Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Dokler naju pes ne loči« je knjižni prvenec Lene Gregorčič, Izolanke, ki živi v Ljubljani in se v Izolo rada vrača. To knjigo je dolgo nosila v duši in morda je tlela v njej vseh tistih 10 let, ko je oblikovalain urejala spletno stran Zdrava hrana za pse. Lena je literarna komparativistka, dela v digitalnem okolju in ima zelo rada živali, posebej pse. Da se iz ljubezni do živali rodi knjiga, se mora seveda nabrati veliko doživetij s psom, a imeti je treba tudi talent za pisanje. Leni besede res lepo tečejo in tako je nastala knjiga, ki jo uvršča v doslej neobstoječo literarno zvrst »kinološke proze«. Knjiga je izšla pri založbi 5ka. Z Leno Gregorčič se pogovarja Nataša Benčič.
Najboljše mlado oljčno olje je letos pridelal Anej Rodica. Na ocenjevanje, ki ga je tretje leto pripravil Inštitut za oljkarstvo Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, v sodelovanju z Zavodom za mladino, turizem in kulturo, so pridelovalci oddali 83 oljčnih olj. Ocenjevalni panel je olje mladega oljkarja iz Trušk ocenil kot najboljše. S sinočno razglasitvijo v Dvorani sv. Frančiška v Kopru se je začel festival mladega oljčnega olja, ki bo s ponudbo v izbranih restavracijah trajal do sredine decembra. Tjaša Škamperle.
Slavko Ivančić obeležuje dve veliki obletnici: svojih 70 let in 50 let glasbene kariere. Pred koncertom v portoroškem Avditoriju smo ga obiskali na njegovem domu. Pri njem doma, v Lepi ulici nad Portorožem, kjer se posluša Radio Koper, sva začela od začetka. »Crikvenica. Ivančići smo od tam. Rojen pa sem v Novem Vinodolskem. Oče je bil pedagog na osnovni šoli in trobentač. Ko je imel 18 let je izgubil nogo. Ampak vseeno je bil tudi vaterpolist. Mama pa je bila frizerka.« Ni edinec, ima dve leti starejšo sestro. Slavc mu tudi pravijo, a ne sliši rad te okrajšave lastnega imena, češ da zveni štajersko. V času razcveta teras, ki so glasbenikom na debelo rezale kruh, je začel svojo glasbeno pot. Najprej s Faraoni. Osemdeseta leta so bila pestra, kar se glasbenega dogajanja tiče. V portoroškem Kaštelu so skupine nastajale kar čez noč. Ena izmed takih si je nadela ime Bazar. »Danilo Kocjančič, to je neverjetno, bil mi je kot brat. To je vse njegovo delo.« V skupini, ki so jo poleg Danila Kocjančiča sestavljali še bobnar Dušan Vran Cika, kitarist Zdenko Cotič Coto in klaviaturist ter aranžer Marino Legovič, je Slavko postal frontman, kakršnega morda na Obali do takrat praktično ni bilo. »Spomnim se, ko sem bil receptor v hotelu Terapija in se tam zgodi koncert Iva Robića. Spoznal sem ga in sva tudi skupaj zapela za klavirjem. To so res bili drugačni časi.« Praktično na višku slave je Slavko Ivančić potegnil nenavadno potezo. Zapustil je skupino Bazar, Danilovo glasbo in Mefova besedila ter se pridružil skupini Casino, ki je, če se izrazimo v glasbenem slengu, »tezgarila« po osrednji Evropi in Skandinaviji. Trajalo je kar nekaj let, da se je potem Slavko vrnil na velika vrata. Postal je prvi glas skupine Faraoni … »Nelfi Depangher je imel glavco. Odlično. On je točno vedel, kaj je hoče od mene. Jaz sem bil prerojen.« Ne bom pozabil na stare čase, Mi ljudje smo kot morje, Sem takšen ker sem živ, Jaz te nimam rad, Kar je res, je res … to je le nekaj naslovov pesmi, ki so skupino Faraoni napravile nepozabno. Ob besedilih Miše Čermak in Draga Misleja Mefa sta glasbeno krmilo v skupini držala Ferdinand Ferdo Maraž in Enzo Hrovatin. »Če si vsaj malo glasbeno izobražen, lahko ob teh dveh avtorjih rečeš samo to je to. Pa Ferdo je bil fantastičen človek. Eni brez drugega niso mogli.« V novo tisočletje je Slavko Ivančič znova pogumno zakorakal z zmago na festivalu MMS in začrtal svojo nadvse uspešno samostojno glasbeno kariero. »Jaz sem tak karakter. Želim biti dobre volje. Ne maram problemov.« Slavko je kraljeval. Postal je umetniški direktor MMS in temu festivalu pomagal povrniti nekdanji sijaj. A nesreča nikoli ne počiva. Slavko je z mopedom zapeljal v krožišče … »Brez čelade! Zato sem se kasneje boril, od Pirana do Ljubljane: fantje, dajte čelade gor.« Še dobro se je izšlo. Slavko Ivančič, občinski nagrajenec, glasbeni abrahamovec in novopečeni sedemdesetletnik … Katere tri pesmi iz zajetnega izvajalskega opusa so mu najbolj pri srcu? »Ko mene več ne bo. Živel sem za to skladbo. Tina. Definitivno. Pa Mi ljudje smo kot morje, seveda.«
V Kobariškem muzeju je še vse do oktobra prihodnje leto na ogled nova občasna razstava z naslovom »Bil sem vojni ujetnik!«. Razstava ponuja drobce dolgih zgodb osemnajstih vojnih ujetnikov, med temi dveh, ki sta dolga leta ujetništva preživela na Daljnem vzhodu. Vsi ostali so ga preživljali v Evropi – v srbskih, avstro-ogrskih, nemških in italijanskih taboriščih vojnih ujetnikov ali na delu v zaledju. Z avtorjem razstave Željkom Cimpričem, upokojenim kustosom Kobariškega muzeja, se je pogovarjala Mariša Bizjak.
Zasedba Monolits iz Kočevja, ki jo sestavljajo Martin Lunder, Dorian Granda, Matej Tekavčič in Niko Pirker, deluje bolj po principu glasbenega projekta in druženja kot pa skupine v klasičnem smislu. Prijatelji iz istega konca Slovenije, ki se poznajo že od mladosti, so želeli skupaj ustvarjati. Ni vedno potrebno imeti začrtanih ciljev, časovnih okvirjev ali velikih planov, pravi skupina Monolits. Kitarist skupine Martin Lunder je Boštjanu Simčiču predstavil najnovejšo pesem Naj bo lepo, ki ste jo poslušalci okronali za tokratno pesem in pol
V naslednjih minutah ste vabljeni, da spoznate mlade filmske ustvarjalce, ki delujejo na novogoriški Akademiji za umetnost. Že tretje leto so se s svojimi kratkimi filmi predstavili v okviru programa Nove perspektive. In če ste jih zamudili letos, vas bodo novi filmi z veseljem pričakovali v prihodnjih perspektivah. Tistih šest, ki so bili letos predstavljeni v novogoriškem kulturnem domu in bodo zagotovo še izpostavljeni, pa vam na kratko predstavi Eva Furlan.
Med stoletniki je bilo konec lanskega leta 311 žensk in 60 moških. V novogoriškem domu upokojencev imajo 5 stoletnikov. Najstarejša je Dragomila Kerševan – Dragica z Gradišča nad Prvačino, ki je prav danes dopolnila 105 let. V življenju je veliko delala in živela skromno življenje. Brez pritoževanja. Mama jo je zapustila kot majhno deklico in šla služit denar v Egipt. Ni ji bilo postlano z rožicami, marsikaj je morala pretrpeti. A volje do življenja ni nikoli izgubila! Do 98. rojstnega dne leta 2017 je živela samostojno, sama je skrbela zase in celo sama hodila po drva v gozd. Danes se v domu dobro počuti. Prihod v dom je zanjo pomenil veliko spremembo - kar naenkrat je bilo za vse poskrbljeno, ona pa je lahko le v miru brala knjige, časopise in revije, povsem brez skrbi. In brez očal! Kot pravi: »Končno mi ni treba več delati!«. Prav zato je zadovoljna in vedno nasmejana ter kljub 105 letom sposobna sama priti v avlo, v družbo sostanovalcev.
Lea Grbec in Deja Poles mama in hčerka iz Ilirske Bistrice, sta v letu dni družno prebrali 400 knjig in v vseslovenskem bralnem maratonu z naslovom Bralni vlak dosegli drugo mesto. Prvouvrščeni par ju je prehitel le za 12 knjig. Na zaključnem kvizu najboljših parov pa sta pometli z vso konkurenco. Dosežek, ki terja veliko vztrajnosti in predvsem ljubezni do knjig. Pri tem pa ni bila zanemarljiva spodbuda Ane Kalister iz ilirskobistriške knjižnice Makse Samsa.
Vsi mladi prebivalci Evrope nimajo enakega dostopa do muzejev in kulturnih ustanov. Sploh če živijo v družinah z nižjimi dohodki, ali pa jim to preprečujejo gibalne ali druge telesne oviranosti. Po podatkih Eurostata skoraj polovica mladih Evropejcev, starih od 16 do 24 let, lani ni obiskala ne muzeja ne katere druge kulturne ustanove. Kako torej bogato dediščino približati mladim? Med drugim tudi s TOMATOM, kar je angleška kratica za Vsem dostopen izvirni muzej. Finančno ga je podprla Evropska komisija, šestnajst ustanov iz osmih držav pa je skupaj razvilo izvirne, na lokalno okolje vezane zgodbe. V TOMATu sodeluje tudi Zavod Abbakum iz Pirana. Lea Širok se je pridružila ustvarjalnici v piranski knjižnici, kjer so na Sinjem galebu potovali s sredozemskim tjulnjem Kabbumom in izdelali piranski svetilnik.
Dr. Barbara Ivančič Kutin je vsestranska raziskovalka, z obsežno bibliografijo, ki zna svet znanosti spretno povezovati tako z njenimi uporabnimi razsežnostmi zunaj akademskih sfer kot z lokalnim okoljem in njegovimi prebivalci. Pred kratkim je prejela Murkovo priznanje za obsežno delo. Že več kot 25 let se posveča raziskovanju in dokumentiranju bovškega narečja in drugega ustnega izročila. Gre za velik projekt, ki obsega marsikaj, tudi sočno bovščino.
OD KRASA DO MORJA je naslov razstave, ki je do konca meseca novembra na ogled v prostorih Kavarne Loggia. V Kopru se predstavlja Kulturno društvo Kras. Njegovi člani so si po generacijah, znanjih in likovnih izkušnjah zelo različni, a izstopajo po kakovosti: med njimi najdemo celo letošnjega dobitnika grand prixa na tradicionalnem ex-temporu v Piranu! Na odprtju razstave v Kopru je bila tudi Mojca Klarič.
Naš program ustvarjajo številni sodelavci: oblikovalci zvoka, tonski mojstri, voditelji, bralci in seveda novinarji. Velikokrat odpremo svoja vrata za obiskovalce, pred kratkim ste tako lahko pokukali v naš nov studio v Novi Gorici. Velikokrat pa naše delo predstaimo tudi na terenu, na različnih dogodkih, informativnih dnevih ali v šolah. Tam največkrat predstavimo delo novinarja. Na ta način lahko prikažemo, kaj vse se skriva za tisto minuto in pol prispevka, ki ga slišite v naših informativnih oddajah. Mladi pa si lažje predstavljajo, kaj jih čaka, če se bodo odločili za ta poklic. Morda bo nekoč kdo od naših sodelavcev tudi z osnovne šole Mosta na Soči. Tamkajšnje učence zadnjih razredov je pri izbirnem predmetu vzgoja za medije oz. radio obiskala naša dopisnica iz Posočja Mariša Bizjak.
Neveljaven email naslov
