Zanimivosti
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 2.7 od 32 glasov Ocenite to novico!
Prizor iz filma Everest, ki je naletel na mešane odzive alpinistov. Foto: Kolosej
Sandy Hill in Roberta Pittmana so označevali kot superpar newyorške družabne scene. Foto: Guliver/Getty Images
Do Sandy Hill so bili mediji, nekoč njeni največji zavezniki, po tragediji leta 1996 precej ostri. Foto: Vanity Fair
Streho sveta vsako leto skušajo doseči tako izkušeni kot tudi manj izkušeni alpinisti. Foto: AP
V filmu Everest Scotta Fischerja upodablja Jake Gyllenhaal. Foto: Kolosej
Josh Brolin kot Beck Weathers. Foto: Kolosej
"Par minute", so Pittmanova oklicali v New Yorkerju leta 1990. Foto: AP
Everest vsako leto zahteva žrtve. Najhuje je bilo po uničujočem potresu aprila letos, ko je v snežnem plazu umrlo kar 18 alpinistov in šerp. Foto: Reuters
Everest je že nekaj časa priljubljen tudi med bogataši, ki si želijo enkrat v življenju stopiti na sam vrh sveta. Foto: AP
Sandy Hill, ki se je v zadnjih letih precej umaknila iz javnosti, je v 90. letih veljala za žensko, ki je imela vse. Foto: Vanity Fair
Na najvišji točki sveta temperatura pade na -40 stopinj Celzija, raven kisika pa za kar 60 odstotkov. Foto: Reuters
Krakauerjeva knjižna uspešnica Izginuli (Into thin Air) se opira na avtorjevo osebno izkušnjo v tragediji leta 1996.

Dodaj v

Tragedija na Everestu leta 1996 tudi zgodba o "princesi Sandy" in "bogatih, razvajenih" amaterskih alpinistih

Ob filmu Everest
10. oktober 2015 ob 16:07,
zadnji poseg: 10. oktober 2015 ob 17:34
New York - MMC RTV SLO

"Princesa Sandy. Zelo bogata, zelo razvajena," je o Sandy Hill Pittman, newyorški salonski levinji, ki je zdolgočasenost udobnega življenja na Upper West Sidu preganjala z avanturističnimi podvigi, dejal ruski alpinist Anatolij Bukrejev, ki je tistega usodnega 10. maja 1996 reševal premožno amatersko hribolazko z Everesta.

O tragediji na najvišji gori sveta, ki je do lanske veljala za najbolj smrtonosno v zgodovini gore, je bilo napisanih kar nekaj pričevanj preživelih - Hillova, ki je vsak svoj podvig podjetno unovčila v NBC-jevih videoblogih in javljanjih v živo za ameriško televizijo, je bila ena izmed srečnežev, ki so dočakali jutro 12. maja. Osem jih ni imelo take sreče, od tega številni precej izkušenejši od Sandy, ene tistih pohodnic na Everest, okoli katerih se spleta največ polemik.

Zgodba, po kateri je bil posnet tudi aktualni film, sledi dvema ločenima odpravama, ki sta, skupaj s še nekaterimi soloplezalci, skušali osvojiti vrh sveta. Z južne strani sta goro naskakovali dve večji odpravi - prva pod vodstvom novozelandskega alpinista Roba Halla, druga pod vodstvom Američana Scotta Fischerja. Oba sta umrla, ko sta v kaosu snežnega meteža skušala rešiti svoje (manj izkušene) stranke. Komercializacija Everesta je bila ravno v začetnem zanosu in odpravam so se redno pridruževali amaterski pohodniki, ki so bili pripravljeni odšteti pravo premoženje za voden vzpon na goro. Ena takih je bila tudi Sandy Hill Pittman, takrat 41-letna žena 40 milijonov dolarjev vrednega poslovneža in ustanovitelja MTV-ja Boba Pittmana.

Hill Pittmanova je bila po pričevanju tistih, ki jo poznajo, bolestno obsedena z osvojitvijo Everesta, s katerim bi na svojem seznamu odkljukala najvišje vrhove vseh sedmih celin. Pri šestih s svojo voljo, energijo, neverjetno vztrajnostjo, pa tudi iznajdljivostjo pri uporabi tako sredstev kot pozornosti medijev ni imela težav. Pri sedmem, 8848 metrov visokem orjaku, ki bi tudi sklenil knjigo Hillove, naslovljeno Vrhovi moje duše, se je zapletalo že od začetka.

Postranska škoda tudi zakon
Ko je 21. marca 1996 poletela iz New Yorka proti Nepalu, je za seboj puščala 12-letnega sina in razbiti zakon - kolateralna škoda njene gonje po vzponu na Everest. Če je Pittman še mirno spremljal Sandyjine drage avanturistične hobije, ki jih je izvajala na vseh koncih zemeljske oble (pilotiranje helikopterja, jahanje po Keniji, treking po Himalaji, kajak na Arktiki ...) in zaradi katerih si je njegova žena ustvarila romantično podobo nekakšne sodobne Amelie Earhart, Marthe Stewart alpinističnega sveta, mišičaste verzije Jackie Kennedy, kot jo je leta 1996 v Vanity Fairu opisala Jennet Contant, je bil Everest kaplja čez rob.

To je bil njen tretji poskus osvajanja Everesta (na prvega je prišla v bazni tabor s sinom in varuško, drugega ji je za 200.000 dolarjev sponzoriral Vaseline) in če upoštevamo, da je samo za en vzpon odštela po 65.000 dolarjev, lahko hitro seštejemo, kako drag hobi je imela gospa Hill Pittman, znana tudi kot tista alpinistka, ki je pod svojim goretexom nosila pregrešno drago spodnje perilo La Perla, v svoji alpinistični opravi pozirala za Vogue, pred odhodom pa prirejala poslovilne zabave, katerih seznam povabljencev se je bral kot lista "kdo je kdo" na newyorški družabni sceni.

"Spremljam medijski cirkus in mislim, da je Sandy Hill Pittman zgodba o dobrem trženju," je za Vanity Fair takrat povedal Jim Clash, ljubiteljski alpinist, ki je za Forbes pisal o avanturističnih športih. "Sandy je amaterka, ki ji je uspelo zmanipulirati medije in se spromovirati, ker večina ljudi, s katerimi se druži, ne ve kaj dosti o alpinizmu."

Po rumeni opečnati cesti do vrha
Hillova je bila v Fischerjevi ekipi. 40-letni profesionalni vodič, ustanovitelj agencije za treking Mountain Madness, ki je maja 1996 s tremi vodiči in sedmimi šerpami vodil osem strank po jugovzhodni poti, ki jo je zaradi njene priljubljenosti med bogatimi amaterji, ki jih ni odvrnil niti podatek, da je na njej umrlo že 142 pohodnikov, šaljivo poimenoval "rumena opečnata cesta".

Fischerjeva je bila izkušenejša od povprečnih članov takih amaterskih odprav in je vrh dosegla brez večjih težav, čeprav ji za slavje na vrhu ni ostalo kaj dosti več energije. A, kot vam bodo povedali alpinisti, je pot navzdol tista, ki se po navadi izkaže za zahtevnejšo in usodnejšo. In Sandy je imela na poti navzdol ogromne težave. Kar nekajkrat se je sesedla, pomagati so ji morali s hipodermičnimi injekcijami, dodatnim kisikom in neskončnim bodrenjem.

Pri tem pa se je pobočju že bližalo neurje. Ko je goro zajela tema in sunki vetra s hitrostjo od 70 do 100 kilometrov na uro, se je med podhlajenimi, preplašenimi, izčrpanimi in dehidriranimi alpinisti zares začel boj za življenje ali smrt v enem hujših snežnih neurij na Everestu.

Ko je ena izčrpana skupina le dosegla višinski tabor, kamor se je nekaj ur pred njimi že varno spustil v uvodu omenjeni Bukrejev, izjemni alpinist z Urala, Rus ni okleval in se je kljub nemogoči vidljivosti in znova okrepljenemu neurju odpravil v reševalno akcijo. Z nečloveškimi močmi mu je uspelo na varno spraviti tri člane Fischerjeve odprave, vključno s Sandy, ki je bila že povsem na robu. Za Fischerja, njegovega dobrega prijatelja, je bilo prepozno. Med žrtvami tiste noči je bil tudi Hall, ki je umrl med reševanjem enega izmed svojih amaterskih članov odprave.

Reševanje imena in ugleda
Pot navzdol je bila mučna za vse, se pa preživeli spominjajo, da je Hill Pittmanovo kljub pretresenosti in občutkom krivde, ki so mučili vse, ob tem skrbelo tudi, kako bo trpela njena podoba, posledično pa tudi njena knjiga. Kot je vsak dan do tragedije vstajala še pred drugimi, da bi redno objavljala svež material na svojem blogu, je tisti večer že govorila prek satelitskega telefona s Tomom Brokawom iz NBC-ja. Odprava je na ogorčenje Fischerjevih kolegov nenadoma dobila naziv "NBC-jev napad na Everest", središčno vlogo pa je zavzela mojstrica medijskih nastopov Hill Pittmanova, ki je takoj po prihodu v bazni tabor že začela z "omejevanjem škode", ki bi jo tragedija lahko povzročila njeni podobi.

Za 2.500 dolarjev je najela helikopter, ki jo je odpeljal do Katmanduja, čeprav bi za isto ceno lahko najela večji helikopter za vse člane odprave. V hotelu Yak and Yeti se je še izogibala klicem novinarjev, a jo je sedma sila, ki se je zgrnila nad hotel, brez težav prepoznala po ozeblinah na prstih in Hermesovem katalogu, ki ga je prelistavala med sončenjem ob bazenu.

Na skupinski fotografiji s še vedno pretresenimi preživelimi je izstopala v dizajnerskem črnem minikrilu in s popolnim mejkapom, nato pa je priredila veliko zabavo s koktajli - menda Fischerju v spomin. A med preživelimi in Hill Pittmanovo je vladala vidna napetost. Američanka se je izogibala tudi Bukrejevu in Nealu Beidlemanu, dvema najzaslužnejšima, da je svoj zgodovinski podvig, s katerim je postala druga ženska, ki je osvojila sedem vrhov, preživela.

Očitki
In v intervjujih, ki so sledili, ni kazala nobene potrebe, da bi ju kaj posebej izpostavljala. Nobenih herojev ni bilo tisto noč. Vodiči so samo opravljali svoje delo, za kar so plačani, je vztrajala, in bila presenečena, da ob prihodu v domovino ni bila deležna veličastnega sprejema. Na Sandy Hill Pittmanove in njej podobne se je najbolj brezkompromisno spravil znani pisatelj in hribolazec Jon Krakauer, avtor knjižnih uspešnic V divjino in Izginuli o jalovem boju človeka proti naravi.

Krakauer je bil namreč tisti dan član novozelandske odprave in je za Outside iz prve roke napisal zelo čustveno in neolepšano poročilo o tragediji. "Kaj delaš na gori, če se ne moreš z nje spraviti sam?" se je spraševal vidno razburjeni Krakauer, ki meni, da lahko kot alpinist od šerpe ali vodiča zahtevaš le toliko. In tudi če imaš kot vodeni alpinist veliko izkušenj, še ne pomeni, da premoreš dovolj razsodnosti ali sposobnosti ukrepanja v kriznih situacijah. Krakauer opozarja, da premožni amaterski alpinisti niso nikdar brez vodičev, "višinskih varušk", zato ne znajo poskrbeti zase, ko so prepuščeni sami sebi, in so vajeni, da imajo ob sebi šerpo, ki jim tovori do vrha prtljago.

Izginuli
Krakauer je svoj esej iz revije Outside leta 1997 razširil v večkrat nagrajeno, a med alpinisti kontroverzno knjigo Izginuli (Into Thin Air), v katerem opisuje tako usodne odprave kot tudi splošno stanje vzponov na Everest v sredini 90. let. Izkušene alpiniste je najbolj zmotila Krakauerjeva kritika Bukrejeva, češ da je naredil napako, ker ni vzel s seboj dodatne zaloge kisika, in ker se je spustil v tabor kar nekaj ur pred svojimi strankami, čeprav mu je priznaval zasluge ob reševanju.

Izkušeni alpinisti so se ob Krakauerjev opis obregnili, češ da so tisti dan Bukrejeve stranke vse preživele, medtem ko so bili amaterski alpinisti, ki spusta niso preživeli, vsi iz Krakauerjeve novozelandske odprave. In da je Bukrejev reševal svoje stranke, medtem ko je Krakauer spal v svojem šotoru. Bukrejev sam pa je ameriškemu pisatelju odgovoril s svojo knjigo videnja dogodkov na strehi sveta, naslovljeni Vzpon. Končne sprave nikdar ni bilo, saj je kmalu po objavi knjige Rus umrl v plazu na Anapurni.

Sandy Hill, polarizirana figura, ki so jo nekateri občudovali zaradi njene moči, talentov in vsestranskosti, drugi pa jo označevali za razvajeno, vase zagledano bogatašinjo, je imela kar nekaj dela v poskusih, da bi si oprala svoje ime. "Vseskozi smo se obnašali kot ekipa," je zatrjevala v intervjuju za Newsweek, v katerem je tudi pripomnila, da je bila zaznamovana kot "bogata Newyorčanka" samo zato, ker je bila pač najvidnejša članica odprave, kar da jo je avtomatično naslikalo v podobi dežurne negativke.

V intervjuju za revijo Outside leta 2006 je Hillova tudi branila odločitve Bukrejeva na Everestu, medije, ki so na katastrofo vrgli temno senco, pa ostro kritizirala, češ da je bila večina poročanj leta 1996 senzacionalističnih, prenapihnjenih in polnih predsodkov, "vznemirljivo lepopisje, nikakor pa ne novinarstvo".

V 62 letih, odkar potekajo vzponi na Everest, je vrh osvojilo več kot 4.000 posameznikov, pri poskusu osvajanja te veličastne gore pa jih je na njej za vedno ostalo približno 250.

Kaja Sajovic
Prijavi napako
Komentarji
kore9spal
# 10.10.2015 ob 16:39
V 62 letih, odkar potekajo vzponi na Everest, je vrh osvojilo več kot 4.000 posameznikov. Tisti, ki jim šerpe vse znosijo gor in jih skorajda v rokah spravijo na vrh, so pofejkal ta vzpon, to ni nič.

Drugač film je pa odličen, se ga splača pogledat.
Vision
# 10.10.2015 ob 21:21
Morda, kot zanimivost za tiste, ki jih je film osupnil (tako kot mene):

13. maja 1979 sta se v alpinistično zgodovino zapisala Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, ki sta kot člana 25-članske jugoslovanske odprave kot prva Slovenca stopila na najvišjo goro sveta. Dva dni pozneje so vrh dosegli še Stane Belak, Hrvat Stipe Božić in vodja šerp, domačin Ang Phu. Na 8848 metrov visoki vrh se je do danes povzpelo 17 Slovencev, ki imamo na Everest tri različne preplezane smeri, od tega eno prvenstveno smer, ženski vzpon, vzpon brez uporabe dodatnega kisika in prvi smučarski spust z vrha. Šerpa je ob sestopu omahnil v globino in umrl.

V naslednjih letih so številne odprave poskušale ponoviti našo smer. Uspelo je le dvema. Bolgarom leta 1984, a je prvi, ki je prišel na vrh, Hristo Prodanov, na njem tudi umrl. Poljski uspeh po naši smeri leta 1989 je bil še bolj tragičen. Chrobak in Marciniak sta dosegla vrh, med sestopom pa sta zaradi dolgotrajnega viharja zašla v hude težave. Dasai, Otreba, Gardzielevski in Heinrich so jima šli na pomoč. Dosegli so ju in začeli skupaj sestopati. Nekaj nad 6000 metri jih je zajel snežni plaz. Pet jih je v njem umrlo, Marciniak pa se je čudežno rešil v tabor ena. Od tam so ga v dramatični reševalni akciji, v kateri je sodeloval tudi helikopter, le uspeli rešiti.

Leta 1990 smo bili Slovenci spet na Everestu. Po smeri prvopristopnikov so vrh dosegli Marija in Andrej Štremfelj ter Janez Jeglič. Marija je postala prva Slovenka in trinajsta ženska na svetu, ki ji je to uspelo. Z Andrejem pa sta tudi prvi zakonski par, ki mu je uspelo stopiti na vrh sveta.

Več, pa tukaj: http://www.pzs.si/novice.php?pid=10127
urosh444
# 10.10.2015 ob 16:29
To so Američani, polni besed in sami sebe, pri dejanjih se pa večkrat zatakne. Tudi ta trubadur Krakauer je podoben šrot.
42adb24
# 10.10.2015 ob 17:07
Sagarmatha, najvisje pokopalisce na svetu.

Praaslovan
# 11.10.2015 ob 08:59
Heroji so šerpe. Ko berem kako tudi vrhunskim alpinistom na vrh gore vlečejo dodatne jeklenke s kisikom si mislim svoje
Ex-pat
# 10.10.2015 ob 18:48
Folk ji je dal oderuško ceno za vzpon, ona je plačala, kaj se je za pritoževat? Tudi če greš po "rumeni opečnati cesti" tja gor, je to še vedno peklensko. Če je pa vodič umrl namesto nje....njegova stvar, poskrbel bi za svojo rit. Gora ne bo povedala skrivnosti kdo je reševal in kdo ni. Žal tako je. Vsi se zavedajo da je tam smrt blizu.
Mislim da en slovenski pregovor označi vse kar je opisano vt em članku.
Ni gora nora, nor je on ki gre gor!
Vision
# 10.10.2015 ob 19:57
Bukrejev je upošteval čas, ki jim je ostal. Že tako so bili pozni. Zato je preživel... Zgoraj pač nimaš možnosti za kompromise. Si, ali nisi. Neke osebne želje, odstopanja izven okvirja možnosti, ki jih imaš, zaradi denarja, slave ali biločesa, pomenijo smrt. In to je eno izmed sporočil tragedije 96' in filma.

Drugač pa, dober film.
Bobr
# 11.10.2015 ob 00:32
Anatolij Nikolajevič Bukrejev NI bil rus, ampak vrhunski kazahstanski alpinist.

Po narodnosti je bil seveda rus kjer je tudi odraščal, kasneje pa se je preselil v Kazahstan...tako da še najbolj prav bi bilo rusko - kazahstanski.
mikic007
# 10.10.2015 ob 19:46
Vse skupaj je kot mainstream ameriški film; v prvih petih minutah veš, kdo je good in kdo je bad guy, veš kaj se bo zgodilo in kako končalo. Zakaj je sploh potrebno pisati o princeski? Saj ne, da je bila prej svetovni altruist, reševala svet in se je zlomila šele na everestu... Na everestu vsak rešuje svojo rit, dobri alpinisti lahko kolegom seveda pomagajo, ampak na koncu je vseeno vsak zase. Kaj se je pričakovalo od razvajene punčare, pa ne vem točno. Očitno preveč. Mediji so tisti, ki so v tej zgodbi neumni...
am shagar
# 10.10.2015 ob 18:27
Ja to je pa tako, da je postalo moderno, da se hvališ in delaš "carja". Tisti, ki imajo denar ali pa jim ga uspe zaslužiti hodijo na Mount Everest s tem, da jim drugi nosijo stvari. seveda so pač kondicijsko prirpavljeni, če ne jih verjetno ne bi pustili. in to se ne bo končalo, ker se na temu lepo služi. Če kakšen umre je to kolateralna škoda. Z istim principom se dogaja "napad" na nižje gore v supergah ali še kaj slabšemu in pol vode neizkušenih in neopremljenih pohodnikov, ki potem svoje dosežke objavljajo na facebooku itd. Ta veliki bogati izletniki pa se seveda hvalijo na televiziji in medijih na splošno. In seveda obstjajo določene interesne sfere, ki bi rade isti princip iz Himalaje za navadne smrtnike prenesle v ostale gore in dovolili dostop samo z vodnikom za navadne smrtnike.
zokizaver666
# 11.10.2015 ob 10:48
Praaslovan
Heroji so šerpe. Ko berem kako tudi vrhunskim alpinistom na vrh gore vlečejo dodatne jeklenke s kisikom si mislim svoje


Praaslovan - vidiš, Sandy Hill Pittman in podobni so v preteklih letih (desetletjih) dosegli svoje. Oprali možgane laični javnosti. Podobni amaterji so s svojim poročanjem že pred dvema desetletjema naslikali čisto napačno sliko plezanja na vrh sveta.
Vzpon po običajni smeri na Everest z dodatnim kisikom med alpinisti sploh ne izzove nekega posebnega odobravanja. Težišče kvalitetnega alpinizma se je preselilo čisto drugam - s "štamfanja" na Everest v zahtevne stene osem, sedem in šestisočakov.
Šerpe so seveda face - ampak ne pozabi, da svojega dela ne opravljajo zastonj in prostovoljno. Za naše razmere seveda ne zaslužijo bogastva, ampak lahko pa s tem svojim delom preživljajo svoje družine. Gre pa seveda za tvegan posel. Ampak odločijo se sami, kajne?
Nepalu vsa ta "gorniška industrija" navrže opazen del dohodka. Kje bi ga dobili, če ne bi tudi sami vzpodbujali komercializacije najvišjih vrhov sveta? Da je "marsikaj v denarju" vidimo tudi po tem, da sedaj pred sezono "ice fall doctors" uredijo pot preko Ledenega slapu. Se pa ne bi čudil, če bodo nekoč (v iskanju dodatnega zaslužka) počeli tudi kaj takšnega.

PS: Zame je v zgodbi, ki jo obravnava film (imam pa po ogledu malo mešane občutke) največji junak še vedno Anatolij. In žal mi je, da v Sloveniji ni izšel prevod njegove knjige, njegove resnice.
elektrupunk
# 11.10.2015 ob 09:52
@praaslovan vrhunski alpinist gre brez dodatnega kisika gor, dober alpinist ga sam nese, turistom pa kisik nosijo nosaci..
SimZy
# 10.10.2015 ob 20:54
Lep članek - nisem poznal ozadja tele zgodbe o ameriški princeski Sandy. Tudi meni je bil film (z izjemo nekaterih delov, ki so nekoliko preveč razvlečeni) všeč in ga priporočam. Kolikor poznam zgodbo Everest1996 zelo avtentično prikazuje dogajanje tistega usodnega 10. maja.
dr.bobrock
# 11.10.2015 ob 09:37
Po narodnosti je bil seveda rus kjer je tudi odraščal, kasneje pa se je preselil v Kazahstan...tako da še najbolj prav bi bilo rusko - kazahstanski.

Tudi Zoran Janković je po narodnosti srb in je tam tudi odraščal, kasneje pa se kot ekonomski migrant preselil v slovenijo kjer je neuspešno kandidatiral za predsednika vlade in ostal župan glavnega mesta. Potem je on tudi srbsko - slovenski politik ????

Prvotni moj komentar seveda izbrisan po strokovnem mnenju administratorja.
Vision
# 10.10.2015 ob 21:23
Malo se mi je ponesrečil copy/paste glede šerpe...
mikic007
# 10.10.2015 ob 19:48
Aja, nisem govoril o filmu, ki ga še nisem videl, ampak o članku (in knjigi), ki se čudi komercializaciji everesta in ravnanju klovnese...
bruhnmici
# 13.10.2015 ob 10:39
Preberite si knjigo Tadej(a) Golob(a): Z Everesta. Priporočam. Vsebina brez cukra in črnega humorja. Mimogrede … Tadej je stal na vrhu.
am shagar
# 10.10.2015 ob 21:18
Predvidevam, da v filmu ni nič o usodi člana takvanske odprave Chen Yu-Nan, ki je umrl na pobočju Lhotseja pri uzponiu na Everest. Prav tako so v tistih dveh dneh preminuli trije člani indijske tibetanske mejne policije. Med njimi je bil tudi Tsewang Paljor, katerega truplo je poznano kot "Green Boots" po zelenih čevljih. Nekateri menijo, da naj bil to Dorje Morup. Poleg omenjenih je umrl še Tsewang Samanla. Edini preživeli od 4, k iso se podali na vrh je bil Harbhajan Singh. Ta je že bil na vrhu Everesta leta 1992. Namen te odprave je bil dosčei vrh s sverne strani, kar je trem umrlim tudi uspelo in so pri sestopu umrli v snežni nevihti. Preživeli se je že prej obrnil.
porota
# 12.10.2015 ob 07:00
Rusu Bukrejevu, ljudje niso bili dani direktno v varstvo, kot otroci. Vsak je bil odgovoren zase. Že pred odpravo se je odločil, da bo šel gor brez kisika. Amaterskim alpinistom so dali napotke, jim napeli vrv, kjer je ni bilo in to je to. Gor so šli na lastno odgovornost. Nudili so jim še drug suport. Šerpe so jim za denar nosile kramo.

Od vodiča zahtevati 100 procentno žrtvovanje, ker je dobil denar ni pravilno. Tudi amaterski alpenisti se niso pripravljali 100 procentov in njihov vzpon ni bil nujen za življenje. Nisem zagovornik, da kdor dobi denar, nima nobene druge pravice, kot biti 100 procentna varuška, saj tudi iti na Everest ni nujno ze življenje...
stanka
# 11.10.2015 ob 19:31
vision - dober koment
Bobr
# 11.10.2015 ob 11:46
Tudi Zoran Janković je po narodnosti srb in je tam tudi odraščal, kasneje pa se kot ekonomski migrant preselil v slovenijo kjer je neuspešno kandidatiral za predsednika vlade in ostal župan glavnega mesta. Potem je on tudi srbsko - slovenski politik ????

Zoran Janković je pol srb pol slovenec (mati slovenka oče srb) v Slovenijo pa je prišel še kot otrok...Bukrejev pa je čisti rus po narodnosti (sicer je tudi veliko kazahstancov rusov po narodnosti) v Kazahstan pa se je preselil v dvajsetih letih. In ja, Janković je za mene pol srb pol slovenec, tudi če bi za Gregorja Fučko trdili da je italijan bi jih malo čudno gledal.
grapar
# 11.10.2015 ob 11:13
Lahko brišete moje komentarje vendar svojih neprofesionalnih prepisov (copy/paste) še vedno niste zbrisali. Visoko profesionalni članek vsebuje tudi hitrost vetra, vendar ta v originalu iz kateraga ste kopirali ni zapisana v km/h ampak v miljah/h. 70 km/h ni enako 112 km/h in veter je tisto noč dosegal še precej višje hitrosti. Pišite o Sandy in podobnih frčafelah vendar izogibajte se konteksta Everest oz. vsega kar je povezano z gorami
Nightstalker
# 11.10.2015 ob 10:39
Remnants of Everest: The 1996 Tragedy, zelo dober dokumentarni film o tej odpravi.
Nikec3
# 11.10.2015 ob 09:56
Jaz jih razumem. Tudi sam bi bil pripravljen tvegati marsikaj za osvojitev Everesta.
bismark
# 12.10.2015 ob 08:29
Od Everesta sem pričakoval veliko več! Obetal je veliko, ponudil pa bore malo. Nekaj izjemnih kadrov, ki pa so žal "osamljeni". Film sicer pričara občutek nemoči človeka proti naravi, vendar to je pa tudi vse. Velik poudarek na vbujanju čustev in sočustvovanja gledalca, kar pa dejansko razvleče film in ga naredi osladnega in razvlečenega. Veliko govorjenja in malo akcije....
Slovenec11
# 10.10.2015 ob 23:02
Vsak ve v kaj se spušča - samo preden gre v odpravo naj si zagotovi denar za reševanje
Ne da rešiš enkrat (recimo Humarja) na stroške državljanov - pa on ponovi neumnost

naj počiva v miru - ampak pamet v roke
Kazalo