Atipične zaposlitve zajemajo vse zaposlitve, ki niso redne za nedoločen čas: od pogodb za določen čas in pogodb s skrajšanim delovnim časom, podjemne in avtorske pogodbe, s. p.-ji, pa do dela preko študentskih servisov.

Glavna pogoja za to, da je delo prekarno sta, da delavec opravlja delo za minimalno plačilo in minimalne pravice zato, ker nima druge izbire. Prekarni delavec je torej nekdo, ki bi po naravi svojega dela bil upravičen do pogodbe za nedoločen čas, pa je ne dobi, ne glede na obliko zaposlitve.

Na primer: samostojni podjetniki, ki uspešno vodijo svoje podjetje, niso prekarni delavci. So pa prekarni delavci vsi, ki so svoje podjetje odprli na željo delodajalca ali pa ker ne dobijo redne zaposlitve. Prekarni delavec tudi ni nekdo, ki z novim delodajalcem podpiše pogodbo za določen čas, temveč delavec, ki že več let zapored podpisuje iste pogodbe za določen delovni čas z istim delodajalcem.

Predsednica sindikata MladiPlus Tea Jarc pove, da so »predvsem mladi tisti, ki ne morejo priti do varnih, trajnih in dostojnih zaposlitev. Ocene so, da je kar 85% mladih, aktivnih na trgu dela, preko ene oblike prekarnih oblik dela, torej nimajo pogodbe za nedoločen čas.« Doda, da čeprav je včasih veljalo, da so te prekarne oblike bolj razširjene v svobodnih poklicih, kot so umetniki, novinarji ali pa prevajalci, v bistvu vidimo, da se je prekarnost razširila prav na vse sektorje.

Stopnja brezposelnosti mladih v EU in območju z evrom je bila v septembru 14,6 %, kar je več kot dvakratnik skupne stopnje brezposelnosti, ki je v območju z evrom znašala 6,6% oz. 6% v državah članicah. V Sloveniji je bila septembra stopnja brezposelnosti med mladimi 13,1 odstotna napram 4,1-odstotkov v splošni delovni populaciji. V medletni primerjavi je število mladih brezposelnih v sedemindvajseterici padlo za 79.000 in v evrskih državah za 50.000. Jarčeva pove, da je »brezposelnost mladih, če gledamo registrirano brezposelnost, absolutno nižja, to kažejo statistike, vendar pa vse raziskave nekega družbenega stanja kažejo, da je med mladimi veliko prikrite brezposelnosti, kar pomeni, da se mladi sploh ne registrirajo na zavodu za zaposlovanje in pa seveda po drugi strani, niso nekako brezposelni, ker so aktivni na trgu dela, ker delajo, ampak hkrati nimajo pogodbe o zaposlitvi. Mislim, da moramo začeti spraševati, če mladi delajo, ne samo torej ali delajo, ampak kaj delajo in kakšno delo opravljajo, ali je to delo dostojno, ali imajo s tem delom osnovne delavske in socialne pravice in torej tudi možnost dostojnega življenja.«

Po podatki raziskave o kršitvah delavskih pravic med mladimi, ki so jo izvedli v sindikatu, se je 73 odstotkov mladih srečalo s kršitvami različnih pravic. Med najpogostejšimi je nadomeščanje rednih zaposlitev s prekarnimi oblikami dela, kršenje pravice do odmora, pogosto opravljanje dela navkljub bolezni, plačilo na črno, zamujanje izplačila in neplačano uvajanje v študentskem delu. Po mnenju Tee Jarc se ustvarjajo miti, da si mladi sami ustvarjajo takšne zaposlitve, ker naj bi jim odgovarjala fleksibilnost. »Mladi nimajo dostopa do varnih zaposlitev, zato je prekarnost izjemno razširjena, ampak ko pa sprašujemo mlade, ali si to želijo, ali si to res sami izberejo, mladi vedno izrazijo, da si želijo predvsem varnosti in stabilnosti in da si želijo predvidljivosti in si želijo načrtovati svojo prihodnost tako da je potrebno razbiti tudi vse te mite, da bi mladi najraje bili svobodni in da ne želijo imeti več stalnih služb.« V raziskavi sindikata Mladi Plus se je namreč izkazalo, da bi jih, če bi to možnost imeli, 74 odstotkov mladih izbralo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Ob tem so mladi tudi slabo seznanjeni s svojimi pravicami. Posledično ne prijavljajo kršitev in se ne borijo za svoje pravice, prekarne oblike dela pa so pogosto predstavljene nerealno. »Velikokrat se to opisuje kot sanjska služba, kjer si sam svoj šef, kjer si svoboden, kjer zaslužiš bajne vsote denarja, vendar pa potem realnost ravno tem mladim zelo hitro pokaže, da temu ni tako, da je večja svoboda ravno v tem, da imaš plačano bolniško, če zboliš, da imaš plačan dopust, da dobiš regres, da imaš torej te neke osnovne pravice. In tudi mladi na žalost do tega pridejo včasih šele po nekih stiskah, ki jih srečujejo. Na začetku se morda sliši privlačno, potem pa ko mladi odraščajo, ko to delajo eno leto, dve leti, ugotovijo, da to absolutno ni vzdržno na dolgi rok.«

Foto: Shutterstock
Foto: Shutterstock



Tatjana Milovanović Radio Slovenija Internacional / Projekt Euranet Plus – boljše razumevanje Evrope # Euranetplus