Vidni so strelski jarki, kaverne in druge ostaline, zarezane v živ kamen, ki bodo večno prisotne na našem ozemlju. Muzej na Kolovratu seže tudi na italijansko stran, kjer je slovenska beneška manjšina, in je po besedah Likarja pomemben tudi iz narodnostnega pomena, da smo na ta način povezani z Beneškimi Slovenci. Foto: BoBo
Vidni so strelski jarki, kaverne in druge ostaline, zarezane v živ kamen, ki bodo večno prisotne na našem ozemlju. Muzej na Kolovratu seže tudi na italijansko stran, kjer je slovenska beneška manjšina, in je po besedah Likarja pomemben tudi iz narodnostnega pomena, da smo na ta način povezani z Beneškimi Slovenci. Foto: BoBo
Zdravko Likar
Zdravko Likar je predsednik Fundacije Pot miru in eden od pobudnikov za ustanovitev Kobariškega muzeja, ki slovi kot izjemen muzej 1. svetovne vojne. Foto: BoBo
Zaprikraj
Konec 80. let se je močno povečalo zanimanje za 1. svetovno vojno, posamezna društva so že uredila prve muzeje na prostem – na primer Ravelnik. S Kobariškim muzejem se je pred 25 leti tudi v okolici Kobarida začel urejati muzej na prostem v bližini Soče. "S fundacijo smo uredili še druge muzeje – Čelo nad Bovcem, Zaprikraj nad Drežnico, Mrzli vrh nad Tolminom, Kolovrat in Mengore," pove Likar. Foto: Arhiv Fundacije Pot miru
Sabotin
Padlo je ogromno granat, še danes pravijo, da je to območje zastrupljeno. Foto: Arhiv Fundacije Pot miru
V prihodnjih štirih letih bo vsako leto ena osrednja državna slovesnost – letos komemoracija na Žalah, leta 2015 bo odprtje razširjene Poti miru, leta 2016 bo slovesnost pri Ruski kapelici, leta 2017 v Kobaridu v spomin na kobariško bitko, ob obletnici konca 1. svetovne vojne 11. novembra 2018 pa načrtujejo sklenitev evropske zaveze za mir. Ta bo po Likarjevih besedah dala zadnji pečat kolektivnemu spominu na trpljenje milijonov vojakov in civilistov.
Italijanska kostnica nad Kobaridom
V italijanski kostnici v Kobaridu je pokopanih 7.000 padlih vojakov, drugi so na avstro-ogrskih pokopališčih in v nemški kostnici pri Tolminu, kjer je pokopanih okoli 1.000 nemških vojakov, padlih v 12. soški ofenzivi. Foto: Željko Cimprič
Pot miru
100 kilometrov dolga Pot miru se začne v Logu pod Mangartom pri vhodu v rudniški jašek, imenovanem Štoln, konča pa pri muzeju na prostem na Mengorah v bližini Mosta na Soči. Razdeljena je na pet odsekov, vsakega je mogoče prehoditi v enem dnevu. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek

"Tod sekla bridka bodo jekla in ti mi boš krvava tekla", je v pesmi Soči Simon Gregorčič napovedal 25 let pred začetkom morije 1. svetovne vojne, čeprav tega, da bo ob njemu ljubi reki eno najtežjih bojišč svetovnega vojnega spopada, zagotovo ni mogel slutiti. A z vstopom Italije v vojno na strani antantnih sil leta 1915 se prav gorati predeli ob reki Soči spremenijo v smrtonosno bojišče, kjer v 12 ofenzivah umirajo Slovenci, Nemci, Italijani, Rusi, Slovaki, Čehi, Poljaki, Hrvati, Romuni, Bosanci …

"Vsaka bitka je bila težka. Vsaka eksplozija granate je vojake pretresla, ne samo zaradi oglašujočega trušča. Juriši in obramba so od vojaka terjali neverjetne napore, tako fizične kot psihične," pojasnjuje Zdravko Likar, predsednik Fundacije Pot miru. "Vojak, ki se je znašel v teh višinah, je bil ves čas pod udarom vremenskih nevšečnosti, kot so viharji, mraz, strele, plazovi. Današnji planinci se pred slabim vremenom lahko umaknejo, vojaki niso imeli kam."

Da bi se zaščitili in utrdili svoje bojne položaje, so vojaki kopali strelske jarke, klesali in gradili kaverne, urejali ambulante, utirali poti in ceste, vzpostavljali žičnice. Posočje je dobilo povsem drugačno podobo, ki se je za vedno vklesala v kamnito pobočje na visokih nadmorskih višinah.

Arheologija bojišč na kraju spopadov
Prav ohranjenost prizorišč te velike vojne je tisto, kar Posočje dela še posebej zanimivo. Še danes se je namreč mogoče sprehoditi med dejanskimi strelskimi jarki, skozi izklesane rove pogledati na drugo stran hriba, se zateči v kaverne in naleteti na ostanke granat, orožja in orodja iz tistih časov.

Da je treba nepremično dediščino 1. svetovne vojne, ki je izjemno dobro vidna še po 100 letih, zavarovati, je slovenska vlada sklenila leta 2000 in v ta namen ustanovila Fundacijo Pot miru, ki jo vodi naš sogovornik. Lotili so se obnove številnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter si hkrati začrtali vizijo zgodovinskega turizma.

"Uredili smo Pot miru od Loga pod Mangartom do Mosta na Soči v dolžini 100 kilometrov. V šestih muzejih na prostem lahko obiskovalec v živo doživi, kako so bile stvari videti pred 100 leti," pravi Zdravko Likar in dodaja, da so za vodenje po tej poti izobrazili tudi 50 vodnikov.

Najbolj obiskan, ohranjen in rekonstruiran je muzej na prostem na Kolovratu, ki ponuja pogled nad celotno bojišče v 12. soški ofenzivi. "Natančno se vidi potek znamenite operacije preboja pri Kobaridu, ko je 12. šlezijska divizija prodirala iz Kobarida navzgor ob Soči." Napad je presenetil italijansko vojsko in jo prisili v umik, frontna linija pa se je po dveh letih umaknila iz Posočja do reke Piave. Danes tako na Kolovrat prihajajo tudi iz vojaških akademij, pove Likar in pojasni, da proučujejo, kako je bilo mogoče v tako kratkem času narediti odločilen sunek proti italijanski fronti.

Zdravko Likar je o posledicah 1. svetovne vojne govoril tudi v oddaji Nočni obisk na 1. programu Radia Slovenija.

Natančen seznam pokopa 22.000 padlih
Na fundacijo se tako ne obračajo le turisti, prihodnji vojaški strategi ali zgodovinarski navdušenci. Vse več je namreč povpraševanj svojcev vojakov, ki so med streljanjem, topovskim obstreljevanjem in napadi z bojnimi plini obležali na bojišču. "Najbolj krvava bitka je bila 11. soška ofenziva, ko so Italijani prodrli na Banjško planoto. Tedaj je padlo največ vojakov na obeh straneh, in to je največja bitka na slovenskem ozemlju sploh. Tudi bitke na Škabrijelu, na Krasu, Mrzlem vrhu, Rombonu, Krnu so bile nepredstavljivo krvave," opisuje Zdravko Likar.

Na pokopališčih v Posočju je pokopanih 22.000 padlih vojakov. "S tolminskim muzejem smo naredili popis vseh padlih, veliko delo je opravil strokovnjak Lovro Galić, ki se je odpravil v arhiv na Dunaj in v Budimpešto. Na seznamu je tako zapisano, od kod so vojaki prihajali, kateri vojaški enoti so pripadali, kje so padli in kje so pokopani."

Prihajajo svojci, predvsem iz vzhodnih držav - Poljske, Slovaške, Češke, Madžarske, tudi Romunije in Hrvaške - ki iščejo spomin na svoje prednike. "Kar ne morejo verjeti, ko jim pokažemo, kje so pokopani njihovi predniki. Njihovo olajšanje in na neki način tudi sreča, ko najdejo mesto pokopa, je vedno ganljiv prizor."

Prva državna komemoracija za žrtve
Pred nami so štiri leta, ko je ob 100. obletnicah dogodkov iz tega svetovnega spopada priložnost, da se na dogajanje in v morijo potisnjene žrtve večkrat spomnimo. Septembra letos bo tako prva slovenska državna komemoracija v spomin na umrle vojake in civilne žrtve v prvi svetovni vojni, in sicer na Žalah. Likar pojasnjuje, da so Žale izbrali, ker na Žalah niso pokopani le slovenski vojaki, temveč tudi nemški, italijanski, avstrijski in madžarski.

Prihodnje leto, ko bo obletnica začetka soške fronte, bo fundacija odprla še podaljšano Pot miru, ki bo vodila od Alp pa do Jadrana. Speljana bo po grebenu Kolovrata do Brd na Sabotin, čez goriško polje na Kras, kjer se bo razdelila po slovenskem in italijanskem krasu. Dolga bo okoli 250 kilometrov, ob njej pa bo urejenih še več muzejev na prostem.

To bo dodaten dokaz, da je vojna vihra v naravi Posočja in Krasa pustila neizbrisljive sledi. Zarezala je tudi v življenje ljudi, saj ni bilo slovenske družine, ki iz svoje srede ne bi dala vojaka. "Še vedno lahko na teh območjih najdemo ostanke človeških okostij. So neme priče vojnih dogodkov," sklene Likar.

Ana Svenšek


V galeriji si lahko ogledate muzej na prostem na hribovju Kolovrat in ostanke kaverne na vzpetini Mengore. Foto: BoBo in Ana Svenšek

V prihodnjih štirih letih bo vsako leto ena osrednja državna slovesnost – letos komemoracija na Žalah, leta 2015 bo odprtje razširjene Poti miru, leta 2016 bo slovesnost pri Ruski kapelici, leta 2017 v Kobaridu v spomin na kobariško bitko, ob obletnici konca 1. svetovne vojne 11. novembra 2018 pa načrtujejo sklenitev evropske zaveze za mir. Ta bo po Likarjevih besedah dala zadnji pečat kolektivnemu spominu na trpljenje milijonov vojakov in civilistov.