Planinski izlet
28-letni Luka Hren, 26-letna Uroš Kožar in Barbara Trunkelj so stari znanci tekaških tekmovanj. Foto: Aljaž Repnik
Trojica je svoj podvig začela na Ljubljanskem gradu in že tam vizualizirala svoj cilj. Foto: Aljaž Repnik
Svoj cilj so želeli doseči v roku enega dne. Foto: Aljaž Repnik
Luka Hren (na fotografiji skrajno levo) se s tekom ukvarja pet let. Do zdaj je tekmoval na sedmih maratonih. Med drugim na ljubljanskem, istrskem in edinburškem. Foto: Aljaž Repnik
Barbara Trunkelj se s tekom ukvaja od osnovne šole - dobrih 12 let. Do tega podviga je pretekla 42 kilometrov v Istri in 36 kilometrov na svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu na Poljskem. Foto: Aljaž Repnik
Uroš Kožar (na fotografiji na sredini) se s tekom ukvarja zadnjih šest let. Za njim je sedem maratonov. Med drugim je petkrat tekel na ljubljanskem maratonu, po enkrat na istrskem in edinburškem. Foto: Aljaž Repnik
Trojica je letos zmagala na teku trojk v kategoriji mešanih trojk. Foto: Aljaž Repnik
Ideja za tek do Triglava je zorela že nekaj časa, toda do uresničitve je prišlo pred nekaj dnevi. Foto: Aljaž Repnik
Med Kožarjevimi dosežki so še Transvulcania ultramaraton (75 kilometrov), Madeira UltraSkyMarathon (55 kilometrov) in Vipava Ultratrail (107 kilometrov). Foto: Aljaž Repnik
Med potjo so se tudi ustavljali in niso ves čas samo tekli. Foto: Aljaž Repnik
Na planini Voje pa so tek zamenjali za hojo in se podali proti najvišjemu slovenskemu vrhu. Foto: Aljaž Repnik
Pred vzponom na Triglav so zamenjali tudi svoje nahrbtnike. Foto: Aljaž Repnik
Utrinki s Triglava ... Foto: Aljaž Repnik
Barbara Trunkelj, Luka Hren in Uroš Kožar so združili zabavo, svojo ljubezen do teka in narave - pa tudi do premikanja osebnih meja - in se podali na tekaški izziv z Ljubljanskega gradu do Triglava Foto: Aljaž Repnik

Dodaj v

Tekaški podvig: z Ljubljanskega gradu na Triglav v manj kot 24 urah

Osebna zmaga treh tekačev
16. julij 2018 ob 11:26
Ljubljana - MMC RTV SLO

Med večernim spektaklom izteklega nogometnega prvenstva, ko je v Kazanu Belgija zabila gol Braziliji, je trojica tekačev med nogometnimi navdušenci, ki so po Ljubljani na prostem spremljali tekmo, začela svoj 125 kilometrov dolg podvig na Triglav.

Barbara Trunkelj, Luka Hren in Uroš Kožar so združili zabavo, svojo ljubezen do teka in narave - pa tudi do premikanja osebnih meja - in se podali na tekaški izziv z Ljubljanskega gradu do Triglava. Izbira štartnega mesta ni bila naključna, saj lahko ob lepem vremenu in ob pravem kotu z gradu vidiš delček največjega slovenskega vrha.

"Ideje sva se spomnila kakšnih štirinajst dni pred podvigom. Redno tečemo. Midva z Urošem pretečeva 100 kilometrov na teden, Barbara pa malo manj," je pojasnil Hren. Tako se je začela zgodba dveh kineziologov in študentke arhitekture, ki se je končala po 22 urah in 50 minutah. "Vsak si reče, da dela zase, ampak verjetno ni tako. Po drugi strani pa želiš navdušiti druge, da poskusijo kaj podobnega in jih motivirati, da poskusijo s tekom v naravi," je poudaril Kožar.

Trojica, ki je v preteklosti dosegala že vidnejše rezultate na tekaških tekmovanjih, ni tekla ves čas. Vmes so se ustavljali in polnili svoje baterije. Na planini Voje pa so tek zamenjali za hojo in se podali proti najvišjemu slovenskemu vrhu.

Več o poti in doživetjih na njej si lahko preberete spodaj.


Kako prideš do ideje, da greš z Ljubljanskega gradu na Triglav. Koliko načrtovanja je bilo za celim podvigom?
LH: Sledila sva vzoru ultramaratonca Tonija Venclja, ki je lani začel svojo pot s Prešernovega trga na Triglav. Ta dosežek je ostal v najini podzavesti in je sprožil samo misel, da bi midva storila podobno. Šla sva na Google, pogledala pot in osnovna pot se je izkazala za precej preprosto. Nato sva brskala naprej po spletu in našla blog Davida Kadunca, ki je šel čez vse hribe do Triglava in naredil 10.000 metrov vzpona.
UK: Tej ideji sva se odrekla (smeh).
LH: Potem pa sva našla primernejšo pot. Ampak sva mislila, da bo manj kilometrov. Mislila sva, da bo 100 kilometrov, na koncu jih je bilo 125.
UK: Načrtovanje je podobno, kot bi šli na morje. Napišeš v Google Maps Ljubljana – Triglav in povlečeš črte, kje bi rad šel oziroma ne bi (smeh). Google lepo izpiše tudi višinski profil in pobrišeš črto, kjer so visoke špice.
LH: Pot smo poznali do Tošča. Se pravi prvih 25 kilometrov.
UK: Od Bohinjske Bistrice naprej pa smo šli prvič. Prej nisem šel niti z avtomobilom.
LH: Barbara sploh ne ve, kje smo šli (smeh).
BT: Enkrat sem vodila, pa smo zašli s smeri (smeh).
UK: Navigacijo sva imela midva čez.

Zakaj nista šla sama? Kako to, da sta povabila poleg Barbaro?
LH: Že tako se ves čas gledava (smeh).
UK: Rekla sva si, da bo kar dolga pot (smeh). Enkrat sva tekla skupaj 18 ur in sva zadnji del tekla bolj v tišini (smeh).
BT: Če slučajno ne bi uspelo, bi mene izkoristila za izgovor (smeh).

Kako se sploh pripraviš na takšen tek? Sploh obstajajo treningi?
LH: Kaj posebej se nismo pripravljali na ta tek. Ideje sva se spomnila kakšnih štirinajst dni pred podvigom. Redno tečemo. Midva z Urošem pretečeva 100 kilometrov na teden, Barbara pa malo manj.
BT: Jaz tek kombiniram še s kolesarjenjem.
LH: Razlika je v tem, da ni bila tekma in nismo tekli "na polno".

Kakšna je bila povprečna hitrost?
LH: Ko preračunaš, dokaj slaba. Po ravnini smo se držali nad deset kilometrov na uro. A vmes je bilo veliko vzponov (6.000 metrov vzpona) in smo na koncu prišli na pet kilometrov na uro. K slabši povprečni hitrosti so pripomogli tudi odmori. Šli smo v Selško dolino, kjer smo se ustavili za 40 minut in pojedli zajtrk. Nato še enkrat v Bohinjski Bistrici, kjer smo šli na kavo in na pico. Preden smo šli na Triglav, smo zamenjali še nahrbtnike.
LH: Naš cilj je bil, da pridemo na Triglav v času pod 24 ur.
UK: Ampak zato, ker smo hoteli ujeti sončni zahod, da smo trenutek ujeli še v fotografski objektiv.
BT: Nismo hoteli priti na vrh ravno ponoči.

Na kateri točki ste prenehali s tekom?
LH: Na planini Voje, tam sta se pridružila še Melita in Aljaž, ki sta diktirala tempo v nadaljevanju. Videli smo, da smo znotraj časovnice in nam bo uspelo prilesti na vrh pred sončnim zahodom.

Bi vam uspelo brez podporne ekipe? Če bi šli sami?
UK: Verjetno bi preživeli (smeh), ampak bi se veliko bolj utrudili. Težje bi bilo nošenje stvari.
LH: Vseeno si ves čas skupaj in si greš po določenem času že na živce. Zato je dobro, če so okoli ljudje, ker malo popestrijo dogajanje.
BT: V Selški dolini bi imeli težave z vodo, če bi bili sami.
LH: Težava je, ko tečeš celo noč in je povsod vse zaprto. Vmes smo imeli srečo in našli vodo. Zvečer smo si natočili liter in pol tekočine in smo morali zdržati 70 kilometrov brez kakršne koli podpore.

Ko tečeš v trojkah, kdo diktira tempo? Kako so bile razdeljene vloge?
LH: Na začetku naju je preganjala Barbara (smeh).
UK: Na Grmado in Tošč. Ko pa ni več vedela poti, sva midva prevzela pobudo (smeh).
BT: Še vprašala sem ju, ali ne bomo ves čas tekli (smeh). Na 40. kilometru pa me je začelo vse boleti in sem bila raje tiho (smeh).
LH: Ja, ona je res mislila, da bomo ves čas tekli.
UK: Malo smo se menjali. Vsak ima svoje trenutke krize. Ko želiš malce samote, greš malce naprej ali pa ostaneš zadaj (smeh).
LH: Nismo imeli določenih vlog.

Barbara, vi ste pred tem podvigom največ v kosu pretekli 42 kilometrov, zdaj pa 125. Kakšen preskok je bil to za vas?
BT: Je razlika, ampak kot sta že rekla fanta, nismo bili na tekmi. Vmes smo se ustavljali. Na tekmi te ves čas preganjajo (smeh). Ampak se preskok čuti v nogah. Je zanimiva izkušnja. Vseeno pa nisem prepričana, če bi šla na tekmo, da bi odtekla takšno razdaljo (smeh).
LH: Tudi na tekmah je podobna, ampak te tam žene občutek tekmovalnosti. Na ultramaratonih veliko ljudi počiva – se ustavi in kaj poje, če je sila tudi odspi za pol ure. Tekme niso tako natempirane kot na maratonih.
BT: Pri maratonu se po mojem mnenju bolj izčrpaš.
UK: Po maratonu sem bil naslednji dan veliko bolj zlomljen kot po našem teku. Sva pa imela z Luko podobno pot pred tem podvigom. Za seboj sva imela tri cestne maratone, preden sva se odpravila na prvi ultramaraton na 110 kilometrov in tam sem ugotovil, da je vseeno, če greš pred tem 40, 60 ali 70 kilometrov. Dolgo traja. Za Barbaro sva vedela, da ni še nikoli pretekla takšne razdalje, ampak če za koga, sva bila prepričana zanjo, da zmore.
BT: Vmes sta že malo podvomila (smeh).
UK: Ah, ne.

Koliko si zapomniš pot? Koliko zavest dojame, kaj se dogaja, ko si utrujen?
LH: Te hude utrujenosti zdaj sploh ni bilo. Še najbolj je nastala razlika zaradi zaspanosti. Do druge, tretje ure zjutraj smo še podili gozdne živali, nato nam je bilo že vseeno, če nas katera poje (smeh).
BT: Prej smo še vpili, ploskali … Ampak po tretji vedno manj (smeh).
LH: Tu nismo imeli teh težav, ampak na kakšnih ultramaratonih vidiš, kako ljudje, ki so zelo utrujeni, gredo kar svojo pot in zaidejo z označene poti. Tu pa nismo imeli teh težav.
UK: Jaz se ne spomnim natančnega zaporedja dogodkov.
BT: Medveda (smeh). A se je izkazalo, da ni medved, ampak je bila voda. Ko smo šli skozi vasi, sta se Luka in Uroš opremila s palicami, ker so bili psi (smeh).
UK: Ponoči se je kar dogajalo … (smeh).

Luka, omenili ste ultramaratone. Kateri so tisti kritični kilometri?
LH: Vedno zadnji. To je prekletstvo zadnjih kilometrov – ne glede na to, ali tečeš polmaraton, maraton ali ultramaraton. Vedno se zadnji kilometri vlečejo. Spomnim se ultramaratona v Istri, ko sem zadnjih 10 kilometrov videl vsak premik na uri.

To, česar ste se vi lotili, je trail tek. Kako se ta razlikuje od navadnega teka in kako se lahko začetnik tekač pripravi na takšno vrsto teka?
UK: Naš ni bil v celoti trail tek. Do Poljanske doline smo prišli po gozdnih poteh. Toda v nadaljevanju, ker nismo poznali poti, smo raje šli po cesti do Bohinjskega sedla.
LH: Trail tek se od cestnega razlikuje, da se teče po raznih gozdnih in makadamskih poteh. Tehnično je razlika v tem, da pri trail teku prilagajaš hitrost terenu, na cesti pa imaš lahko bolj enakomeren korak, ker ni ovir. Je pa trail tek bolj zanimiv, ker se ves čas spreminja okolica. Nam pa je prav prišel tudi tek po cesti, ker smo šli lahko hitreje.
Toda same priprave, če ste začetnik, niso nič posebnega. Ne razlikuje se toliko od cestnega. Mogoče kakšen bolj zahteven trail zahteva več spretnosti, da se ob kakšni korenini ne postaviš na glavo. Drugače pa nič posebnega. Tudi do poškodb je dokaj prijazen, ker niso enakomerne obremenitve, moraš pa paziti na kakšen zvin gležnja. Glavna napaka, ki jo naredi večina začetnikov, je, da na trailu vzamejo za neuspeh dejstvo, da je kakšen del poti treba prehoditi. Na trailih vsi hodimo. Kjer je težko, prestaviš na hojo. Če si pri moči, hitro hodiš, če ne, pa počasi.

Kakšne so najbolj pogoste poškodbe pri teh tekih? Kaj bi vas lahko doletelo?
LH: Kakšen zvin gležnja. To se mi je zgodilo ponoči, ko sem malce zgrešil pot (smeh).
UK: Večinoma niso usodni. Na daljši rok pa so poškodbe pri trail tekih enake kot pri cestnih. Mogoče je tu več možnosti akutnih poškodb.
LH: Na dolgih razdaljah se vse razboli – vsak del telesa. Ampak to preživiš.
BT: Čez čas …
UK: Navadiš se živeti z bolečino (smeh).

Ko ste prišli domov, koliko časa je trajala bolečina oziroma utrujenost?
UK: Utrujenost je še vedno prisotna, ker se občuti manko neprespane noči. Kar se tiče teka, smo že vsi trije tekli ta teden.
LH: Jaz sem že v ponedeljek. Prave utrujenosti ni bilo, bile so posledice, ker dolgo ponavljaš podobne gibe. Malo se mi je vnelo stopalo, ampak bolečine v mišicah niso bile toliko prisotne.
UK: Tudi glava se mora umiriti, ko pretečeš toliko kilometrov. Tudi to pripomore k utrujenosti.

Uroš, na blogu ste zapisali, da so med tekom po Ljubljani ravno Belgijci zabili gol proti Braziliji in vas ni nihče opazil. Gre pri tovrstnih podvigih za osebno zadovoljevanje ali dokazovanje drugim?
UK: Oboje. Vsak si reče, da dela zase, ampak verjetno ni tako. Po drugi strani pa želiš navdušiti druge, da poskusijo kaj podobnega in jih motivirati, da poskusijo s tekom v naravi. Ni treba iz Ljubljane na Triglav. Lahko greš tudi iz Bohinjskega jezera. Ali pa z Ljubljanskega gradu na Rožnik. Mi smo tekli skozi središče Ljubljane, ker se nam je zdela dobra ideja, da povežemo Ljubljano, kjer živimo in delamo, in naš najvišji vrh. Zagotovo nismo tekli skozi Ljubljano, da bi nas kdo opazil.
BT: Malo so nas nenavadno gledali.
UK: Neka skupina Špancev je hotela teči z nami, ampak po 500 metrih ni bilo več nikogar okoli nas (smeh).
BT: To je tudi dober test, kako se bo telo obnašalo na takšni razdalji. In te tek potegne vase.
LH: Mene privlači iskanje meja zmogljivosti.
UK: Na koncu iščeš, da je malo neugoden občutek bolečine v telesu. Potem šele ceniš svoj dosežek – dejstvo, da se lahko priženeš do njega.

Prikaz poti si lahko pogledate spodaj, če kliknete na ikono, podobno okvirčku v kvadratu levo zgoraj, in izberete "Klikni za ogled poti".

Klavdija Kopina, foto: Aljaž Repnik
Prijavi napako
Komentarji
ms18
# 16.07.2018 ob 12:17
Eni v hribih uživamo bolj kot na morju.
linus.si
# 16.07.2018 ob 11:53
Jaz lahko rečem samo to...KAPO DOL. Vrhunska ideja in super izvedba.
skera
# 16.07.2018 ob 12:37
Kul, bravo. Meni je 2 leti nazaj uspelo iz Šiške do vrha Triglava v 39 urah. Res pa da sem ubral malo daljšo pot.
Vse je dobro, samo, da se človek premakne iz kavča.
The Ghost P.
# 16.07.2018 ob 12:36
Komu na čast ta dosežek?
Njim samim mogoče? Od tega niso dobili plačila ali kakšne druge nagrade, pač pa je nekaterim ljudem cilj premagovati samega sebe, vedno znova. Ampak najbrž takšni kot si ti, s stanovanjem na Krku, 15 kilami preveč, povprečno porabo 20 cigaret, treh pirov in kile čevapov na dan, pač ne moreš razumet. Posonči se na morju, bodi zavaljen patetičen pujs in pusti druge, da uživajo v takšnih norostih, imajo vsaj kaj pokazati svetu.
proteus
# 16.07.2018 ob 11:57
odlično, res pohvalno
jst-sm
# 16.07.2018 ob 12:47
Enim je cilj, da se čim manj gibljejo, drugim pa čim več.. Ljudje smo si različni in nobenega ni potrebno obsojati.
Bravo ekipa!!! Želim vam še veliko uspešnih podvigov!
kraut
# 16.07.2018 ob 13:01
Ta dosežek zelo lepo poudari majhnost in hkrati barvitost naše državice.
iluvatar
# 16.07.2018 ob 12:42
..tekma Belgije je bla pa tud dobra. .
Zjesenic
# 16.07.2018 ob 12:02
Lepa pot. Kar težka za orientirat. Bravo.
Nikec3
# 16.07.2018 ob 13:14
Mimogrede taki ekstremni športi so škodljivi za zdravje telo proizvaja kortizol prej se staraš in umreš.

Če te sedenje na kavču spravlja v depresijo, lahko storiš samomor in umreš še prej. Samo povem...
akozel
# 16.07.2018 ob 12:26
Pohvalno , vendar v gorah je toliko lepot se človek ustavi ogleda prelepo okolico se naužije kaj mu narava nudi , da ti vtisne v prelepe spomine .Pozabiš pa na čas pritiska na štoparico, ki ni tvoj spremljevalec.
DnB
# 16.07.2018 ob 12:03
Odlični tekači, nimaš kaj. Letos so bili tudi zmagovalci Soče in Teka trojka, tako hitri, kot vzdržljivi. Ideja pa super, sam sicer nimam več hitrosti da bi jo ponovil v 24 urah, tako da jo bom ponovil v dveh dnevih z lagodnim uživaškim tempom v bližnji prihodnosti.
bori
# 16.07.2018 ob 13:32
"Vsak si reče, da dela zase, ampak verjetno ni tako. Po drugi strani pa želiš navdušiti druge, da poskusijo kaj podobnega in jih motivirati, da poskusijo s tekom v naravi," je poudaril ...

Bravo! In da bi se ljudje bolj navduševali za tekcoine ali mountaincoine ali mtbcoine.. ne pa toliko za bitcoine doma na kavču.. ker 'donosi' niso niti primerljivi. Bravo še 1x.
Krepki
# 17.07.2018 ob 21:32
vse ok, vse ql... respect!
pa ideja je res dobra

ampak...
poznam enepar ljudi, ki delajo še bolj ekstremne zadeve - zase - se ne šopirijo, kažejo trackov, nimajo svoje spletne strani in na fotkah ne kažejo sponzorskih ur...
mal vn metanja
me je zmotil

športni aspekt pa je za čestitat
exwannabe
# 17.07.2018 ob 22:14
Pa saj se na 100 km vidi, da gre za skrito oglaševanje. Takih podvigov je v Sloveniji veliko, ampak se o njih ne piše. Tukaj pa je v ozadju spozoriranje...oprema, ure, zato pa so tudi fotke take kot so in evo članek.... res, bravo RTV....pritlehno....
Makrron
# 17.07.2018 ob 11:25
Zakaj naj bi poskusil???? Grem raje na plazo.Stvar okusa. Ce ze bi naredil kaj takega sigurno ne bi rinil v vse medije in se s tem hvalil.Ti ki to delajo so navadni eksibicionisti.
lexani89
# 16.07.2018 ob 15:10
hude ženske noge nimaš kej..za vzor..
Fleaa
# 16.07.2018 ob 14:32
Evo zastonj recept biti fit.
Da bo kaj koristnega za bralce.
Dieta jesti čim bolj raznoliko ampak le do 19ure.Zvečer rastegovalne vaje nekaj jogi podobno.Zjutraj pred zajtrkom ekstremna 30min telovadba kot npr.Insanity program.


še bolje je pa, če se zvečer in zjutraj svojim partnerkam posvečamo, da ne bo kot po pokojnem dr.Ruglju: »Vse ženske so frigidne, nadute, slepe, sadistične in poniževanja vredne. Moški pa so kilavi, lenobe, pijanci, impotentni, pedrasti ...«; »Ženska, ki med seksom ne doživi vsaj pet orgazmov, je aseksualna, nepotešena, histerična in sadistična nesrečnica.«; »Za vse partnerske, družinske in starševske probleme tega sveta so krive ženske! Zato ker izbirajo neustrezne oplojevalce!«; »Vse ženske so biološko, psihološko, sociološko in filozofsko inferiorne! Enostavno niso sposobne za moške zadeve!«.

2x na dan 7x na teden in svet bo bistveno lepši!!
exwannabe
# 16.07.2018 ob 13:43
Aja blog link do bloga: http://www.davidkadunc.si/iz-ljubljane-na-triglav/
exwannabe
# 16.07.2018 ob 13:40
Sem šel prav gledat tale blog kateri je omenjen v članku in poba je šel to že leta 2011 in to po še hujši varianti in res ne vem kaj je tukeja tako posebnega da je rtv to objavil na prvi strani.

PONOS
# 16.07.2018 ob 13:28
Nikec3
Evo zastonj recept biti fit.
Da bo kaj koristnega za bralce.
Dieta jesti čim bolj raznoliko ampak le do 19ure.Zvečer rastegovalne vaje nekaj jogi podobno.Zjutraj pred zajtrkom ekstremna 30min telovadba kot npr.Insanity program.
PONOS
# 16.07.2018 ob 13:24
Ingemar
Sploh nisem bil slab 3 ure 40 sem ga pretekel.
To sem odkljukal in nikoli več.Kot napisano je škodljivo.
PONOS
# 16.07.2018 ob 13:09
Mimogrede taki ekstremni športi so škodljivi za zdravje telo proizvaja kortizol prej se staraš in umreš.
ms18
# 16.07.2018 ob 12:08
Omenjena sta bila Kadunc in Vencalj, ki sta premagala podobno pot v prejšnjih letih. Pa dajmo še Kregarja, ki je šel severneje: https://www.rtvslo.si/sport/preostali-sporti/kregar-pretekel-80-km-iz-zavrha-na-triglav/369494
PONOS
# 17.07.2018 ob 13:41
No tak način življenja je škodljiv, znanstveno dokazana.Zato ne.
Fleaa
# 16.07.2018 ob 13:06
še ena tako tipično slovenska.... Jure Robič, Humar, .... Strel, .... sami extremni športniki .... pa imamo še tri nove.... mogoče bi to lahko preraslo v tradicionalno prireditev? kot maraton Franja mogoče?
me4uall
# 17.07.2018 ob 20:40

PONOS je napisal(-a)

Mimogrede taki ekstremni športi so škodljivi za zdravje telo proizvaja kortizol prej se staraš in umreš.


Čisto iz trte zvita ta izjava tudi ni.

Ekstremni napori, med katere sodi tudi tukaj omenjen, seveda niso zdravi, če že razglabljamo o tem.

Res pa je, da je pri povprečnem življu toliko nezdravih navad, ta je ta omenjen napor "nezdrav" le za kapljico v morju proti drugim res nazdravim ...
pikam_dopust
# 17.07.2018 ob 18:57
Ja, saj gibanje je res fino.
Ampak na koncu se vprašaš, ali to res delajo samo zase, ali tudi za vse tisto, kar pride po koncu tega podviga: lajki na FB, trepljanje po ramenih, novinarski članki itd.
Bi res to vse počeli, če ne bi bilo tekmovanj? Novinarjev? FB?

Drugače pa ja, super.
Predvsem zato, ker je osnovni pogoj za ta podvig, da ti zdravje služi, predvsem kolena.
Žal vem, o čem govorim in kako veliko sranje je, ko hočeš, ampak ne moreš..
Makrron
# 17.07.2018 ob 09:26
Ampak.... zakaj??
frozen pingvin 4
# 17.07.2018 ob 01:15
Bratec je to prelaufal ze pred leti. Prav tako je prelaufal verjetno vec 100km trailov, kot so ti prelaufali maratonov. Za sabo ima tudi 168 km Istre. Itd. Pa ni bilo nobenega članka tu... Da ne omenjam raznih Vecljev, Kregarjev, itd, ki tele tri mulote pospravijo v mali žep.
leon911
# 17.07.2018 ob 00:08
najvišja zabeležena višina je bila 2823, ki pa so ostali metri do 64? ali laze ura, ali pa zivimo v zmoti, da je triglav visok tolko ko naj bi bil.
bori
# 16.07.2018 ob 13:50
PONOS, # 16.07.2018 ob 13:01
Suffer in mučenje za prazen nič.
Vseeno čestitke za podvig.
Včasih sem tekel maraton čez čas sem se spraševal..čemu in zakaj to mučenje pa sem nehal.

Koliko se star greje, je odvisno samo od upora v njej.
Moron
# 23.07.2018 ob 21:34
Uf, tele pa so klase
aless70
# 23.07.2018 ob 15:16
ŽWALI :-)
.
Epsko!!! Bravo!
vucko84
# 16.07.2018 ob 23:21
Eni se pač nimajo radi.
Ruav
# 16.07.2018 ob 17:04
bravo, moje čestitke !
zigag
# 16.07.2018 ob 15:36
Odlično!

Bravo!

Super novica!
pietetnik
# 16.07.2018 ob 15:27
Čestitam! Hvala Bogu za dobro srce, ki bije v vas!
Hrk hrk
# 16.07.2018 ob 14:51
Iskanje pozornosti.
Jaz raje ležim.
bori
# 16.07.2018 ob 13:51
*stvar
Ingemar
# 16.07.2018 ob 13:12
PONOS v koliko urah si pa ti pretekel maraton? Najbrž v 8 urah spanja v sanjah. :)
pjandura
# 17.07.2018 ob 21:11
To je to. Eni pa navlečejo s sabo na vsak hrib neke težke gojzare pa ene robe kot da so Humar.
iluvatar
# 17.07.2018 ob 11:20
@makrron
Ampak.... zakaj??

Zato, ker lahko. Poskusi če lahko ti...
1a34
# 17.07.2018 ob 07:07
Vsaka čast.
watcher
# 16.07.2018 ob 13:14
@PONOS
Ne se premikat. Tudi tipkovnico pusti raje pri miru. Da ne bi slučajno zašvicu, ful!
ms18
# 16.07.2018 ob 12:08
Vencelj*
sik
# 17.07.2018 ob 14:58
Klobuk dol.
Jst sem vceraj po najvecjem nalivu ki me je dobil na pol poti prelaufal 15 km hribov in manj hribov.
Bilo je super in na koncu js samo pljuskalo po menin in danes me seveda vse boli z vzirom na to da sem zacetnik.
happy schimetzky
# 17.07.2018 ob 12:04
@makkron
tudi ti si navadni eksibicionist, saj rineš v ta isti medij in vsem nam vsiljuješ, da je bolj prav iti na plažo, kot pa tečt v hribe.
V tem prispevku nisem nikjer zasledil, da bi kdo trdil, da je edino pravilno, da se gre v hribe, nobenega ne podučujejo in nikomur nič ne očitajo.
Vse to pa počneš ti... malo se zamisli.
happy schimetzky
# 17.07.2018 ob 11:08
Ampak.... zakaj?? ... morajo ljudje, ki jih tovrstni podvigi ne zanimajo sploh brati te prispevke in spraševati ta glupa vpašanja.
PONOS
# 16.07.2018 ob 13:01
Suffer in mučenje za prazen nič.
Vseeno čestitke za podvig.
Včasih sem tekel maraton čez čas sem se spraševal..čemu in zakaj to mučenje pa sem nehal.
Kazalo