Od zgodnjega otroštva sta sposobnost branja in dostop do jezika zelo pomembna za kakovost življenja. Sposobnost branja nam omogoča, da razvijemo besedišče in najdemo užitek v rekreativnem branju različnih žanrov.

O tem, da nas vseprisotnost digitalnih tehnologij vodi v površno in razpršeno branje je bilo veliko govora že na oktobrskem Frankfurtskem knjižnem sejmu, kjer je bil predstavljen tudi Ljubljanski manifest branja na višji ravni. Ta se končna z besedami Margaret Atwood: »Če ne bo mladih bralcev in pisateljev, kmalu ne bo niti starejših. Pismenost bo umrla ... z njo pa bo umrla tudi demokracija.«

Po besedah sokuratorja slovenskega programa v Frankfurtu in enega izmed pobudnikov manifesta dr. Mihe Kovača je branje na višji ravni »poenostavljeno rečeno, branje daljših, kompleksnih besedil s širokim besediščem in kompleksnimi stavki, ki so urejeni v skladu s temeljnimi pravili logike.« Doda, da je odgovor na to, zakaj je to pomembno preprost. »Ljudje izražamo svoje misli z besedami in več besed, kot razumemo, o več stvareh lahko razmišljamo in se izrazimo. Bolj, kot poznamo temeljna pravila sintakse in logike, bolj konsistentno in logično lahko razmišljamo o rečeh. Tisto kar je ključno, je, da nam vsaj po moji vednosti, nobena druga intelektualna razumska umska aktivnost ne da vsega tega, kar nam da branje na višji ravni. V resnici je to vrsta treninga za analitično mišljenje. Brez branja na višji ravni te sposobnosti enostavno ne moremo razviti.« Pove tudi, da ljudje »zaradi vseprisotnosti zaslonskih medijev zdaj beremo več, kot so ljudje kdaj koli brali v zgodovini.« Ob tem izpostavi, da gre pri tej obliki branja v glavnem za hitro, refleksno branje, ki ne spodbuja pismenosti.

Ni pa vse digitalno slabo. Obstajajo na primer digitalne skupnosti, kot so BookTok na TikToku ali BookTube na Youtubu, pa tudi nekateri subredditi, ki spodbujajo branje - še več, zdi se, kot da udeleženci teh skupnosti med seboj skorajda tekmujejo v tem, kdo bo prebral več. Kljub obstoju teh digitalnih skupnosti pa pismenost med mladimi ne narašča. Nasprotno.

V mednarodni raziskavi PISA 2022 so slovenski 15-letniki v bralni pismenosti dosegli podpovprečne rezultate v primerjavi s preostankom OECD. Poleg tega se je odstotek tistih, ki ne dosegajo temeljne ravni bralne pismenosti od leta 2018 do 2022 povečal z 18 na 26 odstotkov. Najvišja bralna znanja in spretnosti med tem dosegajo le štirje odstotki slovenskih dijakov, v državah OECD pa je ta delež sedem odstotkov.

Šolski minister Darjo Felda je v odzivu na objavo rezultatov raziskave napovedal podrobnejšo analizo in ukrepe, s katerimi bi obrnili trend. Po njegovih besedah bodo potrebni konkretni ukrepi, ne zgolj na načelni ravni, vpeljali pa jih bodo v kurikularno prenovo učnih načrtov in kazalnikov znanj. Tudi dr. Kovač meni, da je najprej treba pogledati k šolskemu sistemu. »Najprej bi se morali vprašati, kaj vsa ta povodenj odličnjakov ob vedno slabši bralni pismenosti pomeni. Odgovor bi seveda moral biti, da se moramo v izobraževalnem sistemu vrniti približno trideset let nazaj, ko smo imeli ocene od ena do pet in je bilo povsem normalno, da imajo učenci tudi ocene dva, tri in štiri, ne pa zgolj odlične ocene. To bi bila prva stvar, ki bi bilo smiselno narediti. Druga stvar zahteva pomemben obrat ne samo v glavah ljudi, ki vodijo izobraževalni sistem, ampak predvsem v glavah staršev. Ti bi se morali zavedati, da bolj kot hodijo ropotat in gnjavit učitelje v šolo, večjo škodo v večini primerov delajo s tem svojim otrokom.«

Na slabše rezultate bralnih sposobnosti se z ukrepi že odzivajo nekatere skandinavske države. Tako Švedska kot Norveška se znova vračata k analognim učnim orodjem - uvajata tiskane učbenike, branje v tišini in pisanje na roke. Dr. Kovač ob tem izpostavi, da takšne poteze niso obrat stran od digitalizacije. »Taki obrati so posledica spoznanja, da vsak medij ni za vse dober. Digitalizacija ni dobra za vse. Digitalizacija je dobra za številne reči, ampak za poglobljeno analitično branje pa ne.«

Doda, da verjame, da »se bo tudi pri nas zgodil podoben obrat, kot se dogaja zdaj v mnogih državah zahodne Evrope, le da bo k nam prišel, tako kot večina takšnih obratov, nekoliko kasneje, s čimer bomo še nekaj let izgubljali na bralni pismenosti.« Ki pa je še kako pomembna v času, ko umetna inteligenca ustvarja na tisoče knjig, pri katerih je potrebna večja previdnost glede zanesljivosti informacij.

Kakšna je torej po mnenju dr. Kovača prihodnost branja?

»Jaz osebno verjamem, da bodo dolgoročno preživele tiste družbe in civilizacije, ki bodo ohranile branje na višji ravni kot enega od svojih kulturnih in civilizacijskih temeljev. Verjamem, da take družbe bodo. Hkrati se tudi bojim, da ni nikjer nujno in samoumevno, da bodo to kot vrednoto ohranile vse družbe. Tiste, ki tega ne bodo ohranile, se bodo razvijale počasneje in bodo zaostajale ali pa celo propadle.«

Tatjana Milovanović, Radio Slovenia International; projekt Euranet Plus - Boljše razumevanje Evrope