A zgodilo se je točno to: na svojem tretjem samostojnem koncertu v Ljubljani je nekdanja prva dama sheffieldske senzacije Moloko na oder dvorane Kocka na Gospodarskem razstavišču pridrsala s pazljivim korakom, zlezla na stol in v dvorano pomahala z desno nogo. "Fuč je. Zdravnik mi je prepovedal vsak ples," je neceremonialno najavila. V tistem trenutku je najbrž še kdo razen mene poleg empatije občutil tudi nejevero ‒ eksplozivni performans je namreč za odrsko prezenco Róisín Murphy pomemeben vsaj toliko kot klubski beat in avantgardne umetniške inštalacije, uporabljene kot garderoba.

Pri tovrstnem koncertu bi bila poškodovana noga gotovo lahko legitimen razlog za odpoved, a Murphy je uspelo skoraj neizvedljivo: v slabih dveh urah ‒ in pred relativno medlim občinstvom "pop-up kluba" Kurzschluss - je ustvarila iluzijo evforične plesne izkušnje. S svojo ubogo desno nogo je brcala v zrak kot najbolj predana zvezda kankana, po odru vseeno šepala več, kot je zdravnik najbrž dovolil, se spustila do prve vrste avditorija in na koncu večer sklenila celo z divjim zviranjem na trebuhu. Čeprav je bil njen začasni hendikep ves čas očiten, je bil večer učna ura profesionalizma in predanosti. Neumno pa bi bilo lagati ‒ še posebej, ker smo Murphy v Ljubljani v zadnjem desetletju v živo videli že dvakrat prej ‒ da okoliščine niso vsaj delno pridušile vzdušja plesne ekstaze, ki praviloma spremlja njene nastope.

Že ob prvih taktih šova bi komur koli postalo jasno, da nima opravka s šablonsko popglasbo: vijuge in odkloni njenih koncertnih aranžmajev so tako sijajno nepredvidljivi kot umetnica sama. Elektronskega beata ne spremlja z generičnimi dvovrstičnicami, pač pa s presenetljivo iskrenostjo čustvenega uvida. "Never had a broken heart / Am I incapable of love? / Never seen me fall apart / I must be incapable of love," poje v letošnjem singlu Incapable, ki je, tako kot večina njenih najboljših komadov, primarno strnjen v eno samo besedo: Innocence. Overpowered, Unputdownable, če omenimo samo tri, ki so bili del sinočnjega koncerta.

Novi komadi v repertoarju so seveda z albuma All My Dreams, sodelovanja s producentom Mauriceem Fultonom, ki je kot mojster eksperimentalne plesne glasbe v Murphy našel idealno muzo. Koncertni aranžmaji teh pesmi funkcionirajo skoraj bolje kot studijske različice, s počasnim stopnjevanjem tempa, ki nakazuje premišljeno dramaturgijo večera. Pravzaprav pevka svojega nekoč pompoznega nastopa najbrž ni oklestila samo zaradi poškodbe: zadržanost in svojevrsten minimalizem v kontekstu, kjer bi kdo drug na dan privlekel kompleksne koreografije in plesalce, delujeta pogumno.

Njena nenehno mutirajoča oblačila, ki jim izmenično dodaja čepico ali viktorijanski ovratnik in dramatične dežne plašče, je nekakšna futuristična reinterpretacija uniforme gradbenega delavca. Spet drugje, ko si na glavo povezne panamski klobuk, je podobna pustolovskemu raziskovalcu na misiji skozi džunglo ‒ še toliko bolj, ko se izza sončnih očal strmo zazre v (ne ravno natlačene) prve vrste. Kdo bi vedel tudi, kaj ji je naredil napihljivi plastični vesoljec, s katerim je mahala po zraku, kot da bi ga pravkar rešila iz zloglasnega Območja 51 ...

Osrednji del koncerta se zaključi z antologijskima hitoma iz neke pretekle dobe, Sing It Back (v resnici samo kot del venčka s komadom prej) in Forever More; njuna hrupna recepcija je seveda dokaz, da marsikdo Murphy še vedno spremlja predvsem zato, ker je "pevka iz Moloko". Res je sicer, da se je glasba elektronskega dvojca postarala bolje kot večina njunih žanrskih sopotnikov, a sinočnji večer je spet dokazal, da bi bilo Róisín Murphy neumno reducirati na eno samo inkarnacijo klubske izkušnje. Avtentična odbitost, o kakršni lahko kaka hipersproducirana Lady Gaga le še sanja.