Največja enota cesarsko-kraljeve vojske je bila armada, zatem korpus, divizija, brigada, polk, bataljon, četa, vod in kot najmanjša enota oddelek. Foto: Arhiv RTV SLO
Največja enota cesarsko-kraljeve vojske je bila armada, zatem korpus, divizija, brigada, polk, bataljon, četa, vod in kot najmanjša enota oddelek. Foto: Arhiv RTV SLO
Lojze Smolej je kot osemnajstletni fant sodeloval pri bojih v enajsti in dvanajsti soški bitki.
Lojze Smolej je kot osemnajstletni fant sodeloval pri bojih v enajsti in dvanajsti soški bitki. Foto: Arhiv RTV SLO

Besede, zapisane na naslovnici ptujskega lista Štajerc le slab mesec pred kapitulacijo Avstro-Ogrske, so nakazovale konec štiriletne velike morije. Začetno navdušenje nad vojno, ki naj bi razrešila vse do tedaj nakopičene krivice, je že davno ugasnilo, tako kot so ugasnila življenja številnih slovenskih fantov, njih kakih 35.000, ki so se borili na vseh frontah monarhije.


Struktura avstro-ogrske vojske
Avstro-Ogrska je bila vse od leta 1867, ko je ogrski del takratnega Avstrijskega cesarstva dosegel sklenitev personalne unije z Dunajem, kar je pomenilo izenačitev Budimpešte z avstrijsko prestolnico, dualistična oziroma dvojna monarhija. Vojska v državi pa je bila skupna (cesarska in kraljeva vojska) s sedežem na Dunaju. Vrhovni armadni poveljnik v času prve svetovne vojne je bil najprej nadvojvoda Friderik (cesar Franc Jožef je bil že v letih), kasneje pa cesar Karel I. Poveljnik generalštaba avstro-ogrske vojske v začetku vojne je bil Franz Conrad von Hötzendorf, od februarja 1917 naprej pa Arthur Arz von Straußenburg. Poleg redne cesarske in kraljeve vojske je imel cesar na razpolago tudi domobranske enote. V Cislajtaniji (avstrijskem delu države) so se te enote imenovale k.k. Landwehr (c. kr. domobranstvo), v Translajtaniji (madžarskem delu države) pa Magyar Királyi Honvédség (madžarsko kraljevo domobranstvo) ali krajše Honvéd. Največja enota cesarsko-kraljeve vojske je bila armada, zatem korpus, divizija, brigada, polk, bataljon, četa, vod in kot najmanjša enota oddelek.


Predvečer bojev na soški fronti
Italija je bila skupaj z Nemčijo in Avstro-Ogrsko povezana z medsebojnim obrambnim sporazumom, v tako imenovani trozvezi, kljub temu pa ni vstopila v vojno skupaj s svojima zaveznicama. V skladu z določili trozveze tudi ni bila dolžna tega storiti, saj Avstro-Ogrska ni bila napadena, temveč je ona napadla Srbijo. Italijani so v začetku vojne razglasili nevtralnost, obenem pa so se pogajali tako z antanto kot z Avstro-Ogrsko o vstopu v vojno. Vprašanje je bilo, kdo bo Italiji ponudil več. V tajnem sporazumu (Londonski pakt) med Italijo in antantnimi silami, podpisanim konec aprila 1915, so jim ponudili Južno Tirolsko, Trst, Goriško, Kanalsko dolino, del Kranjske, Istro, del Kvarnerja (Cres in Lošinj), del severne Dalmacije z otoki, del Albanije ter delež pri delitvi Turčije in nemških kolonij. Italija ponudbe ni mogla zavrniti, zato je 23. maja 1915 napovedala vojno Avstro-Ogrski in odprla ogenj na soški fronti.

Boji na soški fronti
Posamezni spopadi na obrambni črti na reki Soči so potekali vse od italijanske vojne napovedi. Prva večja bitka se je začela 23. junija in je trajala do 7. julija. Do konca oktobra 1917 se je zvrstilo še enajst ofenziv. V zadnji dvanajsti bitki, imenovani tudi "čudež pri Kobaridu", je avstro-ogrska vojska, okrepljena z enotami nemške vojske, prebila italijansko obrambno črto in prodrla globoko na italijansko ozemlje. Načrt za napad je pripravil nemški general Konrad Krafft von Dellmensingen, poveljstvo nad skupno vojsko pa je prevzel prav tako nemški (pruski) general Otto von Below. V bitki je sodeloval tudi Erwin Rommel, takrat nadporočnik, v drugi svetovni vojni pa feldmaršal in poveljnik nemških enot v severni Afriki.


Z avstrijsko-italijanskega bojišča
"Pri Gorici se je omejil sovražnik včerajšnjega dneva na močen artilerijski ogenj. Obupani ponočni napadi proti našim postojankam ob robu doberdobske planote, so se zopet razbili ob težkih izgubah za Italijane in niso mogli ničesar izpremeniti na dejstvu, da je napadanje primorske obrambne postojanke brezuspešno."

Objavil časnik Edinost, 26. julija 1915.

Slovenci na frontah
Med mnogimi Slovenci, ki so se borili na soškem bojišču, je bil tudi Lojze Smolej, ki je kot osemnajstletni fant sodeloval pri bojih v enajsti in dvanajsti soški bitki. Pogovor z veteranom iz prve svetovne vojne je vodil novinar TV Ljubljana Tomaž Terček, prvič pa je bil objavljen v oddaji Kalejdoskop avtorja Draga Kocjančiča, leta 1970.

Junak s treh front
Junak s treh front