Po Bitki pri Trzinu Foto:
Po Bitki pri Trzinu Foto:
Vojko Frelih

In res ni, kakor tudi ne nekaj naslednjih. Vrstile so se šokantne vesti s terena, da JLA s tanki hiti iz kasarn na mejne prehode. S tem so se moje naloge v studiu spremenile v delo terenskega tehnika z reportažnim avtomobilom.

Na teren ... proti Trzinu
V jedru novinarske hiše je nastal krizni štab, kjer so uredniki in novinarji iz ure v uro prilagajali Prvi radijski program. Pripravil sem "lado nivo", takratni reportažni avtomobil s 400 MHz oddajnikom. Pričakovali smo napad na RTV in se pogovarjali, kako se odzvati. K sreči do tega ni prišlo, in ko se je pozno popoldne začel spopad pri Trzinu, sva bila z novinarjem Jožetom Bončo poslana tja, da nejasne informacije raziščeva neposredno na bojišču. Znašla sva se v "filmu", ko so se kakšnih tristo metrov pred nama na trzinski ravnini za gorečo barikado videli in slišali streli in rafali. Po kamniški progi je ravno pripeljal vlak in ljudje so si pri prečkanju ceste ogledovali prizor kot na platnu, medtem ko so v okolici bližnje trgovine specialne enote milice v čeladah iskale zaklone in se nameščale na položaje.

Več prispevkov iz časov osamosvajanja Slovenije preberite na portalu 25 let.

Tam sva izvedela, da je poveljstvo Teritorialne obrambe (TO) nekje na hribu nad vasjo. Vozila sva v hrib in opazila krajane, ki so izdelovali molotovke. Naslednji hip sva se znašla med teritorialci, ki so prinesli Eda Peperka - ta je bil hudo ranjen v prsi. Takoj zatem je s prižgano sireno prispel rešilni avtomobil in s sklonjenimi glavami smo kljub sikanju krogel mimo ušes ranjenca pospremili do vozila. Na žalost smo čez nekaj časa izvedeli, da je 26-letni Edo, oče dve otrok, umrl med vožnjo v bolnišnico. Še danes vidim izraz na obrazu njegovega soborca, ki so ga kolegi razorožili, ker je v šoku ves besen vpil: "Grem dol in vse bom pobil!"

"Kar sama si oglejta situacijo"
Naslednji obisk Trzina je bil na neki način še bolj dramatičen. Pozno zvečer, po nevihti, sva bila z urednikom Daretom Miličem spet poslana na prizorišče pozne popoldanske bitke. Razložil sem mu, kaj sva z Jožetom danes že doživela, in po njegovem izrazu sem dobil občutek, da pretiravam. Na "reportažcu" sva imela velik napis PRESS. Ko sva se ustavila pri policijski zapori na križišču za Črnuče, so nama tam povedali, da je že vse mirno in da so menda vse vojake JLA teritorialci že polovili. Sicer pa so nama predlagali, naj si kar sama ogledava situacijo!

Meni se je strah v kosti zažrl že popoldne in sem Dareta nejevoljno ubogal, ko sva v dežju in popolni temi vozila po odprtem cestišču do barikade na mostičku. Mislil sem si: »Kaj če poči, kam naj zavijem?« Ker se zaradi dežja ni veliko videlo skozi okno, sva končno ustavila šele pri zadimljenem avtobusu. Za njim je še vedno gorela neka cisterna, ki je z izstrelki iz armbrusta kot v peklu osvetljevala prestreljena samohodna vozila. Nato pa šok! Na asfaltu je ležal v boju ubiti vojak, ki sva ga skoraj pohodila. Bil je napol pokrit s šotorskim krilom, izpod katerega se je spirala kri. V tistem trenutku se je Daretovo razpoloženje vidno spremenilo. Hitro sva zapustila prizorišče in nato kakih štiristo metrov pred policijsko kontrolo ob cesti prehitela štiri vojake v kombinezonih in brez pokrival, ki so drug za drugim hitro stopali v smeri križišča. Ko je Dare opazil, da so oboroženi s "škorpijoni", taka je bila oborožitev posadk v oklepnikih, nama je postalo jasno, da to niso naši teritorialci. Policistom, ki so bili na osvetljenem križišču z dvema avtomobiloma, sva poročala, da se jim bližajo štirje oboroženi vojaki JLA. Zavzeli so položaje in napeto čakali. Midva pa sva, ne zavedajoč se resnosti položaja, z "reportažcem" na pločniku zvedavo čakala, kaj se bo zgodilo. Po dolgih nestrpnih minutah je k nama pristopil komandir in naju vprašal, ali se norčujeva in da bi želel, da greva tja nazaj pogledat, kje da so, ti vojaki! No, v tistem trenutku pa se deset metrov od ceste, izza žive meje dvigne vojak.

Vojaki se predajo
Takrat se je pokazala profesionalnost policistov, ki so iskali kritje in glasno pozivali na predajo. Zavladala je taka napetost, da sva bila z Daretom prepričana, da bo počilo. Pa ni! Pokazali so se še preostali trije in drug za drugim na cesto metali oborožitev in naboje. Bili so prestrašeni, povsem mokri, krvavih in zamazanih obrazov, saj so malo pred tem doživljali pekel za barikado. Puškine cevi so se povesile in razpoloženje smrtne groze se je prelevilo v druženje. Ljudje iz sosednjih hiš, ki so skozi zastrta okna vse to opazovali, so pristopili z ogrinjali in pijačo. Takega preobrata ni moč videti niti v filmih.

Novi nepozabni in neizbrisni prizori so se dogajali naslednji dan po nemirni in neprespani noči, ko sem kolegom v spomin v uredništvu na mizo stresel pest nabojev za »škorpijone«. Tokrat sem bil dodeljen Marjanu Jermanu; ta je tik pred odhodom v reportažni avto povabil tedanjega poslanca Frančka Rudolfa, ki se je ravno znašel pred RTV-jem. Namenili smo si ogledati prizorišče v Trzinu, ki je bilo ob sončnem jutru več kot zlovešče. Kri dveh ubitih vojakov, ki so ju že odnesli, se je sušila na soncu. Okrvavljena maska, ki jo je vojak uporabljal ob goreči barikadi, je bila prestreljena prav v filter. Okrvavljeni in zamazani so bili tudi sicer beli sedeži iz umetnega usnja v prebitih oklepnikih, ki so še vedno oddajali grozečo frekvenco, kot bi se oglašala umirajoča žival. V spominu sem imel še grozo preteklega dne in noči, in ko sem v mozaik dodal še to podobo, ni bilo besed, ki bi opisale moje občutke.

Nato pade odločitev, smer Brnik! Vozili smo za sledmi, ki so jih puščale tankovske gosenice, in nekajkrat so nas iz zased ustavili krajevni teritorialci. Ko so opazili napis na avtu, so hitro umaknili puškine cevi. Nekaj sto metrov iz Most proti Komendi smo na cesti naleteli na pokvarjen in zapuščen tank M84. Bližali smo se Brniku. Z letališča se je valil gost dim, ki ga je povzročil napad dveh letal jastreb, ki sta raketirali in obstreljevali letališče z okolico. Želeli smo poročati o škodi, ki je ob tem nastala, pa nas je ob vstopu v gozdiček zaustavila razbita barikada avtobusa in gneča ljudi, ki so pobegnili z letališča. Od njih smo slišali nekaj podatkov o napadu in o navzočnosti tankov ter se odločili, da se prek Cerkelj odpeljemo na planino Ambrož pod Krvavcem, od koder smo si s sposojenim daljnogledom ogledali letališče ter se oglasili »v eter«. Sledila je odločitev, da skušamo priti do same letališke stavbe.

Na letališče Brnik
Pri barikadi sem previdno s tesnobo zapeljal po tankovski stezi in skozi grmovje napeto opazoval okolico. Čez nekaj časa smo tako kot tanki prišli do ceste, le da so jo oni prečkali in se oddaljili v gozdu, mi pa smo nadaljevali do glavne letališke stavbe, kjer je bilo tudi parkirišče. Tam je vladalo pravo razdejanje. Vrhovi smrek so goreli med razbitimi in zoglenelimi avtomobili, iz katerih se je še vedno valil gost dim. Tudi iz hangarjev se je močno kadilo. Nekaj ljudi, ki so bili tam zunaj, je panično tekalo sem ter tja in iskalo zaklone. Sirena je zlovešče tulila in pilot v uniformi nam je zavpil, da so radarji zaznali bližajoča se letala in naj zbežimo. Avto sem zapeljal tik ob zid in od tam smo opazovali terenski avto s tujo registracijo, ki je pred nami begal od ene zapornice do druge. Kriče smo mu mahali, da je izhod z letališča na drugi strani. Ker po kakih petih minutah letal še ni bilo, smo sklenili zapustiti letališče.

Tuja novinarja sta medtem neopazno dvignila zapornico in odbrzela na pristajalno stezo. Danes mi je jasno, zakaj sta rinila tja, saj sta kot vojna dopisnika želela s kamero posneti napad letal iz čistine. Z Marjanom in Frančkom smo se nato ustavili pri razdejanem avtobusu takoj za gozdičkom in se, nekoliko bolj varni, oglasili naši radijski postaji. Medtem ko sem vzpostavljal zvezo, je Franček Rudolf ostal v avtu, Marjan Jerman je v roke vzel mikrofon in si nadel slušalke. Ravno ko je opisoval stanje na letališču in omenil zloveščo možnost ponovnega napada, je nad nami z gromom v nizkem preletu švignil jastreb. V slušalkah nama je zahrumelo in tako tudi neposredno v oddajo skupaj z Marjanovim "gremo!" Vse skupaj je bilo dovolj, da sem z eno potezo ugasnil oddajnik in že smo hiteli proti Mostam.

"Oglasite se, če ste živi!"
Bili smo veseli, da je bil prelet letala izvidniški, vendar smo z dramatičnim oglašanjem po naključju pri poslušalcih in radijskih kolegih ustvarili povsem drugačen vtis. Ker smo med vožnjo ves čas poslušali Prvi radijski program, smo ravno pred Mostami, pri pokvarjenem tanku, ki je medtem s pomočjo domačinov že eksplodiral in je njegova kupola ležala na drugi strani ceste, zaslišali našo napovedovalko, ki je pozivala ekipo na terenu: "OGLASITE SE, ČE STE ŠE ŽIVI!" V avtu smo se spogledali, se ustavili in potolažili kolege na programu. Nihče pa ni potolažil mojih domačih, ki so vedeli, kakšna je moja služba in so mi sledili po radijskem sprejemniku. Menda je bilo hudo, ker niso dobili telefonske zveze s programom, pa tudi oglasil sem se jim šele ob vrnitvi v radijsko hišo. Smo pa med vračanjem po radiu poslušali poročilo Delovega novinarja z letališča, da sta bila na vzletni stezi v terenskem avtomobilu ubita nemški in avstrijski novinar. Avto je bil obdan s posodami za gorivo, in ker sta vozila proti vojakom JLA, je oficir kljub napisu PRESS menil, da sta v avtomobilu teritorialca z armbrustom, in je avto prerešetal z rafalom iz tankovskega mitraljeza.

Ti dogodki, predvsem pa seveda tisti, ki sem jim bil priča, so v meni pustili sledi. Ganila me je tudi usoda pilota Tonija Mrlaka, čigar helikopter gazela, takrat naložen s kruhom, je raztreščen ležal pred mano v Rožni dolini. Prizor, poln simbolike! Z njim sem se kaki dve leti prej peljal s Triglava po oglašanju v radijski program. Tudi poka nad Ljubljano, ko je vojska strašila ljudi in je letalo prebilo zvočni zid, se ne da pozabiti. Vem, da sem še dolgo ob zvoku letala v sebi čutil nemir, da o pokanju petard ne govorim. Pred petindvajsetimi leti sem bil mlad optimist in precej naiven, danes pa se, ko država ni v zavidljivem stanju, sprašujem o ljudeh, žrtvah, ki so za vse nas darovali svoja življenja. Ali bi jih ponovno?

Vojko Frelih je radijski tonski tehnik na Radiu Slovenija.