"Na predvečer slovenske 25-letnice, torej srebrne obletnice, bi izrekel dve misli, povezani z dvema temeljnima zgodovinskima izkušnjama, ki smo ju bili deležni Slovenci, in sicer - prva je povezana z narodnim razhodom sredi prejšnjega stoletja in druga z narodno enotnostjo konec tega stoletja," je na predstavitvi knjige Slovenija pa pika! v Klubu Cankarjevega doma uvodoma poudaril slovenski predsednik Borut Pahor in dodal, da ne prva ne druga izkušnja nista padli čez noč z neba.

"Ko govorimo o enotnosti v času osamosvajanja, ne pravimo, da smo vsi bili enakih mnenj, o isti stvari ob istem času, kar je mogoče videti tudi v tej dobrodošli knjigi, in vendar je prav zaradi tega mogoče oceniti čas osamosvojitve Slovenije kot čas narodne enotnosti," je Pahor poudaril sporočilo osamosvojitve, ki ga je treba ohraniti za prihodnje rodove.

Pogovora ob predstavitvi knjige, v kateri so avtorji zbrali pisano paleto poglobljenih intervjujev z akterji osamosvojitvenega časa, nastajala pa je kar štiri leta, so se udeležili takratni predsednik Milan Kučan, takratni predsednik vlade Lojze Peterle, takratni zunanji minister Dimitrij Rupel in član predsedstva Dušan Plut.

Soavtor knjige Boštjan Furlan je poudaril, da mladi vedo o osamosvajanju premalo, čeprav je bilo napisanih o tem že ogromno knjig. "Moj najmočnejši spomin je na alarm in bežanje v klet, s sabo pa sem vzel plišasto opico," se je spominjal. Drugi avtor Ožbej Peterle je povedal, da so v knjigi z intervjuji pokrili celoten politični spekter tistega časa in njegovo razburkano dinamiko. Gre za izbor zelo raznolikih misli, saj so vključene izredno različne interpretacije, ampak pod isto streho demokratizacije, ki ni bila samoumevna, je dodal tretji avtor Marko Balažic.

"Jalovost današnje politike"
Zanimivo je, da so se trije mladi ljudje odločili za takšen projekt, ker postaja očitno, da vedno manj mladih ljudi politika sploh zanima, kar ni samo slovenski problem, ampak je problem cele Evrope, je poudaril prvi slovenski predsednik Milan Kučan. "Spomin je selektiven in takrat nismo vsi poznali vseh dejstev, zdi se mi, da se je zdaj, po 25 letih, zaradi parcialnih pogledov in spominov razblinila takratna skupna odgovornost," je nadaljeval.

"Danes pravzaprav v aktualni slovenski politiki ni človeka, ki ne bi rekel, da je potrebna enotnost, jaz pa se vprašam - glede česa? Takrat smo imeli velike cilje pred sabo in zato, ker je bil ta jasen, ker je bil pregleden in ker je za njim stala vsa politika, so bili ljudje enotni," je Kučan pojasnil svoje videnje. Danes pa je povsem drugače, saj projekta in cilja, okoli katerega bi se poenotili, ni, to je manko in jalovost današnje politike, ki je brez idej, je dodal. "Ravno takrat, ko bi se morala pokazati kreativnost in ustvarjalen pogled v prihodnost, se potem ta jalovost pokaže z obračanjem nazaj v preteklost," je sklenil.

.
Epohalnost osamosvojitve in neuspela sprava
"Rad bi izrazil priznanje mladim, ki jih zanima, kako je takrat bilo, to je pomemben prispevek k razumevanju tistega časa," je knjigo opisal prvi predsednik slovenske vlade Lojze Peterle. Glede enotnosti je po njegovem mnenju najpomembnejši vidik enotnost pomladnih strank in Demosa, ki je začrtal projekt samostojne Slovenije. Drugi takšen trenutek je 6. december, ko jim je s strankami takratne opozicije uspelo doseči sporazum o tem, da se bo šlo na referendum, hkrati pa so sklenili, da bo v primeru pozitivnega rezultata Slovenija razglasila samostojnost v pol leta, je dodal še en primer popolne enotnosti slovenske politike in nadaljeval, da je bil tudi zato rezultat tako močno ZA osamosvojitev.

Tretji element enotnosti je bil čas napada JLA na Slovenijo, med ljudmi ni bilo težav, na politični ravni pa je prišlo do zapletov, v skupščini se je razpravljalo o veliko čudnih rečeh, je dejal Peterle in izpostavil primer Deklaracije za mir, ki je v Demosovi vladi niso videli kot prispevek k osamosvojitvi Slovenije. "Element enotnosti je zelo močan in presega vse drugo, če gledamo na epohalnost osamosvojitve," je dodal.

Julija 1990 je v Kočevskem rogu potekala spravna slovesnost, na kateri je bilo slišati veliko besed, s katerimi bi se dalo iti naprej, a potem so umanjkala dejanja. Danes ne gre več za ljudi, ki so si takrat stali nasproti, saj je še zelo malo živih, pač pa se moramo s preteklostjo spraviti kot narod, je menil Peterle. "Še vedno prevladuje mitski, pred resnicoljubnim odnosom, in ko zadenemo ob mit, se iskri," je opisal, zakaj ne pride do sprave med ljudmi, in še enkrat poudaril, da bi se morali zavzeti za resnico in zgraditi medsebojni odnos, ki nas ne bi več delil.

"Navezani na Jugoslavijo potrebujejo več časa"
"Kot član predsedstva Demosa, predsednik stranke Zelenih Slovenije, sem našel bistveno lažje poti za sodelovanje s predstavniki stare politične garniture oblasti, saj mi je bilo jasno, da tisti, ki so bolj politično navezani na Jugoslavijo, enostavno potrebujejo več časa, da na osebni ravni sprejmejo radikalne odločitve Demosa za samostojno Slovenijo," se je spominjal Dušan Plut, član Demosovega predsedstva. Dodal je, da spoštuje obe strani, saj je bila ena potrebna zaradi svoje osamosvojitvene radikalnosti, druga pa zato, da osamosvojitveni ukrepi niso bili taki, da bi prinašali številne žrtve kot drugod po Jugoslaviji.

"Zelo osebno me prizadene, da edini slovenski zgodovinski projekt, ki je pokazal enotnost v raznovrstnosti in ideološki raznolikosti, samodestruktivno uničujemo, a nimamo nobenega temeljnega razloga za takšno početje," je Plut ocenil stanje v slovenski politiki četrt stoletja pozneje. Retorično se je vprašal, kaj nas je pravzaprav združevalo. "Dva ključna cilja sta bila, in sicer demokratizacija in projekt samostojne Slovenije. Ali je treba, da se po 25 letih po mnenju Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (ZVO) počutim kot veleizdajalec? Ali si zaslužimo takšne oznake? Ali ni to sramotno?" je opisal osebno prizadetost zaradi deljenja osamosvojiteljev na "veleizdajalce" in "maksimalno pomembne". "Kaj pa vsi tisti nevidni junaki, kaj pa teritorialci in policija na barikadah," se je še vprašal.

Demokracija zahteva različnost
Enotnost ni samoumevna pozitivna kategorija, saj demokracija in pluralizem do določene mere zahtevata različnost in tekmovanje, je opozoril Dimitrij Rupel, ki je bil med osamosvajanjem zunanji minister. "Enotnost ni nedolžna beseda, že v Jugoslaviji smo imeli bratstvo in enotnost, ampak te jugoslovanske enotnosti smo se potem hoteli znebiti," je dejal. Življenje vsake države je vedno sestavljeno iz stvari, o katerih se strinjajo, in tistih, o katerih se ne. Politični sistem, v katerem je nestrinjanja več ali preveč, lahko propade, kar se je zgodilo tudi Jugoslaviji, je razmišljal Rupel.

Slovenci smo plebiscitarno sklenili, da hočemo svojo državo, potem pa smo imeli leta 2003 referenduma o EU-ju in Natu, ki sta bila prav tako uspešna, torej imamo vsaj tri točke, ki nas združujejo, je dejal Rupel. "Glede vrednot, ki so dobile veliko podporo ljudi, smo prevečkrat brezbrižni, postavljajo se vprašanja, še posebej v mladi generaciji, o tem, ali bi bilo smiselneje ostati v Jugoslaviji, ali ljubimo Tita ali ne, ta Slovenija ni dosti vredna itd.," je opisal brezbrižen pesimizem v družbi. "Demos sam po sebi je bil pluralna organizacija, vesel bi bil, če bi Demos služil tudi danes kot model za politično združevanje," je sklenil.

Enotnost v sodobnem času ni nujno ultimativna vrlina, potrebna je le glede temeljnih točk, je Ruplu pritrdil novinar Ali H. Žerdin, ki je vodil pogovor. "Veseli me, da mlajšo generacijo zanima branje in spraševanje," je sklenil in dodal, da upa, da bodo mladi avtorji nadaljevali svoje delo in pripravili še drugi in morda tretji del knjige, v katerih bodo temeljito izprašali še mnogo drugih akterjev osamosvojitvenih časov.