Skupina te dni praznuje deseto obletnico delovanja. Od izdaje prvenca Na liniji mineva sedem let, in če so se takrat držali varnih - radijsko sprejemljivih - okvirov, so z novim albumom, ki nosi ime Tu je Raj, manj preračunljivi in bolj iskreni.

Gibljejo se med popom, rokom, bluzom in indiejem. Ta mešanica slogov, ki je prisotna na albumu, je sicer tudi odsev dejstva, da so skladbe nastajale v daljšem obdobju - vmes so se zamenjali trije bobnarji.

Skupni imenovalec udarnejših skladb in balad je občutek, kot da skladbe izvajajo v trenutku poslušanja pred poslušalcem v živo. Skladba Na liniji, ki še vedno velja za identifikacijsko izkaznico skupine, se ob enajstih novih skladbah še najbolje znajde prearanžirana. Tako, kot so jo člani skupine predstavili konec preteklega tedna ob izidu albuma v eni izmed ljubljanskih kavarn.

Pevka Renata Mohorič je ležerno vstopila v recitacijo besedila in pustila, da za stopnjevanje poskrbijo Tine Janžek in Matej Sušnik na kitarah, Jalen Štremfelj na baskitari in Blaž Sotošek na bobnih. Zobu časa so sicer - kot je bilo predstavljeno na koncertu - še najbolj ubežale Brez slabe vesti, Živim brez navodil, Kje si zdaj, Sanjaj in Šah mat (v predrugačeni obliki). Predvsem zadnja je bila na koncertu opomin, da so z novimi skladbami prerasli fazo navdušenosti nad Paramore (če vzamete v posluh crushcrushcrush in Šah mat).

Neposredna besedila in kitarski zvok
Novo poglavje so sicer že pred izidom albuma začeli pisati že s singli Stara gara, ki s pridihom rokenrola pelje v čas Briljantine, Na vrh sveta in Spomni se, kjer z dinamiko nadgrajujejo svoje pretekle balade. Toda na predstavitvenem koncertu so prepustili prednost prav obujanju rokenrola nekega pozabljenega časa. Če je Stara gara (poleg nje še Tu je raj in Hočem čutit) še odsev stare šole - s poudarjeno ritemsekcijo, kjer pobudo prevzame kitarski dvojec in neizbežnimi vzkliki pred refrenom -, je rdeča nit preostanka albuma raznolikost.

Vse mogoče, pesem z letošnje Eme, z navijaškim tempom odslikava optimizem, ki ga nadgrajujejo z besedili. Ta so neposredna, preprosta, brez odvečnih metafor, narejena za prepevanje množic. Ob tem se sliši, kako je glavna krivka za besedila, Mohoričeva, dala večji poudarek melodičnosti, zaradi česa velikokrat "izvisi" tudi pravilni besedni red.

Mešanica slenga in oguljenih ameriških fraz, ki smo jih ponotranjili v vsakdanjem govoru (Izsek iz Stare gare: "Je zgleda crklna klima, ma dejva šipe dol, o šit, zmanjkal bencina ..."), pomaga poslušalcu do lažje identifikacije z glasbo, ki jo podajajo. Po drugi strani pa poslušalec dobi občutek, da so določeni deli premalo dodelani, z rešitvijo na "prvo žogo", tako da so prav besedila element, kjer je še prostor za nadgradnjo.

Z besedili pa so izrazito kitarskemu albumu dali še tisto kritično noto, ki je izostala na prvem albumu. Primer tega je skladba Cuker pop - kritika družbe ujete v ideale popularne kulture, ki je pospremljena z nalezljivo melodijo (nekaj podobnega temu, kar je uspelo Sheffieldskim The Long Blondes s skladbo Once and Never Again leta 2006).

Podobni odmik od preteklega ustvarjanja so naredili še s skladbo V življenju vse se zgodi. Pri njej gre za bluzovsko izpoved, kjer spoznamo vokal Mohoričeve v pripovednem tonu, s katerim ob stopnjevanju kitarskih rifov gradi celo zgodbo. Tudi sicer se vokal spreminja od skladbe do skladbe: z razponom od popevkarskega do raskavega rokerskega izražanja. S tem pa je tudi težje podvržen predalčkanju (oz. hitreje podvržen primerjavam z nekaterimi drugimi slovenskimi izvajalkami).

Seveda niso izostala klišejska rokerska forma, kjer se ponavljanje agresivnejšega kitarskega zvoka izmenjuje z vokalom do trenutka, ko dobi prva kitara svoje sekunde za solaže (Tu je raj in Moram čutit). Toda to - na trenutke robustno - rokenrolsko formo razblinjajo z domiselnimi rešitvami, ki jih vnašajo v balade. Eden izmed takšnih primerov je skladba Skupaj sama, kjer konsistentnem bobnarskem ritmu enkrat sledi vokal, drugič kitarski rif in se vsi elementi združijo šele za konec.

Album za festivalske odre
Repertoar, kot so ga uprizorili na predstavitvi albuma v akustično manj prijaznem okolju, je z omenjenimi skladbami in spevnimi baladami (V barvah smisel je), pisan za festivalske odre. Kot tudi oni sami. Pobuda je v rokah Mohoričeve, toda v nobenem trenutku ne da vtisa, da gre za "one woman show", četudi jo boste videli prepevati med občinstvom in na vseh straneh odra. Tudi na tleh.

Nekaj utrinkov s koncerta in spomin na njihov nastop na Emi, si lahko pogledate spodaj.