Da vse skupaj ni bil "samo" koncert na nenavadni lokaciji, ampak dejansko umetniški akt, dokazuje navzočnost "kraljice performansa", Marine Abramović; v galeriji so bili po poročanju newyorških medijev dogajanju tudi Judd Apatow, igralec Adam Driver (poznamo ga iz serije Girls) in raper Wale. Po spletu že krožijo instagramirani in na Vine ujeti utrinki dogodka, ki bo na koncu zmontiran tudi v videospot za Picasso Baby; režiral ga ne bo nihče drug kot hollywoodski režiser Mark Romanek (Ne zapusti me nikdar), ki je za raperja režiral že video 99 problems.

Muzejska premiera je bila morda primerna že zato, ker je Jay-Z v pesem natrpal z referencami na svet umetnosti, od Basquiata do sejma Art Basel: "It ain't hard to tell / I'm the new Jean-Michel / Surrounded by Warhols / My whole team ball / Twin Buggattis outside the Art Basel / I just wanna live life colossal / Leonardo Da Vinci flows / Riccardo Tisci Givenchy clothes / See me throning at the Met."

O slavi, zasebnosti in voajerizmu
Povleči bi se dalo morda celo vzporednice z marčevsko "umetniško intervencijo" Tilde Swinton: v newyorškem Muzeju moderne umetnosti je osem ur spala (oziroma se delala, da spi) na postelji v stekleni kocki, na očeh vseh obiskovalcev galerija. Inštalacija The Maybe je bila reprodukcija podobnega dogodka iz leta 1995 - sicer pa je "steklena škatla" že dolgo stalnica performativne umetnosti: začelo se je morda leta 1965, ko je Joseph Beuys za steklom sedel z mrtvim zajcem v rokah in tako preizpraševal razmerje med javnim in zasebnim prostorom.