16. oktober 2018 ob 06:39 MMC RTV SLO Dokumentacija časa

Dvignjena pest v iskanju pravičnosti in enakosti

Pol stoletja od drzne poteze ameriških šprinterjev
Tommie Smith, Peter Norman in John Carlos na stopničkah v Ciudadu de Mexicu, ko sta med igranjem himne ameriška šprinterja visoko dvignila pesti, na katerih sta imela črni rokavici. Foto: AP

Na univerzi San Jose State, ki sta jo športnika obiskovala, so jima postavili velik spomenik. Foto: AP

Smith je zmagal z izvrstnim svetovnim rekordom, ki ga je šele 11 let pozneje popravil Italijan Pietro Mennea. Foto: AP

V znak solidarnosti s kolegoma je značko OPHR-ja nosil tudi srebrni Peter Norman. Foto: AP

Čeprav je ameriški komite sprva nasprotoval odločitvi, da morata atleta zapustiti igre, je MOK zagrozil s suspenzom celotne reprezentance, zato sta Smith in Carlos odšla. Foto: AP

Pozneje sta se oba preizkusila v ameriškem nogometu, sicer pa sta se spopadala s številnimi težavami in šele po skoraj dveh desetletjih je širša javnost prepoznala pomen njunega dejanja. Foto: AP

Pred olimpijskimi igrami je bil izjemno glasen v boju proti rasni diskriminaciji Lee Evans, ki je v Mehiki osvojil zlati kolajni na 400 m in v štafeti 4x400 m. Foto: AP

Tommie Smith je letos dopolnil 74 let, John Carlos pa je eno leto mlajši. Foto: AP

16. oktobra leta 1968 sta ameriška atleta Tommie Smith in John Carlos na olimpijskih igrah v Mehiki poskrbela za eno najmočnejših političnih gest v zgodovini športa.

Preko športa, v katerem je prisotna velika identifikacija, se budi nacionalna zavest, krepita nacionalni ponos in identiteta, tudi internacionalizem in pacifizem, ima integracijsko vlogo in je bil v preteklosti tudi sredstvo diplomacije. Šport pa je v zgodovini postal tudi orodje zatiranih v boju za svobodo. Tak primer je protest temnopoltih športnikov med olimpijskimi igrami v Mehiki leta 1968. V času revolucionarnih sprememb so tedaj v Združenih državah temnopolti glasno opozarjali na neenakopravnost, rasno razlikovanje in na kratenje osnovnih človekovih pravic.

S svojo gesto sta na to opozorila omenjena športnika. Smith, ki je bil leta 1968 star 24 let, se je rodil v Clarksvillu v Teksasu. Kot otrok je na lokalnih kmetijah obiral bombaž, da je pomagal 14-članski družini. Carlos je bil leto dni mlajši, prihajal pa je iz Harlema v New Yorku. Sprva je sicer dobil štipendijo za univerzo East Texas State, pozneje pa se je preselil na San Jose State College, kjer je bil tudi Smith. Oba sta bila aktivna v t. i. Olimpijskemu projektu boja za človekove pravice (OPHR). Profesor na univerzi Harry Edwards je dal pobudo za bojkot prihajajočih olimpijskih iger s strani temnopoltih športnikov, ki bi na ta način opozorili na razsežnosti rasizma.

Mladim temnopoltim športnikom je bil zgled Muhammad Ali. Legendarni boksar je bil nekakšen boter generacije, potem ko je leta 1967 zavrnil služenje vojske v Vietnamu. Dejal je, da so v državi večji problemi, kakršne so pravice temnopoltih, kot pa je vojna na drugem koncu sveta. Posledično je izgubil licenco, vzeli so mu naslove in ga obsodili na zaporno kazen. V trenutku je postal ikona boja za pravice temnopoltih. Ali je bil eden prvih športnikov, ki je javno spregovoril o odnosu športa, rase in politike. Ključen je bil predvsem v globalnem kontekstu.

Predsednik MOK-a simpatizer nacizma
Istega leta je Smith na univerzijadi v Tokiu, potem ko je zmagal v teku na 200 m, izjavil, da je bojkot olimpijskih iger v Mehiki mogoč, kar je močno odmevalo. Veliko se je govorilo o bojkotu in OPHR je imel vse več podpornikov. Med drugim je mladeniče podprl tudi Martin Luther King, ki je bil nekakšen njihov svetovalec. Na čelu Mednarodnega olimpijskega komiteja je bil tedaj Avery Brundage, do zdaj edini Američan v tej vlogi. Napovedal je, da bo posledica kakršnega koli mešanja politike in športa izključitev iz iger. Dodal je, da je že sam bojkot politična beseda in tako člani OPHR-ja ne razumejo olimpijske filozofije.

Brundage je imel sicer precej sporno zgodovino, kajti, ko je deloval še v ameriškem olimpijskem komiteju, je bil odločno proti bojkotu olimpijskih iger v Berlinu leta 1936, o katerem so razmišljali zaradi nacizma in Adolfa Hitlerja. Njegovo podjetje je zatem sklenilo pogodbo za gradnjo nove nemške ambasade v ZDA, kar je nato preprečil začetek druge svetovne vojne. Pozneje je nasprotoval posredovanju ameriške vojske v drugi svetovni vojni. Večkrat so mu očitali povezave s Hitlerjem in ga označili za nacista. Med drugim je bil član kluba v Santa Barbari, v katerega niso smeli temnopolti in Judje. OPHR je leta 1967 nato sestavil seznam zahtev za preklic bojkota. Med drugim so zahtevali odstop Brundagea, vrnitev naslova Aliju in se zavzemali za prepoved nastopa ekipama Južne Afrike in Južne Rodezije, ki bi na igre poslali le belopolte športnike, s tem pa je njihov boj postal internacionalen. Sledil je buren odziv in temnopolti športniki so prejemali številna grozilna pisma. Tedaj so športne kolege podprli tudi veslači osmerca s Harvarda, ki so se pripravljali na olimpijski nastop.

Ko je bilo jasno, da bojkota ne bodo izpeljali, je OPHR pozval športnike, naj vsak stori, kar želi, saj ima vsak svobodno voljo. Zdelo se je, da je Brundage zmagovalec boja in da političnih škandalov v Mehiki ne bo. Po ameriških olimpijskih kvalifikacijah je zagrozil, da bodo športnike, ki bodo delali težave, vrgli iz olimpijske ekipe. V kvalifikacijskem teku je bil najhitrejši Carlos, ki je postavil izjemen čas 19,92 in kot prvi polovico stadionskega kroga pretekel v manj kot 20 sekundah. Svetovni rekord ni bil priznan, saj je imel za tisti čas še neprimerno šprintersko obutev. Tako je še vedno najhitrejši čas na svetu imel v lasti Smith, ki se je tudi zanesljivo uvrstil v olimpijsko ekipo. Ozračje v Mehiki je bilo napeto. Ko je ameriška ekipa prišla na prizorišče 19. olimpijade moderne dobe, je bil član veslaške ekipe, Paul Hoffman, priča rasističnim opazkam, ki jih je na glas izrekel odgovorni za odnose z javnostjo pri olimpijskem komiteju.

Smith do olimpijskega naslova s svetovnim rekordom
16. oktobra je bil na sporedu šprint na 200 m. Smith je bil suveren v polfinalu, a je ob koncu začutil bolečino v mišici. Pod vprašajem je bil celo njegov nadaljnji nastop, a vendarle je lahko tekel v finalu. Smith je povedal, da mu je pred štartom šlo po glavi vse skupaj, od bojkota do treningov, vseh zatiranj, ki jih je bil deležen, in si je rekel, da gre zdaj za "vse ali nič". Odličen start je uspel Carlosu, ki je bil v najboljšem položaju, toda Smith je izvrstno pospeševal in prvi prečkal ciljno črto. Z nasmeškom na obrazu je pritekel v cilj, kar je bil znak velikega olajšanja, ko je vedel, da je vsega konec in mu je uspelo izpolniti cilj.

Ob tem je postavil imeniten čas, z 19,82 je izboljšal svetovni rekord in se kot prvi uradno na 200-metrski razdalji spustil pod 20 sekund. Drugi je bil Avstralec Peter Norman, Carlos pa je pritekel do brona. Američana sta na začetek podelitve medalj čakala obuta le v črne nogavice, Smith pa je eno črno rokavico dal Carlosu, ki ju je pozabil. Norman jima je med čakanjem dejal, da verjame, v kar verjameta tudi ona, in želi pomagati. Smith si je mislil, vzemi medaljo in pusti te stvari, ko so hodili na stadion, pa je Avstralec videl Hoffmana z značko OPHR-ja in ga vprašal, ali ima še kakšno. Ko mu je veslač odvrnil, ali jo bo nosil, in je ta prikimal, mu je dal svojo.

Obuta le v črne nogavice, ki so simbolizirale revščino temnopoltih v ZDA, sta stopila na oder za zmagovalce. Carlos je imel ob tem odpet zgornji del jopice, s čimer je nakazal solidarnost delavskemu razredu. Okoli vratu je imel ogrlico, ki je, kot je nato povedal, simbolizirala vse linčane in ubite sužnje. Smith je okoli vratu nosil črn šal, ki je predstavljal črnski ponos. Ko je v čast olimpijskemu prvaku zadonela ameriška himna The Star-Spangled Banner, sta temnopolta športnika, Smith desnico, Carlos pa levico, v zrak dvignila pesti, na katerih sta imela črni rokavici. Čeprav ju je bilo, kot sta priznala, zelo strah, sta ponosno stala na stopničkah. Vendarle ni šlo za kratek trenutek, ampak sta pesti držala v zrak celo himno. "Nisem vrgel kamna in skril roke, ampak sem jo držal v znak boja za svobodo," je dejal Carlos, Smith pa je dodal, da je bila poteza "klic svobode in iskanje pravičnosti" in ne le t. i. "black power salute".

Bundage suspendiral šprinterja
S potezo, ki se je vsem, ki so jima bili blizu, zdela tako prava, sta šokirala. Nihče ni vedel, kaj bosta storila in nihče tudi ni reagiral. "Če zmagam, sem Američan, ko pa storim kaj slabega, pa sem črnuh. Ponosen sem, da sem temnopolt," je pozneje izjavil Smith. Z eno najmočnejših političnih gest v zgodovini športa sta še dodatno povezala temnopolte v boju za enakopravnost, a kmalu sta se soočila s posledicami drznega dejanja. Bundage je uresničil grožnje, ki jih je napovedal pred začetkom iger, in Smitha ter Carlosa suspendiral, ker "politična gesta ni v skladu z olimpijskim duhom". V 48 urah sta morala zapustiti olimpijsko ekipo in oditi domov. "To sva naredila, da sva ves svet opozorila na revščino temnopoltih v ZDA. Želimo si le enake možnosti, saj smo tudi mi ljudje," so bile tedaj besede Smitha.

Pred disciplinsko komisijo se je moral zagovarjati tudi Hoffman, saj so videli, da je predal značko Normanu. Kot je povedal, je slišal, da so mu dovolili veslati, ker je bil njegov oče sodnik, in so dejali, da je potem verjetno tudi on dober človek. S hudimi posledicami se je soočil tudi Norman, ki je s svojo potezo tedaj dokazal, da niso del boja proti rasizmu le temnopolti. V domovini so ga označili za izdajalca in je bil praktično izobčen iz družbe. V Mehiki je tekel avstralski rekord, štiri leta pozneje pa ga niso izbrali v ekipo za igre v Münchnu. Končal je športno kariero, zaradi vseh težav pa si ni nikoli opomogel. Pred leti se mu je avstralski parlament posthumno opravičil. Norman je sicer umrl leta 2006, Smith in Carlos pa sta na pogrebu nosila njegovo krsto.

S svojo potezo sta Smith in Carlos navdihnila kolege. Skakalca v daljino Bob Beamon, ki je zmagal z izjemnim svetovnim rekordom, in Ralph Boston, ki je prišel do brona, sta bila takrat odločno proti bojkotu, v Mehiki pa sta si rekla, da morata že iz solidarnosti do šprinterjev nekaj narediti. Boston je bil na podelitvi bos in imel zavihani hlačnici, hkrati je, kot je dejal, na obrazu imel očitajoč pogled, Beamon pa si je potegnil črne nogavice zelo visoko. Težko so vsi nato pričakovali še tek na 400 m in kaj bo storil Lee Evans, ki je bil viden član OPHR-ja, na primer precej aktivnejši in glasnejši od Smitha. Z novim svetovnim rekordom je v velikem slogu prišel do zlate medalje. Vsi so čakali, kaj bo med himno.

Danes junaka in ikoni boja proti rasizmu
Vsi trije Američani, srebrn je bil Larry James, bronast pa Ron Freeman, so na podelitev prišli s črnimi baretkami na glavi, kot so jih nosili pripadniki stranke Črni panterji. Toda Evans ni storil ničesar. "Smejal sem se, ker me je bilo strah, da me bodo ustrelili. Rekel sem si, če se bom smejal, me morda bodo," je razložil Evans. Številni so bili mnenja, da je razočaral in da je poskrbel le zase, da je pozneje v štafeti osvojil še eno zlato medaljo ter posledično pustil na cedilu Smitha in Carlosa. Pozneje je priznal, da je žalosten in jezen, ker ni storil ničesar. Bližnji so priznali, da je bil Evans pod velikim pritiskom in da so preprosto želeli, da naredi nekaj, kar ni bilo mogoče, saj ni mogel preseči njunih potez.

Ko sta Smith in Carlos prišla domov, so ju borci za pravice temnopoltih z navdušenjem pozdravljali, a kmalu so sledile hude posledice. Čeprav sta opozorila na rasno diskriminacijo, sta bila deležna številnih kritik, da sta politiko vmešala v šport in daj je bila njuna poteza militantna, s smrtjo pa so celo grozili njunima družinama. “Marsikaj sem naredil v življenju, a na nič nisem tako ponosen, kot sem na to potezo. Edina stvar, ki jo obžalujem, je, da nisem bolj zaščitil svoje družine. Nisem si mislil, da bodo ljudje napadali ženo in otroke. Mislil sem le, da bodo udarili po meni. Otroke so prezirali v šoli, ženo pa sem izgubil, saj je storila samomor,“ je svojo zgodbo po Mehiki predstavil Carlos.

Njuni karieri sta bili po olimpijskih igrah končani, šele pozneje, sredi 80. let pa so prepoznali pomembnost njunega dejanja. Postala sta junaka in ikoni boja proti rasni diskriminaciji in za človekove pravice. Vsi izpostavljajo pogum mladeničev, ki sta naredila nekaj nepredstavljivega. Na največjem športnem odru sta zbrala pogum in opozorila na nepravičnost ter se posredno zavzela za zatirane po vsem svetu. In to v letu, ko je bil na primer umorjen Martin Luther King.

Tilen Jamnik

Oddajte svoj komentar - Št. komentarjev: 14

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Prijavi sovražni govor


  • JozaTuzni 16. oktober 2018 ob 07:11
    Prijavi neprimerno vsebino
    Super članek!
    +24
    0
  • jela 16. oktober 2018 ob 07:23
    Prijavi neprimerno vsebino
    Ko bereš takšne zgodbe, se ti zdi, da v zdajšnjem času takšnih junakov sploh ni več...
    +21
    -1
  • Nimrod no.1 16. oktober 2018 ob 07:45
    Prijavi neprimerno vsebino
    Levičarska agenda o zatiranih manjšinah, ki nas je pripeljala do ‘vilkomen refjudžiz’ trenutka...
    +5
    -30
  • Trubadur 16. oktober 2018 ob 07:46
    Prijavi neprimerno vsebino
    //Ko bereš takšne zgodbe, se ti zdi, da v zdajšnjem času takšnih junakov sploh ni več... //

    so, samo jih pospravijo prehitro, da bi jih slišali
    +14
    -1
  • axx 16. oktober 2018 ob 07:54
    Prijavi neprimerno vsebino
    Ja saj je dober članek, samo ni napisano nič novega. Tole sem prebral pred leti oz 2015, ko piše o tretjem možu na stopničkah Petru Normanu, spregledanem junaku tega večera. https://www.filmsforaction.org/articles/the-white-man-in-that-photo/
    +4
    -2
  • dStroj 16. oktober 2018 ob 09:03
    Prijavi neprimerno vsebino
    Danes pa miljonarji pokleknejo pred nacionalno himno in se imajo za ljudske heroje.
    +4
    -8
  • bojanko 16. oktober 2018 ob 09:14
    Prijavi neprimerno vsebino
    Zares super članek!. V času olimpijskih iger v Mexico Citiju sem bil še srednješolec in se tega dogodka dobro spominjam. Tukaj pa so napisane še podrobnosti, ki jih doslej nisem poznal. Še več takih člankov, Tilen!
    +8
    -1
  • qurwalook 16. oktober 2018 ob 09:29
    Prijavi neprimerno vsebino
    Bravo, velik poklon. Anglo-američani so pa največji gnoj od človeka na tem svetu
    +2
    -9
  • mertseger 16. oktober 2018 ob 09:34
    Prijavi neprimerno vsebino
    Najbolj žalostna zgodba te slike je prav avstralski šprinter, ki stoji na tretji stopnički. Ta gesta mu je uničila kariero in nadaljne življenje ampak o tem se ne govori.
    +9
    -7
  • čak mal noris 16. oktober 2018 ob 09:41
    Prijavi neprimerno vsebino
    Prva stvar, ki se je spomnim s TV-ja. Starša pa sta mi lepo razložila pomen geste, ki sem jo uspel razumeti leta kasneje.
    +4
    0

Zadnji prispevki