Tako je razmere med veliko vojno opisal raziskovalec z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Jernej Kosi in hkrati poudaril, da je avstro-ogrski sistem razpadel šele ob vsesplošnem pomanjkanju ob koncu vojne, ko so sestradani vojaki po žepih lovili samo še drobtine.

"S fenomenom begunstva v času 1. svetovne vojne sem se začel ukvarjati ravno jeseni leta 2015, takrat sem začel pregledovati dokumente v vojaškem arhivu na Dunaju. Bilo je neverjetno, saj sem dobil vtis, da je to, kar berem dopoldne v arhivu, izjemno podobno tistemu, kar sem zvečer spremljal v novicah v zvezi s t. i. moderno begunsko krizo," je na predavanju v Muzeju novejše zgodovine Slovenije nadaljeval zgodovinar Kosi, ki je doktoriral s temo slovenskega nacionalnega gibanja.
Opustošenje velike vojne je s področij, koder so si nasproti stale sovražne vojske, v negotovo begunsko usodo pognalo na milijone ljudi. Na množični beg oziroma uradno evakuacijo prebivalstva so poleg strahu pred sovražnimi vojaki in okupacijskim režimom vplivali tudi izjemna rušilna moč novega orožja, skrb za preskrbo obsežnih, večmilijonskih armad, ki so sodelovale v spopadih, in zelo zahtevna logistika, ki je tovrstne spopade spremljala, je naštel Kosi. Med veliko vojno je bilo z domov pregnanih več kot 10 milijonov ljudi, večina se jih je zatekla v notranjost lastnih držav, nekaj pa jih je moralo na varno pobegniti tudi v tujino, kjer so našli začasna, včasih tudi trajna zatočišča.

Begunski valovi po Evropi
O dramatičnih razsežnostih človeških valov, ki so pljuskali po Evropi med veliko vojno, govorijo po Kosijevih besedah naslednje številke: med oktobrom in decembrom leta 1914 je iz Belgije zbežalo milijon in pol ljudi oziroma kar šestina belgijskega prebivalstva, s francoskega ozemlja, ki ga je okupirala Nemčija, je zbežalo 2,7 milijona ljudi, med invazijo ruske armade poleti leta 1914 pa je v notranjost nemškega cesarstva zbežalo več kot 870 tisoč ljudi oziroma 40 odstotkov prebivalstva Vzhodne Prusije.

Še veliko večji, nekajmilijonski umik prebivalstva je na vzhodnem bojišču sledil leto kasneje, ko je znamenitemu ruskemu valjarju začelo zmanjkovati sape, vojna sreča pa se je obrnila. "Po zmagi nemških in avstro-ogrskih sil spomladi in v zgodnjem poletju 1915, je hiter umik spremljala tudi nepregledna množica civilistov. Številni med njimi so se na pot odpravili skorajda brez vsega, v veri, da odhajajo zgolj za krajše obdobje in da se bodo torej že zelo kmalu lahko vrnili na svoje domove. A ni bilo tako. Maja 1916 so tako v notranjosti Rusije našteli kar štiri milijone beguncev, leto kasneje pa še dva milijona več," je opisal beg prebivalstva na vzhodni fronti.
Dva milijona avstro-ogrskih beguncev
Prvi načrti za organizirano evakuacijo civilistov z vojnih območij so bili izoblikovani vsega nekaj mesecev po začetku vojne leta 1914, ko je begunska kriza v zaledju nekaterih vojskujočih se držav že postala akutna. Vojsko so pri praznjenju vojnih območij vodili številni pomisleki, in sicer prvenstveno sama varnost civilistov, potem bojazen, da bi civilisti pomagali sovražniku ter da bodo v napoto vojaški logistiki, pa tudi strah pred tem, da bi poleg milijonske armade morali skrbeti še za preskrbo civilistov.

Begunsko izkušnjo slehernega posameznika so oblikovale številne okoliščine, in sicer socialni izvor, verska pripadnost, obseg posameznikove in še zlasti posamezničine socialne mreže, nacionalnost, pa tudi gola sreča. "V begunstvu se je bolje godilo premožnejšim, izobraženejšim in spretnejšim, vse slabo pa je bilo pridržano za revnejše, neizobražene in nasploh tiste, ki jim je primanjkovalo praktičnega čuta in iznajdljivosti. A to je najbrž žalostna, a univerzalna značilnost vseh človeških skupnosti, ko se le-te znajdejo v kriznih razmerah," je pojasnil Kosi.

Že takoj po katastrofalnih porazih avstro-ogrske armade v Galiciji ob začetku vojne so zaledna področja monarhije preplavile množice obubožanih beguncev. Po nekaterih ocenah naj bi bila med 1. sv. vojno zaradi različnih razlogov z domov pregnana kar dva milijona avstro-ogrskih civilistov. Podatki avstrijskega notranjega ministrstva iz decembra 1915 tako pričajo o 300 tisoč beguncih za katere skrbi država, leta 1917 pa številke kažejo že več kot 444 tisoč, je navedel Kosi.
Avstrijske begunske podpore
Avstrijska oblast se je kmalu po prvem valu beguncev, ki je sledil uspešnemu prodoru Rusov v Galicijo in Bukovino jeseni 1914, odzvala z organizacijo sistema begunskih podpor in preskrbe. "Poljaki, Ruteni, Judje in Nemci so prihajali predvsem iz vzhodnega in srednjega dela Galicije, pri čemer je v teh prvih mesecih vojne še zlasti trpel Dunaj. Bogati in revni begunci so se tja zgrinjali v množicah in s tem zelo obremenili oskrbovalne zmožnosti cesarskega glavnega mesta," je težave z begunci na Dunaju opisal Kosi.

Beguncem je pripadla državna podpora, ki naj bi se udejanjala v begunskih taboriščih, kamor so poskušali naseliti prihajajoče pomoči potrebne množice, a se je v praksi hitro pokazalo, da s taborišči ne bo mogoče rešiti tako množičnega begunskega vala. Nastala so številna begunska taborišča, in sicer v Mittendorfu, Pottendorfu, Wagni, Nemeckem Brodu, Gmundu itd. Številni begunci, za katere ni bilo prostora po taboriščih, pa so dobili državno podporo v gmotni obliki, notranje ministrstvo pa jim je poiskalo namestitev širom po monarhiji in prvi begunci so že zelo kmalu po začetku velike vojne prispeli tudi na Kranjsko, in sicer po padcu mesta Lvov v Galiciji v ruske roke, je nadaljeval.

Na Kranjskem so jih 'prijazno sprejeli'
Begunskega taborišča na Kranjskem ni bilo, tako da so dobivali gmotno državno podporo in bivali pri krajevnem prebivalstvu, deželna oblast pa jih je skušala enakomerno razporediti po občinah in okrajnih glavarstvih. Najpogosteje so na Kranjsko prispeli z vlakom in izstopili na ljubljanski železniški postaji. Časopis Slovenec je poročal z naklonjenostjo, ker da so prišli v "silni bedi". "Naše ljudstvo jih je prijazno sprejelo in za postrežbo so silno hvaležni. So zelo skromni in mirni. Kot unijati so zelo pobožni, vsi so šli v cerkev in spodobno molili in v cerkvi tla poljubovali. Ker so dosti pretrpeli in na svoje oči videli grozote vojne, so še preplašeni in boječi. Res so usmiljenja vredni," je o prihodu beguncev na Kranjsko poročal časopis.
Državno podporo so sicer begunci dobili izplačano le, če so sami poskrbeli za hrano in stanovanje, v nasprotnem primeru pa so občine denar izplačevale meščanom, pri katerih so bivali. Oblast je po Kosijevih besedah budno pazila, da pri begunskih podporah ne bi prihajalo do mahinacij, pa tudi, da se domače prebivalstvo nad begunci ne bi kakorkoli izživljalo.

Na Kranjskem so bili begunci iz Galicije večinoma sprejeti z naklonjenostjo, a obstajale so tudi izjeme. Iz pritožbe blejskega župana je tako razvidno, kako se je posestnik in trgovec "večkratnim pozivom županstva, naj bi sprejel enega izmed dodeljenih poljskih beguncev proti zakonitemu plačilu na hrano in stanovanje odločno upiral". Kasneje se je le uklonil in sprejel 35-letno Vladislavo Białobrzesko, a z besedami: "Naj le pride, saj bode malo časa pri nas in druzega ne dobi, kakor žgance in odlijač". Po navedbah prič se ji je pri trgovcu res slabo godilo, saj je "na pol napravljena pobegnila v hotel Europa, tam doživela živčni zlom in nazadnje že popolnoma blazna končala v deželni bolnici".

Evakuacija Avstrijskega primorja
Fronta je na današnje ozemlje Slovenije prišla z vstopom Italije v vojno na strani antantnih sil 23. maja 1915 in odprtjem soške fronte. "V Avstrijskem Primorju je bila izselitev prebivalstva določena z bojno črto med vojaškima nasprotnicama, v notranjost monarhije je bilo tako do preboja soške fronte pregnanih okoli 190 tisoč avstrijskih državljanov, po nekaterih ocenah je šlo za okoli 100 tisoč slovenskih beguncev," je pojasnil.
Načrt za evakuacijo je predvideval prevoz z vlaki v Lipnico pri Gradcu, kjer naj bi bila vzpostavljena t. i. preiskovalna postaja, v kateri bi evakuirane civiliste zdravniško pregledali, sočasno pa bi potekala tudi policijska preiskava, da se izloči vse "iredentiste, vohune ter potencialno nezanesljive elemente", ki da bodo poslani v internacijo. Za "politično neoporečne" begunce pa so nato organizirali prevoz v različne avstrijske dežele. "Po načrtu naj bi bilo evakuirano prebivalstvo nameščeno po nacionalnem ključu, kar naj bi omogočalo, da se bodo tudi v begunstvu lahko ohranjali predvojni socialni stiki, s čimer je oblast želela ljudem čim bolj olajšati begunsko izkušnjo," je izpostavil Kosi in dodal, da je bila s tem zagotovljena tudi lažja komunikacija ter omogočanje bogoslužja v maternem jeziku.

"Natančno izdelan načrt se je ob začetku vojaških spopadov porušil kot hišica iz kart, dejanski umik civilnega prebivalstva pa je v prvih tednih vojne potekal precej neorganizirano, v veliki naglici in na meji kaosa," je opisal dejansko izvedbo evakuacije in dodal, da je bil glavni vzrok za zmešnjavo prepozno ukrepanje. Ukaz za evakuacijo Kraškega roba je bil namreč izdan šele 22. maja 1915, zgolj en dan pred napadom Italije. V prvih dneh in mesecih po začetku vojne se je tako večina beguncev 'na lastno pest' zatekla na Kranjsko.

Revne v taborišča, premožnejšim podpora
Pomemben pa je bil tudi socialni status, saj so begunce razdelili v dve kategoriji. V prvo so sodili tisti najrevnejši brez kakršnegakoli imetja, za katere je bila predvidena pomoč 'v naravi', in sicer z namestitvijo v taboriščih, kjer bo poskrbljeno za streho nad glavo, prehrano, šolsko in duhovno oskrbo. "Za nastanitev revnih in obubožanih beguncev v taboriščih si je država prizadevala, ker ji je tako uspelo za visoko taboriščno ograjo in s tem pod nadzor spraviti tisti del prebivalstva, ki bi lahko v zaostrenih razmerah predstavljal največjo potencialno nevarnost za javni red in mir," je pojasnil.

V drugo kategorijo beguncev pa so sodili tisti, ki so imeli vsaj nekaj denarja in premoženja. Tem je bila namenjena begunska podpora v gotovini, omogočena pa tudi nastanitev in bivanje zunaj taborišč po krajih, ki so jih določile posamezne avstrijske dežele. "Večina goriško-gradiških beguncev je tako vojno preživela stanujoč pri kmetih po vaseh ter v stanovanjih v številnih krajih in mestih," je naštel.
Kranjska kot ožje vojno območje
Na Kranjskem ni bilo taborišča, pa tudi za begunsko podporo ni bilo moč zaprositi, ker je bilo to omogočeno zgolj v deželah v zaledju, kamor so oblasti poskušale umakniti begunce, da ne bi bili v napoto v bližini fronte, kot je predvideval izvirni načrt. Tako so lahko na Kranjskem ostali zgolj premožnejši 'politično neoporečni' begunci, ki so lahko povsem sami poskrbeli za svoje preživljanje.

Begunka Angela Pregelj je na policijsko ravnateljstvo v Ljubljani naslovila prošnjo za dovoljenje bivanja, v katerem je trdila prav to: "Jist podpisana Angela Pregel prosim za na dalje bivanje v Občini Mosteh z dvemo malimi brati ker mi nepotrebujemo deržavne potpore ker se sami iz deržujemo. Drugi domači so usi še doma v Tolminski Lomu." Angeli, ki je v prošnji zase in svoja otroka kot stan navedla 'kmetovalka', sta nato morala politično in moralno neoporečnost potrditi še tolminski glavar in ljubljanska policija, nato pa je kranjska deželna vlada v prosilkinem imenu vprašala politični oddelek 5. avstro-ogrske armade, ali lahko Angela s svojima otrokoma še naprej prebiva v Ljubljani znotraj 'ožjega vojnega območja'.

Begunski tok se je ustavil jeseni leta 1917 s čudežem pri Kobaridu in porazom Italijanov, ko je soška fronta razpadla in se preselila daleč stran na reko Piavo. Počasi se je začelo organizirano vračanje beguncev na opustela področja, kjer je še malo prej divjala vojna. Zaradi vsesplošnega pomanjkanja zadnjih let vojne nas poziv ljubljanskega magistrata takoj po vojni, da so "razmere glede prehrane na Goriškem in v Trstu sedaj neprimerno boljše, kot so v Ljubljani", zato bi bil čas, da se vrnejo "na rodno grudo, katere Vas stare gospodarje, kliče, da jo dovedete k novemu življenju", ne sme presenetiti. "A, zapomniti si velja, da je bila rodna gruda še dolgo po koncu spopadov na soškem bojišču kot ruševina," je sklenil Kosi.