Kje je Jan?
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.5 od 34 glasov Ocenite to novico!
Kje je Jan?
Kmerska princesa. Foto: Jan Konečnik
Kje je Jan?
Prijazni Pichey (na desni) in prijatelja, ki so me povabili na pokušnjo kravjih možganov in tradiconalne kmerske pijače. Foto: Jan Konečnik
Kje je Jan?
Hčerka lastnika gostilne, ki me je ves čas zvedavo gledala. Foto: Jan Konečnik
Kje je Jan?
Ban Lung. Mesto kot mesto, nič posebnega. Turizma tukaj ni veliko, saj gre za mesto v notranjosti Kambodže, daleč od prestolnice. Foto: Jan Konečnik
Kje je Jan?
Neke vrste riževa pijača. Rižu dodajo vodo, nato fermentira. Kmerska tradicionalna pijača. Foto: Jan Konečnik
Kje je Jan?
Vaško pokopališče. Foto: Jan Konečnik
Kje je Jan?
Ribiči na jezeru zunaj Ban Lunga. Foto: Jan Konečnik
Kje je Jan?
Vas na severovzhodu Kambodže. Foto: Jan Konečnik
Kje je Jan?
Motorist Foto: Jan Konečnik
Kje je Jan?
Na vulkanskem jezeru. Veliko Kambodžanov ne zna plavati, zato imajo rešilne jopiče. Foto: Jan Konečnik
Kje je Jan?
Pripujsal je čez cesto. Foto: Jan Konečnik
Kje je Jan?
Mogočna reka Mekong teče tudi čez Kambodžo. Foto: Jan Konečnik
Kje je Jan?
Na poti proti Siem Riepu. Foto: Jan Konečnik
Kje je Jan?
Bencinska črpalka. Takšnih je po vaseh ogromno. Foto: Jan Konečnik

Dodaj v

Prijazni Kambodžani, kmerski imperij in pretep

Popotniški dnevnik Jana Konečnika, 49. del,
28. maj 2018 ob 09:02
Krong Ban Lung - MMC RTV SLO

"Boš poskusil kuhane kravje možgane?" je vprašal Pichey in me povabil, naj prisedem k njemu in prijateljem, saj sem bil za mizo kot po navadi sam. Pichey je predstavnik organizacije Transparency international za Kambodžo, tako je govoril odlično angleško in njegova kolega tudi.

Drugi dan sta imela v Krong Ban Lungu govor na konferenci o transparentnosti, sicer sta iz Phnom Penha, prestolnice. "Pogovori o pregledni porabi javnega denarja, boj proti korupciji, to sta tukaj zelo občutljivi temi za vladajoče strukture," je dejal in me povabil, naj skupaj pijeva iz velike lončene posode, v katero so pred dvema tednoma natresli riž in vodo in zdaj je to vse skupaj fermentiralo. Pravzaprav to tradicionalno kmersko pijačo srkaš iz takšne velike lesene slamice. Veliko Picheyevih prijateljev je novinarjev.

"Biti raziskovalni novinar v Kambodži ni lahko. Samo v zadnji nekaj letih so po mojem mnenju zaradi pritiska vlade in drugih vplivnežev zaprli nekaj dobrih časopisov," je razložil in dodal, da elita krajo in korupcijo dojema kot nekaj vsakdanjega: "Spomnim se neke konference, kjer so bili tudi predstavniki nekega ministrstva in so dejali, da je pač normalno, da kokoš, ki stoji sredi žita, je in je. Pa sem jih vprašal, ali se imajo za kokoši ali ljudi z možgani, ki lahko razmišljajo in se lahko zadržijo?" Po tem dogodku ga nato nekaj časa niso vabili na konference. Sicer sprememb v takšni družbi ne gre izvesti hitro, ker dosežeš ravno nasprotni učinek - režim se postavi na okope. Stvari je treba spreminjati počasi. "Ljudi tudi spodbujam, naj gredo na volitve, ker lahko volijo koga drugega, saj sistem to omogoča. A so raje doma, ker ne verjamejo, da bi se kar koli spremenilo," je še razložil. Kar je razumljivo sicer, glede na to, da je človek po imenu Hun Sen iz vrst Ljudske stranke že od polovice osemdesetih let prejšnjega stoletja na čelu vlade.

Pet tujcev
Z Olgo sva se zapeljala kakšnih deset kilometrov severno od Ban Lunga. Iskal sem kreunške vasi, pa nisem ravno prepričan, če sem našel prave. Sicer so Kreungi ljudstvo, znano po tem, da imajo "hiše za punce". Kadar dekle dobi menstruacijo, ji oče in mati zraven njune hiše zgradita majhno hiško, v kateri ima lahko spolne odnose, s kolikor moškimi želi, dokler ne najde tistega, ki se ji zdi pravi. Če zanosi z enim moškim, a izbere nato drugega, ta drugi vzame otroka za svojega. Res je sicer, da je dandanes ta tradicija že skoraj opuščena, a ponekod še obstaja. Kreungi so namreč namesto preprostih hiš iz bambusa začeli graditi večje lesene hiše in tako vsa družina vključno z dekleti vred živi v teh.

Veliko je plantaž popra tukaj v pokrajini Ratanakiri, Kambodža na splošno pridela kar veliko te začimbe. Ljudje se preživljajo večinoma s poljedelstvom, sečnjo dreves in prodajo lesa, industrije ni. Na prst ene roke bi lahko preštel zgradbe kakšnih večjih podjetij. Bolj revno je vse skupaj, ko se voziš skozi vasi.

Trenutno je deževna doba in popoldne skoraj vedno dežuje, sicer je pa vroče kot hudič. Ves prepoten in umazan od rdečega prahu na cestah sem se zapeljal do vulkanskega jezera na drugi strani mesta. Precej ljudi je bilo, celo pet tujcev sem srečal! Že tako v Ban Lung pride malo turistov, zdaj pa sploh, ko je nizka sezona. Na pomolu sem skočil v vodo, nekaj metrov stran je plavala nekaj domača druščina. "Ti dobro plavaš. Bi me naučil plavati?" me je v angleščini vprašal neki fant, ki je imel na sebi rešilni jopič. Pravzaprav je večina ljudi imela jopiče, ker ne znajo plavati ali pa plavajo zelo slabo. Tako je posoja teh jopičev tukaj ob jezeru za nekatere tudi posel.

Dolga pot
Čakala me je dolga pot do Siem Reapa. 350 kilometrov ni malo za vožnjo na takšnem motorčku, kot ga imam jaz. Cel dan traja, rit ti odpade. Že tako sem odrinil pozno, saj je ponoči deževalo in sem spal kot angel. In zaspal. Saj drugega kot spati pravzaprav ni bilo, ker je zaradi dežja odpovedal internet, nato pa je zmanjkalo še elektrike in kaj boš potem. Morda bi lahko ob sveči bral knjigo, a je trenutno nimam. Moram nabaviti neko čtivo.

Prvih 130 kilometrov sem naredil dokaj hitro, tudi vreme je bilo lepo. Nato me je pa kakšnih 50 kilometrov naprej od Krong Strung Trenga dobil dež. Pri neki bencinski črpalki sem ustavil, da oblečen dežni plašč. Izza avtomata za gorivo me je z zanimanjem gledala majhna punčka in si verjetno mislila, kaj neki beli dolgin dela tukaj. Tečno je voziti po dežju, pa še vidiš slabo skozi vizir. A ni bilo druge izbire, nisem imel časa čakati, ker je pot še dolga. Na srečo je po pol ure nehalo in spet je pritisnila vročina. Lepa je ta severna kamboška pokrajina, vse je zeleno, tu in tam njive, mešajo se palme in druga drevesa.

Kakšnih 30 kilometrov pred Siem Reapom je padla noč in prižgal sem svojo "lanterno" na Olgi. Bolje je kot nič. Pravzaprav je težko voziti v temi, ker je v zraku toliko mrčesa različne velikosti, da kar zaboli, ko se ti zaleti v telo ali lice. Vizirja pa ne moreš zapreti, ker potem nič ne vidiš. Res tečnih 45 minut vožnje.

Ves dan nisem nič jedel in v mestu sem ustavil pri neki gostilni in naročil kari. Rad jem kari. Natakar je govoril dobro angleščino, kar je za turistični Siem Reap dokaj normalno. Tudi sicer imam do sedaj občutek, da v Kambodži govorijo precej bolje angleško kot v Vietnamu ali Laosu. V Ban Lungu je fant, ki mi je opral motor, govoril kar nekaj angleščine, pa tudi v trgovini so znali, na bencinski ...

Z Brazilcem Vagnerjem iz Ria de Janeira sva šla na ribjo masažo. Noge daš v akvarij poln rib, ki ti pogrizejo mrtvo kožo. Pravzaprav je kar dobra zadeva, občutek, ko te grize nekaj deset ribic, je kar zanimiv. Vagner je star 36 in nekako družno sva ugotovila, da se bolj slabo znajdeva med generacijo milenijcev v hostlu. No, razen z Blajlinom, 19-letnim Albancem iz Nemčije, s katerim smo se ujeli. Vedno je imel tri ženske v ognju in koval taktiko, kako jih bo "podrl", a na koncu ni bilo nič. Nasmejan tip, za "štose". Balkanec po duši.

Angkor in kmerski imperij
Okoli pol petih zjutraj je začelo vzhajati sonce nad templjem. Gruča obiskovalcev se je drenjala pred napol izsušenim ribnikom, da bi naredila fotografijo odseva znamenitih prednjih treh pagod Angkor Vata na vodni gladimi. Skoraj prerivali so se že s telefoni in palicami za selfije. Grozno, kakšna fotodružba smo postali. Ljudje velikokrat naredimo toliko fotografij, da dejansko pozabimo uživati v tem, zaradi česar smo sploh prišli.

Angkor Vat je velik tempeljski kompleks, menda celo največji na svetu. Zgradili so ga v času kmerskega imperija okoli leta tisoč kot hinduistični tempelj, pozneje so ga preuredili v budističnega. Dejansko je treba reči, da gre za zelo zanimivo zgradbo z vidika arhitekture in verske umetnosti. Vsakemu, ki se malo spozna na umetnostno zgodovino, je jasno, da je bila gradnja takšnega templja v 11. stoletju občudovanja vreden dosežek neke civilizacije. Kmerski imperij je namreč včasih v zgodovini zajemal velik del jugovzhodne Azije, se raztezal čez Tajsko, Kambodžo, Vietnam in Laos, Ankgor pa je bila prestolnica. Pri nekaterih Kambodžanih je tako še čutiti zaničevalnost do, recimo, Vietnamcev, ki so danes regionalna politična sila, Kambodža pa je svoj vpliv izgubila.

Dejansko je v okolici Angkor Vata še nekaj drugih imenitnih verskih kompleksov, recimo Angkor Thom, Bayan, z več kot 50 stolpi in Preah Khan z znamenitim, več kot 300 let starim drevesom, ki je zraslo iz sredine templja in ga prepletlo. Ti templji so ena najbolj fotogeničnih ruševin, ki sem jih videl v življenju. Vsepovsod vklesani obrazi, zapisi, različna ornamentika na praktično vsakem kamnu v steni ali pa morda ležečem nekje ob strani. Ankgor Vat je zaradi zaščitnega kanala dobro ohranjen, druga dva manj, zato ju restavrirajo. Templji Angkorja so, če vas zanimata zgodovina in arhitektura, eni najzanimivejših na svetu.

Zaklenjeni
Saj ne vem natančno, kaj se je zgodilo. Neki turist je odrinil nekega domačina ali obratno, začeli so se dreti drug na drugega in zapele so pesti. Potem so se še ruvali na stopnicah, ljudje so začeli zapuščati disko. Domačin, vpleten v pretep, je bil didžej v diskoteki, snelo se mu je in nas je kakšnih trideset ob dveh zjutraj od zunaj zaklenil v klub. Le on je imel ključe. Zaprl je pločevinasta vrata in ni hotel odpreti. S Francozinjo Leo sva gledala čez balkon diskoteke, na ulici se je zbrala množica in opazovala, kaj bo. "Vi, belci, mislite, da lahko delate, kar hočete, da je vse vaše," je kričal neki domačin, ki je bil zaklenjen skupaj z nami. Prijazno sem ga ogovoril in nato se je pomiril. Srčno sem upal, da so se turisti, vpleteni v pretep, pobrali. Krivi ali ne krivi. V Aziji se namreč takšni primeri velikokrat končajo z bojem z noži, ne le s pestmi.

Nato je prišla policija in prepričala didžeja, da je odprl vrata in nas spustil ven. Malo nelagodno mi je bilo stopiti na ulico, kjer je kakšnih sto domačinov naredilo špalir in smo morali skozi. Sem pričakoval, da nas bodo zasuli z grdimi besedami. Pa nas niso. "Tuk tuk, potrebuješ prevoz," je rekel nek mototaksist in se mi nasmejal. Očitno se kakšna takšna scena zgodi vsak teden, tako da so tega navajeni. Jaz nisem, pravzaprav se mi zdi neverjetno, da sem v vsem času svojega potovanja videl mogoče pretep ali dva. Verjamem pa, da se nekateri turisti, ker je alkohol smešno poceni, nacedijo do konca in postanejo arogantni.

Drugi dan zjutraj sem odrinil proti Krong Pailinu, mestecu ob tajski meji. Grem na obisk k Alojzu, Slovencu, ki tam živi že kar nekaj let.

Krong Ban Lung-Siem Reap-Krong Pailin

Jan Konečnik
Kje je Jan?
Kje je Jan?
Kje je Jan?
Kje je Jan?
Kje je Jan?
Kje je Jan?
Kje je Jan?
Kje je Jan?
Kje je Jan?
Kje je Jan?
Kje je Jan?
Kje je Jan?
Kje je Jan?
Prijavi napako
Komentarji
don_draper
# 28.05.2018 ob 10:53
Jan pomoje se sploh ne zavedaš kako se maš fino. nam delaš skomine vsak ponedeljek s temili zapisi. Kar tako naprej :)
Krjavelj
# 28.05.2018 ob 10:55
Ponovno zanimiv prispevek. Priznam, na začetku sem bil malo skeptičen, ampak imaš smisel in branje je zanimivo. Vsak ponedeljek že prav čakam nov članek.
Ampak, obrij se pa vseeno, to ni za nikamor...
Skippy
# 28.05.2018 ob 11:44
Zanimivo, kako je svet v daljnji preteklosti do golote imel normalen odnos ..
dylan_dog
# 28.05.2018 ob 14:55
Vietnamci so zrušili režim Pol Pota, so sami stvari vzeli v svoje roke, potem, ko jim je postal grožnja in se svet ni zganil, tako, da bi jim bili lahko hvaležni.

Prezir do Vietnamcev v SR sem pa tudi sam zazanal. Po pogovoru z domačini sem izvedel zakaj..., koncesijo za celoten kompleks templjev ima najbogatejši Vietnamec prek podjetja Sokimex. Cifre so nore; v 2016 od vstopnin - 62MIO USD.
Semedelčan
# 28.05.2018 ob 14:01
Zanimivo branje. Kambodža je nasploh zanimiva. Siem reap in Angkor wat pa sta nasploh kul. Resda je tu precej turizma ampak še vedno ne toliko, kot na Tajskem ali Filipinih. Tudi Kambodžani so bolj prijazni od sosedov Vietnamcev ali Tajcev. Jan pojdi še na otoke. Tam in na obali je še nekaj Slovencev.
socrates
# 28.05.2018 ob 11:41
Kompleks Angkor Wata je nekaj najbolj veličastnega na tem svetu (pa moram priznati, da sem ga videl kar nekaj). Če bo kdo potoval tja, naj si vzame organiziran izlet preko kakšne tamkajšnje agencije saj bo dobil tudi dobrega vodiča (mislim, da stane voden ogled petih templjev 18 USD + celodnevna vstopnina v kompleks mislim da 36 USD). Se res izplača, ker ti razložijo tisto, kar je zanimivo - hoditi v kompleks s skuterjem, biciklom ali tuk-tukom je pa malo brez veze.... ;)
dylan_dog
# 28.05.2018 ob 15:48
Vem, sem govoril z domačini na Koh Rongu, Sihanoukville imajo pa Kitajci čez. Prav tako so pokupili Otres 1 in 2.
Semedelčan
# 28.05.2018 ob 15:07
@dylan_dog Prav imaš ampak zato, da je Vietnamec dobil Angkor wat za bagatelo je nekdo v Kambodži mastno pokasiral. Korupcija je v tej državi še vedno obup. Nasploh imajo ves turizem v rokah tujci. Na obali in otokih imajo vse v rokah Angleži, Turki, Rusi, Skandinavci,... Turistično najbolj zanimiv otok Koh rong so že prodali kitajcem in samo vprašanje časa je, kdaj bodo začeli graditi letališče, ceste, hotele,... Zdaj je še vse v lesu in bungalovih ampak ne za dolgo
aless70
# 28.05.2018 ob 14:25
Super.
Samo mene bi na teh koncih sveta vročina ubila.
levokrilo
# 28.05.2018 ob 12:12
Jan če prideš v PP se javi. Greva na pivo. :)
dylan_dog
# 28.05.2018 ob 15:52
Jan, če te pot zanese na Koh Rong se oglasi v Dreamcatch inn. V lasti dveh naših deklet.
los-t
# 28.05.2018 ob 19:39
Kul...kr tko naprej...
DXM
# 28.05.2018 ob 13:43
Samo da ne bomo brali, da so ga zaprli ;) vi nimate pojma kaj taki beli bradači in zanemarjenci ki se niso ostrigli 5 mesecev delajo po Kambodži in Laosu. Pujs.
Kje je Jan?

Novinar Jan Konečnik se je odločil uresničiti svoje popotniške sanje. Po petih letih dela na Televiziji Slovenija je mikrofon postavil na hladno in jo za leto dni mahnil v svet. Zanimive zapise in fotografije z njegovega potepanja po Latinski Ameriki, Aziji in Afriki boste lahko spremljali enkrat tedensko. Njegova pot se bo izrisovala sproti. Kot pravi, gre »za nosom«.

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družbena omrežja (Twitter, Facebook, Scribble, ...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikov.

S pritiskom se strinjate z uporabo piškotkov!

Kazalo