Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Jajca • oddaje

Jajca Slovenci ksenofobni, le stopimo v napad!

21.03.2024

Celotna politika, pozicija in opozicija, deluje povsem nemočno, prenosi sej delovnih teles iz Državnega zbora kot odsev neke paralelne, kupčkajoče realnosti. Kot da se vse dogaja po prežvečenem scenariju, katerega cilj ni dejanska odprava problemov, temveč zgolj (slaba) igra za novce. Država se zdi ujeta v neskončni pat zdavnaj dogovorjenih potez na šahovnici. Položaj učinkuje brezupno. Nemoč aktualnega državnega vodstva se med drugim kaže v temeljnem nerazumevanju pojma politike in njene vloge za zagotavljanje dobrobiti državljank in državljanov. Tudi zaradi nepremišljenih vladnih potez se krepi val sovraštva do begunk in beguncev, oblast pa ni sposobna niti jasno (in javno) razčistiti razlike med domoljubjem in ksenofobijo. Bes kulminira v proteste, na katerih se pojavljajo sovražni plakati, odkrito nastrojeni zoper prišleke – v zares pomanjkljivi slovenščini, brez vejic in rodilnikov. Jezik, talec pravičniških branilk in branilcev narodne substance, v nemi grozi molči. V spletnih komentarjih se na domoljubje najglasneje zaklinjajo ti, ki sta jim slovenska slovnica in besedišče španska vas. In neka obrobna stranka, ki ji pred evropskimi volitvami očitno voda v grlo lije, ne teče, v državnem zboru vstane v boj zoper pravico otrok staršev iz bivše Juge po učenju maternega jezika na naše stroške. Poskbite najprej za naše, tuli množica. Saj to so naši. In begunci so tudi naši. Ker so ljudje. A zakaj bi v svojem ravnanju izkazali vsaj osnovne civilizacijske normative, če pa lahko primitivno uveljavljamo pravico močnejšega in vsaj delu svojih sodržavljank in sodržavljanov zagrenimo življenje, a ne. Aufbiks! Stranka NSi spominja na razrednega bulija, ki za šolo pričaka šibkejšega sošolca in se izživlja nad njim izključno zato, ker se lahko, ko ju zaloti učitelj, pa žvižga, gleda v zrak in se dela, da s tem nima nič, nič, priseže pri Bogu. Tudi zaradi takih degutantnih gest takih strank, ki, paradoksalno, koreninijo v krščanstvu, v naši družbi tako kritično primanjkuje gratuitivnosti, sočutja in solidarnosti. Vsak grabi le zase. To stanje ima v temelju opraviti s strahom in pomanjkanjem samozavesti. Kdor pozna lastno vrednost in se ceni (ne pa panično precenjuje), se ne boji različnosti, nasprotno, veseli se je, saj ve, da njegovo življenje bogati. Ta politika, vsa, ne zna zajeziti agresije, ki naše sobivanje zdaj obvladuje že na vsakem koraku, nasprotno, s svojimi dejanji priliva olje na ogenj, nato pa križemrok opazuje požar. Življenje v Sloveniji postaja nevzdržno, in zdi se, da se s tem stanjem nihče ne ukvarja, da ga pristojne inštitucije niti detektirajo ne, kaj šele, da bi problem postavile v ospredje ter ponudile rešitve. Mi nočemo biti le številke, ta politika pa nas reducira izključno nanje, vse gleda izključno skozi denar, ker tako doživlja tudi sebe. Tu ni več nobenega prostora za smeh, za veselje, za raznolikost, kulturo in umetnost, ne-vrhunski šport, hobije in prosti čas, vse, kar ne daje takojšnjega finančnega izplena, se zanemarja in potiska na obrobje. Mi nismo revni, ko gre za BDP, povsem obubožani pa, kar se tiče kakovosti življenja.

Jajca Prvič

14.03.2024

Redko vzbudi kak projekt nacionalke toliko pozornosti kot Prvič. Razveseljivo je, da očitno iz njenih silnih labirintov, ki požrejo toliko predlogov, da iz njih domala odmeva, kako "se nič ne da", kdaj kaka stvar izide tudi živa, v konkretnem primeru celo kot splet vsebin na različnih platformah konglomerata RTV SLO, saj pri projektu sodelujejo televizija, radio in MMC.

Jajca Hrup

07.03.2024

Ženska se s kolegoma pelje na vlaku, pomenkujejo se o nedavnem sestanku, žensko pa strašno moti zvok pobca v kupeju, ki po slamici glasno vleče iz praznega plastičnega kozarca in potresava led v njem. Odločno zakoraka proti njemu in na slamico natakne sponko. To je oglas in njegov nauk naj bi bil, da ima problem ženska, ne mladenič. Hrup je oblika onesnaževanja okolja. Obenem je hrup način poseganja v zasebnost, pa tudi prisvajanja javnega prostora. Premalo resno ga jemljemo, ker ni fizično otipljiv, toda hrup povzroča razdražljivost, utrujenost, motnje v koncentraciji in slabo voljo ter v splošnem slabša kakovost življenja. Človekova najbolj lastna potreba je potreba po miru in tišini, v svetu, v katerem živimo, pa je prav onesnaževanja s hrupom najbrž največ, saj je zakonodaja na tem področju zastarela in polna lukenj. Na Japonskem vlada v vlakih tišina. Ljudje počnejo svoje stvari, berejo knjige, brskajo po telefonih, a znamenje kultivirane družbe je, da dajo drug drugemu v okolju, v katerem so za nekaj časa prisiljeni sobivati, čim bolj mir. Pri nas vlada na avtobusih diktatura hrupa. Od glasbe, ki jo je izbral šofer, prek glasnih telefonskih konverzacij o najbolj intimnih temah, do hormonalnih onomatopej iz zadnjega dela, ki si ga večinoma prisvojijo naši zlati, permisivno vzgojeni sončki. Slušalke so izumili v osemdesetih letih devetnajstega stoletja, vendar je bilo treba počakati še malo, da je človeštvo dobilo tudi take, namenjene poslušanju glasbe. To se je baje zgodilo leta 1895. Zanimivo, a ni, da ta čudoviti izum še vedno ni našel poti do toliko ljudi, ki mobilne telefone nosijo pred seboj in se vanje živalsko derejo ter onesnažujejo okolico s kovinskimi odgovori svojega sogovornika. Naravnost neverjetno, kako so lahko ljudje kdaj podobni primatom. Ali pa ljudje, ki nenehno žvižgajo. Večinoma niti niso posebej dobre volje, žvižganje je znak prisotnosti. Tudi, ko jih ne vidiš, vedno veš, da so tam – ker jih ne moreš preslišati. Javni prostor načeloma pripada vsem. Človekova ključna potreba je namreč tudi potreba po gibanju in za to potrebuje prostor, ki mora biti na razpolago brezplačno. Ampak se je težko nahajati v njem, če se ti z ene strani na ves glas dere pijana družba, ki iz boom boxa na polno nažiga slab tehno, na drugi pa hišnik iz sosednjega bloka daje duška svojim skrajno specifičnim estetskim kriterijem z novim puhalnikom listja na bencinski pogon. Ne izpusti ne hrup ne absolutna neuporabnost tega patetičnega podaljška penisa ne ustavijo teh modernih eolov, ki bodo jutri, po tem, ko bo ponoči ta pravi Eol opravil svoje in razdjal njihove kupe listja, znova prišli in ponovili vajo. Ta svet je nor, in nor je tudi od hrupa, namreč tudi zato, ker je to, torej zganjanje hrupa in tovrstno opozarjanje nase, premnogokrat še edino, kar imajo ljudje na razpolago, da opozorijo na lastni obstoj in pomembnost. Bolj glasno, kot je, v večjih škripcih je družba. Dokler je kakofonija zvokov ne raztrešči v nič.

Jajca Vedno bolj Madžarska

29.02.2024

Šele življenje v Švici mi je dokončno razkrilo, zakaj mi to nikoli ne bomo. Zaradi kortizola. V času po osamosvojitvi smo v zanosu ponotranjili zdaj že razvpito krilatico: cilj nacije je bil, postati »druga Švica«. Ni jasno, ali smo se zares zavedali, kaj bi to pomenilo, a dejstvo je, da naš nacionalni karakter za kaj takega nima osnovnih možnosti. Mi smo namreč prepričani, da nivo stresa neposredno izpričuje našo uspešnost: bolj ko se nam mudi, večja ko je štala in bolj ko se delamo, da delamo, bolj uspešni smo v svojih glavah. Stres na vseh družbenih nivojih dvigujemo zavestno, ker (zmotno) predpostavljamo, da na ta način zvišujemo lastno pomembnost, kar velja tako za mikro kot makro okolja. Nasprotno bi Švica ob svoje ime lahko dopisala slogan: »Kortizol – dol, dol, dol.« Švica aktivno počne vse, da bi stres zmanjšala; zdi se, da je k temu cilju usmerjeno celotno delovanje družbe. Pristanete v Zürichu in se odpravite po prtljago. Že na letalu vas obvestijo, na katerem traku se bo pojavila. Ko pridete do njega, vas monitor, medtem ko čakate, obvesti, na katerem peronu v kleti letališča nadaljujete pot. Načeloma vlaki ne zamujajo, prestopi pa so preračunani, tako da vam ni treba noreti s perona na peron; časa imate dovolj ... ne pa preveč. Stvari tečejo. In to veste, zato – brez panike. To je samo en mikro primer, a zato, ker je takih primerov neskončno, prav kmalu opazite, da niste v stresu. Informacije, ki jih dobivate, so relevantne, zanesete se na podsisteme, ki delajo vam v prid. Celotna družba ni v stresu, zato ljudje živijo bolj kvalitetno in delajo z manj muke. Jasno, nemogoče se je izogniti svetovni politični in ekološki realnosti, Švica ni otok sredi niča, ampak vsakdan je zavestno organiziran tako, da stvari tečejo in da je čim bolj mir. Mi imamo za kaj takega prenizek BDP, a tudi sicer smo na prenizki ravni razumevanja družbe kot sovisnega sistema. Mi še vedno najbolj čislamo povprečnost – in dretje. Boljši je, kdor glasneje vpije. Mi stres umetno ustvarjamo, ker od njega živimo. Pri nas je lahko poslanec državnega zbora nekdo, ki verjame, da je vrhunski dosežek, če se je odločil, da bo zdaj pa on ljudem tako, razumljivo, pojasnil, za kaj se gre (sic!) tu v tej državi. Človek, ki se mu očitno niti sanja ne, kake posledice imajo njegove besede, čigar horizont obvladuje izključno najbolj ceneni populizem in ki zaupa zgolj in samo zdravi kmečki pameti. Za dobro mero naslednji dan na družabnem omrežju objavi še svojo sliko, ko kida gnoj. Naš človek. Tovrstni abotni, infantilni, egocentrični populizem podpihuje primarna čustvena stanja, povzroča družbeno regresijo, odvrača volilno telo od aktivne udeležbe na volitvah in posledično vzdržuje stanje »vedno bolj Madžarske«, kot se je v svojem komadu Edino izjemno izrazil kolega muzikant. Tak je naš svet, svet priklanjanja povprečnosti in kmečki pameti. Svet, v katerem ob besedi »Švica« zdaj, 30+ let po osamosvojitvi, naš človek najprej pomisli: »Kdo? Nič ne voham.«  

Jajca da (,) moraš

21.02.2024

V teoriji drame je zaviralni moment oziroma moment zadnje napetosti trenutek v razvoju dramske igre, kjer vsa stvar, ki z že kar lepim pospeškom drči po bregu navzdol, zastane in se za hip zdi, da bo še vse v redu; publika prične verjeti, da je to dejansko možno.

Jajca Ko jebe poezijo

15.02.2024

Novinarka pred kulturnim praznikom v središču Ljubljane ustavlja mlade ljudi in jih sprašuje, če znajo recitirati kako pesem, našteti tri slovenske pesnike, gledališča.

Jajca Saša Arsenovič: Smetnjaki (papir, plastika in bio odpadki na javni plastiki, 2022)

08.02.2024

Minuli petek so v Umetnostni galeriji Maribor (UGM) slavnostno otvorili razstavo Spekter s podnaslovom 70 let zbirke UGM. Postavitev del, ki so se sicer zaradi stiske s prostorom stiskala po depojih, je zasnoval David Tavčar. Ker po izobrazbi ni umetnostni zgodovinar, marveč industrijski oblikovalec, so na otvoritvi v zvezi s postavitvijo del večkrat omenjali nenavadno umeščanje v prostor, svežino in nov, radikalen pristop k predstavljanju umetnin.

Jajca Kmet in čikgumi

01.02.2024

Spet je tisti čas v letu, čas spiskov in veselega pričakovanja; pred vrati je kulturni praznik! Za peščico dan, posvečen poeziji največjega slovenskega pesnika ter nasploh slavljenju umetnosti, za večino tisti čudni prosti dan med tednom, ki ga praznujemo samo mi, zato roma ta dan večina državljank in državljanov čez mejo v Ikeo (tu rima pač ni naključje). Ali pa vsaj na celodnevno smuko, saj je k sreči v začetku februarja, ko sneg načeloma ni problem. Skratka, dan, ko je kultura tudi slovenski večinski populaciji vsaj v kako konkretno blagodat.

Jajca Nekaj tenkega nas veže

25.01.2024

Nedavno sem pri blagajni v lokalni trgovini na koncu pulta opazila listek, ki je nekomu po nakupu padel iz rok. Na njem je pisalo: belo vino haložan, kruh, mleko. Človek bi tulil od jeze in nemoči. Jezna sem, ker živim v družbi, kjer mora kdorkoli v trgovino s takim listkom, naj bo razlog kakršenkoli. Jezna sem, ker smo aktualno oblast izvolili zato, da po katastrofalni prejšnji zavoženo stanje postavi prav, da vsaj naravna smer, pa se to ne dogaja. Jezna sem, ker tako predsednik vlade kot predsednica države govorita hitreje kot mislita, ker imamo opraviti s političnimi amaterji, ki ne opravičujejo ne zaupanja ne upanja državljank in državljanov. To niso majhne, nepomembne reči – to je država vseh nas, ki v njej živimo. Kako je že zapisal veliki Yeats? "O, stopaj lahno, ker mi stopaš na sanje."

Jajca Zadeva z zastavami

18.01.2024

Predsedničin odgovor je bil slab. Iz neposrednega vprašanja novinarja v intervjuju na N1, ali enači boj za človekove pravice in boj za poseg vanje, se je skušala izviti z nerazumevanjem vprašanja, nakar je vpeljala nepotrebno, znucano levo-desno delitev, sama pa se je postavila na stališče »popolnoma enakega tretmaja« pahorjanske »predsednice vseh«. Sebi, skratka, dopušča skrajno naivnost, kajti floskula je absolutno nedosegljiva, namenjena pa je relativiziranju odgovornosti, ker se zavestno vnaprej skopi stališča. Ko novinar ni odnehal, je svojo argumentacijo poglobila; omenila je absolutne, tj. nediskutabilne človekove pravice, pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok pa označila za relativno, o kateri se lahko razpravlja, ker da nima podlage v mednarodnih konvencijah, čeravno je zapisana v našo Ustavo in jo bo sama branila »do zadnjega daha«. Patetika je namerna – četudi smo, skratka, očitno enkrat za spremembo mi boljši, predsednica v svoji argumentaciji zavestno regresira na nižji skupni imenovalec, ki jo še dodatno odvezuje odgovornosti. Tu je kleč. Če hočemo razumeti zadevo z zastavami, je treba sem, v to točko, kjer se naši mnenji, torej mnenje predsednice in aktivistke Štiglic ter ostalih elementov iz »amorfne gmote«, ločita. Predsednica je pravnica, ki po potrebi odigra naivko, mi pa očitno idealisti, ker verjamemo, da je dobro poslušati možgane in srce, ter da ni vse relativno: da sežiganje mavrične zastave (17. junija – Parada ponosa in 9. decembra – otvoritev 39. LGBT filmskega festivala) in snemanje zastavic v barvah slovenske trobojnice (2. oktobra, Pohod za življenje), ki simbolizirajo »v postopkih splava umrle Slovence«, nista ista stvar. Ob čemer se, presenetljivo, nihče ne ustavi pri ključni podrobnosti, naravi samih aktov, ki v svoji intenci nosita povsem različni sporočili: sežig zastave je zavestno agresivno, sovražno dejanje, ki pomeni nepovratno uničenje. Snemanje zastavic s paličic in njihovo odlaganje na tla ob njih je gesta upora, ni pa nepovratno dejanje. In to je ključno. Na posnetku aktivistka celo sama izreče: »Saj jih lahko date nazaj.« Sežgane zastave ne morete »dati nazaj«. Sežig ni protest, temveč uničenje. In tu ima predsedničina argumentacija bistven problem. Zavzema se za distanco do drugače mislečih, ker da sicer večamo možnost konflikta. Za ponazoritev uporabi metaforo: aktivizem že, toda ne na dvorišču tega, s katerim se ne strinjaš. Ob dejstvu, da je dvorišče po definiciji zaseben prostor, Kongresni trg pa javna mestna površina, me zanima: kaj so v tem oziru molitve in druge javne manifestacije pred porodnišnico? So tudi te svoboda govora? Je zavestno vtikanje v ženske, ki gredo opravit splav, demokratična pravica do izražanja svojega mnenja o svetosti življenja? Je poimenovanje žensk, ki opravijo splav, za morilke, svoboda govora? So javne skupne molitve rožnega venca na Kongresnem trgu, na katere so vabljeni »predvsem moški«? A 7. člen Ustave velja? SSKJ opredeljuje zastavo kot kos tkanine določene barve ali več barv, ki predstavlja simbol kake države, naroda, organizacije. Morda v teoriji. V praksi je vse drugo – in zastava ni enako zastava ni enako zastava. Tega predsednica očitno ne želi razumeti. Problem imamo, ker gre za predsednico države, predsednica države pa, naj si še ta želi biti Nataša, pač ni kdorsibodi.

Jajca 32. člen in njega nedotakljivost

11.01.2024

Eden največjih problemov v slovenski družbi je prevzemanje odgovornosti, pa naj gre za povsem običajne ljudi in vsakdanje dogodke, kakršen je pobiranje dreka za svojim psom, za profesionalne zaveze v poslovnih okoljih, kakršna je, denimo, spoštovanje dogovorjenih rokov, ali za politične odločitve delovnih teles znotraj vlade in parlamenta.

Jajca Ena ničla več

04.01.2024

Za svoje dosežke so smučarske skakalke nagrajene manj od skakalcev. Njihova novoletna turneja je trajala dva večera in na koncu je zmagovalka za skupno zmago prejela kartonast ček s številko 10.000. Novoletna turneja skakalcev obsega štiri tekme, zmagovalec pa prejme ček, na katerem je znesek isti – z eno ničlo več. Za enkrat večji obseg tekem torej desetkratnik zneska. Kar je, ko govorimo o domnevni enakosti spolov v družbi, sicer odličen prikaz realnega stanja, a velja se vprašati po vzroku. Seveda tiči v denarju in odstira eno temeljnih lastnosti naše družbe: stvari niso, kar se zdijo. Avtobusni nadstreški, denimo, ne obstajajo, da bi čakajoče varovali pred vremenskimi neprilikami, marveč zaradi reklam, ki se vrtijo na panojih njihovih stranic. Na isti način so športni prenosi zgolj učinkovit generator sredstev, pridobljenih z oglasi, ker je ljudem v naravi veselje do tekmovanja – ali vsaj njegovo opazovanje. Ti mladi ljudje, vrhunske atletinje in atleti, Silvestrovega leto za letom torej doma ne obhajajo zato, ker ima takrat največ gledalk in gledalcev pred sprejemniki čas za spremljanje njihovih športnih dosežkov, kar v prevodu pomeni več prihodka od reklam. Misel na profesionalne športnice in športnike kot na kolateralno škodo je domala blasfemična, a zdi se, da stojijo na sredi v bitki za prevlado med korporacijami in državo. Ko iz spoštovanja do svoje države ob himni snamejo kape, se morda zdi, da je zmagala slednja, a že ob zadnjem tonu hitijo vsi po vrsti znova natikati sponzorje na svoje glave, saj jim je jasno, da brez njih profesionalnega športa ni več. Na čeladah pa že prevladujejo napisi firm in korporacij, cinično večkrat za sladke pijače ali napolitanke, namreč cinično za šport, ki nenehno poudarja telesno maso. Tu so državne insignije že izgubile domovinsko pravico; najde se kaka mini nalepka, to je pa to. In itak se podeljevanje medalj dogajajo v iztekih, polepljenih z stotinami živopisanih logotipov in reklam, ki povsem prevpijejo zastave držav udeleženk in udeležencev, ki se v tisti mavrici zdijo povsem izgubljene, redundantne. Morda je bilo zato toliko bolj osvežujoče gledati zmagovalko pred mikrofonom. Zamolki, nelagodje, tesnoba – v njih razbiramo edini preostanek pristnosti, vdor športa v najžlahtnejšem smislu, tisto prvinsko, zaradi česar imamo tako radi šport, kakršen je bil, ko je bil še zavezan svojim plemenitim načelom. Desetkrat manj plačana zmagovalka, ki v soju luči nepopularno molči, je poslednji simbol nepreračunljivega, nepotvorjenega sveta, v katerem v isti stavek s športom še sodita »užitek« in »strast«. Za vse nas, za svet in za šport, bi si ob novem letu veljalo želeti, da jo razni guruji medijskega nastopanja v pest dobijo čim kasneje.

Stran 2 od 6
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov