Popotni dnevnik
Ohrid
Ohridsko jezero spada med najstarejša jezera na svetu, saj naj bi nastalo že v pliocenu (pred 5,3-1,8 milijoni let), v njem pa živi več kot 200 endemičnih vrst. Obala, ki je dolga 87,5 km, je naseljena že od prazgodovinskega časa - najstarejše naselbine naj bi tam nastale že okoli 6000 let p. n. št., o čemer priča več kot 170 arheoloških najdb. Foto: Kaja Cencelj
Razgled Kaneo
Cerkev Svetega Janeza teologa Kaneo ali pa preprosto Sveti Janez na Kaneu stoji na pečini nad Ohridskim jezerom. Pravih podatkov o gradnji cerkve ni, arheologi menijo, da je bila zgrajena malo pred vzponom Otomanskega imperija, zelo verjetno v 13. stoletju in pod vplivom arhitekture armenskih cerkva. Foto: Kaja Cencelj
Rajčica
Na poti z Ohrida v Debar leži vas Rajčica, v kateri prebivata le dve družini in ima uradno le 10 prebivalcev, vasica pa je znana po ženskem samostanu Sv. Jurija Zmagovalca (Sv. Georgij Pobedonosec). V samostanu, ki je bil v po drugi svetovni vojni spremenjen v hleve in šele pred kratkim ponovno zgrajen, živijo mlade redovnice, ki so razvile svojo obrt in danes naj bi vsi patriarhi in škofi v pravoslavnih državah nosili mitre, narejene v Rajčici. Foto: Kaja Cencelj
Bitola
V toplejših večerih, nekje od aprila do konca oktobra, se morate sprehoditi še po Bitoli in njeni glavni ulici, rezervirani za pešce, imenovani Širok sokak, kjer se nahaja neskončna vrsta neoklasičnih zgradb, v katerih so trgovine, kavarne, restavracije, pa tudi konzulati in katoliška cerkev, katere zvonik so dali zgraditi Slovenci. Foto: Kaja Cencelj
Ohrid in jezero
V jezero se zliva 40 rek, od tega 23 na albanski in 17 na makedonski strani, najmočnejši dotok je s 15 površinskih in 30 podvodnih izvirov Črni Drim. Jeruzalem Evrope, kot pravijo Ohridu, je poln zakladov, tako pod zemljo kot pod vodo in že 30 let zaščiten pod Unescom. Foto: Kaja Cencelj
Makedonija
Makedonija je tudi dežela najlepših nacionalnih parkov Balkana. Čudovita je okolica Prespanskega jezera, ki leži na tromeji med Republiko Makedonijo, Grčijo in Albanijo, med gorama Galičica in Planino Baba, kjer je še meseca maja lahko meter snega. Foto: Kaja Cencelj
Samostan Bigorski
Jovan Bigorski je bil menih iz Debra, ki je 1020 postal ohridski arhiepiskop ter dal zgraditi samostan v bizantinskem slogu in cerkev, posvečeno Janezu Krstniku. Samostan je prepoznaven po svojem trojnem ikonostasu, ki ga je med letoma 1829 in 1835 izdelal domači mojster. V času Jugoslavije je bil samostan muzej, po osamosvojitvi so se vanj spet naselili menihi. Foto: Kaja Cencelj
Makedonska tava
Makedonska pojedina: od makedonske solate, pečenih paprik, pekočih feferonov, več vrst domačega sira, do okusnih zelenjavnih skulptur, tavče gravče (v glineni posodi pečen fižol) in turli tava (zelenjava in meso pečena v glineni posodi)… Foto: Kaja Cencelj
Makedonija
Tradicija makedonskega vinogradništva sega v rimsko obdobje. Zahvaljujoč izjemni geografski legi, prepletanju dveh podnebij, sredozemskega na jugu in kontinentalnega na severu, dobri teksturi tal, ki zemljo oskrbuje z vodo, severni vetrovi pa zagotavljajo naravno zaščito pred boleznimi, so tamkajšnji vinogradniki že pred stoletji gojili posebne vrste grozdja, ki dajejo vinu specifičen okus in aromo. Foto: Kaja Cencelj
Popova Kula
Popova Kula je vinska klet, ki spominja na Napa Valley v Kaliforniji. Svoje ime, ki pomeni Svečenikov stolp, je dobila po pomembnem stolpu, ki je nekoč služil kot pomembna kontrolna točka na stari rimski poti, ki je vodila prav ob današnjem kompleksu. Stolp je bil sicer porušen, so pa zato v spomin na svojo preteklost pred kratkim postavili nov 17 metrov visok stolp ter vinsko klet z restavracijo. Foto: Kaja Cencelj
Popova Kula stanušina
Vinska klet Popova Kula je trenutno edini proizvajalec na svetu, ki proizvaja vino iz stanušine, edinstvene makedonske sorte, ki raste na nadmorski višini 600 metrov, rdeče vino pa se postreže ohlajenega na 10-16 stopinj. Foto: Kaja Cencelj
Skopje
Prav vsak Makedonec vam bo ponosno povedal, da je bila v Skopju rojena Gondža Bojadžu (1910), vsem bolj znana kot Mati Tereza, in tam preživela mladost, dokler se ni pri 18 letih pridružila nunam na Irskem. Foto: Kaja Cencelj

Dodaj v

Prvomajski izlet po brezčasni Makedoniji, 2. del

Popotni dnevnik Kaje Cencelj
24. maj 2012 ob 14:07
Ljubljana - MMC RTV SLO

V Makedoniji ne gre brez obiska vsaj dveh ali treh njihovih sakralnih znamenitosti. Eden najbolj znanih je samostan sv. Nauma.

Ta stoji na visoki skali nad Ohridskim jezerom, le kakšnih 15 minut hoje od albanske meje. Sveti Naum je bil pomočnik Svetega Klimenta Ohridskega, učenca Cirila in Metoda, in je tu preživel zadnja leta svojega življenja. Cerkev, ki je bila prvotno posvečena nadangeloma Mihaelu in Gabrielu, so postavili leta 900 in jo deset let kasneje, po smrti Sv. Nauma poimenovali po njem.

A med vdori Turkov je bila prvotna cerkev uničena in arheološka izkopavanja kažejo, da je današnja zgradba zgrajena na temeljih cerkve iz 16. in 17. stoletja. Freske v ladji samostana so iz leta 1806 in delo slikarja Korce iz Albanije. Posebno umetniško vrednost imata ikonostas, v plitvem visoko stiliziranem lesorezu iz leta in ikona v osrednjem delu. Zgornji del kapele nad figurami pripoveduje o ˝Naumovih čudežih“. Za obzidjem samostanskega kompleksa je urejen park s pavi, ki jih je samostanu podaril Tito in se bohotijo s svojim pisanim perjem.

Podobno očarljiva je Cerkev Svetega Janeza teologa Kaneo ali pa preprosto Sveti Janez na Kaneu, ki stoji na pečini nad Ohridskim jezerom. Dostop do pravoslavne cerkve, od koder je čudovit razgled na Ohridsko jezero in mesto Ohrid, je možen z gradu in skozi zanimiv naravni park ali z ladjico do plaže pod pečino. Pravi podatki o gradnji cerkve ne obstajajo, arheologi menijo, da je bila zgrajena malo pred vzponom Otomanskega imperija, zelo verjetno v 13. stoletju in pod vplivom arhitekture armenskih cerkva. Leseni ikonostas naj bi takrat že bil, impozantne freske številnih svetnikov, cerkvenega patrona Janeza Teologa in Device Marije pa so nastajale v 20. stoletju. Med restavratorskimi deli 1964 so v kupoli odkrili fresko Jezusa Pantokratorja (Jezus, kralj vesoljstva).

Nedaleč stran stoji cerkev sv. Sofije iz 8. oziroma 9. stoletja, ena najpomembnejših srednjeveških zgradb v Makedoniji z bogato poslikavo, kjer se na modri podlagi obokov in sten prepletajo svetopisemski motivi iz Stare in Nove zaveze. Turki so v času njihove zasede Ohrida cerkev spremenili v džamijo, po njihovem odhodu iz mesta so v njej potekali tako pravoslavni kot katoliški obredi. Danes cerkev ne služi več kot verski objekt, zato pa zaradi izredne akustike v njej prirejajo številne koncerte. Motiv cerkve sv. Sofije je tudi na bankovcu za 1000 makedonskih denarjev.

Obiskati velja še vsaj dva samostana. Na poti z Ohrida v Debar leži vas Rajčica, v kateri prebivata le dve družini in je uradno le 10 prebivalcev, vasica pa je znana po ženskem samostanu Sv. Jurija Zmagovalca (Sv. Georgij Pobedonosec). V samostanu, ki je bil v po drugi svetovni vojni spremenjen v hleve in šele pred kratkim ponovno zgrajen, so mlade sestre, ki so razvile svojo obrt in danes naj bi vsi patriarhi in škofi v pravoslavnih državah nosili mitre, narejene v Rajčici. Nekaj kilometrov proti severu je samostan Sv. Jovana Bigorskega, biser makedonske sakralne dediščine.

Jovan Bigorski je bil menih iz Debra, ki je 1020 postal ohridski arhiepiskop ter dal zgraditi samostan v bizantinskem slogu in cerkev, posvečeno Janezu Krstniku. Samostan je prepoznaven po svojem trojnem ikonostasu, ki ga je med letoma 1829 in 1835 izdelal domači mojster. V času Jugoslavije je bil samostan muzej, po osamosvojitvi so se vanj spet naselili menihi. Danes je tam samostanska cerkev, grobnice, obrambni stolp, ki je tudi zvonik in zgradbe za bivanje redovnikov. Žal si vsega ni mogoče ogledati, saj samostan, ki ga je 2009 požar delno uničil, še vedno prenavljajo. Menihi so precej mladi in ne bodite presenečeni, če ji zagledate v avtomobilu, z mobilnimi telefoni in sendvičem v roki. Vseeno pa smo se morale ženske ob vhodu obleči v dolgo krilo (gospa mi zašepeta, da ženske zadnjice vznemirjajo njihove menihe), včasih ti dajo tudi barvno usklajenega s tvojo obleko.

Impozantna naravna čudesa
Makedonija je tudi dežela najlepših nacionalnih parkov Balkana. Čudovita je okolica Prespanskega jezera, ki leži na tromeji med Republiko Makedonijo, Grčijo in Albanijo, med gorama Galičica in Planino Baba, kjer je še meseca maja lahko meter snega. Jezero, ki je globoko tudi do 54 m, je samo 10 kilometrov oddaljeno od Ohridskega jezera, s katerim je povezano s podzemnimi kanali. Oba makedonska vodna bisera ločuje Galičica, gorovje z najvišjim vrhom Magaro (2255m) in ekosistemom parka s preko 1000 rastlinskih vrst, med njimi številne endemične, veliko je plazilcev, ptičev, sicer pa med živalmi kraljuje ris, ki mu, žal, grozi izumrtje.

Z edinstvenimi endemičnimi živalskimi vrstami se ponaša tudi Ohridsko jezero, ki leži na meji med Makedonijo in Albanijo. Jezero je posebno zaradi geografske izolacije, obdajajo ga visoke gore (Galičica, Mokra Planina, Jablanica…), in velike geološke starosti. Jezero naj bi nastalo v pliocenu (pred 5,3-1,8 milijoni let) in ga uvrščamo med najstarejša še obstoječa jezera, podobno kot Bajkalsko jezero, Tanganjiško jezero in jezero Titikaka. Tudi njegova obala, ki je dolga 87,5 km, je naseljena že od prazgodovinskega časa. Najstarejše naselbine izvirajo iz časa 6000 let p.n.š. , o čemer priča več kot 170 arheoloških najdb.

V jezero se zliva 40 rek, od tega 23 na albanski in 17 na makedonski strani, najmočnejši dotok je s 15 površinskih in 30 podvodnih izvirov Črni Drim. Jeruzalem Evrope, kot pravijo Ohridu, je poln zakladov, tako pod zemljo kot pod vodo in že 30 let zaščiten pod Unescom. Mesto, kjer je nekoč stalo 365 cerkva, za vsak dan v letu ena, ima značilno arhitekturo z ozkimi ulicami in tuneli, nad katerimi so zrasle visoke hiše, ki imajo fantastične razglede na jezero in zasnežene gore za njim. Med njimi lahko najdete tudi takšno, v kateri prebivajo danes že redke družine, ki se stoletja ukvarjajo s tradicionalno pridelavo ohridskih biserov. Ti biseri so iz lusk ribe plašnice, ki živi v Ohridskem jezeru, a natančna izdelava ostaja velika skrivnost. Nad Ohridom stoji tudi veličastna Samuelova trdnjava iz 11. Stoletja, a že pred tem je na tem mestu stala utrdba, ki jo je najbrž dal zgraditi Filip II. Makedonski.

Ko smo že pri naravnih čudesih, je zanimiv tudi obisk jezera in čudovitega kanjona Matka v obisk bližini Skopja, ki očara s svojimi naravnimi čudesi, od pohodniških poti, podzemne jame in številnih možnosti za plezanje.

Ko se srečajo gurmani in ljubitelji dobre kapljice
Tradicija makedonskega vinogradništva sega v rimsko obdobje. Zahvaljujoč izjemni geografski legi, prepletanju dveh podnebij, sredozemskega na jugu in kontinentalnega na severu, dobri teksturi tal, ki zemljo oskrbuje z vodo, severni vetrovi pa zagotavljajo naravno zaščito pred boleznimi, so tamkajšnji vinogradniki že pred stoletji gojili posebne vrste grozdja, ki dajejo vinu specifičen okus in aromo. Zato v Makedoniji nikakor ne smete izpustiti obiska vinske kleti in njihovih tradicionalnih sort, med njimi najbolj znan je Vranec. V najbolj znani makedonski vinski regiji Tikveš imajo 14. februar za praznik sv. Trifuna, zavetnika vinske trte in vinogradnikov. Tradicionalno praznovanje se začne v zgodnjih jutranjih urah, ko moški iz vasi odrežejo tri majhne vejice iz treh glavnih debel vinske trte, naredijo križ in vlijejo nekaj vina na vinsko trto.

V tej regiji najdete tudi eno najmlajših in najmodernejših vinskih kleti Stobi, v kateri sodelujejo številni strokovnjaki z dolgoletnimi izkušnjami. Po zgradbi nas je vodila vodja, izjemno izkušena, sposobna in inteligentna Bisera, ki nam je pripovedovala vse o zgodovini vina v Makedoniji, o pomembnih makedonskih simbolih (ribe, pav, jelen), nastanku njihovega kompleksa in njihovih smernicah. Da bi zagotovili vrhunsko kakovost njihovega vina, proizvodnja temelji izključno na grozdju, pridelanem v lastnih vinogradih, ki se raztezajo na površini 600 hektarjev. Ker so šele začeli s svojim obratovanjem, so prva barik vina šele sedaj na pokušino. Njihova vina združujejo modrost in izkušnje prvih prebivalcev ter moderno tehnologijo in znanja. Ob dobrem kosilu, kjer smo jedli od tradicionalno mešano solato, pečene paprike, ovčji sir, sveže postrvi ali jagnjetino, pa vse do slastne skutine torte, smo poskusili Rizling iz gruzijske trte, Chardonnay, Aminta(njihova posebnost, cuvée iz Vranca, merlota in cabernet sauvignona), seveda tudi Vranec in ob sladici Muscat otonel.

Obiskati se splača tudi kakšno manjšo klet (npr. Popov), kjer ti v pristni kleti ponudijo svoja vina, pridelana po starodavnih načelih. Za nepozaben večer pa nikakor ne smete izpustiti Popovo Kulo. Ta vinska klet spominja na Napa Valley v Kaliforniji, sicer pa je ime, ki pomeni Svečenikov stolp, dobila po pomembnem stolpu, ki je nekoč služil kot pomembna kontrolna točka na stari rimski poti, ki je vodila prav ob današnjem kompleksu. Stolp je bil sicer porušen, so pa zato v spomin na svojo preteklost pred kratkim postavili nov 17 metrov visok stolp ter vinsko klet z restavracijo in sobami poimenovali Popova Kula. V svojih vinogradih imajo tri sorte: stanušino, vranec in cabernet sauvignon, ostale kupijo od manjših lokalnih vinogradnikov.

Vso grozdje je ročno trgano, pri proizvodnji vina sodelujejo z domačini, njihovimi izkušnjami in znanji, obenem pa se povezujejo tudi z mednarodno uveljavljenimi strokovnjaki. Trenutno so edini proizvajalec na svetu, ki proizvaja vino iz stanušine, edinstvene makedonske sorte, ki raste na nadmorski višini 600 metrov, rdeče vino pa se postreže ohlajenega na 10-16 stopinj. Le nekaj kleti na Balkanu poleg njihove prideluje vino iz makedonskega prokupca, žilavke in temjanike. Po vinih, ki jih proizvajajo, so poimenovane tudi sobe za goste. Za večerjo nas je pričakala odlična makedonska hrana, od makedonske solate, pečenih paprik, pekočih feferonov, več vrst domačega sira, okusnih zelenjavnih skulptur, tavče gravče (v glineni posodi pečen fižol) in turli tava (zelenjava in meso pečena v glineni posodi)… Vse v spremljavi izjemnih vin, od unikatnih Stanušina, Prokupec, pa leto dni staran Merlot Perfekt in ob sladici na vrhu stolpa še Muškat otonel.

Vaški mir in mestni vrvež
A Makedonija ne ponuja le pristno vaško življenje in ostanke antičnih mest. Glavno mesto Skopje je živahna prestolnica, za vsakega zanimiva, tudi za plitek študentski žep, ki je željan nočne zabave. V mestu se lahko zabavate do zgodnjih jutranjih ur, čez dan pa si je treba ogledati vsaj nekaj znamenitosti. Že od daleč lahko vidite mogočno trdnjavo Kale iz 11. stoletja. Prva utrdba je nastala že v bronasti dobi, v 6. stoletju so jo prenovili z ostanki naselbine Scupia, ki jo je razrušil potres. Večkrat je bila rekonstruirana še v času otomanske vladavine in iz tistih časov izhaja tudi ime Kale, kar turško pomeni trdnjava.

Skopska znamenitost je tudi Ploštad Makedonija, na južnem bregu reke Vardar, ki deli mesto tudi narodnostno- na severnem, starejšem delu prebivajo Turki in Albanci, na južnem pa Makedonci. Najbolj znan most čez Vardar je Kamen most, zgrajen v 15. Stoletju, ki povezuje stari in novi del mesta oziroma preteklost in sedanjost, pa tudi v grbu mesta je. Severni del mesta se začne s turškim bazarjem Čaršija, uličice z mnogimi trgovinami, zlatarnami, prodajalnami burekov in kavarn. Nekoč so bile obrti razdeljene po ulicah. V bližini je grobnica Goceja Delčeva, muzej narodnega heroja in simbola upora proti otomanski nadoblasti, in znana mošeja Mustafe Paše, zgrajena leta 1492. Na tej strani reke stoji še ena najpomembnejših pravoslavnih cerkva v državi, cerkev svetega Dimitrija, danes znanko kot cerkev, v kateri so obledele freske nenadoma dobile svoj nekdanji sijaj, še najbolj pri avreolah nad glavami naslikanih svetnikov.

Prav vsak Makedonec vam bo ponosno povedal, da je bila v Skopju rojena Gondža Bojadžu (1910), vsem bolj znana kot Mati Tereza, in tam preživela mladost, dokler se ni pri 18 letih pridružila nunam na Irskem. Ker pa je bila njena mati Albanka, oče pa Vlah, jo imajo za svojo vsi trije narodi. Mati Tereza je celo svoje življenje pomagala drugim in bila nagrajena z Nobelovo nagrado za mir. Po njej je imenovanih več institucij v Skopju, med drugim dobrodelna organizacija in domovi za ostarele, na priljubljenem sprehajališču Makedonski ulici pa so pred kratkim odprli muzej, posvečen materi Terezi.

Živahen je lahko tudi Veles, mesto v središču Makedonije, ob reki Vardar, ki je v preteklosti že večkrat zamenjalo ime: od Vilazora, Ćuprili, Köprülü do Titovega Velesa. Ime Veles je dobilo v 7. stoletju, ko so se na Balkanski polotok priseljevali Slovani. Slovanska beseda veles namreč pomeni "v gozdu", saj so mesto obdajali gosti gozdovi. A Veles je tudi slovanski bog, ki je bil hkrati bog podzemlja in bog bogastva, bog živine in vojne, prevzemal je podobo zmaja, kače, bika ali volka. Podobno kakor nordijski Odin je Veles bog čarovništva in verjetno bog poezije.

V toplejših večerih, nekje od aprila do konca oktobra, se morate sprehoditi še po Bitoli in njeni glavni ulici, rezervirani za pešce, imenovani Širok sokak, kjer se nahaja neskončna vrsta neoklasičnih zgradb, v katerih so trgovine, kavarne, restavracije, pa tudi konzulati in katoliška cerkev, katere zvonik so dali zgraditi Slovenci. Zvečer postane korzo v pravem pomenu besede, na ulici se zberejo vsi meščani, si privoščijo sladoled, ob rezini domače čokoladne torte poklepetajo o njihovem dnevu , moški pa se družijo ob pivu in gledanju nogometne tekme. Bitola je drugo največje mesto v Makedoniji, pobratena je z našim Kranjem, domačini pa ji radi rečejo "najgradskiji grad u Makedoniji".

Besedilo in fotografije: Kaja Cencelj

T. K. B.
Makedonija
Makedonija
Makedonija
Makedonski tobak
Makedonija
Stara makedonska hiša
Makedonija
Prijavi napako
Komentarji
Domoljub
# 25.05.2012 ob 12:37
Odličen članek, ogromno zanimivih podatkov. Hvala Kaja!
ixxo
# 25.05.2012 ob 10:23
ohrid je gotovo vreden ogleda, ze zaradi vseh tistih majhnic cerkvic. pa avtobus od skopja do ohrida, ki vodi skozi tetovo, kjer lahko popotnik vidi tudi tisti drugi obraz makedonije, potem pa cez narodni park mavrovo, ki je spet vreden postanka.
en2
# 24.05.2012 ob 14:58
Fenomenalno! Makedonija, počakaj me, 2013 se vidiva! Košani, Makedonska Kamenica in Orizari, here i come! ;)
čik
# 24.05.2012 ob 16:07
i ja bi:))
M_&_M
# 24.05.2012 ob 18:45
makedonija je zakon. morte probat, skopje je bl tko tko, ker je biu v potresu (se mi zdi da 1963)) porušen, porušene stavbe pa so nadomestle socialistične stavbe, sam turški deu pa je fajn. bl so zakon itaq ohrid (okol jezera naj bi blo 365 cerkva), pa bitola (kulturna prestolnica makedonije, btw tut slovenija ma tm veleposlaništvo in ne v skopju) pa kriševo (kruševska republike) in tut morda prilep. skratka v makedonijo, ne bo vam žou
Udarni
# 25.05.2012 ob 14:18
V Bitoli sem služil JNA.
M_&_M
# 25.05.2012 ob 13:46
@sejnik
jap lapsus, konzulat, thx anzes
mikiau
# 25.05.2012 ob 10:01
Makedonija je zelo lepa in dobri ljudje tam zivijo,vem ker sem bil tam.Pa se prijazni so na vse to
Yayo
# 25.05.2012 ob 06:40
Lep članek Kaja...samo pozabila si na Kruševo in prvo republiko na balkanu-Kruševsko republiko!

@Sejnik ja veleposlaništvo je na tem naslovu!
anzes
# 25.05.2012 ob 02:42
konzulat je v bitoli
sejnik
# 25.05.2012 ob 00:27
???
Veleposlaništvo Republike Slovenije
Vodnjanska 42
1000 Skopje
Kazalo