Hribar se je lotil prav posebnega glasbenega projekta. Skupaj s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija je za ZKP RTV SLO posnel album, naslovljen Huanani. Foto: Sandi Fišer
Hribar se je lotil prav posebnega glasbenega projekta. Skupaj s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija je za ZKP RTV SLO posnel album, naslovljen Huanani. Foto: Sandi Fišer
Na novem albumu se Hribar predstavlja z novimi, avtorskimi skladbami, ki so nastale v zadnjem letu. Deset novih skladb je za izvedbo s simfoničnim orkestrom aranžiral Rok Golob. Foto: Sandi Fišer

Snemal sem se na telefon, in sicer sem snemal motive, ki sem jih v določenih skladbah tudi sestavil skupaj, kar je neke vrste konstruktivizem, ki ga prej nisem uporabljal. Po navadi sem se usedel in skladba je "zletela" iz mene. Občutek sem imel, kakor da se je napisala sama. In nisem privrženec obrtniške logike: da jemlješ "cegle" in skladaš - da si skladatelj. Rad imam celovitost pri skladanju. Tako sem tudi na albumu v kakšni skladbi vključil motive, kot je žvižganje.

Na albumu 'Huanani' se je Hribar podal na potovanje po širnih prostranstvih glasbene pokrajine in raziskoval zvok simfoničnega orkestra v sodelovanju s solistom. Foto: Sandi Fišer
Vse nove skladbe se kitijo z bogatimi aranžmaji in pustijo orkestru, da zveni kot celota, kot en instrument. Hribar kot solist pa subtilno podaja enkrat pripovedna, drugič pesniška besedila in znotraj zvoka ostaja zvest sebi in zvrstem, po katerih ga najbolje poznamo in so mu najbližje: pop rocku in šansonu. Foto: Sandi Fišer
Širši javnosti se je prvič predstavil kot samostojni izvajalec na festivalu Slovenska popevka leta 1998, kjer je osvojil drugo meto in nagrado za najboljšega debitanta s skladbo Ne jokat', lubika. Foto: Sandi Fišer

Trudim se interpretirati besedila ne samo v glasbenem smislu, ampak tudi vsebinsko. To sem vedno počel, zato sem bil vedno tako blizu šansonu. Tudi v rokenrolu je ta ekspresivnost pomembna, da lahko pevca začutiš. In tako sem se izoblikoval - iz najstniškega rokenrola sem prešel v 'šansonskost'. In to sem prelival v zrel pop, kot ga sam imenujem. Čeprav je bila moja glasba v določenih obdobjih bolj opredeljena za pop oz. prijazna do radijskih postaj, sem ohranil ta pripovedni slog petja. Ob spremljavi simfoničnega orkestra je pripovedni slog nekaj naravnega. "Na barki iz besed, z jadri iz obljub." To težko povem, ne da bi poleg še čutil in si predstavljal to barko in temino oceana.

Leta 2013 je prejel plaketo Občine Kočevje za dolgoletne uspehe in izjemne dosežke nacionalnega pomena na področju promocije domačega kraja skozi prizmo kulture in glasbe. Foto: Sandi Fišer

Toda želel sem ohraniti pristen bazični zvok simfoničnega orkestra. Rok pa je tako velik mojster, da je po vseh najinih pogovorih ugotavljal, kje so ti intimni trenutki, kje lahko spusti orkester z vajeti, da prevzame glavno vlogo. V tem pogledu sem bil kot član orkestra, in ne pevec, ki je potisnjen v ospredju. Če bo kdo to tako doumel, smo dosegli svoje.

Nove skladbe bodo premierno v živo predstavili v sklopu festivala Noči v Stari Ljubljani. Foto: Sandi Fišer
Priprave na koncert so potekale v studiu 26. Foto: Sandi Fišer
Hribar z albumom upa, da bo našel svojo pot med poslušalce in na radijske postaje. Foto: Sandi Fišer
false
Posvet na zadnji vaji pred predstavitvenim koncertom. Foto: Sandi Fišer
Andraž Hribar (Huanani)
Na festivalu Poprock je spomladi s pesmijo Huanani osvojil tretje mesto. Foto: Jani Ugrin
Lani je nastopil tudi na galakoncertu Poletna noč v okviru praznovanja 25 let Slovenske popevke, kjer je odpel skladbi Po čem diši ta dan in Življenje je lepo. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Eva Hren in Andraž Hribar (Foto: Jani Ugrin)
Hribar je slavil na Slovenski popevki leta 2013, ko je postal zmagovalec po mnenju strokovne žirije. Foto: Jani Ugrin
Andraž Hribar in Simfonični orkester RTV Slovenija Huanani
Gost v studiu: Andraž Hribar

Še pred izdajo projekta, v katerem je združil moči s simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, je ponudil svojim oboževalcem zgolj fragmente tega, kar je nastalo na koncu. Lani je na festivalu Popevka v šov programu predstavil skladbo Na barki iz besed. Letos je na festivalu Poprock brez spremljave orkestra predstavil skladbo Huanani – tako je tudi poimenoval nov album, nato pa je izdal še singel Kmalu bo konec te zime.

Ob 21. uri bo v okviru Noči v stari Ljubljani na Novem trgu Andraž Hribar s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija predstavil album Huanani.

V skoraj dvajsetletni karieri se je izoblikoval kot kantavtor z zdaj že značilnim pripovednim slogom interpretiranja besedil. "Trudim se interpretirati besedila ne samo v glasbenem smislu, ampak tudi vsebinsko. To sem vedno počel, zato sem bil vedno tako blizu šansonu. Tudi v rokenrolu je ta ekspresivnost pomembna, da lahko pevca začutiš. In tako sem se izoblikoval – iz najstniškega rokenrola sem prešel v 'šansonskost'," je povedal Hribar.

Več o ustvarjanju novega albuma, ki ga bo nocoj predstavil v okviru festivala Noči v Stari Ljubljani, si lahko preberete spodaj.


Kot ste zapisali: "Do otoka Huanani vodi osamljena pot življenja. Vendar tja pridemo le skupaj in povezani." Kje ste našli ta oddaljeni otok?
V svoji domišljiji ... Zame je logično, da sem ga našel, ampak še nihče me ni vprašal, kako. Na snemanju je violinistka, ki prihaja iz Japonske, vprašala dirigenta Roka Goloba po angleško: "Kaj je to Huanani?" Ta je skomignil, me pogledal in rekel: "Bomo vprašali avtorja." Razložil sem, da je to intimen kotiček, ki ga nosimo v sebi. K njemu se vračamo v času žalosti in veselja. Lahko je osamljen planet ali otok sredi oceana. Violinistka je bila zadovoljna z odgovorom, Golob pa ne. Po moško je želel racionalni odgovor in je poguglal, kaj zares pomeni beseda huanani. Ko jo je vtipkal v iskalnik Google, je naletel na zadetek, da gre za ulico na otoku Maui na Havajih.
To je bil eden tistih trenutkov, ko ti gredo kocine pokonci, saj ugotoviš, da si fantaziral o nekem kraju sredi nekega oceana, ki v resnici obstaja. Nisem metafizik, da bi verjel v te prenose, ampak očitno se tudi to zgodi.

Od izdaje vašega zadnjega albuma je minilo deset let. Kaj ste počeli vmes? Zakaj je prišel zdaj pravi čas za izdajo albuma?
Ves čas sem ustvarjal. Pojavljal sem se na festivalih, izdajal single in tudi koncertiral. Je pa res, da nisem izdal vmes plošče. Eden izmed razlogov je bil v tem, da ni bilo potrebe, niti nisem našel pravega razloga za izdajo. Tudi način dela se je vmes pri glasbenikih spremenil: bolj je pomembno, da izdaš singel in ga dobro predstaviš. Album pa velja kot neke vrste količek, s katerim začneš ali končaš določen projekt. Takšno je splošno razmišljanje. V primeru projekta s simfoničnim orkestrom, ki je zaokrožen projekt - z repom in glavo - in ima koncept, pa je bilo zame logično, da vztrajam pri izdaji plošče, s katero smo zaokrožili naše sodelovanje.

V času programov za ustvarjanje glasbe, kot sta Logic in Pro Tools, ste se vi zaprli v studio s simfoničnim orkestrom. Zakaj? Je to neke vrste poklon klasičnemu načinu razmišljanja?
Ne (smeh). Če izpostavim primerjavo z gradbeno keramiko: granitogres je super kopija terakote. Ampak veš, da ne hodiš po pravem 'ceglu'. To me moti. Sem estet, kar se tiče glasbe, in imam rad, da so stvari posnete v surovi obliki - tako, kot so. Drugače se mi zdijo malo kičaste. V principu tako razmišljajo slovenski rokerji, bluzerji in šansonjerji.
Moram pa priznati, da je zvenelo že super, ko mi je Golob, ki je naredil aranžmaje za ta projekt, poslal te skladbe, posnete v enem izmed programov. Toda šele ko je to odigral orkester v živo, je zvok dobil vse možne dimenzije. Žal se še vedno ne da ustvariti v programih glasbe s takšno širino in globino, kot nastane v živo.

Kako so nastali osnutki skladb? Na kitari?
Največ pišem s kitaro. Tudi s klavirjem. Pri nekaterih skladbah sem se navadil načina snemanja z diktafonom. Snemal sem se na telefon, in sicer sem snemal motive, ki sem jih v določenih skladbah tudi sestavil skupaj, kar je neke vrste konstruktivizem, ki ga prej nisem uporabljal. Po navadi sem se usedel in skladba je "zletela" iz mene. Občutek sem imel, kakor da se je napisala sama. In nisem privrženec obrtniške logike: da jemlješ "cegle" in skladaš - da si skladatelj. Rad imam celovitost pri skladanju. Tako sem tudi na albumu v kakšni skladbi vključil motive, kot je žvižganje.

Ko pomislimo na simfonični orkester, je prva asociacija velikokrat bombastični zvok, po drugi strani kitara predstavlja minimalizem. Kako se znajdete v precepu dveh svetov? Med minimalizmom in bombastičnostjo.
Ne bi ga imenoval precep. Z Rokom sva skupaj sedela ure in ure zato, da je on iz skladb potegnil vso mogočo simboliko. Poskušal je ugotoviti, kaj natančno sem mislil kot avtor. Na podlagi tega se je lotil skladanja aranžmajev. Želela sva, da bi se čim prej "zlepila" in bi nastala čimprejšnja povezava med obema avtorjema.
Golob je kot aranžer lovil intimo orkestra. Ta ni samo bombastičen, ampak ima po logiki glasbene dinamike tudi izjemno intimne dele, kjer ostane violina sama. Ko se sliši samo harfa. In šele potem, ko z vsemi brassi in trušči timpanov udari aranžma na polno, doživimo to bombastičnost.

Če samo poslušamo prvo skladbo na albumu Na barki iz besed, je prva stvar, ki jo poslušalec takoj začuti, vaš pripovedni slog. Je to posledica načina pisanja, ki ste ga prej omenjali - torej, da se ga niste lotili obrtniško?
Trudim se interpretirati besedila ne samo v glasbenem smislu, ampak tudi vsebinsko. To sem vedno počel, zato sem bil vedno tako blizu šansonu. Seveda je ta ekspresivnost, s pomočjo katere lahko pevca začutiš, pomembna tudi v rokenrolu. In tako sem se izoblikoval: iz najstniškega rokenrola sem prešel v 'šansonskost'. To sem prelival v zrel pop, kot ga sam imenujem. Čeprav je bila moja glasba v določenih obdobjih bolj opredeljena za pop oz. kot glasba, ki je prijazna do radijskih postaj, sem ohranil ta pripovedni slog petja. Ta je ob spremljavi simfoničnega orkestra nekaj naravnega. "Na barki iz besed, z jadri iz obljub ..." Te besede težko povem, ne da bi poleg še čutil in si predstavljal to barko in temino oceana.

Omenili ste šanson ... Kaj je bila pravzaprav skladba Cigaret, ki ste jo predstavili leta 2001 na festivalu šansona - to je bilo tudi obdobje, ko so nastajale skladbe, po katerih vas danes poznajo k nostalgiji nagnjeni poslušalci število ljudi: Med nami, Kaj mi delaš ...? Kako danes gledate danes na pojavitev na festivalu?
To je bila logična posledica mojega delovanja. Kot večinski kantavtor - na tem zadnjem projektu imam tudi soavtorje - se težko uredniško obravnavam, ker je ravno kantavtorstvo največja svoboda, ki si jo lahko zamisliš. Pride obdobje, ko "padeš" na neki zvok in napišeš skladbo - tako je nastala tudi skladba Cigaret. Celo cenjena Vita Mavrič, s katero sva veliko sodelovala in še vedno sodelujeva, je enkrat na kavi dejala, da bi bilo dobro, če bi se zdaj pa že odločil, kaj bom. Pa sem ji odvrnil, da se nimam kaj. Ne vem, ali me je razumela tako, kot sem mislil.
Toda v vsakem obdobju sem pisal tako, kot sem. Kot najstnik sem ustvarjal grunge, in to je Jure Longyka takrat kategoriziral kot eno izmed oblik panka. Že to, da sem se takrat trudil ustvarjati v grungeu in ubral neko svojo 'špuro', je bil dosežek. Nisem posnemal Nirvane ali podobnih. Zame sta tudi skladbi Ognjen obroč in Kaj mi delaš super šansona, ki imata modernejši poprockovski glasbeni zapis oz. aranžma. Te skladbe so preigravali še, ko je bil Gal Gjurin v skupini kontrabasist in takrat sva bila poleg njega še jaz na kitari in bobnar na metlicah. Izvajali smo vse uspešnice od Moja moja do Kaj mi delaš v čistem "šansonsjerskem" zvoku, ampak koncerti so bili zabavni.
Kategorizacije so nehvaležne. Vsako skladbo lahko zaigramo na nešteto načinov.

In obratno: če pogledate skladbe z novega albuma, si lahko skladbe, kot je Kmalu bo konec te zime, predstavljamo v surovi kitarski izvedbi.
Absolutno. Celo že izvajamo vse tri nove skladbe z albuma Huanani s skupino. Preprosto smo jih preoblekli v drugo obliko.

Če poslušamo skladbo, kot je v Oblakih sanjala, se kot interpret predstavite kot opazovalec dogajanja, popisovalec okolice - koliko je v tem vašega osebnega doživetja oz. koliko so to besede in misli drugih?
Govoril bom v imenu soavtorja - avtorja besedila: vsaka pesem, ki jo napišeš, je na nek način dokumentarni izsek tvojega življenja. Že zato, ker je napisana v točno določenem obdobju in avtor vedno ve, kako se je počutil takrat, ko jo je pisal, in o čem je razmišljal. Zato je tako krasno poslušati svoje stare plošče, ker podoživljaš trenutke, prostore.

Ravno pri omenjeni skladbi ste sodelovali z očetom. Kako je delati z njim?
Nisva sedela skupaj in ustvarjala. Predal sem mu glasbo in mu rekel, da imam zanimivo melodijo in ali bi ji poskusil z vsemi svojimi izkušnjami v življenju nekaj dodati. In glede na to, da je bil v izjemnem ustvarjalnem obdobju, se to ni zgodilo samo enkrat, ampak v primeru tega projekta s simfoničnim orkestrom celo trikrat. Bil sem zelo zadovoljen, ker je ujel to intimo oz. občutek, ki sem ga želel ustvariti.

Če je v skupini zelo izraziti pevec z močnim vokalom, moraš glasbo postaviti malce v ozadje. Predvsem to velja za rock in pop. Vi pa imate skladbe, kot je Nekje vmes, ki je tekstualno zelo močna, toda tudi pustite orkestru, da zadiha. Je to delo Goloba ali skupnega načina dela?
Ravno to je posledica skupnega sedenja, preden sva se lotila projekta. Je posledica želje - mogoče je bila na začetku moja, ampak pozneje tudi Rokova -, da se ustvari nov zvok, nov način sodelovanja orkestra s pevcem, in sicer tako, da se doseže celovitost. Ne, da je orkester na svoji strani in pevec na drugi, kot se ga v različnih 'crossover' projektih odriva. Tam imamo v ospredju zvok skupine v ozadju pa je orkester - ohrani se samo barva, osnovni zvok skupine. Takšni so bili primeri sodelovanj Stinga, Metallice, pri nas odličnega sodelovanja Siddharte ...
Želel sem ohraniti pristen bazični zvok simfoničnega orkestra. Rok pa je tako velik mojster, da je po vseh najinih pogovorih ugotavljal, kje so ti intimni trenutki, kje lahko spusti orkester z vajeti, da prevzame glavno vlogo. V tem pogledu sem bil kot član orkestra, in ne pevec, ki je potisnjen v ospredju. Če bo kdo to tako doumel, smo dosegli svoje.

Hkrati se poigravali, morda bolje rečeno, povlekli čar, ki je dominiral v 30. letih prejšnjega stoletja in na trenutke spominja na dela Glena Millerja - v mislih imam skladbo All You Need Is Love.
Tu je bil zanimiv pristop s trobili. Če bi sam aranžiral, bi se tega lotil popolnoma drugače. Ampak sem ga razumel, ker sem ga začutil, da je to zvok, ki predstavlja pevca, ki šaljivo razlaga svojo zgodbo. Verjetno si je tudi Rok predstavljal nekega Tonyja Bennetta, ki govori: "All You Need Is Love, če si bogat in zdrav." To lahko zapoje kakšen striček v metuljček. In nas ta podlaga lepo tja odpelje.

Kako je nastala ta dodatek pri refrenu All You Need Is Love, "če si bogat in zdrav"?
Tudi to je napisal oče, in to besedilo razumem kot dober štos. Tako je bil tudi napisan: ko zrel moški ugotovi, da ima vse, še celo ima srečo, da je bogat in zdrav, čeprav tega ne pove. Vse, kar mu manjka v tistem trenutku, je ščepec ljubezni. Vsaj malo.

Zakaj vam je tako blizu motiv zime? Na tem albumu se pojavi pri skladbah Kmalu bo konec te zime in Zlata ptica. Kaj vam pomeni?
V Kočevju so po navadi dolge in trde zime ... Predstavlja čas zamišljenosti, umika, tudi počitka. Na neki način nedejavnosti, daleč od tega, da depresije. Obdobje odmaknjenosti. Vedno je v zraku pričakovanju pomladi, ki predstavlja razsvetljenje. Je klasična simbolika.

Koliko ste se morali odmakniti, da so nastale te skladbe, ideje za melodije?
Nikoli se mi ni treba fizično odmakniti. Mogoče imam srečo. Kakšne skladbe nastajajo na kakšnem bolj samotnem "otoku", drugače pa lahko sredi vrveža - naj bo to družinskega ali družabnega - izginem. Takrat iščem ideje ali napišem skladbo.

Kaj pridobite z repeticijo? V mislih imam besedno igro iz skladbe Ulica pod gradom: "Eden za oba, oba za enega, tako sva zmenjena."
Zgolj ponovljivost v smislu navajenosti na to, da pišemo le zabavno glasbo. Kljub vsej resnosti razmišljanja je to glasba za ljudi, za zabavo.

Kako danes gledate na tistega 13-letnega mulca, ki je nastopal s svojim bendom?
Z vsem občudovanjem. Mislim, da je vedno potreben pogum za izpostavljanje. Takrat se mi ni zdelo tako - zdelo se mi je kot logična posledica: napisal sem skladbo, vzel kitaro in smo igrali. Ljudje, ki tega ne počnejo, me vedno sprašujejo, kako mi uspe. Govorijo mi, da sami ne bi mogli kar nastopati na televiziji. Zato se mi zdi občudovanja vredno, da se kot mlad glasbenik vržeš neposredno v kremplje, srca in objeme občinstva ali javnosti popolnoma neveden, brez izkušenj. Zanimivo je, da se to gremo in smo se pripravljeni marsičemu odreči, da lahko to počnemo. Pa te vedno ne čaka nagrada na koncu poti. A še vedno si želiš to početi.

So v ozadju sebični ali altruistični vzvodi?
Nimam pojma. Gre samo za neverjetno ljubezen in predanost, kar počnemo. Vsaj tako je pri meni v glasbi.

Koliko menite, da bi bilo drugače, če vaši začetki ne bi bili vezani na Kočevje, ki je v svojih časih veljalo za zelo močno alternativno prizorišče pri nas?
Še vedno se dobro tam "žge". V zadnjem času se je pojavil na nekaterih kompilacijah, ker je sodelovalo tudi do dvajset izvajalcev. Mogoče so fantje samo izgubili malo ostrine. Ostrina pa se zgubi, ko se ne več natančno, proti čemu bi se boril. Ko je vsega na pretek. Ni toliko uporništva, kot bi ga pričakoval od mularije.

Proti čemu ste se takrat borili vi?
Huh! Proti dolgčasu. Proti nekreativnosti. To še vedno. Proti pustosti glasbe, ki je bila okoli mene. To je zdaj zelo samozavestna izjava, ampak že to, da sem ustvarjal, ne glede na to, kakšen je rezultat, mi je bilo bolj zabavno, samo zato, da sem počel nekaj novega kot ponavljal ustaljene vzorce. Verjetno imamo to v sebi vsi kreativci - da ves čas moraš nekaj delati.

Diplomirali ste iz komunikologije. Koliko je študij zatrl vašo ustvarjalnost?
Precej časa sem se trudil delati kot kreativec - copyrighter. Deloval sem pri organizaciji dogodkov. Na FDV-ju je 'fino' študirati, ker dobiš en kup znanja antropologije, sociologije, psihologije, socialne psihologije ... Malo se naučiš o medijih - način komunikacije. To so neprecenljiva znanja, ki mi pridejo prav.

Predvsem pa ostajate glasbenik?
Ja, še vedno. Brez dvoma.

Kam zdaj naprej, ko z vami ne bo na vsakem koncertu simfoničnega orkestra? Kako boste ta zvok prenašali naprej?
Pri nas posnameš album in se vprašaš, kaj bom pa zdaj s tem. To je prvo veliko vprašanje, ko se začne resničnost. Na začetku si vzhičen, zaljubljen v projekt in ga izvajaš z vso ognjevitostjo. Potem pa udari resničnost in te nekdo vpraša, kaj z njo? Val 202 ni prepričan, če bi to predvajal, ker gre za simfonično glasbo. Želiš pojasniti, da smo mi ustvarjali na način modernega aranžiranja, ki hlepi po tem, da bi zvok ustrezal tudi v uredniško politiko Vala 202, in si rečeš: "Samo tega ne." Ampak to je realnost, ki te "udari" in te preusmerijo na še resnejše postaje, kot sta ARS in Radio Prvi.
Lotil si se takšnega projekta in moraš si to priznati. Lahko samo upaš, da bo kakšna izmed skladb zaživela v bolj množičnih medijih. In upam, da se bo našla še kakšna priložnost za koncert, kot je nocoj, kjer bomo lahko to ponavljali.

Torej še ni čas za obdobje "the best of Andraž Hribar"?
Ta projekt se je že malo nagibal v to smer, da bi s simfoničnim orkestrom obdelali nekaj starih uspešnic, ampak mi je radijski urednik rekel, naj se lotim obdelave 'oldies goldies', ko bom malce starejši. OK, sem sprejel njegov argument (smeh). Človek je lahko vedno še starejši (smeh). In sem mu hvaležen, ker sem padel v ognjen ustvarjalni čas in zadnja tri leta popolnoma užival. Doživel sem čisti preporod. Pred mano je bil izziv, ko so se pisale skladbe za tak projekt, ki sem ga vzel skrajno resno. Res cenim te glasbenike, Roka Goloba in občinstvo, ki posluša takšno glasbo. Odgovornost bo kar velika.



Snemal sem se na telefon, in sicer sem snemal motive, ki sem jih v določenih skladbah tudi sestavil skupaj, kar je neke vrste konstruktivizem, ki ga prej nisem uporabljal. Po navadi sem se usedel in skladba je "zletela" iz mene. Občutek sem imel, kakor da se je napisala sama. In nisem privrženec obrtniške logike: da jemlješ "cegle" in skladaš - da si skladatelj. Rad imam celovitost pri skladanju. Tako sem tudi na albumu v kakšni skladbi vključil motive, kot je žvižganje.

Trudim se interpretirati besedila ne samo v glasbenem smislu, ampak tudi vsebinsko. To sem vedno počel, zato sem bil vedno tako blizu šansonu. Tudi v rokenrolu je ta ekspresivnost pomembna, da lahko pevca začutiš. In tako sem se izoblikoval - iz najstniškega rokenrola sem prešel v 'šansonskost'. In to sem prelival v zrel pop, kot ga sam imenujem. Čeprav je bila moja glasba v določenih obdobjih bolj opredeljena za pop oz. prijazna do radijskih postaj, sem ohranil ta pripovedni slog petja. Ob spremljavi simfoničnega orkestra je pripovedni slog nekaj naravnega. "Na barki iz besed, z jadri iz obljub." To težko povem, ne da bi poleg še čutil in si predstavljal to barko in temino oceana.

Toda želel sem ohraniti pristen bazični zvok simfoničnega orkestra. Rok pa je tako velik mojster, da je po vseh najinih pogovorih ugotavljal, kje so ti intimni trenutki, kje lahko spusti orkester z vajeti, da prevzame glavno vlogo. V tem pogledu sem bil kot član orkestra, in ne pevec, ki je potisnjen v ospredju. Če bo kdo to tako doumel, smo dosegli svoje.

Andraž Hribar in Simfonični orkester RTV Slovenija Huanani
Gost v studiu: Andraž Hribar