vročinska nevihta, grmelo je tako, da se je najina mala hiška kar tresla. Dobra stran vsega tega je, da naju ni zvilo nekje na kakšnem avtobusu in da sva podlegla istočasno, da lahko skupaj jamrava.

Anja je krivdo za nastali položaj pripisala sendvičem, ki sva jih pojedla v Minci, ko sva šla v hribe. Jaz sumim hamburger ali vodo. No, na splošno sem jo sicer dobro odnesel, glede na to, da zadnje štiri mesece nisem imel težav s prebavo. Upravnik hostla nama je prijazno prinesel čaj z nekaj tukajšnje zeli, ki bojda pomaga pri takšnih rečeh. Ena bolj "nagravžnih" stvari, ki sem jih kadar koli pil. Ni pomagalo.

"Vse je ocvrto"
"Moški so nizke rasti in vse je ocvrto," mi je pred dvema tednoma napisala Anja, ki je prišla v Kolumbijo tri dni pred mano. Drži. Sploh ulična hrana je večinoma ocvrta. V Tagangi, majhnem kraju ob Karibskem morju, sva se malo posvetila kolumbijski kulinariki. Prvi dan sva šla na ribo. Čeprav je bila ocvrta, je bila dobra. Za prilogo dobiš na kokosu skuhan riž, ocvrto plátano ter malo zelja, paradižnika in čebule. Drugi dan sva jedla odlično cazuelo, tako kremnato juho z rakci, ribo, lignji in drugimi morskimi sadeži. Tudi meso v pomarančni omaki s krompirjem ni bilo slabo. Čez dan lahko ješ v restavracijah, zvečer, ko se ohladi, pa pridejo na plano tudi ulični prodajalci hrane. Po navadi prodajajo arepas, koruzne empanade, polnjene z mesom ali sirom. Ali pa papa rellena, tj. ocvrte krompirjeve krogle, v katerih je chorizo, mleto meso. Ljudje, ki pridejo z dela na malico, po navadi naročijo meni dneva - recimo juho, nekaj koščkov govejega mesa v omaki, riž, malo zelenjave in seveda ocvrto plátano. Ocvrta plátana je vsepovsod. Meni je dobra. Cene hrane so razmeroma ugodne, tri evre za dnevni meni, dva za zajtrk, pet do osem za ribo.

Moram pa priznati, da me hrana v Mehiki, Srednji Ameriki in tudi recimo tukaj v Kolumbiji, ni navdušila. Dobro, pri tem je treba vzeti v zakup, da potujem popotniško in jem poceni, gotovo bi lahko v dražjih restavracijah okusil marsikaj res dobrega. V Mehiki je ulična hrana tako ali tako tortilja na tisoč in en način, Gvatemala podobno. Salvadorske popusas pač poješ, nič kaj več. Baleada v Hondurasu mi je bila všeč, ker ni narejena iz koruzne moke, ki je ne maram, in je lepo polnjena z mesom in sirom ter zelenjavo. Za kulinarične vrhunce je menda treba v Azijo, pravijo popotniki. Recimo Vietnam, Tajska, Indonezija ... Bom videl, ko bom tam.

Pod vodo
En dan sva šla s čolnom na Playo Crystal, v Narodni park Tayrona. Na levi in desni strani plaže je bil majhen koralni greben. Anji se je zdelo super, ko je tam plavala z masko in dihalko. Tako sva se odločila, da se greva potapljat, da vidiva nekoliko več tukajšnjega morskega sveta. Želela si je tudi na nočni potop, saj še ni bila. "Kapetanija nam ne dovoli, da bi šli zvečer ven. Vsako leto si nekaj izmislijo. Samo denar hočejo, podkupnino," je razložil lastnik potapljaškega centra in dodal, da v Kolumbiji sploh še ni urejene zakonodaje za potapljaško dejavnost. "Vse, kar je, so v bistvu naša notranja pravila, ki jih pač bolj ali manj vsi upoštevamo, saj smo člani organizacije PADI." PADI je sicer najbolj razširjena potapljaška organizacija na svetu verjetno. Sam imam sicer licenco evropske organizacije CMAS, ki pa je nisem videl nikjer drugje razen v Evropi.

Prvi potop zaradi izjemno slabe vidljivosti ni bil nič posebnega. Šli smo do okoli 20 metrov globine. Omembe vredna je seveda morena, ki se je kačasto zvijala med koralami. To je velika riba, ki ima velik, ne ravno prijeten gobec z zobmi. Po potopu nas je pobral čoln, zapeljal na pravzaprav kar idilično obalo, kjer smo imeli malico. Bilo nas je kakšnih deset, večina prisotnih je opravljala potapljaški tečaj. Pravzaprav se veliko ljudi tukaj na Karibih odloči opraviti osnovni potapljaški kurz, s katerim se lahko recimo do 20 metrov v spremstvu potapljaš vsepovsod. Cene tečaja so med 250 in 300 evri, zagotovijo ti vso opremo. Vidljivost pri drugem potopu je bila nekoliko boljša, a še vedno daleč od optimalne. Eden izmed inštruktorjev je imel s seboj podvodni fotoaparat, tak z dvema bliskavicama in vsem, kar sodi zraven. Sem malo gledal, kako slika korale in preostalo morjezorje, pa sem skoraj izgubil svojo skupino. Na pet metrov se je namreč videlo že precej slabo. Sicer me seveda zanima morski živelj, kakopak, ampak polovica vsega pri potapljanju je zame to, da gre na najboljši približek breztežnostnemu prostoru. Tako pol časa v vodi vijugam gor in dol, pa na glavo ... v vesolje namreč skoraj zagotovo ne bom šel. Po potapljanju sva šla na naravni marakujev sok brez sladkorja, ki ga je na stojnici v bližini najinega hostla pripravljala lepa domačinka.

Vrečka za volanom
Odločila sva se, da greva v Minco, vasico v hribih, kakšnih trideset kilometrov stran od Tagange. V bistu se mi je zdelo malo čudno, da se je neki gospod tako zavzel za naju, da nama bo poklical taksi. Dobro, če je prijazen, pa naj bo. Pride taksist, še nekoliko spusti ceno in smo šli. Anja je sedela zadaj za voznikom, jaz zadaj desno. Tako na polovici vožnje nekaj pogledam proti šoferju in vidim, da mu med nogami na vrvici visi vrečka belega prahu. Taka, kot ti je mama vanjo zavila sendvič in sok za šolski izlet. Najprej se mi je zdelo, da kaj narobe vidim. Pa nisem. Glede na to, da verjetno ni peljal mami moke, je tam viselo pol kilograma kokaina! Sicer pa prijazen dečko, šofer. Anji raje sploh nisem povedal med vožnjo, ker bi ali hotela stvar videti, ali slikati, ali pa bi se ji zmešalo. Malo je bila jezna, seveda je hotela videti. Nisem namreč vedel, za kaj gre pri tej stvari, in se mi je zdelo najbolje biti tiho. Po mojem je šlo za krinko ... menda taksisti najraje vzamejo turiste v taksi, da niso sumljivi. In tako še zraven opravijo dostavo droge.

Kava
V Minci nimaš kaj početi, če nisi pohodnik. Eno jutro sva jo tako mahnila v hrib. Osem ur približno traja krožna pot, ob kateri so odcepi za slapove, kavne plantaže in Cerro Kennedy, od koder se po še nadaljnjih šestih urah hoje vidita visoka, v sneg obarvana vršaca Bolivar in Colon. Stvari so slabo označene, zašla sva in že kakšno uro hodila v smeri tega Kennedyja, ko sta prišla naproti dva nemška pohodnika in naju usmerila na pravo cesto. Bila sva kar visoko in pogledi so bili izjemni. Drevesa, vsepovsod pod njimi pa plantaže kavovca. Prvič sem videl, kako raste kava.

"Greva do velike viseče mreže tam na nekem vrhu. Bova kako fotografijo naredila in to," je vztrajala Anja. Meni je bilo sicer za to mrežo vseeno, ker je bila ura dve popoldan, ob petih, pol šestih pa je tema, me je bolj skrbelo, da naju ne dobi mrak. "Dobro, greva do te mreže, če že hočeš," sem dejal. Po eni uri hoje sva zagazila v tako blato, da se je komaj hodilo. Seveda mi je zdrsnilo. Še dobro, da sem se pravi čas nekako ujel in nisem bil ravno ves blaten. Po strmi stezici navkreber sta prišla fanta z mačeto za pasom in tremi konji, bržkone od kakšne kavne plantaže. Res sva naletela na delavce, ki so spravljali kavo niže v majhno "tovarno" kave.
"Kaj želite videti, kako se dela kava," je vprašal gospod, ko je videl, da se nekaj smukava okoli bajte.

"Tukaj najprej olupimo okrogel sadež, da iz njega padejo zrna. Potem ločimo eno in drugo. Zrna umijemo in posušimo, na koncu pa prepražimo. Peč kurimo na olupke kavovca," je razložil in pokazal na tri vrste kave. Dve za Kolumbijo, ena za izvoz. Kolumbija sicer izvozi veliko kave, pravzaprav je ta na lestvici drugi izvozni artikel države. Škoda, da ne pijem kave.

Na zračnici
"To je to?" je razočarano rekla Anja, ko je videla to "najvišjo visečo mrežo na svetu". Dejansko gre za veliko mrežo, recimo štiri krat štiri metre, pritrjeno na les. Ker je bila okoli in okoli megla, se tudi videlo ni nič. Fotka. Sva šla dol po cesti, kjer so se pri nekem hostlu ravno na motorje spravljali trije fantje. Tukaj se namreč bolj ali manj vsi vozijo z motorji, ki so pravzaprav taksiji, ker je cesta zanič, sploh pa zdaj, ko je deževalo deset dni skupaj. Hodila sva že sedem ur, in če bi šla peš, bi verjetno prišla v vas v temi. Tričetrt ure vožnje na motorju po razriti cesti navzdol je bila pravzaprav kar zabavna reč. Zvečer sem šel k frizerju in brivcu, da je iz mene naredil človeka.

Drugi dan sva šla na avtobus do Santa Marte, velikega mesta ob obali. Ustavil je na tržnici in bilo je kar pestro. Veliko prodajalcev, ljudi, ki kupujejo, avtomobilov, motorjev, premičnih stojnic. Fotogenična scena. Hitro sva našla avtobus za Palomino, kamor sva prispela okoli poldneva. Popoldne sva šla na "rečni tubing". Dobiš zračnico od tovornjaka, z motorjem te zapeljejo nekam v gozd, nato hodiš pol ure in se vržeš v reko Palomino. Nato te uro in pol na počasi nese dolvodno, medtem ko uživaš v tišini in pogledih na mogočne tropske gozdove, ki se dvigajo ob reki. Na koncu postanejo rečne sipine peščene in hladna voda te potisne v toplo karibsko morje.

Moja pot: Cartagena-Taganga-Minca-Palomino

Jan Konečnik
Prijavi napako
Komentarji
Ursula2012
# 27.11.2017 ob 09:20
full dobr! srečno pot naprej. Se veselim ponedeljkov, ko berem tvoje dogodivščine!
Anavi
# 27.11.2017 ob 14:49
Kljub temu da Kolumbija slovi po pridelavi kave, je pri njih skodelica tega napitka bolj ali manj skodelica razočaranja.
Najkvalitetnejša zrna (v bistvu kar večino pridelane kave) izvozijo in pri njih ostanejo tista slabše kakovosti; poleg tega pa ne glede na količino pridelane kave sami uvažajo tisto manj kvalitetno z okoliških držav - kar je eden izmed razlogov, da ta topli napitek ni tisto, kar bi človek pričakoval od Kolumbije.
Drugače med Kolumbijci ni ravno priljubljena kava kakršno poznamo mi in oni praviloma pijejo tinto. V prevodu to pomeni obarvana voda in tudi njen okus je izrazu primeren; gre za izjemno blago ter praviloma zelo sladko kavo, ki še najbolj spominja na izjemno vodeno instant kavo.

V nasprotju s Kolumbijo je Etiopija, domovina kava, država katera si za skodelico tega opojnega napitka zasluži vse pohvale.
Običajno pred kuhanjem kavo najprej prepražijo, potem zmeljejo in šele nato se lotijo samega kuhanja le te. Ves trud pri pripravi ni zaman, saj se z njihove skrbno pripravljeno kavo lahko kosa le redkokatera kava tega sveta.

Drugače je v Južni Ameriki zvečenje kokinih listov nekaj, kar počno 'vsi', predvsem pa delavski razred, ki liste zveči bodisi zaradi lažjega kosanja z zahtevnejšimi deli, bodisi zaradi lakote ali soočanja z visokogorskim terenom; in v 'vrečki kokaina' je najverjetneje bila soda ali apno, s pomočjo katerega izžvečijo ekstrakt s kokinih listov.
don_draper
# 27.11.2017 ob 13:07
Men so kul taki prispevki. brez kompliciranja pove kaj je doživel. Se veselim prihodnjih člankov!
keith
# 27.11.2017 ob 08:19
Streha orehova, Jan ! Kakšna slika več te nebi ubila.
Splythe
# 27.11.2017 ob 09:54
Kako bo probal kavo saj je jasno napisal, da je ne pije.

Se strinjam, da bi lahko bilo več slik, npr. od tiste viseče mreže.

http://www.casaelemento.com/images/world
slargesthammock.jpg
čik
# 27.11.2017 ob 09:38
upam,da si vsaj probal kavo?
me4uall
# 28.11.2017 ob 15:43
@Jon Sneg

Že spet ena izmed tistih urbanih legend, ki ne držijo!

Tale žganjica ti ne bo nič pomagala, če boš pojedel "pravo" hrano ali popil "pravo" vodo. Pri tem seveda mislim na okuženo hrano/vodo.

Bil zraven na potovanju, ko smo bili v eni izmed najbolj umazanih držav oseba vsak dan zjutraj in zvečer pila žganjico v kateri je bil še namočen česen. Kot dodatno zdravilo "proti mikrobom".

NIČ ni pomagalo! Nič! Zbolela je tako, da to ni res ... Ameba, ipd.
Jon Sneg
# 28.11.2017 ob 10:15
Bruhala sva celo noč in dobršen del dneva, Anja je krivdo za nastali položaj pripisala sendvičem, ki sva jih pojedla v Minci, ko sva šla v hribe. Jaz sumim hamburger ali vodo.

Za izogib tovrstnim težavam na potovanjih, je dobro imeti s sabo vedno nekaj "žganjice" in pač že zjutraj "razkužiti" svoj želodec. Ne mislim, da se ga že zjutraj "nacediš", pač pa le narediš požirek ali dva.
Kje je Jan?

Novinar Jan Konečnik se je odločil uresničiti svoje popotniške sanje. Po petih letih dela na Televiziji Slovenija je mikrofon postavil na hladno in jo za leto dni mahnil v svet. Zanimive zapise in fotografije z njegovega potepanja po Latinski Ameriki, Aziji in Afriki boste lahko spremljali enkrat tedensko. Njegova pot se bo izrisovala sproti. Kot pravi, gre »za nosom«.

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družbena omrežja (Twitter, Facebook, Scribble, ...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikov.

S pritiskom se strinjate z uporabo piškotkov!

Kje je Jan?
link
Otok, nov uplinjač, zelena lestev in vietnamske karaoke
8
23. april 2018 ob 06:34 Spet pri mehaniku. V Olginem 150-kubičnem agregatu je nekaj precej šklopotalo in zdelo se mi je, da bi to bilo dobro popraviti v Hanoju, kjer imajo nadomestne dele za vse vrste motorjev.
Več novic ...
Kazalo