V oddaji Na naši zemlji so o vaseh, iz katerih odteka življenje, spregovorili še poslednji pričevalci. O vsakdanjiku in prazniku njihovih vasi, domov in družin. Pa tudi o preteklem času zgodovine in političnih režimov, ki so se zarezali v njihova življenja in odnašali v svet cele generacije. Foto: Stanka Dešnik
V oddaji Na naši zemlji so o vaseh, iz katerih odteka življenje, spregovorili še poslednji pričevalci. O vsakdanjiku in prazniku njihovih vasi, domov in družin. Pa tudi o preteklem času zgodovine in političnih režimov, ki so se zarezali v njihova življenja in odnašali v svet cele generacije. Foto: Stanka Dešnik
Kratke dokumentarne reportaže Na naši zemlji so zgodbe vasi, ki čisto počasi postajajo spomini. Foto: Stanka Dešnik

Tako o svoji dolenjski vasi pripoveduje Marija, po domače Fortunova mama iz Velikih Dol. V oddaji Na naši zemlji so o vaseh, iz katerih odteka življenje, spregovorili še poslednji pričevalci. O vsakdanjiku in prazniku njihovih vasi, domov in družin. Pa tudi o preteklem času zgodovine in političnih režimov, ki so se zarezali v njihova življenja in odnašali v svet cele generacije.

V spodnjem videu lahko pogledate dokumentarne portrete vasi Velike Dole, Imenje in Črnotiče.

"Bosi smo hodili v šolo. Malico sem si pa od doma vzela. Koruzni kruh. Ampak se mi je do šole vse razdrobilo. In potem sem jedla drobtine," se spominja življenja Malka, Petelinčeva mama iz Velikih Dol. "Vsakemu smo se morali pokoravati. Nemcem, partizanom in domobrancem. Pa vse so nam pobrali. Nam so odpeljali tri vole. Še dandanes točno vem. Eden je imel 890 kg, ta drugi 780 kg, ta tretji pa 600 kg."

Skozi Velike Dole je še pred dobrimi petdesetimi leti tekla živahna trgovska pot proti Črnomlju in Novemu mestu. Ljudje teh koncev so bili od zmeraj zavezani zemlji in njihov vsakdan se je pretakal skozi letne čase. Zdi se, da je vas še danes ujeta v neki trenutek preteklosti, ko je do tukajšnjih domov vodila samo makadamska pot in se je vse borilo z revščino, ki se je zarezala v gube tukajšnjega življenja. Odmaknjenost je ljudem jemala pravico do izobrazbe in delo na gruntu je bilo pogosto pomembnejše kot obiskovati šolo. Oddaljenost vasi od večjih središč pa je povzročala vaščanom nemalo preglavic, tudi pri pogrebih. Tekavčeva mama Joži se takole spominja: "Osem pogrebnikov je bilo potrebnih, pa dve uri daleč krsto z mrličem nesti. Pa včasih še krst ni bilo. Je kakšen zasebnik dile naredil, ker je pokojnik kar na postelji ležal."

Čisto samosvojo zgodbo piše tudi briška vasica Imenje, ki je zrasla na pragu trdnjave Šmartno. Vas je imela nekdaj imenitne hiše, ki so jih ograjevali z velikimi portoni. V njih pa so bile naseljene premožne sadjarske in vinogradniške družine. Tu so ljudje zaradi bližine meje z Italijo veliko tihotapili in čez mejo so naskrivaj prenašali marsikaj. Radovan Bajt se najbolj spomni tihotapljenja žganja. Danes že šestdesetletni Bric v Imenjah živi skupaj z Bernijem, psom za katerega trdi, da je njegov edini prijatelj. Svoje dni je delal v goriškem Anhovem in vse življenje je bil delavec, čeprav si je nekoč želel segati med zvezde. A pravi, da ni bilo "soldov" – ne za šolo niti pozneje za poroko. "Za oženiti se moraš imeti denar. Za ločiti se moraš imet denar. Pa je kažin in še advokati so zraven. No tega sem se bal. Ben, je že bolje, da pobereš torbo in greš."

Njegov sosed Nace Gašparin se prav tako ni nikoli poročil. "Vsih sort nas je," pripomni. "Vemo pa za vsakega, ki pride v vas." Tako se godi tudi v Črnotičih. Vasi, ki leži nad dolino reke Rižane. Na prepihu kultur, istrske, kraške in italijanske. Mirko Furlan se spominja, da so živeli od Trsta, kamor so na oslih tovorili živež za prodajo tržaški gospodi. Vas je pred vojno premogla tristo ljudi in več kot devetinštirideset hišnih številk. Po vojni pa so šli ljudje proč. V tovarne, v Italijo, po boljše življenje. Črnotiče pa so se počasi praznile. "Razleteli smo se," pravi Mirko. Berto Starc, njegov sosed, pa pripomni: "Našo vas lahko čez petdeset let peljemo samo še v kamnolom. Mladi živijo drugje. Vem, propada. Ampak je ne menjam za nobeno drugo!"

To je vas s hišami, za katere se zdi, kot da niso iz tega časa. In tu so ruševine kamna tako žive, da se ti stoži po ljudeh, ki jih nisi nikoli poznal.

"Zdaj pa bodo tej vasi kmalu rekli - prazna vas. Ampak grem še rada sem na hrib. Vsak dan grem. Da gledam hišo, ki je bila moj dom. Čeprav že nimam nič več svojih ljudi. Sem bolj sama. Imam štiri otroke, moža pa že sedemnajst let v grobu. Ja, vojna naredi svoje, bolezen pa svoje. Veste, kam še grem rada? Na svojo parcelo. Tja, kamor se bom kmalu vselila. Tista hiša se pa ne bo podrla, ker bo meter in pol pod zemljo. Ja, taka je usoda. Taki smo pa mi," sklene svojo zgodbo Fortunova mama iz Velikih Dol. Naj ji življenje nakloni še mnogo let.

Marjana Grčman, TV Slovenija