Streif je najbolj sloviti smuk na svetu, Kitzbühel pa najbolj prestižna postaja v koledarju svetovnega pokala alpskih smučarjev. Zmagovalca čaka večna slava in tudi ime na eni od gondol, ki vozijo proti vrhu Petelinjega grebena. Ta čast vsako leto doleti tudi zmagovalca slalomske tekme v Kitzbühelu, zato se lahko proti štartu smuka (povratna vožnja za odraslega stane slabih 30 evrov), 1.665 metrov visoko, odpeljete tudi z dvema "slovenskima" gondolama. Bojan Križaj je tu zmagal leta 1987, Jure Košir pa leta 1999. Pred enajstimi leti bi Andrej Šporn kaj kmalu poskrbel še za prvo slovensko smukaško zmago v meki alpskega smučanja, triumf mu je preprečil le Didier Cuche.

Za pot navzgor ob običajnem ritmu dve uri in pol
3.312 metrov dolgo smukaško progo z 860 višinskimi metri smukači zmorejo prej kot v dveh minutah, medtem ko traja poletna peš-tura v nasprotni smeri približno dve uri in pol. Splača se malo potruditi, sprehod po strmem smučišču, ki ga le na trenutke prekine kakšna ravnina s pašniki, je poživljajoč, prav tako razgledi na okoliške hribe oziroma na gore regije Wilder Kaiser. Kdor vsaj malo spremlja alpsko smučanje in so mu znane številne zgodbe o zmagah, padcih in usodah junakov Kitzbühela, pri tem še bolj uživa.

Hitrosti najvišje tik pred ciljem
Vzpon se začne pri spodnji postaji gondole, kjer je večje parkirišče. Cena parkiranja je kar zmerna in za ves dan ne preseže 10 evrov. Ker je zemljišče v ciljnem izteku v lasti zasebnega golf kluba, pot smukaško progo prvič preči nekje na polovici ciljnega smuka (Zielschuss), kjer so hitrosti na smuku najvišje in presežejo 140 km/h. Vsi ključni deli smuka so odlično označeni, in to kar z vratci, na katerih so na kratko zapisane značilnosti posameznega dela proge. Pohodnik tako v vsakem trenutku dobro ve, kje poteka proga. Po kakšni uri hoje ga na planini Seidl že pričaka napis, da je na polovici (tako po dolžini kot po višinski razliki), v klasični tirolski koči lahko popije tudi kakšen čaj.

Tudi poleti je padec na Streifu lahko boleč
Po edinem delu proge, na katerem bi se lahko spustil vsak rekreativni smučar (ravninski drsalni del, ki ga imenujejo kar cesta) se srčni utrip hitro močno poviša, saj gre pot spet strmo navkreber. Na "vrtiljaku" (Karusell) lahko preberemo, da je to najbolj ledeni del Streifa, nato pa pogled že seže proti Mišnici. Kdor bi si zaželel, da zapusti urejeno cikcakasto pot in krene kar v navpični črti proti vrhu, utegne to kmalu obžalovati. Naklon (tudi do 85-odstoten) je namreč takšen, da brez opore komaj stojiš, v jesenskih dneh pa so zlasti dopoldne, ko sonce še ne obsije pobočij, tla pomrznjena, zato bi se morebiten padec lahko slabo končal.

Najbolj zloglasna je Mišnica
Ko končno prigrizeš do Mišnice, se odpre razgled na mesto in celotno regijo, predvsem pa še bolj spoštuješ vse smukače, ki le nekaj sekund po štartu s polno hitrostjo pridrvijo v ta "samomorilski" skok. Turistov je vse več, večina tistih, ki so na vrh prišli z gondolo, se namreč potrudi, da se sprehodi vsaj do Mišnice, ki zaradi izredno strmega pobočja velja za najbolj zloglasen del proge, čeprav ga smukači preletijo (skok je dolg do 80 metrov) in čeprav se več usodnih padcev zgodi na drugih predelih. Vredna daljšega postanka je tudi moderno urejena štartna hiša, v kateri je tabla z vsemi zmagovalci tekem v Kitzbühelu. V letošnji sezoni se bodo smučarji na ta "wall of fame" (zid slavnih) poskušali vpisati med 21. in 23. januarjem (dva smuka, slalom).