Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
20. aprila je Mestna občina Maribor (MOM) končno sprejela proračun za tekoče leto, zato sem nanjo naslovila pet novinarskih vprašanj glede onih kant pred javno plastiko Poletno veselje, ki tam ždijo od lanskega februarja in še vedno nikakor niso zgolj lokalni problem, marveč metastaza občega stanja duha tu okrog. Zanimalo me je, kdaj in po kakšni časovnici bodo odstanjene, kolika sredstva so za to predvidena, na kateri postavki, kdo in kam bo kante premaknil ter kak je predvideni obseg povrnitve prejšnjega stanja na Strossmayerjevi. MOM je v proračunu letos sredstva vendarle uspela zagotoviti, s čimer napako končno tudi dejansko priznava; na postavki 151502 - Investicije na področju ravnanja z odpadki je rezerviranih 47.068 evrov. Kako je popravljanje abotne šlamparije nameščanja seta potopnih smetnjakov pred in na kulturni spomenik investicija na področju ravnanja z odpadki, je drugo vprašanje, a ne bodimo malenkostni. Niti se populistično ne sprašujmo, koliko položnic ljudi pod pragom revščine bi ta denar plačal, in ne govorimo o stran vrženih javnih sredstvih občine s proračunom v globokem minusu. Kdor dela, greši, je nekoč na to temo rekel župan. In bil brez težav ponovno izvoljen. Ker – ljudje imajo resnejše probleme od nekih kibl pred neko pobetonirano klančino. In tu tiči temeljni problem: v meščankah in meščanih, ki dopuščajo, da občina še vedno ne ve, kdaj bodo z deli pričeli in kdaj bodo končana. Na 7. redni seji 22. junija bodo obravnavali predlog investicijske dokumentacije. Če bo potrjena, bodo izvedli postopek javnega naročila in izbrali izvajalca del. Če ne bo, pa ne vemo. Nikakršnih konkretnih zagotovil. Nobenih zavez. Nikakršnega prevzemanja odgovornosti. Nobenega opravičila. To je javni denar. 47 jurjev javnih sredstev. A vse to očitno nikogar ne zanima, nihče ne terja odgovornosti, župana nihče ne poziva k odstopu, ker s kulturnim spomenikom ravna kot svinja z mehom. Občina povsem svobodno odloča, kdaj bo ali ne bo uredila problema, ki je zanjo očitno zadnja luknja na piščali. V oči bodeta neznosna aroganca na strani oblasti ter dejstvo popolne odsotnosti zanimanja pri prebivalstvu. In točno ta barbarizem najbolj elementarno bremza Maribor. Kante bojo pač enkrat prestavili na Koroško 28, zasuli pobetonirane luknje pred Poletnim veseljem in gor vrgli par pesti trave. Sve će to, mila moja, prekriti ruzmarin, snegovi i – Saša. Ni kriva Ljubljana, ljubi moj Maribor: vsaj toliko si kriv ti sam. In dokler to ne bo jasno, dokler boš občini in županu dovolil, da kulturo puščata tako grozljivo ob strani, boš na stranskem tiru tudi ti.
Ravnokar nismo praznovali. Nismo praznovali prve obletnice stavke na RTV SLO. Bil je to grenak opomnik, razsulo je otipljivo in mnogo škode nepopravljive. Ljudje živijo v krču, vzdušje je moreče. Desant na nacionalko je uspel. Sedanje stanje, ta pat pozicija seveda ne more trajati in se bo razrešila, a pregovorni »slej ko prej« se čuti kot britev, na rezilu katere sijejo nemoč, strah, obup in občutek krivice. Občutek, da to, kar in kako se je zgodilo, ni prav. Zmagal je pogoltni, egocentrični amaterizem. Poraženci te bitke pa niso le zaposleni_ e na RTV, čeravno prav one_i trpijo najbolj otipljivo škodo – poraženka je javnost. Točno tista javnost, v kateri se še vedno najde tudi kaka sreča mamina, ki ne razume, čemu plačujemo obvezni RTV prispevek, in sicer tudi zdaj, v tej situaciji. Zakaj je to nujno in ni vprašanje individualne izbire, četudi (in ravno zato, ker) gre za tvoj denar. Osnove od osnov, denimo ta, da je človek družbeno bitje, marsikomu med nami pač še vedno niso jasne. Kar je najboljši dokaz, kako je tod zmagal tudi trdi, oblastni kapitalizem. Popis stanja ob obletnici jasno kaže eno: mi kot družba imamo danes manj kot pred letom. Četudi namreč drži, da vsak tak pretres, kakršnega nacionalka doživlja pod aktualnim vodstvom, povzroči tudi, da maske padejo in se razkrijejo pravi obrazi pod njimi, in čeravno je najbrž res, da na nacionalki nikoli ni bilo vse ok – ta ogromni sistem spominja na Eifflov stolp, katerega del se baje vedno obnavlja, ko obnovijo zadnji del, se takoj spet lotijo obnavljanja prvega –, je eno neizpodbitno: vodenje aktualnega vodstva je ontološko zgrešeno. RTV SLO je spravilo ob vso kredibilnost. Na tak način, s silo, se svojega ne da doseči. Oddaje, denimo, ki ni po tvojem okusu, ne moreš enostavno ukiniti – vsaka gospodinja ve, da težave tako ne odpraviš, temveč le povečaš. A vse te besede so bob ob steno. Za bolj glup kot ima vladajoča kasta narod, bolj je informacija dragocena, saj neposredno zmaguje volitve, dobljene volitve nosijo moč, moč pa pomeni denar. Aktualni premier se v tem oziru vede kot šolarček, ki snovi ni dojel, naučiti se mu je pa tudi ne ljubi, zunaj je tako krasno vreme in dvojka mu je povsem dovolj. Ja, to je ta lik, ki je na plazišču, ko mu je prizadeta domačinka naštevala elementarne osnove za preživetje in bila z njimi zadovoljna, kontejner primerjal s hotelom. Razumevanje in reševanje statusa RTV SLO je zanj astrofizika. Kolegice, kolegi: vztrajajte. Mi stojimo z vami.
Slovenijo dandanes obvladujejo številni paradoksi. Eden od njih so otroci. Za katere gre. A ne za vse. Po mnenju določenega dela javnosti so sprejemljivi samo nekateri otroci – kateri, je pa zanj ključno odvisno od metode njih spočetja. Ker to je za osebno zadovoljstvo in konstruktivno družbeno dejavnost otrok nedvomno nekaj nespregledljivo ključnega. In četudi klaftre knjig o vzgoji znova in znova dokazujejo, kako potrebuje otrok za skladen razvoj lastne osebnosti in empatije predvsem okolje, v katerem se počuti varno, in človeka, ki to varnost pooseblja in omogoča, se v praksi še vedno soočamo z lajnami ideološkega populizma o "ljubeči mamici in očiju", ki da sta edino zagotovilo srečne slovenske otročadi. Junija 2001 je v Sloveniji potekal eden prvih referendumov, namreč naknadni zakonodajni referendum o noveli zakona o oploditvi z biomedicinsko pomočjo. V ljudski leksiki velja za tistega, ki je odločal o tem, da samskim ženskam tak način oploditve dovolimo. Ne dovolimo, so rekli kleni Slovenci. In sicer 410.856 njih, kar je tedaj zneslo dobrih 73% udeležencev. Za otroke gre, že, ampak za take pa ne. Ne za take, ki niso nastali z ejakulacijo semena iz nabreklega uda v nožnico med kopulacijo. Ker to je namreč za bodočo srečo človeka nedvomno elementarno nujen pogoj. Lani poleti je Ustavno sodišče z dvema odločbama odpravilo diskriminacijo istospolnih parov. Določilo je, da lahko poslej tudi ti sklepajo zakonske zveze pod enakimi pogoji kot raznospolni, in da se lahko pod enakimi pogoji postavijo v vrste za posvojitev otrok. Že to je precej slovenskih ust opremilo s togote strupeno peno, a zakonodaja lezbičnemu zakonskemu paru še vedno ne omogoča biomedicinske oploditve. To je kar zanimivo – ko nam namreč tako silno "gre za otroke". Kaj torej: hočemo te otroke ali ne? Medicina na Slovenskem te postopke obvlada in vsakodnevno uspešno izvaja. A zakon na Slovenskem določa, da obstaja med maternicami ključna razlika. Ene so baje primerne za oploditev, druge pa niso. Za zakon je to odvisno skoraj izključno od tega, a njih lastnici dogajajo lulčki ali lulike. Ker tudi to je, a veste, za kasnejšo dobrobit oplojene zigote ontološko ključno. Absolutno. Takle mamo, kot se reče. In potem jamramo o padanju natalitete. In se sprašujemo, kdo bo delal za naše penzije. Za višek licemerja (in logični absurd) se najde celo kak klensluvenc, ki pravičniško vije roke, ker je nova oblast odpravila urad za demografijo, da je, revež, ob službo. O, sveta preproščina. Zavržno je deliti otroke na prave in neprave. Še bolj zavržno jih je deliti, preden se rodijo, in enim odreči obstoj na podlagi ideologij, ki nas obvladujejo. Že stara modrost uči, da se biti na pol noseča pač ne da. Če nam gre za otroke, nam gre za vse – ali pa za nobenega.
Četudi zanjo pogosto nihče ne želi prevzeti odgovornosti, saj je kot pojem izrazito izmuzljiva, je družba skrajno občutljiv sistem, ki na odsotnost mej odreagira. Če, denimo, dovolimo drastičen padec nivoja razprave v parlamentu, ima to posledice: pozna se domala za vsakim šankom. Če ne reagiramo na šovinizem in agresijo spletnih komentarjev, ima to posledice: število femicidov skokovito raste. Družba je sistem – stvari so povezane. Medvrstniško nasilje v Celju se je zgodilo, ker se je lahko, ker je v družbi dopuščeno in ni ustrezno sankcionirano. Nedavno je bila študentka pedagogike na spletu grobo napadena, preden bi sploh začela opravljati prakso v eni od mariborskih osnovnih šol, ker skupina zagovednežev v primordialni fazi verjame, da si to lahko dovoli, in sicer zato, ker je njim, njim osebno, transspolnost nesprejemljiva. Merjenje sveta izključno po lastni podobi izraža izrazito strahopetnost ter kar neverjetno neizobraženost, a je za družbo izjemno nevarno, ker niža dopustne standarde. Posledice so otipljive. Če njegov jezik ne bi bil nekajkrat hitrejši od pameti in si posledično v govoru na protestu pred predsedniško palačo z referencami na Hitlerja ne bi zabil avtogola, ki ga niti predsednica državnega zbora ni mogla spregledati, je imel samooklicani odrešenik slovenskih upokojencev z njo že dogovorjen sestanek. Razumete? Populističnemu mesiji, ki slovensko demokracijo spreminja v ceneno cirkuško farso, kjer paradira ob zvokih frajtonarice z nagačenimi ptiči, so bila vrata do drugega najpomembnejšega človeka v državi na stežaj odprta. Človeku, ki je pred leti svoje kolegice parlamentarke pošiljal na preglede mednožja, ki je bil nekajkrat pravnomočno obsojen in ki je pred kratkim vodjo strateškega sveta aktualne vlade javno oklical za tvorbo. Mene bi, kakor izgledam, verjetno poslal direkt v kanclager. Če Klakočar Zupančič že ne razume posledic in družbene legitimacije, ki bi jih tak sestanek prinesel, bi od novopečene feministke pričakovali vsaj osnovno solidarnost do "drugega spola". Ko se v dneh po grozljivih tragedijah v Srbiji šokirano sprašujemo, ali se kaj podobnega lahko zgodi tudi pri nas, je odgovor jasen: ja, lahko. Lahko, ker dopuščamo, vsak od nas, da živimo, kot živimo. Zdravju družbe ne pomagata ne vojaška disciplina in netenje panike s strašenjem, ki ju je zganjala prejšnja vlada, ne nepremišljena permisivna brezjajčnost aktualne. Lahko se zgodi, ker kot družba zavestno živimo – z glavo v riti.
Predsednik Društva slovenskih pisateljev ima, ko gre za poezijo, pravico do zasebnega mnenja, a ne, ko v svojstvu predsednika DSP ob svetovnem dnevu poezije objavi poslanico. Letošnja zveni kot obsodba. Po večkratnem branju se sicer zdi zapisana na hitro, stilsko nedodelana ter premalo pretehtana – bolj kot temeljit premislek deluje kot nekakšen skupek napaberkovanih vprašanj, teža zapisa pa je posledično v primerjavi z obravnavano temo izrazito prenizka za resno obravnavno, a vendar – in ravno zato: objavil jo je predsednik stanovskega društva, in sicer na svetovni dan poezije. Iz poslanice gre razbrati zamero do sodobne (zahodne) poezije ter razočaranje nad njo, ker da je pesnice in pesniki po mnenju predsednika DSP ne zmoremo več pisati, kot se zdi njemu edino prav: bolj iskreno in izvirno, manj preračunljivo in pozersko. Skozi vprašanje sicer, a očitno, nam očita kič in preračunljivost, plehkost in lažnivost, da to, kar pišemo, sploh ni (več) poezija. Teh težkih očitkov ne razdela in ne pojasni. Gre (pač zgolj) za mnenje. Mnenja spadajo v domeno amaterizma. Na koncu poslanice piše, kako postaja naša demokracija poza, »poezija pa v vsej svoji simbolni podobi izraz propadanja«. Če se je s prvo tezo še mogoče strinjati, pa je druga skrajno problematična, enako kot eden zaključkov besedila, da naj bi bili naši veliki pesniki pozabljeni. Razlogov za ta žalobni pesimizem ne izvemo – verjetno zato, ker nima realne osnove. Zapisano deluje kapriciozno in je glede na mesto, s katerega prihaja, skrajno zaskrbljujoče ter realno škodljivo. Je članstvo DSP odreagiralo? Je zahtevalo razlago, argumente za te osupljive predsednikove teze? Kaj je bil sploh cilj tega pisanja? Je propomoglo k izboljšanju položaja poezije v družbi, čemur je praznik namenjen? Izvajanje gospoda Merca me je globoko prizadelo – kot pesnico in kot človeka. Najgloblje verjamem, da je poezija v našem norem svetu eden zadnjih branikov smisla. Poezija je maternica metafor, slednje pa mojstrijo abstraktno mišljenje, ki izničuje puhoglavo blejanje večine spletnih komentarjev. Brez nje je življenje sivo, pusto, jezik pa opotekav in enodimenzionalen. Poezija poseduje nesluteno vitalno moč in vzgaja za življenje, uči ljubiti, misliti, oproščati, sočustvovati, uči empatije, dedukcije, pozornosti do detajla. To niso prazne floskule; govorim iz prakse in lahko dokažem. Marsikomu je priskutna, ker je niti ne poskuša brati, češ da je ne razume, a to ni krivda poezije, marveč pričakovanj, ki jih vanjo polaga šolski sistem. Poezijo lahko bere vsak. Le knjigo je treba odpreti. Sodobna slovenska poezija ima sicer izjemen problem s krčenjem prostorov za objave, sama pa je v dobri kondiciji, razvejana je in izrazito raznolika. Je pa res, da že nekaj let v njej prednjačimo ženske. Je mar to zmotilo predsednika DSP, ki še vedno ni uspelo v svoje poimenovanje vključiti vsaj pisateljic, če že pesnic (in pesnikov) ne zmore?
Če ste po koncu sinočnje državne proslave na prvem programu nacionalne televizije ostali še naprej z njimi, ste lahko dobesedno v živo doživeli simptom. Vodstvo nacionalke ni moglo poseči v sam institut državne proslave – kar je še en dokaz v prid proslavam kot takim: to odprto polje vsakokratnih bojev za preteklost, pak i sedanjost, ki ju slavijo, namreč učinkuje kot lakmusov papir družbe, kondicije njene normalnosti v danem trenutku. Sinočnjo državno proslavo je nacionalna televizija neposredno prenašala iz Šoštanja, ker je Ministrstvo za kulturo letošnje leto proglasilo za Kajuhovo. Ta izbira se zdi skrajno smiselna, kot se je zdela sama proslava, ki je, menim, dostojno počastila dan upora proti okupatorju. Kot rečeno, vodstvo nacionalne televizije nima pristojnosti poseganja v proslavo. Se pa sijajno zaveda pomena in teže konteksta. Ko se je proslava končala, se je na prvem sporedu pričel skoraj dvajset let star dokumentarec Čas vojne Jožeta Možine, zaposlenega na RTV SLO. Po strukturi je podoben oddaji Pričevalci istega avtorja. A to ni zadostovalo – uredništvo Odmevov je čutilo potrebo po betoniranju. Tako je nova pridobitev v voditeljskem kolektivu oddaje gostila tega istega Možino, ki je odgovarjal na vprašanja, zastavljena domala po ključu. Namen je bil popolnoma jasen, razkrit. Oboje, dokumentarec in Odmevi po njem so služili istemu cilju: preprečevanju "škode". Da to ni novinarstvo – saj nima nobene distance, ne postavlja tudi neprijetnih, kritičnih vprašanj, ne raziskuje in ne preverja –, marveč propaganda, tam v vodstvu zdaj očitno ne zanima nikogar. Sinočnji večer je bil v tem oziru ekzemplaričen: domala didaktično je pokazal simptom, odprto rano in stisko teh ljudi, ki so pripravljeni za ideologijo zavreči vse profesionalne standarde. Ta amaterizem je prosojen, otipljiv in uničujoč, a motivacija je očitno večja. Iz nje je razumeti silno bolečino ob nečem, kar občutijo kot krivico, od katere se, kaže, tako osvobajajo, a način, ki so ga izbrali, je v temelju napačen. Kaže nerazumevanje osnovnih dejstev: da ni vse relativno, da v družbi obstaja nekaj, kar je prav, in nekaj, kar je narobe, da uravnoteženost ne pomeni zgolj iste količine časa za vse, ne glede na nivo argumentacije, predvsem pa, da dela tovrstno nerazumevanje osnov medija ključno škodo vsem. Poskusi take nasilne kontekstualizacije zgolj odstirajo prostranstva osebnih zamer in trmoglavega amaterizma, ki v profesionalnem okolju vselej potegne kratko. Žrtvovanje profesionalnih kompetenc na oltarju kulturnega boja se vrne kot bumerang – od tako želene sprave pa nas tak način zgolj oddaljuje. To namreč ni odpiranje oči, to je netenje požara. To pač ni način, da človek bi človeka prepoznal, in bi končno lahko mirno sobivali. In na današnji dan deluje to spoznanje resnično grozljivo, pošastno.
David Kato je bil umorjen zato, ker je bil razkrit gej. V Ugandi. Kjer je predsednica slovenskega parlamenta nedavno guncala afne in se skušala delati, da s svojimi prizadevanji za "krepitev odnosov z afriškimi državami in prizadevanjem, da bi Uganda in Ruanda podprli slovensko kandidaturo za nestalno članico Varnostnega sveta OZN-a" služi ljudem, kot tako rada poudarja. Vprašanje je samo, katerim.
Sporočilo vsem otrokom v vrtcih po državi je bilo, no, kristalno jasno: če boste dovolj težili – nič več špinače. Z dekretom bo država v primeru doseženih zadostnih decibelov spričo togotnega dretja in trmoglavega vpitja v vrtčevski prehrani ukinila tudi brstični ohrovt in cvetačo. Le brokoli ... brokoli bi morda pustili. Ma samo, če se strinjaste. Dobrodošla, dokončna uzakonitev permisivne vzgoje! In vse njene katastrofalne družbene posledice. Premierjeve impulzivne, nepremišljene izjave v javnih nastopih, kakršna je bila tudi tista v oddaji Preverjeno o ukinitvi reform (razen morda zdravstvene), če bo dovolj velik del ljudi dovolj dolgo dovolj proti, nedvomno budijo privoščljivo hahljanje, a simptomatsko razkrivajo bistvo problema: ti ljudje so v političnem smislu totalni amaterji. Pojma nimajo, kako se vlada. Oni drugi, prejšnji, so pa še slabši. V Sloveniji, skratka, nimamo ustreznega kadra za vodenje države. Ga lahko, prosim, pričnemo ekspresno izobraževati? V nasprotnem primeru se lahko za državo namreč obrišemo pod nosom. Metodo novih obrazov smo dokončno izčrpali, povratek starih pa bi bil poguben. Premier je obenem tudi perfekten odgovor na vprašanje, čemu gospodarstveniki niso dobri ne za župane ne za premierje. Verjel je, da bo vladanje podobno vodenju velikega gospodarskega sistema. Mislil je, da ma on to. A svojeglava, kompulzivna, vase zagledana osebnost ni hotela niti slišati za opozorila, da država ni podjetje. Ker državljanov, ki ti niso všeč, pač ne moreš odpustiti. In mož veže otrobe, da se kadi. Golob strelja kapitalne kozle, ki kažejo tudi, da mož očitno premalo bere. Denimo produkcijo slovenskih humanističnih založb o teoriji vzgoje. Brokoli je ogaben. Je pa zdrav. Učenje pesmi na pamet je naporno. Je pa zdravo. Reforme, ljubi bog, bolijo. So pa nujno potrebne. In ta vlada je bila izvoljena točno zato, da jih izvede. Ni bila izvoljena, da bo ljudem všeč. Imela je dovolj časa, da izgradi stabilno bazo, ki bi omogočala izvedbo reform – konsenzualno, za skupno dobro. A je raje plesala, pijana od oblasti. Zdaj pa bi se rada izognila odgovornosti. Tako hudo je, da se premier zateka k najbolj populističnim potezam: v oddaji na komercialki razlaga o svojem zasebnem življenju in potencialni opustitvi reform – domala v isti sapi. Dober večer, otroci. Tako groteskno, tako grozljivo je bilo par dni kasneje opazovati dve ministrici te vlade, ki na nacionalki lastno kredibilnost zapravljata, da z absolutno infantilnimi izgovori vlečeta premierja iz dreka, kot da nista še nikoli slišali za kontekst. Hudič se skriva v detajlih – in kar gledamo ta čas, je narcisistična farsa, ki drči v tragedijo.
Ko to poslušate, sedim na letališču. V zadnjih letih, natančneje od oktobra 2019, pomeni potovati iz Slovenije že po Evropi, kaj šele po svetu, izjemno zahteven projekt. Odkar ni več Adrie Airways in upravlja največje slovensko letališče upravnik, za katerega je to pač še ena majhna, postranska pristajalna steza za eksote, smo se spremenili v točno to: v eksotično destinacijo, a ne po ponudbi – zgolj po dostopnosti. V svetu, kjer je mobilnost ključni faktor za razcvet ali propad vseh vrst poslov, je taka oznaka eden najlepših tlakovcev v pekel. Če potovanje na in z destinacije traja predolgo, bodo šli literarni festival, mednarodni znanstveni kongres in športno prvenstvo pač drugam – ne glede na našo vrhunsko kulinariko, stoletno trto in fantastično zmes toplic, gora in morja. To še kako dobro vedo na Koroškem, saj posledice dejstva, da ceste še vedno ni, vsakodnevno grenko okušajo na lastni koži. Brez urejenih ter predvsem učinkovitih prometnih povezav si ne moremo obetati, da se bomo kadarkoli skobacali z liste držav, kamor greš prvič, zadnjič in nikoli več. Dokler bo vlak med Ljubljano in Mariborom vozil 2 uri in več, dokler bomo obsojeni zato, ker letimo z Brnika, ure in ure preždeti po letališčih, čakajoč na prestope, sami sebe zavestno izločamo iz sodobnega sveta, ki nas je zdavnaj prehitel po levi, desni in vmesni. To pa ni le povsem praktičen problem, to so obenem tudi res sijajni pogoji za bogat razrast slovenske ksenofobije: k sreči ne vsi, a preveč nas tukaj je še vedno tudi tisti učitelj, ki je od učenke nedavno zahteval, naj v razredu sname naglavno ruto. To je to naše kleno domoljubje, ki vihra z zastavo in se svet zanj neha na Kolpi, v Sečovljah in pred vhodom v karavanški tunel, ni pa še uspelo doumeti, da smo za ves ostali svet mi točno to – neki nepomembni čefurčki. Ki se še domov ne morejo vrniti, ne da bi se na poti konkretno postarali. Nam se tista novoletna afera s kočijami sploh ne bi zgodila, če bi Adria Airways še obstajala. Gospa bi pač lepo vstala navsezgodaj, šofer bi jo zategnil do Brnika, kjer bi spila kavo in mirno ujela jutranji let do Dunaja. Strošek povratnega potovanja bi znašal par sto evrov. Letela bi s sodržavljankami in sodržavljani in vljudna, profesionalna stevardesa bi jo ob vzletu in pristanku pozdravila – v slovenščini. Toda ne: mi bomo, mar ne, raje ostali, za kar nas je že davno proglasil Bora Čorba: bečki konjušari.
Čeprav je od 8. marca minilo šele 14 dni, pa se zdi, da se ga nihče več ne spomni, je v slovenski družbi v zadnjem obdobju moč opaziti razpoke v njeni siceršnji navajenosti na moško dominacijo. Se stekleni strop končno krha? Pred dobrima dvema letoma je javno spregovorila igralka Skrbinac. Podelitev Bodeče neže za najbolj seksistično izjavo sproži vsako leto več odmeva. Številnih dvignjenih obrvi ob zatrjevanju obeh predsednic, da nista feministki, ni moč spregledati. Boj za enakopravnost poteka, tema je v javnosti živa in je – prizadevanjem mnogih navkljub – ni moč ustaviti. A tudi nosilci moči so strnili vrste. Obenem je opaziti moško negotovost, jamranje, kako ne vedo več prav, a je nagelj za 8. marec žalitev ali dar, a in če sploh še smejo kako žensko objeti ali komentirati njeno zunanjost. Koncept »samo ja pomeni ja« se morda uveljavlja v teoriji in sodni praksi – na terenu je žal še daleč od dejanskega učinkovanja. In dokler bo družbeno povsem sprejemljivo, da se v franšizni nadaljevanki na komercialki, ki jo spremlja množica otrok, v scenariju pojavi infantilno dretje zafrustriranega kuharja: »Tis ena baba blesava,« se bomo težko kam premaknili. Ta zmeda, ki je rezultat začetka zavedanja stanja ter nujno potreben korak v procesu družbenih sprememb, pa odzvanja na več ravneh življenja. Denimo v športu. Minuli konec tedna je končno potekala prva tekma žensk v smučarskih poletih. Za kako izjemen mejnik v boju za enakopravnost spolov gre, je v svoji izjavi sijajno povzela rekorderka Alexandria Louttit, ko je dejala, da je o tem dnevu sanjala in nanj čakala, odkar ve za smučarske skoke. Pogum nima spola. Kdor je kdaj stal na vrhu planiške velikanke, spoštuje dosežke vseh, ki se na smučeh po zaletišču poženejo v globino. Na ženske ne more več gledati kot na »šibkejši«, »nežnejši« spol, ali kar je še tovrstih obližev za dezorientirani moški ego. Ali kot na svojino, kot na Štuhčevo, Klinčevo, Majdičevo. In želodec se mu/ji obrača ob raznih komentatorskih »kahlah«, »dekletih« ter pejorativnih referencah na zunanjost in spol, ki kažejo, da se nekateri komentatorji zimskih športov na nacionalki očitno kitijo z lastnim šovinizmom, kot da gre za vrlino, medtem ko še vedno živijo v srednjem veku, kjer ne premorejo niti robčka, kaj šele slovarja za razjasnitev pojma »enakopravnost«. Kajti ime enakopravnosti je tudi svetovna rekorderka v smučarskih poletih. Letos bo stara 25 let. Na smučeh je letela 226 metrov. Ženska. Ona se piše Klinec. Njih pa je za en E manj.
19. januarja 2021 je sredi Ljubljane zazijala – tudi dejanska, predvsem pa ogromna simbolna – luknja. Z nasilno evikcijo je Mestna občina Ljubljana uničila Avtonomno cono Rog ter velik del lastnine in umetniških artefaktov ljudi v njej. Na lastne oči sem videla, kako so jih, kot da gre za smeti, odvažali do vrha naloženi tovornjaki. AC Rog je bila marsikaj, gotovo, a ti ljudje, predvsem mladi diplomanti_ke ALUO, so na območju ustvarjali, ker niso imeli kam, ateljejev v mestu namreč akutno primanjkuje, še posebej zanje.
Včeraj je minil še en mednarodni dan žensk, in to v toksični družbi, kakršna je naša, kjer velik del moških niti ne želi prisluhniti ženskam, ko razgaljamo dan na dan občutene neenakosti. Ko, denimo, opozarjamo, da nismo svojina, naj slovnica to še stokrat požegna. Lani je (zdaj) premier ob 8. marcu voščil ženskam in osebam, ki se identificirajo kot ženske. Delu družbe, tudi žensk, se je to zdelo super, napredno. Kar hodi kot raca, gaga kot raca in izgleda kot raca, ravno ni raca – ker je kot raca. Živimo v družbi, kjer po treh desetletjih končno dobimo prvi predsednici države in državnega zbora, ki pa obe izjavita, da nista feministki. Nakar poskušata spričo plazu komentarjev, zbadanj in zgražanj, dobesedno čez noč postati. Kot da je biti feministka kot gate, ki jih pač zamenjaš, kaj se pa zamudiš. O, sveta preproščina! Našo družbo moški šovinizem še vedno ključno obvladuje. Tu velja, da se sme »sam mal pošlatat«. »Sama je hotla« šteje kot dejansko argument. Velja, da »desc je desc, baba je pa(č) baba«. In del mladih to neenakopravnost, zraščeno z družbenim tkivom, dogmatsko privzema. Prijateljica, ki je včasih delala kot natakarica, bi na temo tikanja, pokroviteljstva, žaljivih in seksističnih komentarjev s strani moških strank lahko napisala knjigo. Prevlada moških je v to družbo zakoreninjena do mere, ko sploh ni zares problematizirana, nasprotno. Vsak poskus uvedbe enakopravnosti, denimo v slovnici, naleti na silovit odpor – moških, a tudi žensk, ki se jim zdi povsem v redu, da so zato, ker so ženske, ocenjevane po kriteriju zunanjosti; na to pristajajo in igrajo. Število femicidov pa strmo raste. Stanje je katastrofalno, zato bi se veljalo spomniti revolucionarne podstati 8. marca ter preizprašati temelje družbene ureditve. In podreti, kar je gnilo. In tega je precej. Začnimo takoj: saj nagelj je lep cvet, toda. Toda veliko boljše darilo bi bilo, ko bi vsak moški vsaj tri sebi bližnje ženske povabil na čaj in jih vprašal, ali so bile s strani moških kdaj v življenju ponižane, mentalno in/ali fizično zlorabljene, napadene, posiljene. In samo poslušal, kar imajo povedati. Da končno vsaj ta zblojeni mit, kako da gre za izjeme, odvržemo na smetišče zgodovine. Komaj kakšno žensko namreč žal poznam, in poznam jih precej, ki na to vprašanje ne odgovori pritrdilno.
Neveljaven email naslov
