Film odprejo prizori resničnega slavja, ki je izbruhnilo, ko je Francija lani porazila Hrvaško v finalu svetovnega prvenstva v nogometu – navijači so diametralno nasprotje "nesrečnikov", kar samo še poudari ironijo izbranega konteksta. Foto: IMDb

Ladj Ly svoj spust v pariški banlieu začne kar na Elizejskih poljanah: na tisoče mladih ljudi evforično proslavlja francosko zmago na nogometnem svetovnem prvenstvu. V resničnem življenju ni o taki nacionalistični evforiji ne duha ne sluha: to, da je Kylian Mbappé odličen napadalec, je očitno še edina stvar, s katero se lahko strinjajo vsi Francozi. Na vsakem koraku smo priča le mizeriji in marginalizaciji ter problematičnim posegom policije, ki bi rada mir zagotovila s trdo roko. Nesrečniki so celovečerni prvenec malijsko-francoskega režiserja, ki je isto tematiko z istimi protagonisti in pod istim naslovom načel že v kratkem filmu, ki je bil predlani nominiran za cezarja. Dolgometražni Nesrečniki so se letos v Cannesu potegovali za zlato palmo, kar je za prvence prej izjema kot pravilo.

Ly v zgodbo, ki jo hoče povedati, vstopa s pomočjo formulaičnega nastavka testosteronskega policijskega trilerja. Spremljali bomo 36 ur v življenju Stéphana (Damien Bonnard), policista s podeželja, ki se je pravkar pridružil ekipi v kulturno raznoliki pariški četrti Montfermeil. Če vam je to ime znano, je zato, ker je prav tam Victor Hugo napisal svoje Nesrečnike – in dalo bi se argumentirati, da se življenjske razmere od časov Jeana Valjeana niso zares izboljšale.

Novinca pod svoje okrilje (in v svoj patruljni avto) sprejmeta bolj izkušena Gwada (Djebril Zonga) in Chris (Alexis Manenti). Dinamika razmerij med njimi se vzpostavi hitro: Chris je alfa samec, ki se svojih rasnih predsodkov niti ne trudi skrivati, Javert naših Nesrečnikov, ki ne verjame v opravičila ("Policist ima vedno prav") in na neki točki celo klišejsko zavpije: "Jaz sem tu zakon!" Gwada je njegov podrejeni, a ne ravno pasivni sledilec, Stéphane pa poštirkani zelenec, šokiran nad stopnjo korupcije med tistimi, ki bi zakon morali varovati.

"Tak sem kot mis Francije – rad bi samo mir na svetu," cinično pripomni vodja policijske trojice Chris (v ozadju). Ampak za zabavo pa včasih tudi izvede kako telesno preiskavo mladoletnice na avtobusni postaji. Foto: LIFFe

Nesrečniki so v marsikaterem pogledu tudi mozaična zgodba. Med vijuganjem po montfermeilskih ulicah med drugi spoznamo "Župana" (Steve Tchentchieu), afriškega veljaka, ki ima oblast nad tamkajšnjimi prebivalci, a je tudi sam v šahu policije – v zameno za to, da ga pustijo pri miru, jih informira o sprotnem dogajanju v četrti. Nekdanji džihadist, zdaj vodja izpostave Muslimanske bratovščine Salah (Almamy Kanoute) vodi lokal s kebabom na vogalu. Nato je tu še 14-letni Buzz (Al-Hassan Ly), ki s strehe svoje stolpnice pilotira dron, da bi na kamero ujel dekleta, kako se preoblačijo v svojih sobah (njegov pogled iz zraka nam pomaga pokukati v gomazeči ekosistem gosto naseljenega predmestja). Njegov prijatelj Issa (Issa Perica) se je medtem zapletel v nenavadno peripetijo: gostujočemu cirkusu je izmaknil živega levjega mladiča.

Cirkusanti so zaradi pogrešane zverinice ob pamet in situacija je tik pred izbruhom vojne. Stéphane, Gwada in Chris pospešeno iščejo mulca, da bi preprečili nemire, a ko ga locirajo, ga v vsesplošnem kaosu "po nesreči" ustrelijo z gumijasto kroglo. To vsaj dveh od njiju ne bi pretirano obremenjevalo, če jih ne bi iz zraka posnel dron ...

Grupiranje na manjše hierarhične enote deluje, dokler med vsemi vlada premirje – a kako realistična je dolgoročna sloga v tem talilnem loncu nasilja in teritorialnih sporov? Ko napetosti dosežejo vrelišče, obstajati zgolj dve možnosti: lahko se cel svet spusti v globalni spopad ali pa bodo zatirane množice složno dosegle prevrat moči.

Moralna dilema se zgosti okrog vprašanja: ali bi bilo treba incident policijske brutalnosti zakriti in pokopati, če bo to pripomoglo h krhki spravi v soseski, ki si še ni opomogla od prejšnjih izgredov? Foto: IMDb

Vsakič, ko Chris svojo avtoriteto uveljavlja z nasiljem in zlorabami, je Stéphane prisiljen zatreti svoj moralni imperativ: jasno so mu dali vedeti, da je prioriteta blagor njihove "ekipe", ki je ne sme nič ogroziti. Tako kot Stéphane nima povsem čistih rok, tudi "negativca" Chrisa in Gwando spoznamo v domačih okoljih, kjer sta samo ljubeč sin in skrben oče.

V akcijskem pregonu, ki sledi, pride do izraza režiserjev občutek za tempo in dinamiko: dogajanje prekipeva od kinetične energije in se stopnjuje proti vrhncu – grožnji izgredov zaradi policijske brutalnosti. Na eni strani so maščevalno razpoloženi štirinajstletniki, do zob opremljeni s pirotehniko, na drugi naši, vse prej kot angelski možje zakona. Soočenje se odvije v labirintni, temačni stolpnici v Montfermeilu, direktor fotografije Julien Poupard pa v kaotičnem okolju na pregleden način prikaže vse zasede in napade na obeh straneh. Njegova kamera iz roke je vešč vodnik, ne pa tresoč približek kvaziavtentičnosti.

Ly je v tem in nekaterih prejšnjih prizorih uporabil mlade naturščike iz Montfermeila, kar še pripomore k skoraj dokumentarističnemu občutku posameznih sekvenc v filmu – a kamero je postavil k rami policistov. Kadriranje sklepnega prizora pušča odprto vprašanje, ali je v tej novi revoluciji moč v resnici na strani ljudstva: Nesrečniki pod črto najbrž niso poziv k uporu proti nasilju oblasti. So pa razmislek o tem, kako visoka je cena vzdrževanja miru v predmestjih, kjer ima policija ogromno moč ravno zaradi nasilnih razkolov med različnimi skupnostmi.

Ocena: 4.