23. november je od leta 2005 državni praznik v spomin na zmagovito samostojno akcijo Rudolfa Maistra tik po koncu 1. svetovne vojne, ki je močno vplivala na to, da je Maribor z okolico na pariški mirovni konferenci pripadel novi državi Kraljevini SHS. Državne proslave letos ni, zaradi epidemije tudi ni množičnih krajevnih slovesnosti. V počastitev državnega praznika je pred predsedniško palačo postrojena častna straža garde Slovenske vojske.

Dan Rudolfa Maistra

"Državni prazniki slavijo pripadnost in istovetnost državi, domovini, nam vlivajo občutke hrabrosti in moči, ponosa in skupne zavzetosti," je v nagovoru ob prazniku poudaril predsednik Borut Pahor.

Lučka Lazarev Šerbec, predsednica Zveze društev general Maister, pa je izpostavila, da "ko izgovorimo Maistrovo ime, pokličemo v spomin vrednote kot so domoljubje, tovarištvo in kultura." General Maister je tretji Slovenec, ki smo mu državljanke in državljani posvetili praznični dan. "Domoljubje so dobra dela, iskrenost, pogum in vizionarstvo," je poudarila in vsem zaželela, da bi nas spomin na generala Maistra opogumil ter nam dal navdiha in moči, ki ju potrebujemo v današnjem času.

Praznika se vsako leto spomnijo tudi na Koroškem, saj so bili Maistrovi borci pod vodstvom Franja Malgaja in prostovoljci tisti, ki so skušali podobno akcijo izvesti tudi v teh krajih. A se je usoda nato odvila na plebiscitu.

Boji za severno mejo kot uvod v plebiscit

Uvodno poglavje plebiscita na Koroškem pa so gotovo boji za slovensko severno mejo, ki so izbruhnili po koncu 1. svetovne vojne, ko je stara monarhija Avstro-Ogrska razpadala v anarhiji po nacionalnih črtah.

Malgajeva četa na ravenskem gradu. Na fotografiji so med borci posebej označeni Franjo Malgaj (na sredini), Tone Ermenc in Rajko Kotnik. Prepis s hrbtne strani fotografije:
Malgajeva četa na ravenskem gradu. Na fotografiji so med borci posebej označeni Franjo Malgaj (na sredini), Tone Ermenc in Rajko Kotnik. Prepis s hrbtne strani fotografije: "Del koroških borcev, slikani na gradu grofa Thurna v Guštanju. V sredini poročnik Franjo Malgaj, ki je padel na Lečnikovem hribu, spodaj pa Tone Ermenc, ki je bil zadet od nemške krogle in je padel pri Šmolaku na Javorniku pri Guštanju. Tole sliko je imel pri sebi Ermenc v levem žepu "bluze", tako da je šla krogla skozi to sliko." Pod tekst je podpisan Albin Dretnik. Foto: Zapuščina dr. Julija Felaherja

Prispevek je bil prvotno objavljen v okviru projekta MMCpodrobno: Koroški plebiscit

V razpadajoči državi priložnosti za samoiniciativne akcije, kot je bila tista najslavnejšega slovenskega generala Rudolfa Maistra v Mariboru, ko je razorožil nemško stražo v mestu in Maribor razglasil za posest Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), ni manjkalo. Na Koroškem se je izkazal še do pred kratkim avstro-ogrski vojak s činom poročnika Franjo Malgaj, ki je 6. novembra 1918 v Celju zbral okoli 40 prostovoljcev in z njimi odrinil proti Koroški zavarovat slovensko severno narodnostno mejo. To se zgodi vsega nekaj dni po tem, ko se vojna za Avstro-Ogrsko konča s podpisom premirja v Villi Giusti 3. novembra in se vojaki začnejo vračati iz frontnih jarkov. Osvobodil je Mežiško dolino in hitro nabral okoli 170 borcev, tudi srbske vojake, ki so se vračali iz ujetništva. Malgaj v sodelovanju z Maistrom nadaljuje prodiranje in do 30. novembra med drugim že zasede Velikovec.

Zgodovinar dr. Gregor Antoličič je specialist za politično, kulturno, gospodarsko in vojaško zgodovino od 19. st. do konca 1. sv. vojne. Foto: Osebni arhiv Gregor Antoličič
Zgodovinar dr. Gregor Antoličič je specialist za politično, kulturno, gospodarsko in vojaško zgodovino od 19. st. do konca 1. sv. vojne. Foto: Osebni arhiv Gregor Antoličič

"V kaosu razpadanja ene in vzpostavljanja novih držav sta tako Maister kot tudi pozneje Malgaj izkoristila zgodovinski trenutek negotovosti in tranzicije ter s svojimi odločilnimi akcijami presenetila tako nasprotnike kot tudi lastne politike. Drzna akcija, ki je uspela v Mariboru, pa se je nato na Koroškem izkazala za neuspešno, kajti na samo lokalno vojaško dogajanje je vedno močneje začela vplivati splošna politična in diplomatska situacija," je dinamiko opisal zgodovinar dr. Gregor Antoličič z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa (ZRC SAZU), ki je specialist za politično, kulturno, gospodarsko in vojaško zgodovino v času od začetka 19. stoletja do konca prve svetovne vojne.

Maister je bil prepričan, da je treba po osvoboditvi Spodnje Štajerske na enak način dobiti še Koroško, torej z izvršenim dejstvom vojaške zasedbe, saj bo pogajalska moč za mizo mirovne konference v Parizu tako veliko večja. A neodločna slovenska politika v Ljubljani se je raje odločila za taktiko čakanja. Pisatelja in liberalnega politika Ivana Tavčarja je na primer skrbelo, da ni na voljo dovolj hrane, če bi Koroško res zasedli. "V številnih pogledih je bila retrospektivno gledano slovenska Narodna vlada v Ljubljani deležna kritik na račun nepodpore Maistru, pa tudi Malgaju. Medtem ko so posamezniki na vojaškem področju postopali odločno, so politiki delovali bolj premišljeno in pazljivo. S tem pa so bile v številnih primerih zapravljene priložnosti. Hkrati je po nastanku Kraljevine SHS moč slovenske politike pri samostojnem odločanju glede postopanja na severni meji začela precej pešati. Vedno hitreje se je namreč začela kazati tako politična kot tudi vojaška odvisnost od Beograda. Na drugi strani pa so bili seveda številni prepričani, da bo mirovna konferenca, ki je začela zasedati sredi januarja 1919 v Parizu, pravični razsodnik, zato s pretirano vojaško agresijo niso želeli zakockati izida pariških pogajanj," je Antoličič izpostavil naivno zanašanje na to, da bo o vsem pravično odločila mirovna konferenca in da bo Kraljevini SHS pripadla celotna Koroška. Boji se tako končajo 14. februarja 1919 s premirjem.

Slovenski fantje na Koroškem v Trušnjah. Foto: Zapuščina dr. Julija Felaherja
Slovenski fantje na Koroškem v Trušnjah. Foto: Zapuščina dr. Julija Felaherja

Narodna vlada si premisli

Pogajanja so potekala iz meseca v mesec in postajalo je vedno očitneje, da Koroška ne bo tako zlahka prepuščena Kraljevini SHS, tako da so v aprilu 1919 tudi v narodni vladi spoznali, kar jim je Maister že ves čas prigovarjal. Na vrat na nos brez kakršnih koli priprav so ukazali napad na Koroško. Slabo opremljene in maloštevilne slovenske čete brez pravega bojnega načrta so napadle v noči z 28. na 29. april 1919, ofenziva pa se je izkazala za eno večjih polomij. Nemška stran je napad odbila in v protiofenzivi prodrla vse do deželne meje med Štajersko in Koroško pri Slovenj Gradcu. Med boji pa je v tragični nesreči pri Tolstem Vrhu 6. maja umrl tudi največji borec za severno mejo Malgaj, ki je z dvema enotama odhitel neuspešno ustavit nemške prodore.

"Kar je meč že odločil, je pero diplomatov prečrtalo"

Slovenski strani je grozil popoln razpad, zato je poveljniški štab iz Beograda poslal okrepitve in sposobne oficirje, kot je bil general Krsta Smiljanić, ki je vodil vojaške operacije. Slovensko narodnostno ozemlje na Koroškem je bilo na začetku junija 1919 v zmagoviti desetdnevni koroški ofenzivi (28. maj–6. junij) nato končno zasedeno. Vojska Kraljevine SHS je iz smeri Slovenj Gradca bliskovito udarila in popolnoma razbila nasprotnike ter zasedla tako Gosposvetsko polje kot Celovec in severno narodnostno mejo, a bilo je prepozno, saj so velesile v Parizu takrat že določile plebiscitarni območji A in B na Koroškem. "S tem se je končala koroška ofenziva. Slovenske enote so osvobodile zibelko slave slovenskega naroda. Slavno in žalostno Gosposvetsko polje je v njihovih rokah! Zgodovinski vojvodski stol je bil tu ... Toda kar je meč že razsodil in čustvo duše slovenskega naroda blagoslovilo, je pero diplomatov prečrtalo," je v spominih Iz mojega poveljevanja Koroškemu odredu zapisal generalštabni polkovnik Kraljevine SHS Ljubomir Marić.

Borec za severno mejo na Koroškem, nadporočnik Franjo Malgaj, je v tragični nesreči umrl 6. maja 1919 star 24 let. Pri Tolstem vrhu naj bi se mu pri plezanju na drevo, da bi videl, kje se giblje sovražnik, ponesreči sprožila ročna bomba. Foto: Rok Omahen
Borec za severno mejo na Koroškem, nadporočnik Franjo Malgaj, je v tragični nesreči umrl 6. maja 1919 star 24 let. Pri Tolstem vrhu naj bi se mu pri plezanju na drevo, da bi videl, kje se giblje sovražnik, ponesreči sprožila ročna bomba. Foto: Rok Omahen

Propaganda na delu

Sijajna zmaga jugoslovanskih enot, ki se je po izgubljenem plebiscitu izkazala za Pirovo, je pred plebiscitom prav prišla obema stranema v propagandne namene pri vplivanju na volivce. "Vprašanje tega učinka je po mojem mnenju dvorezni meč. Na eni strani je zmaga vsekakor kazala na moč južnoslovanske države, po drugi strani pa so vojaško posredovanje in iz njega izvirajoči negativni pojavi (smrt, trpljenje civilnega prebivalstva) očrnili južnoslovansko stran ter nato avstrijski plebiscitni propagandi ponudili precejšnje polje udejstvovanja proti Kraljevini SHS," je pojasnil Antoličič.

Maister je v coni A uspešno izvajal agitatorsko predvolilno delo, nato pa so ga, kot piše v spominih, na željo velesil poklicali v Beograd in ga tam zadrževali, da ne bi vplival na izid. "Vprašanje razmejitve na Koroškem je bilo iz beograjskega zornega kota samo eden izmed vidikov pogajanj v Parizu. Nova južnoslovanska oblast vsekakor za ugodno rešitev položaja na Koroškem ni želela zakockati preostalih odprtih vprašanj. Kljub temu so se slovenski predstavniki znotraj jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci prvenstveno ukvarjali z ugodno rešitvijo koroškega vprašanja. Na drugi strani so svetovne velesile (Francija, Velika Britanija, ZDA in Kraljevina Italija), ki so v Parizu narekovale glavne odločitve, sledile svojim interesom," je dejstvo komentiral sogovornik.

Slovenski general Rudolf Maister Vojanov (1874–1934) je s hitro akcijo v Mariboru in na Spodnjem Štajerskem zavaroval slovensko narodnostno mejo. Koroško je treba dobiti na enak način, je bil prepričan, a slovenska politika ga ni poslušala. Foto: MMC RTV SLO
Slovenski general Rudolf Maister Vojanov (1874–1934) je s hitro akcijo v Mariboru in na Spodnjem Štajerskem zavaroval slovensko narodnostno mejo. Koroško je treba dobiti na enak način, je bil prepričan, a slovenska politika ga ni poslušala. Foto: MMC RTV SLO

Kaj bi bilo, če bi bilo ...

Ugibanja in mnenja med zgodovinarji, kako velik pomen je imelo vojaško dogajanje na terenu, saj je vendarle na koncu o vsem odločala mirovna konferenca, še vedno burijo duhove. Bi se, če bi narodna vlada podprla Maistra pri zasedbi Koroške takoj novembra 1918, izteklo drugače? Sploh ne bi bilo plebiscita? Bi bil, ampak bi slovenska stran zmagala, ker bi prej začeli propagando? Se nič ne bi spremenilo, ker bi velesile v vsakem primeru vztrajale, da je Celovška kotlina nedeljiva geografska enota, in bi na plebiscitu vseeno zmagala nemška stran? Scenarijev si lahko izmislimo nešteto.

"Na vprašanja, kaj bi bilo, če bi bilo, ki sodijo v sfero "if" zgodovine, o kateri vsi zelo radi razmišljamo in debatiramo, je seveda težko odgovoriti. Kadar gledamo retrospektivno na zaključene zgodovinske pojave, kot je npr. tudi izid koroškega plebiscita, se nam vedno zazdi, da vidimo, kje so bile tiste točke preloma, ko bi se zgodovina lahko pisala drugače. Toda protagonisti te zgodovine so dogodke, ki jih mi gledamo retrospektivno, doživljali postopno, nevedoč, kaj bo sledilo v prihodnjem trenutku. Zato imamo tudi pri vprašanju boja za severno mejo danes pogosto občutek, da bi bilo lahko tudi vse pridobljeno. Toda po mojem mnenju bi vsi vojaški uspehi slovenske oz. jugoslovanske vojske, tudi ob podpori Ljubljane, težko spremenili dejstva, ki so se ustvarjala v Parizu. Velike sile so tam namreč imele ključno besedo, drugi protagonisti, čeprav so sicer spadali v tabor zmagovite antante, pa so se temu morali podrejati. Tako smo Slovenci pri vprašanju izvedbe plebiscita in iz njega izvirajoče razmejitve z Avstrijo padli v kolesje visoke mednarodne politike, ki je z ameriškim predsednikom Wilsonom za Koroško določila plebiscit," Antoličič razmišlja o tem, kaj bi prinesla takojšnja polna podpora slovenske politike Maistru.

Slovenski vojaki v Velikovcu 17. aprila 1919. Foto: Zapuščina dr. Julija Felaherja
Slovenski vojaki v Velikovcu 17. aprila 1919. Foto: Zapuščina dr. Julija Felaherja

Travma "tužnega Korotana"

Bi lahko kaj spremenil na primer celovški Maister? "Na koroškem resda ni bilo "koroškega Maistra", torej neke vojaške osebnosti. Na drugi strani pa je bilo na Koroškem mnogo slovenskih politikov in duhovnikov, ki so se brez orožja borili za pripadnost Koroške matici. Na tej podlagi sta torej na Slovenskem nastala dva koncepta. Maistrov vojaški v Mariboru, kjer v primerjavi s Koroško ni bilo neke močne politične figure. Na koncu je res, da se je v primeru Maribora Maistrovo postopanje izkazalo za uspešnejše, čeprav moramo tudi to gledati skozi širšo prizmo. V Parizu je namreč tudi na podlagi posredovanja Kraljevine Italije potekal močan "boj" za izpeljavo plebiscita na območju Maribora, ki bi podobno kot na Koroškem lahko, če bi bil seveda izveden, izničil vso Maistrovo hrabrost pri izpeljavi prevzema oblasti v mestu," je odgovoril Antoličič.

Vzroke za bridek poraz na slovenski oz. veličastno zmago na nemški strani je treba iskati predvsem v propagandi, dolgoletni germanizaciji, gospodarskih interesih in deželni pripadnosti, ki je bila pri številnih Slovencih močnejša. "Kljub vsemu temu in nekakšni slovenski nacionalni travmi "tužnega Korotana" pa ne smemo pozabiti, da sta Mežica in Jezersko kot del nekdanje avstro-ogrske kronovine Koroške brez plebiscita pripadla Kraljevini SHS oz. spadata še danes pod ozemlje Republike Slovenije," je sklenil Antoličič.

Izjemno priljubljeni cesar Franc Jožef I. leta 1885. Veljal je za očeta vseh narodov monarhije. Foto: Wikipedia
Izjemno priljubljeni cesar Franc Jožef I. leta 1885. Veljal je za očeta vseh narodov monarhije. Foto: Wikipedia

Iz jarkov 1. sv. vojne v boje za nacionalne meje

Morala vojaštva poraženih sil je bila ob koncu velike vojne na dnu, tudi slovenskih, a vojake je bodrilo zavedanje, da je štiriletna "klavnica" v jarkih končno za njimi in se vračajo domov. "Tako rekoč od začetka leta 1918, ko je avstro-ogrska vojska le še s težavo zagotavljala oskrbo svojih enot, je morala med vojaki začela drastično padati. Ta padec se je nato odražal v različnih uporih, kjer so sodelovali tudi slovenski vojaki. Kljub temu pa je Avstro-Ogrski uspelo na neki način ohraniti delovanje svojih oboroženih sil, kar se je odražalo ob samem koncu vojne, ko je avstro-ogrska vojska v sodelovanju z oblastmi v Ljubljani uspešno izvedla transport enot v njihove domovine. V tem kontekstu so bili seveda tudi slovenski vojaki srečni, da se je vojna končala, čeprav so bili verjetno številni začudeni nad tem, kaj se je vmes zgodilo v zaledju. Ob vrnitvi domov namreč niso živeli več v okviru cesarstva, ampak Države Slovencev, Hrvatov in Srbov," je stanje ob koncu vojne, ko so se vojaki vračali domov v čisto novi svet oz. drugo državo, opisal Antoličič.

Slovenci so v avstro-ogrski monarhiji veljali za cesarju Francu Jožefu zveste, dobre vojake. A v vihri velike vojne, še posebej po smrti cesarja, se je razpoloženje začelo obračati in "dobra stara Avstrija" se je skoraj čez noč prelevila v "ječo narodov". "V primerjavi s civilnim prebivalstvom so imeli številni vojaki, ko so doživljali grozo prve industrializirane vojne, seveda precej negativne poglede na "rajno" monarhijo, državo, ki jih je poslala v vojno. Toda medtem ko se je morda politični preobrat zgodil tako rekoč čez noč, s preprosto obrnitvijo plošče, je proces razumevanja nove politične stvarnosti med prebivalstvom predstavljal daljši proces. Mladi fantje, ki so leta 1914 odšli v vojno za cesarja, so od svojega rojstva naprej odraščali pod vsemogočnim simbolom Franca Jožefa, očeta vseh narodov, živečih pod okriljem habsburške dinastije. Zaradi tega sta prav smrt cesarja sredi vojne in sprememba na prestolu pomagali pri lažji tranziciji zvestih Slovencev iz habsburške monarhije," je pojasnil Antoličič.

Avstro-Ogrska je bila narodnostno izredno pisana. Foto: Wikipedia
Avstro-Ogrska je bila narodnostno izredno pisana. Foto: Wikipedia

"Ječa narodov" kot politična propaganda

Novonastajajoče na nacionalnih temeljih zasidrane državne tvorbe, kot je bila tudi Kraljevina SHS, ki so ozemlja stare monarhije trgale na prafaktorje, so morale upravičiti svoj obstoj in tako ne more biti presenečenje, da je hkrati stekla obsežna propaganda za demonizacijo nekdanje države, ki so jo podpihovale že antantne sile med vojno. "Mlademu cesarju Karlu namreč v dobrih dveh letih na prestolu ni uspelo narodov monarhije vezati nase v tolikšni meri kot Francu Jožefu. Za vse, kar je bilo slabo v monarhiji ob njenem postopnem razkroju, je naenkrat postal odgovoren novi cesar, medtem ko je njegov predhodnik, ki je de facto sprožil vojno, postal večni cesar v podobi dobrega in prijaznega starega dedka. Demonizacija monarhije se je nato začela intenzivirati predvsem po nastanku Kraljevine SHS z novo dinastijo Karađorđevićev na njenem čelu. Nova jugoslovanska stvarnost je tako v želji, da bi sebe prikazala kot boljšo, seveda poskušala prejšnji sistem kar se da očrniti. To pa vsekakor ni neki unikum, ampak običajna praksa ob velikih političnih prelomih. Tako je pač tudi habsburška monarhija po njenem razpadu končala na smetišču zgodovine, kjer je bila deležna demonizacije kot "ječa narodov". Šele v zadnjih letih se je ta slika nekoliko spremenila, saj zgodovinarji monarhijo predstavljajo kot večplastno državo s svojimi prednostmi in slabosti," je Antoličič opisal proces demonizacije v namene politične propagande.

Napis na hrbtni strani:
Napis na hrbtni strani: "Se dali slikati v St. Pavlu v Labotski dolini na Koroškem junija 1919, kot v spomin na zmagonosen vojni pohod naše čete." (Na fotografiji mariborski pešpolk, tehnična stotnija, 2. vod). Foto: Zapuščina dr. Julija Felaherja

"Valjanje po kavarnah"

Slovenci so prvič zahtevali združitev v revolucionarnem letu 1848, ob t. i. pomladi narodov, a takrat je bil govor o združeni kraljevini Sloveniji pod cesarjem v okviru AO-ja. Zdaj je bil na dlani boj za združevanje v Kraljevini SHS, koliko tega naboja je bilo med vojaštvom? "Nova politična stvarnost je slovenske vojake dohitela ob vračanju v domovino. Seveda se ob tem postavlja vprašanje narodne zavesti oz. naboja, ki bi te vojake, izčrpane in travmatizirane od svetovne vojne, prepričal o tem, da se borijo za obstoj neke nove državne tvorbe. Med številnimi posamezniki je zagotovo vladal neki jugoslovanski oz. južnoslovanski duh, ki so ga že pred vojno javno propagirale posamezne politične stranke oz. njihovi veljaki. Spet drugi si življenja zunaj okvira habsburške monarhije niso niti želeli predstavljati," je odgovoril Antoličič.

Očitek najslavnejšega slovenskega generala Rudolfa Maistra, da se vojaštvo "valja po ljubljanskih kavarnah", namesto da bi samoiniciativno prihiteli na Koroško na pomoč, je po njegovih besedah tako delno na mestu: "Pri tistem delu vojaštva, pri katerem se še ni izoblikovala neka nova goreča narodna zavest, je bila motivacija oz. pripravljenost za nadaljevanje bojev seveda majhna. Hkrati so vojaki, v nasprotju s številnimi vidnimi akterji preobrata, vojno doživljali na lastni koži, torej aktivno na krvavih frontah, medtem ko so spet drugi vojno doživljali v zaledju. V tistih, ki so torej vojno doživeli v vsej njeni krvavi moriji, je verjetno bila pripravljenost za nadaljevanje spopadov toliko manjša. Vsak vojak je verjetno na fronti izgubil kakšnega kamerada oz. prijatelja in je dobro vedel, kaj vojna pomeni. Vsak, ki je imel srečo in vojno preživel, pa se je v določeni meri bal, da v nadaljevanju konflikta morda ne bo imel takšne sreče. Ta razlika med doživljanjem grozodejstev vojne je verjetno v določeni meri tudi vzrok medsebojnega nerazumevanja obeh polov, torej tistega, ki se ni želel boriti, in tistega, ki je to pasivnost kritiziral. Seveda pa so bili motivi pri posameznikih popolnoma različni. V nekaterih primerih je motivacijo za nadaljevanje vojaške kariere oz. boja predstavljal tudi zaslužek, kajti številni vojaki so se po vrnitvi domov morali spopadati tudi z eksistenčnimi vprašanji."

Številni prostovoljci so vseeno zgrabili puške in prihiteli na Koroško ter z Malgajem na čelu opravili veliko delo pri poskusu zavarovanja slovenske narodnostne meje. Mencajoča ljubljanska politika, naivno zaverovana v "pravično" odločanje mirovne konference v Parizu, jih pri tem ni podprla. Na koncu je na demokratičnih volitvah odločilo ljudstvo v coni A, ki je bilo več kot dvotretjinsko slovensko. Iz slovenskega zornega kota so se ljudje odločili "napačno", nemška stran pa je odprla šampanjce.

Kako se Maistra spominjajo v njegovem rojstnem mestu Kamniku?