Izšlo se je za širino obroča oziroma za 7-8 centimetrov. "Vedel sem, da Ben O'Connor nima možnosti in bo poskusil z dolgim napadom. In vedel sem, da bo Kasper reagiral, zmagal je že na Dirki po Flandriji in takrat v sprintu premagal van der Poela, zato je moral reagirati. Prilepil sem se Kasperju na kolo, 100 metrov pred ciljem, ko je bil Kasper na robu svojih moči, sem se izmuznil mimo, vrgel kolo po akrobatsko, kot sem le lahko, in na koncu je bilo dovolj za nekaj milimetrov," je po 19. zmagi profesionalne kariere (tretji na Dirki po Franciji) povedal Mohorič. Tako majhne razlike na ciljni črti (0,4 stotinke) v zgodovini Dirke po Franciji še ni bilo, je pa bila današnja etapa s povprečno hitrostjo 49,1 km/h tudi peta najhitrejša do zdaj.

32 km pred ciljem sledil Asgreenu
19. etapa Dirke po Franciji je bila kot nalašč za ubežnike in Mohorič je vedel, da je to njegova zadnja priložnost. Zamudil je prvi beg dneva, ko je po 50 kilometrih ušla deveterica, a to ni bilo usodno. Zasledovalci so bili namreč ves čas blizu. 32 km pred ciljem so bili na vrsti odločilni trenutki. Kasper Asgreen, zmagovalec četrtkove etape, je napadel, z njim pa tudi Mohorič in O'Connor. Čeprav je bila deveterica kolesarjev (z Lukom Mezgecem) ves čas blizu (sprva je zaostajala le dobrih 15 sekund, v zadnjih kilometrih pa okrog 30), je vodilna trojica prišla na vrh prelaza Cote d'Ivory s prednostjo in zgledno sodelovala do cilja (povprečna hitrost v zadnjih 30 km: 52,0 km/h).

"Kot da bi izdal oba tekmeca"
A na koncu je moral Mohorič opraviti še z dvema odličnima kolesarjema. To je bil dolg sprint, najprej je krenil O'Connor, lovil ga je Asgreen, sto metrov pred ciljem pa je šel na polno še Mohorič, ki je imel na ciljni črti tako majhno prednost pred Dancem, da je bilo treba počakati na fotofiniš. "Vrgel sem kolo in ostalo dal v božje roke. Počutim se, kot da bi kar malce izdal oba tekmeca, ker sta bila močnejša od mene, toda očitno je Gino iz nebes želel, da danes zmagam jaz," se je 28-letnik iz Podblice v solzah spet spomnil na junija umrlega moštvenega kolega Gina Mädra iz ekipe Bahrain Victorius, tudi v preostalih izjavah pa je navdušil svetovno javnost in spet dokazal, da gre za enega najbolj inteligentnih športnikov.

Na Touru trpiš kot žival
"Danes sem imel zelo dobre noge, vedel sem, da je to dan, ko lahko naredim razliko. Verjel sem vase in v vse, kar sem naredil v pripravljalnem obdobju in žrtvoval, da sem lahko danes tukaj. Nisem obupal do konca, ves čas sem bil na robu zmožnosti in trenutno sploh ne vem, kako bom v soboto ujel časovno zaporo," se je Mohorič ozrl že k sobotni gorski etapi. Še enkrat je poudaril, kako gladiatorski šport je kolesarstvo: "Kruto je biti kolesar svetovnega kova, ki nastopa na Dirki po Franciji. Vsi so tako dobro pripravljeni, da včasih trpiš kot žival."

Ogromno garanja v ozadju takšnega uspeha
"Na prelazu Loze me je bilo sram pred slovenskimi navijači, ker sem bil na koncu svojih moči. Tistih 140 pulza klatiš gor, 300 vatov moči, kar zmore vsak rekreativni kolesar, ker si preprosto tako utrujen. Hkrati si bil več mesecev od doma, ne vidiš svoje družine, svojih otrok. In se počutiš neumno, ko tam zadaj loviš časovno zaporo. Ampak potem pride tak dan, kot je danes. Hotel sem narediti največ, kar lahko, zase in predvsem za ekipo. In za osebje ekipe. Zjutraj se zbudijo ob šestih, da gredo na tek, da nekaj naredijo zase. Spat gredo opolnoči. Vsak dan moramo menjati zobnike, gume. Pa masaže, terapije ... To je veliko garanje in včasih je res težko. Čustven sem, ker vem, koliko sem garal za to."

Najraje bi zaspal za tri ure
Za Mateja Mohoriča je bila to peta zmaga na tritedenskih dirkah. Tri ima s Toura, po eno z Gira in Vuelte. Na Dirki po Franciji je nazadnje slavil pred dvema letoma, ko je prav tako dobil 19. etapo. O dirkanju v tretjem tednu je povedal: "V zadnjem tednu so vsi res utrujeni. Cel dan trpiš. Neugodno je bilo. Najraje bi se zjokal, odvil in zaspal za tri ure, a veš, da se moraš potruditi in narediti vse, kar lahko. Danes sem ponosen na to, kar mi je uspelo." Ko je na razglasitvi zmagovalca stopil pred množico navijačev, je bilo to poseben občutek. "Zame je bilo to tretjič. Neverjetno, pravi spektakel. Nekaj posebnega je, nekaj, kar si zapomniš za vse življenje."