Spomin na čas in okoliščine nastajanja tez, ki veljajo za izvor slovenske ustavnosti, so popoldne obudili na dogodku na ustavnem sodišču.
Spomladi leta 1988 so bile v posebni številki Časopisa za kritiko znanosti pod imenom Gradivo za slovensko ustavo objavljene Teze za Ustavo Republike Slovenije. Ta ustavni osnutek je znan kot t. i. pisateljska ustava. Teze, ki so izhajale iz predpostavk Prispevkov za slovenski nacionalni program, objavljenih v 57. številki Nove revije leta 1987, sta oblikovali ustavna komisija pri Društvu slovenskih pisateljev (DSP) in delovna skupina Slovenskega sociološkega društva.
Teze za slovensko ustavo, ki nikoli niso bile zavezujoč dokument, so nastajale v času občutka ogroženosti in zagatnosti, a hkrati neskončne vere v svobodo in v moč pisane besede, je na današnjem srečanju na ustavnem sodišču poudaril tedanji predsednik ustavne komisije pri DSP-ju Tone Peršak. "Morda smo bili naivni, a verjeli smo, da je vse mogoče," je poudaril, a dodal, da ta vera danes zaradi digitalne preobrazbe sveta ugaša.
Ob tem je današnji minister za kulturo, ki opravlja tekoče posle, spomnil, da je DSP pobudo za nastanek gradiva dalo po tistem, ko so bile oblikovane spremembe in dopolnitve Ustave SFRJ, katerih ključen predlog je bila popolna centralizacija Jugoslavije in jih je februarja 1987 v okviru okrogle mize DSP analiziral pokojni France Bučar. Da bi javnosti jasno predstavili svoje videnje slovenske ustave, je sledila cela vrsta javnih prispevkov, nato pa so se povezali s sociološkim društvom.
Ustavno komisijo društva so poleg Peršaka sestavljali Milan Apih, Janez Menart, Tone Pavček, Dimitrij Rupel in Veno Taufer. Delovno skupino Slovenskega sociološkega društva, ki jo je vodil Peter Jambrek, pa so sestavljali Bučar, Tine Hribar, Mitja Kamušič, Veljko Rus in Ivan Svetlik. Rupel, Taufer, Jambrek, Hribar in Svetlik so prav tako sodelovali na današnjem dogodku.
Med drugim so poudarili, da se je pisateljska ustava zavzela za parlamentarno demokracijo, delitev oblasti in človekove pravice ter da so v njej zapisane temeljne ustavne vrednote, ki so se nato pojavile v Ustavi RS tri leta kasneje. Med drugim pravica slovenskega naroda do samoodločbe, načelo pluralizma in večstrankarskega sistema, načelo pravne države in umeščenost Slovenije v Evropo.
Jambrek je poudaril, da se je pisateljsko društvo z uporom proti beograjskim spremembam ustave oblikovalo kot "neformalna kulturna ustavodajna sila", ki je imela v tedanji državi vlogo opozicije. Ta moč ni bila nasilna, svojih prepričanj niso vsiljevali. Ob tem je podobno kot Peršak poudaril, da so teze nastale "v atmosferi vsesplošnega navdušenja nad tem, da je slovenski narod ponovno odkril svojo samobitnost".
Hribar je med drugim poudaril, da si posebno priznanje pri oblikovanju tez za slovensko ustavo zaslužita Igor Bavčar in Janez Janša, zaslužna za njihovo objavo. Je pa opozoril, da pisateljska ustava ostaja na ravni 20. stoletja, saj denimo splava izrecno ne prepoveduje, ampak prepoveduje prepoved splava. "Nismo želeli ustave, ki bi prepovedovala, ampak nasprotno," je k temu pridal Taufer, za katerega je sicer prelomna na poti k samostojni državi Majniška deklaracija, nastala aprila 1989 v Ruplovi pisarni.