Nasveti

Mačji "babybum" za seboj potegne številne težave

Pogovor o gonitvi mačk

2. november 2016 ob 08:43
Ptuj - MMC RTV SLO
false
Letos se srečujemo z zelo velikim številom mačjih mladičev. Gre za t. i. mačji 'babyboom', ki za seboj potegne številne težave z namestitvijo, kakor tudi žalostne zgodbe, ki temu sledijo. Foto: Reuters

Mačke so zaradi mehkega kožuščka, samostojnosti in nezahtevnosti, poleg psov, najpogostejši hišni ljubljenčki. Tokrat vam predstavljamo brezdomko: muco Milo.

Mila je ena tistih, ki se je s svojimi mladiči vpisala v statistiko letošnjega mačjega buma. "Muca Mila je skotila sedem mačjih mladičev. To je zelo veliko leglo. Muce imajo v povprečju od dva do pet mladičev, mlajše, kot so muce, oziroma prvo leglo je navadno manjše, naslednja legla pa so v povprečju od štiri do pet mladičkov," je povedala dr. Natalija Hercog Gerbec z Veterinarskega centra Pika.

"Druga Milina posebnost je pa ta, da je skotila mladičke takoj po tem, ko je že eno leglo imela za seboj. Ko smo jo našli, je bila z relativno velikim mladičkom, starim tri mesece, ki ga je dojila, in bila je tik pred samim porodom," je dodala.

Mladički ostajajo sami, zapuščeni
Letos se srečujemo s številnimi mačjimi mladiči. Gre za t. i. mačji 'babyboom', ki za seboj potegne številne težave z namestitvijo kakor tudi žalostne zgodbe, ki temu sledijo. "Namreč, veliko mladičkov ostane samih, zapuščenih, prepuščenih nemilosti gozdu, cesti, smetnjakom in pa drugim zgodbam. In to je mogoče trenutek, da spregovorimo tudi o tem, kako se muce razmnožujejo in kakšna je v bistvu mačja reprodukcija," je povedala Natalija Hercog Gerbec.

Dejavniki, ki vplivajo na spolno zrelost
Mačke dosežejo spolno zrelost med 6. in 9. mesecem starosti, lahko pa tudi že prej. "To je lahko vezano tudi nekoliko na pasmo. Vemo, da siamske muce, birmanke, lahko dosežejo to spolno zrelost že pri štirih mesecih. Nekatere druge pasemske muce, kot so to dolgodlake perzijske muce, pa tudi po enem letu, celo letu in pol. Drug vidik, kdaj se bo muca začela goniti, je telesna teža. Nekje pri teži dveh, dveh in pol kilogramov bo nastopila puberteta . Tretji vidik je pa tudi sezona, se pravi letni čas. Muce, da pridejo v fazo gonitve, potrebujejo dolžino dneva oziroma veliko svetlobe. Glavna sezona gonjenja muc je nekje od januarja do septembra, nato v jesenskem, zimskem času nastopi obdobje mirovanja, negonitve. Temu pravimo anestrus. S pomladjo oziroma kmalu že z daljšanjem števila dnevnih sončnih ur pa se ta gonitev spet pojavi."

Tri faze gonitve
Gonitev pri mačkah poteka v treh fazah. "Prvi fazi se reče proestrus, to je faza, kjer pride do priprave na gonitev, kjer pride do zorenja jajčnih celic, ki je navadno ne opazimo. Najbolj izrazita faza gonjenja je tista, ki jo vsi poznamo. Muce se oglašajo, samci so zelo glasni. Muce so takrat zelo naklonjene k crkljanju, rade se zadržujejo zraven lastnika. Lahko se oglašajo, valjajo po tleh, drgnejo ob različne dele predmetov. Zavzamejo pa tudi eno tipično pozicijo telesa, namreč s sprednjimi tačkami se spustijo zelo nizko, zadnji del, rečemo temu ritko, pa dvignejo kvišku. Ta faza traja nekje v povprečju od osem do deset dni. Muce bodo tudi takrat naredile vse, da bodo od doma pobegnile, če se le da. Samci seveda so pa zelo zelo aktivni in oblegajo te samice. Če do same uspešne brejosti oziroma oploditve ne pride, se bo takšna muca zelo hitro vrnila v ponovno gonitev. Pravijo ljudje, 'ja, muce se vseskozi gonijo'. To pomeni, da v določenem delu leta, ki smo ga že omenili, bodo šle iz enega ciklusa gonitve v drugega. Prepričanje, da se muce, ki imajo leglo oziroma mladičke, vsaj v tem času ne bodo ponovno gonile oziroma bile breje, je napačno. To dokazuje tudi naša muca Mila, ki je nekje šla v ponovno uspešno gonitev in brejost, predvidevamo, en mesec po kotitvi," je še povedala Hercog Gerbčeva.

Odgovorni in ozaveščeni skrbniki svoje mačke sterilizirajo oziroma kastrirajo, še preden nastopi prva gonitev, torej okoli 6. meseca starosti. Oddajo O živalih in ljudeh lahko spremljate vsako soboto ob 13.25 na TV SLO 1.

M. L., Tanja Kranjec Prijavi napako
 

Oddajte svoj komentar - Št. komentarjev: 5

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Prijavi sovražni govor


  • Rasta75 2. november 2016 ob 13:02
    Lepo vas prosim, sterilizirajtr in kastrirajte svoje ljubljenčke! To, da mora pes ali mačka pred sterilizacijo imeti (vsaj) eno leglo, je navaden in lažen mit, zaradi katerega je vse preveč mladičkov zapuščenih, ali celo nehumano pokončanih!
    +5
    0
  • vegan 2. november 2016 ob 17:56
    Spoštovani ljubitelji živali!

    Dovolite, da predstavim svoje stališče, v upanju, da vas spodbudi k resnemu razmisleku.

    Problem, ki ga predstavlja zgornji članek, je še eden v nizu številnih problemov, ki govorijo o tem zakaj ni prav, da sploh udomačujemo živali.

    Podajam vsebino mojega bloga z naslovom Spornost udomačevanja psov, mačk in drugih "hišnih ljubljenčkov", ki je sicer dosegljiv na: http://www.rtvslo.si/blog/vegan-FrJl/spornost-udomacevanja-psov-mack-in-drugih-hisnih-ljubljenckov/110748

    ------
    Kot abolicionistični vegan nisem le proti udomačevanju oz. izkoriščanju živali za hrano, temveč proti udomačevanju vseh živali, torej tudi psov, mačk, hrčkov, ptic, rib in ostalih, ki služijo ljudem "za družbo". Osnovno stališče, ki ga zagovarjam, se glasi:
    Vsa čuteča bitja (človeška in ne-človeška) imajo eno samo pravico iz katere izhajajo vse ostale - temeljno pravico do tega, da niso obravnavana kot lastnina drugih. Ne obravnavati čuteča bitja kot lastnino med drugim pomeni, da moramo prenehati vzrejati vse živali za človekovo uporabo, vključno s "hišnimi ljubljenčki". ( Več o tem na: https://leonkralj.blogspot.si/2015/09/sest-temeljnihnacel-abolicionisticnega.html )

    Naj podrobneje razložim zakaj takšno stališče:

    Prvič:
    Ne glede na to ali sami sebe imenujemo skrbniki, ljubitelji ali prijatelji naših psov, mačk, hrčkov, itd., je realnost takšna, da smo njihovi lastniki. V naši družbi imajo namreč živali status lastnine (tako v pravnem kot družbenem smislu). Čeprav imajo morda za nas "višjo sentimentalno" vrednost, pa so naše živali v resnici le naša last. Last, ki se ne razlikuje od ostalih predmetov, premičnin ali nepremičnin, ki jih posedujemo. Živali so uporabljene izključno kot sredstvo za zadovoljitev človekovih teženj. In čeprav pravimo, da priznavamo živalim moralno vrednost in da jih ne dojemamo kot navadne predmete, njihov status lastnine v resnici pomeni, da pravzaprav nimajo moralne vrednosti; imajo le ekonomsko vrednost, oziroma vrednost, ki jim jo dodelimo ljudje - njihovi lastniki.

    Vsi razpoznavamo, da je obravnavati druge ljudi kot lastnino v nasprotju s priznanjem ljudi za bitja z moralno vrednostjo. Vsi sprejemamo temeljno moralno načelo, ki pravi, da mora biti vsem ljudem (ne glede na njihove osebne značilnosti - barva kože, spol, inteligenca, spolna usmerjenost, stopnja fizične ali duševne razvitosti, itd.) priznana osnovna moralna pravica do tega, da niso obravnavani kot lastnina. Navsezadnje ravno na tem načelu sloni celotna svetovna obsodba človeškega suženjstva. Lastniški status živali pomeni, da so živali obravnavane kot predmeti, ne glede na to ali si morda prizadevamo z njimi ravnati "ljubeče". Toda med človeškimi in ne-človeškimi živalmi ni nobene takšne razlike, ki bi lahko upravičila nepriznavanje enake temeljne pravice vsem živalim, kot jo priznavamo vsem ljudem. Vsem čutečim bitjem (ljudem in živalim) moramo priznati enakovrednost v tem, da niso obravnavana oz. uporabljena izključno kot sredstvo za dosego človekovih ciljev. Abolicionistični pristop k pravicam živali zavzema jasno stališče, da je vsakršna uporaba živali nemoralna, ne glede na morebitne koristi, ki jih to prinaša ljudem ter ne glede na bolj ali manj "humani" način uporabljanja. Enako kot ne bi nikoli zagovarjali "humanega" človeškega suženjstva, "humanega" posilstva ali "humane" zlorabe otrok, ne moremo zagovarjati niti "humanega" izkoriščanja živali. Ne oziraje na koristi, ki bi jih imela npr. uporaba enega samega človeka, ki bi ga izkoristili in ubili na račun dodelitve njegovih organov desetim drugim bolnim ljudem, bi vsi ostro obsodili takšno ravnanje.

    Drugič:
    Udomačene živali niso niti približno podobne temu, kar naj bi v resnici bile. Tekom zgodovine jih je človek s križanjem in gensko manipulacijo tako zelo spremenil, da sploh ne spominjajo več na živali izpred nekaj tisočletij. Zato ta bitja niso del naravnega sveta, ampak del sveta, ki smo ga mi umetno ustvarili. Ta bitja smo razvili za svoje sebične namene – hrano, obleko, družbo, zabavo, šport, itd. Zanje smo ustvarili umetni svet, v katerem jih izkoriščamo na vse mogoče načine. Te nekdaj veličastne, samostojne živali smo si podredili in jih naredili popolnoma odvisne od nas. Udomačeni psi, mačke, hrčki, itd. ne zmorejo skrbeti sami zase. Mi kontroliramo vse njihove potrebe in odločamo o vseh aspektih njihovih življenj - v kakšnih pogojih bodo živele, kje in kdaj bodo spale, kdaj in koliko bodo jedle, ali bodo imele svežo vodo, kdaj bodo šle ven na svež zrak (če sploh), skratka ta bitja smo si v celoti podredili in njihova življenja zreducirali na golo služenje našim interesom. Zato ta nemočna bitja v resnici niso ne živali, ne ljudje – so nekaj vmes. So ranljiva bitja, prepuščena na našo milost in nemilost. Ko nam ustreza, jih skušamo počlovečiti, ko pa si jih želimo podrediti ali izkoristiti (za hrano, obleke, itd.), jih degradiramo na raven manjvrednega oz. ničvrednega bitja.

    In ker se udomačene živali niso znašle v tej godlji po svoji krivdi, temveč izključno zaradi ravnanja človeka, je edino pravično, da jih ponovno "osvobodimo". Osvoboditev ne pomeni, da jih spustimo v divjino (navsezadnje tam sploh ne bi preživele), ampak da jih nehamo "proizvajati", da torej prenehamo z načrtno vzrejo novih in novih udomačenih živali, bodisi za zrezek, pašteto, jogurt, sir, jajčno omleto, čevlje, jakno ali za "hišne ljubljenčke".

    Tretjič:
    Pse, mačke, hrčke, morske prašičke, kune, činčile, papagaje, ribe, pajke, kanarčke, kače, zajčke in druge živali se množično proizvaja kot po tekočem traku, podobno kot vijake v tovarni ali (v primeru eksotičnih živali) so zajete v naravi in se jih prevaža na dolge razdalje, ki je za mnoge usodna. "Hišne ljubljenčke" se trži na enak način kot predmete. Vzreditelji in trgovina z živalmi zgolj odgovarjajo na povpraševanje ljudi, enako kot v primeru proizvodnje živil živalskega izvora, zato je glavna odgovornost na nas, da prenehamo zahtevati oz. povpraševati po (živih ali ubitih) živalih. Čeprav nekateri lepo skrbijo za svoje hišne živali, je mnogo več takih, ki z njimi ravnajo naravnost obupno. Npr. v ZDA večina psov preživi v enem domu manj kot dve leti, preden so odvrženi na cesto, v zavetišče ali oddani novemu lastniku. Več kot 70% ljudi, ki posvojijo živali, jih kasneje tudi odvrže. Vsi poznamo grozljive zgodbe o sosednjih psih na kratkih verigah, ki preživijo večino svojega življenja osamljeni. Mesta širom sveta so polna odvrženih mačk in psov, ki živijo nesrečno življenje in bodisi stradajo bodisi zmrznejo, podležejo boleznim, ali pa so trpinčeni s strani ljudi. Veliko je tudi takšnih ljudi, ki trdijo, da imajo radi svoje hišne živali, a jih brezčutno iznakazijo z rezanjem ušes, repkov ali puljenjem njihovih krempljev, da ne bi popraskali pohištva, itd.

    Svojo hišno žival resda lahko obravnavamo kot družinskega člana in ji priznavamo inherentno vrednost njenega življenja ter je ne tretiramo kot potrošno blago. Toda naša skrb za našo žival v resnici pomeni le, da svojo živalsko lastnino vrednotimo višje od njene tržne vrednosti. Nič drugega. In če si premislimo ter se odločimo, da bomo svojemu psu vsakodnevno zadajali hude udarce kot neke vrste "vzgojni ukrep" ali da ne bomo hranili svoje mačke, češ da bo bolj motivirana za lovljenje miši v kleti, ali pa da bomo "evtanazirali" (beri: ubili) svojo žival, ker ne želimo več finančnih izdatkov zanjo, bo naša odločitev zaščitena z zakonom. Imamo dovoljenje, da vrednotimo svojo lastnino kot se nam zahoče. Lahko jo vrednotimo visoko ali pa jo ubijemo.

    Na primer: za svoj avtomobil lahko skrbim lepo in ga redno čistim ali pa se ga odločim pustiti rjaveti in propadati. To je popolnoma moja svobodna izbira. Dokler mu zagotavljam minimalno vzdrževanje, ki omogoča, da opravi tehnični pregled, je vsaka druga odločitev v zvezi z mojim avtom, vključno z odločitvijo, da ga oddam trgovcu z rabljenimi deli, čisto moja stvar. Dokler zagotavljam minimalno hrano, vodo in zatočišče za svojo hišno žival, je katerakoli druga odločitev, razen sadističnega mučenja živali, povsem moja stvar, vključno z odločitvijo, da jo odvržem na cesto ali oddam v zavetišče (kjer je veliko živali po izteku 30-dnevnega zakonskega roka bodisi ubitih ali prodanih v raziskave), ali jo nesem "uspavat" k veterinarju.

    Skratka, naša osnovna moralna dolžnost je, da prenehamo podpirati načrtno vzrejanje vseh udomačenih živali ter karseda dobro poskrbimo za tiste, ki so že tukaj, dokler ne umrejo naravne smrti. Toda predpogoj je, da postanemo vegani in izobražujemo oz. pozivamo druge ljudi k veganstvu kot moralnem imperativu. Ne moremo biti za pravičnost v odnosu do živali in jih hkrati jesti. Nobene moralne razlike ni med psom ali kravo, piščancem, ribo in drugimi živalmi. Vse želijo živeti, nobena ne želi trpeti ali biti ubita.

    Četrtič:
    Nekateri, ki ugovarjajo argumentu, ki ga predstavljamo abolicionistični vegani, pravijo, da imajo vse živali in tako tudi "hišni ljubljenčki" temeljno pravico do razmnoževanja oz. do nadaljevanja vrste, zato naj jih ne bi smeli sterilizirati oz. kastrirati in dovoliti nadaljevanje udomačevanja.

    Odgovor zakaj je ta teza moralno zgrešena, je še najlažje razumljiv, če uporabimo analogijo v človeškem kontekstu:

    Dejstvo je, da bomo ljudje v prihodnosti ustvarjali "umetne ljudi". Pravzaprav se obstoječa tehnologija že zelo nagiba v to smer (menda celo že obstajajo zametki prvih poskusov). Skratka, ustvarjalo se bo ljudi za potrebe takšnih in drugačnih del (večinoma nevarnih oz. zelo utrujajočih del, ki jih običajni človek ne zmore). Namen bo ustvariti takšne ljudi, ki bodo čimbolj fizično sposobni, a hkrati čustveno nerazviti, otopeli in vodljivi, zato da bodo bili sposobni opraviti vse zadane naloge (kakršnekoli že). Njihova življenja in celoten njihov obstoj bo namenjen služenju drugim ljudem. Na svet bomo spravili posameznike, čigar življenja bodo v resnici ena sama žalost. Povedano drugače, to bodo novodobni sužnji, ki bodo izkoriščani v vseh ozirih.

    In zdaj pomislimo ... ali bi kdorkoli med nami rekel, da je temeljna pravica načrtno ustvarjenih ljudi (teh duševno pohabljenih sužnjev) pravica do razmnoževanja in nadaljevanja vrste, zato, da bomo lahko še naprej izkoriščali tudi njihove potomce? Večina bi rekla, da je tovrsten predlog sprevržen. Če je kaj temeljna pravica, je to prenehati z načrtnim ustvarjanjem teh ljudi, jih prenehati izkoriščati ter na primeren način poskrbeti za vse tiste, ki so že ustvarjeni.

    Enako je z udomačenimi živalmi. Tu so le zato, ker smo jih mi umetno ustvarili za naše egoistične potrebe. Temeljna pravičnost pomeni prenehati jih načrtno vzrejati in prenehati trgovati z njimi, nič drugače kot v primeru umetno ustvarjenih človeških sužnjev.

    Se pravi, naša osnovna moralna dolžnost je, da:
    1. postanemo vegani,
    2. izobražujemo in pozivamo javnost k veganstvu kot moralni osnovi oz. temeljni pravičnosti,
    3. ne kupujemo živali, pač pa jih posvajamo in spodbujamo tudi ostale ljudi k posvajanju vseh brezdomnih, zavrženih živali ter k njihovi sterilizaciji/kastraciji.

    Svet bo precej bolj pravičen in narava bo veliko bolj naravna brez udomačenih živali.

    Avtor: Leon Kralj

    Viri:
    ► Knjiga Etika v kuhinji: http://www.eatlikeyoucarebook.com/slovenscaron269ina-slovenian.html
    ► Video: Profesor Francione odgovarja na vprašanja iz občinstva: https://www.youtube.com/watch?list=PLAg_TeZ267R6klqb8m0nzOWz8ZvRBkyNB&v=RFb2tc16lCs
    ► http://www.abolitionistapproach.com/fa
    qs/

    -----
    Če vam to, kar sem zapisal, zveni smiselno, vljudno vabljeni na moj blog https://leonkralj.blogspot.si/ kjer predstavljam novonastalo globalno mirovno gibanje za temeljno pravičnost do vseh človeških in ne-človeških živali. Če imate kakršnekoli vsebinske pomisleke, ugovore, vprašanja ali predloge, mi lahko pišete na: abolicionizem@gmail.com
    0
    -2
  • Milenium 4. november 2016 ob 12:16
    vegan # 02.11.2016 ob 17:56 - tipičen primerek radikalizma, kar pomeni vsiljevanje svojih teorij drugim. Pri islamskih radikalcih gre to tako, da hočejo svojo teorijo o veri vsiliti drugim, drugače pa mu odrežejo glavo. Ali velja tudi za radikalne vegane, da če bojo videli, kga ki je meso, mu bojo odrezali glavo? Saj tudi islamski radikalneži ne prenašajo ljudi, ki imajo domače živali, recimo mačke. Zakaj ne pustite ljudem do svobodne izbire, kako bojo živeli, se prehranjevali ali molili? Tega ne dovolijo samo teroristi !!!
    0
    0
  • vegan 5. november 2016 ob 13:49
    @Milenium

    Vidim, da si vse zamešal. Argumentirajo zagovarjanje stališč ni "teorizem", je le argumentirano zagovarjanje stališč.

    Praviš, da sem radikalen, zato ker zagovarjam, da ne moremo upravičiti nobene oblike izkoriščanja živali?
    Res je, v odnosu do tega sem radikalen – enako kot sem radikalen kar zadeva posilstvo, zlorabo otrok in druge kršitve temeljnih človekovih pravic. Pravzaprav ne bi hotel biti nič drugega kot to. Radikalnost načel je edini moralno sprejemljivi odziv na kršitev temeljnih pravic, bodisi ljudi ali živali.
    0
    0
  • vegan 5. november 2016 ob 17:25
    *Popravek:
    Argumentirajo zagovarjanje stališč ni "terorizem", je le argumentirano zagovarjanje stališč.
    0
    0
 

Avdio & Video

  • Nevarnost zastrupitve z oporečnim mesom

  • Varuh pravic živali

  • Na Apaškem polju zastrupljenih več psov

  • Nemški volčji špic

Facebook

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družbena omrežja (Twitter, Facebook, Scribble, ...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikov.

S pritiskom se strinjate z uporabo piškotkov!