Mlada univerza je imela težave najti primerne prostore, zato ji je vlada namenila stavbo deželskega dvorca na Kongresnem trgu v Ljubljani. Foto: Univerza v Ljubljani

V letu 2019 praznujemo 100 let, odkar je bila v Ljubljani ustanovljena prva univerza na slovenskih tleh. Pot do nje je trajala več stoletij, udejanjila pa se je v nekaj mesecih, ko so ključni posamezniki znali izkoristiti trenutne politične razmere. "Ljubljana je bila brez univerze zaradi več razlogov. Prvi in najpomembnejši je bil nasprotovanje Nemcev, ki so Slovence šteli za manjvreden, kmečki narod s premalo razvitim jezikom za univerzitetno raven. Drugi sta bili šibkost in razdrobljenost slovenske intelektualne in politične elite. Tretji pa notranji politični spori o tem, kje naj bi bila (Ljubljana, Zagreb, Gradec, Trst) in ali naj bi bila južnoslovanska ali slovenska univerza," ključne težave opiše profesor sodobne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani Božo Repe.

V uredništvu MMC-ja z današnjim prispevkom o zgodovini nastajanja ljubljanske univerze začenjamo poseben projekt, s katerim bomo zaznamovali 100. obletnico Univerze v Ljubljani. V prihodnjih tednih bodo o univerzi in njenih 26 članicah – fakultetah in akademijah – spregovorili študentje in profesorji. Študentje bodo predstavili svoje študijske izkušnje, profesorji pa akademske predmete, ki jih predavajo. Vabljeni k spremljanju!
Cerkev svetega Jakoba, v ozadju del jezuitskega kolegija. Foto: Wikipedia

Zgodovinski pregled razvoja visokega šolstva

Višje šolstvo se je v Ljubljani začelo s protestantskimi stanovskimi šolami v 16. stoletju, na katerih so učenci sčasoma dosegli predizobrazbo za študij na univerzi. Po pregonu protestantov so verzel zapolnili jezuiti s svojim kolegijem. Poučevali so humanistične študije, latinščino, teologijo, a po končanem študiju niso smeli podeliti akademskega naziva, kar je kolegije ločevalo od univerz. So pa med kolegiji, ki so jih imeli v vseh večjih mestih avstro-ogrske monarhije, krožili njihovi predavatelji, kar je po besedah zgodovinarja in fizika Stanislava Južniča zagotavljalo večjo kakovost predavanj in produkcijo znanja. Jezuitski kompleks, ki je stal na območju današnje cerkve svetega Jakoba v Ljubljani, je ob cerkvi obsegal še samostan, šolo in poslopje, v katerem so stanovali dijaki in je lahko nudilo prostor več kot 600 ljudem – Ljubljana je sicer takrat imela okoli 4.000 prebivalcev. Leta 1774 je kompleks uničil požar, jezuitski red pa je v tistem času takratni papež ukinil.

Visokošolsko izobraževanje je prevzela država, kar je za Ljubljano pomenilo korak nazaj, ugotavlja Alja Brglez v publikaciji Poti do univerze. Po letu 1780 tukaj namreč niso več poučevali mehanike, teoretične fizike, agronomije, naravoslovja, risanja. V času jožefinskih reform sta se v deželah habsburške monarhije ohranili le dve univerzi – na Dunaju in v Pragi –, vse druge so bile spremenjene v liceje, čeprav je bilo tudi v Ljubljani zaznati prizadevanja, da bi imeli popolno univerzo. Kot taka se je lahko štela, če je imela štiri fakultete: filozofsko, pravno, teološko in medicinsko. A v tem času je bil začasno ukinjen še filozofski študij. Vrnili so ga po številnih peticijah dunajski vladi, ki jih je najverjetneje napisal Anton Tomaž Linhart. V njih je bilo zapisano, da je dunajska univerza daleč od Ljubljane, tudi liceji v drugih večjih mestih so preveč oddaljeni in da se na ljubljansko šolstvo naslanja ne le celotna Kranjska, temveč tudi primorski kraji. Filozofski študij so vrnili, razširjenja programov pa ni bilo in ljubljanski licej je ostal vmesna stopnja med gimnazijo in univerzo.

Novo kratko poglavje na poti do univerze nastopi z Napoleonovimi Ilirskimi provincami, ko so določili, da bo v Ljubljani univerza s petimi študijskimi smermi, na katerih bodo izobraževali za določene poklice: zdravnike, farmacevte, kirurge, pravnike, inženirje in teologe. Te centralne šole, kot so se imenovale, so imele pravico podeljevati akademske naslove. "Z vidika t. i. "if history", torej kaj bi bilo, če bi bilo, sta zame najzanimivejša ta ustanovitev in delovanje école centrale v letih 1810–1811 oziroma vprašanje, kako bi šel razvoj, če bi francoska nadvlada na začetku 19. stoletja obstala. Francozi so bili namreč prvi, ki so v okviru Ilirskih provinc ustanovili pravo moderno slovensko univerzo, ki pa ni živela niti toliko časa, da bi študij končala ena generacija. Tako zgodovina univerze kot zgodovina večine slovenskega naroda bi se obrnili v povsem drugo smer," ob tem razmišlja zgodovinar Božo Repe.

Kmetijske in rokodělske novize, 1848. Foto: dLib

A je po teh nekaj letih znova začel veljati star avstrijski šolski sistem, ki je v Ljubljani ukinil medicinski in pravni študij, obnovil pa filozofsko fakulteto in že prej obstoječ medikokirurški študij, ki se je razvil iz jezuitske babiške šole.

Prve jasne zahteve po samostojni univerzi

Revolucionarno leto 1848, ko so se narodi avstro-ogrske monarhije začeli oglašati in zahtevati sprostitev centralizacije in nekatere pravice, je bilo prelomno tudi za nastanek slovenske univerze. V programu Zedinjena Slovenija je bila ena izmed zahtev Slovencev namreč zahteva po samostojni univerzi v Ljubljani. Oblast je v tem času želela filozofske predmete in babištvo priključiti gimnazijam, kar bi še povečalo razhajanja med urbanostjo posameznih mest – tistih z univerzo in tistih le z gimnazijami, ugotavlja Ana Benedetič v delu Poti do univerze. To je naletelo na odpor, pomen izobraževanja in posledično slovenskega jezika pa je vstopil v središče trenj v večnacionalni državi. "Naprava vseučiliša v Ljubljani je silno koristna in imenitna reč za vso deželo. Zavoljo pomanjkanja vikših šol narod gotovo velike zgube terpi, če bistre glave svoje omikanje v tujih deželah in v tujih jezikih išejo ...," je v spomenici, ki so jo objavili v Novicah, takrat zapisal licejski rektor Matija Sporer.

A prizadevanja so naslednjih 70 let ostajala na politični ravni – kranjski deželni zbor je leta 1898 jasno oblikoval zahteve po univerzi –, dejansko pa so leta 1849 po reformi šolstva liceje ukinili in v Ljubljani je od višjega šolstva ostala le teologija kot zasebni škofijski študij.

Konec vojne in prelom s starimi ureditvami

Zapis Frana Šukljeta v Slovenskem narodu leta 1918. Foto: dLib

Odločilno poglavje se je začelo pisati s koncem 1. svetovne vojne, razpadom Habsburške monarhije in novo politično tvorbo, v katero je vstopil večji del slovenskega naroda. Slovenskim študentom je bil kot državljanom nove Kraljevine SHS naenkrat onemogočen študij na avstrijskih univerzah, v domovino so se vrnili tudi tam delujoči profesorji. Ustanovitev dolgo želene univerze je tako postala ena izmed pomembnih točk politične razprave. A pojavljali so se dvomi, ali je to res prioritetno vprašanje, saj je morala mlada država moči usmeriti v boj za nacionalne meje, organizirati prehod in vračanje tujih in domačih vojakov s front, hkrati pa miriti naraščajoče socialne nemire. Prav tako so bile žive ideje, da bi univerza obstala v Trstu, saj so bili prepričani, da bo v skladu s teorijo ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona o samoodločbi narodov in prekinitvijo s staro evropsko diplomacijo tajnega kupčkanja Trst spadal k slovenskemu ozemlju. Podobno so razmišljali še o Gradcu, kjer je univerza v preteklosti že bila. Sicer pa so kot najbolj uresničljivo kratkoročno rešitev videli že obstoječo Univerzo v Zagrebu, kamor naj bi šli študirat trenutni slovenski študentje in poučevat slovenski profesorji. "Če si želijo, lahko poučujejo tudi v slovenskem jeziku," je takrat svoje misli zapisal katoliški poslanec Fran Šuklje.

Bolj kot so se risala razmerja moči na pariški mirovni konferenci in se je hkrati urejala nova državna ureditev Kraljevine SHS, glasnejše so bile polemike o lastni slovenski univerzi, ki so se preselile tudi v takratno časopisje, še vedno ostro ločeno na katoliški in liberalni tabor. Ustanovljena je bila vseučiliška komisija, eden izmed glavnih pobudnikov univerze psiholog Mihajlo Rostohar pa je že novembra 1918 ugotavljal, da je na slovenskem ozemlju vsaj 2.000 delovnih mest, za katera je potrebna fakultetna izobrazba, in da je torej ustanovitev univerze dolgoročno smiselna odločitev.

Univerza je imela konstitutiven pomen za slovensko znanost in je postopoma združila profesorje, ki so bili prej raztreseni po avstrijskih univerzah.

Božo Repe

Politično kupčkanje omogočilo univerzo

Že čez nekaj mesecev se je pokazala odlična priložnost, da se načrt o univerzi v Ljubljani končno udejanji – na podlagi povsem pragmatične politične računice. Maja 1919 se je namreč v narodni skupščini sprejemal državni proračun in vlada je krvavo potrebovala prav vsak glas. "Ob proračunskih kupčkanjih v Beogradu je nenadoma v vladni predlog prišla postavka o ustanovitvi univerze v Ljubljani v zameno, da bodo slovenski poslanci glasovali za proračun. Zakon so potem podprli tudi liberalci," nenadno razrešitev večstoletnih prizadevanj pojasni zgodovinar Božo Repe.

V Beogradu so zakon o Univerzi v Ljubljani sprejeli, regent Aleksander I. Karadžordžević pa ga je podpisal 23. julija 1919. Avgusta so imenovali prvih 18 profesorjev, nerešeno pa je ostajalo vprašanje prostorov in knjižnice. Vlada jim je namenila stavbo deželskega dvorca. Tam so najprej gostovali filozofska in pravna fakulteta ter uradi. V prvi semester študija na teološki, pravni, filozofski, tehnični in nepopolni medicinski fakulteti se je vpisalo 694 študentov. 3. decembra 1919 pa je bilo prvo predavanje – takratni dekan filozofske fakultete Fran Ramovš je v slovenščini predaval o historični gramatiki slovenskega jezika.

Dileme o slovenščini v znanosti

A to, da so predavanja v slovenščini, ni bila samoumevna odločitev. "Dilema glede jezika je bila povezana z vprašanjem, ali naj nastane en jugoslovanski narod ali naj Slovenci ohranijo svojo nacionalno identiteto. To vprašanje je bilo navzoče ves čas med obema vojnama, še posebej pa v dvajsetih letih. Del profesorjev na čelu s prvim rektorjem in matematikom Josipom Plemljem je v slovenščini videl zgolj enega od jugoslovanskih narečij. Na univerzi je bila ta dilema sicer povezana tudi s povsem praktičnimi vprašanji, saj je primanjkovalo profesorjev. Veliko je bilo npr. tudi ruskih, ki sprva niso znali slovensko. Nemške profesorje, ki bi bili najbolj logični, saj so tedaj vsi znali nemško, pa so iz nacionalnih razlogov zavračali," pojasnjuje zgodovinar Repe.

Če se na znanstveno in strokovno terminologijo ne navadiš v času študija, ti na delovnem mestu manjkajo besede. Veš, kaj bi rad povedal, pa ne znaš povedati. Ne predstavljam si na primer pravnika, ki bi uganjeval, kateri strokovni termin obsega določen slovenski izraz, ali zdravnika, ki bi znal poimenovati bolezen samo v tujem jeziku. Drugi vidik je prenos znanstvenih spoznanj med ljudi. Veda, ki živi samo v tujem jeziku, se oddalji od vsakodnevnega življenja v lastnem okolju. To pa ima posledice na zelo dolgi rok, ko raziskovalcev, ki bi študirali in pisali v maternem jeziku, ni več niti med najstarejšimi: zanimanje za takšno vedo upade, njeni raziskovalci pa se svojega maternega jezika začnejo bati. Če jih o njihovih spoznanjih sprašujejo novinarji, so v zadregi, ker morajo odgovarjati v jeziku, ki ga niso vajeni.

Kozma Ahačič o tem, zakaj je pomembna uporaba slovenščine na univerzitetnih predavanjih in v znanstvenih delih

In kakšne bi bile posledice, če bi bila takrat končna odločitev drugačna in bi na fakultetah poučevali v srbohrvaščini? "Zagotovo bi bila slovenščina danes zvrstno precej siromašnejša. Terminologija posameznih ved bi se v slovenščini uveljavljala počasneje, predvsem prek poljudnega tiska. Ker pa je jezik tudi orodje za misel, se znanstvena misel na Slovenskem ne bi oblikovala s pomočjo slovenščine kot orodja, ampak bi bilo orodje za razmišljanje tuji jezik. Menim, da bi vsaj družboslovje in humanistiko to zelo usodno zaznamovalo," odgovarja jezikoslovec Kozma Ahačič z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša.

Prevladala je slovenščina, nova univerza pa je imela po besedah Boža Repeta konstitutiven pomen za slovensko znanost. Ključno je bilo tudi to, da se je krog slovenskih znanstvenikov z institucij po svetu vrnil v Ljubljano. Na to je opozoril tudi takratni dekan tehniške fakultete Karol Hinterlechner, ki je poudaril, da znanstveniki profesorji niso prišli v Ljubljano, ker so morali, ampak ker so si to želeli, v delu Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti zapiše zgodovinar Željko Oset.

Grožnja o ukinitvi visi v zraku

Nadaljnji razvoj univerze pa ni potekal brez groženj – bodisi o ukinitvi bodisi o združevanju študijev z zagrebško in beograjsko univerzo. Najbolj izpostavljena je bila po Repetovih besedah medicinska fakulteta, ki je bila nepopolna in je bilo treba študij končati v Zagrebu. Podobno je bilo s teološko fakulteto, za ukinitev katere so bili v Beogradu, v Sloveniji pa tudi liberalci, saj so bili prepričani, da gre za versko šolo, ki ne spada na univerzo. "Ta dilema je sicer zlasti pri mlajših univerzah, ki ne izhajajo iz srednjeveške tradicije (na takih je teologija obstala kot del že vzpostavljenega sistema), obstajala tudi drugje po Evropi. Teološko fakulteto je, zanimivo, rešil liberalec Milan Vidmar (in si s tem prislužil naklonjenost poznejšega škofa Rožmana), ker je vedel, da če pade ena fakulteta, bo na koncu tudi univerza. So jo pa po drugi svetovni vojni izključili iz univerze," doda Repe.

Zgodovinar Oset pa izpostavi še takratne besede predsednika Jugoslovanskega kluba in načelnika Slovenske ljudske stranke Antona Korošca. V protestu je načrt ukinjanja posameznih fakultet označil za kulturni zločin: "Niti za hip ne moremo dvomiti, da pade vse naše življenje še v globlje nižine, če zamre med nami resno znanstveno delo. Zato tudi ne čutimo nobenega navala hvaležnosti do nikogar, ki nam je pomagal do najvišjega kulturnega zavoda, in smatramo s prejšnjo državo, ki naših kulturnih teženj ni razumela, s sedanjo narodno državno tvorbo za zelo neumestno; če bi nas bila prejšnja država nacionalno zadovoljila, bi je ne bili rušili. Ker nas ni, smo pomogli, da je propadla. Če nam je narodna kraljevina dala univerzo, ni storila več nego svojo dolžnost."

Napovedana ukinitev fakultet v Ljubljani. Foto: dLib

Ker pa je v času diktature v Kraljevini Jugoslaviji dejansko grozila možnost, da ukinejo kar celotno ljubljansko univerzo, se je takratni rektor Milan Vidmar domislil načrta in ob desetletnici ustanovitve univerze prosil kralja Aleksandra za pokroviteljstvo, univerza pa se je po njem tudi poimenovala. "Ta Vidmarjeva poteza je v univerzitetnih organih sprožila precej polemik in negodovanj, a se je taktično izkazala za pravilno," poudari Repe. Kralj namreč ni ukinil univerze, ki je nosila njegovo ime.

Životarjenje med vojno, vzpon po vojni

Temni časi so se zgrnili nadnjo tudi med drugo svetovno vojno. Repe pojasni, da so jo okupatorji – Italijani in pozneje Nemci – upravičeno šteli za eno izmed najpomembnejših jeder upora. Pod Italijani je bila več mesecev zaprta, Nemci so pustili delovati samo nekatere raziskovalne dele, administracijo in zagovore disertacij.

"Po vojni so bile na univerzi izvedene čistke, a univerza od tedaj do danes kot institucija ni bila več ogrožena," nadaljuje Repe. Dobila je ime po Edvardu Kardelju. So jo pa po Repetovih besedah v posamičnih obdobjih slabili reorganizacije, izločanje posamičnih fakultet in inštitutov z univerze, pa njihovo ponovno vključevanje, številni sveti brez jasno določenih pristojnosti in prevelik vpliv zunanjih članov v fakultetnih organih.

V zgodovini univerze se torej zrcali splošna zgodovina našega prostora, univerza sama pa je ena ključnih nacionalnih institucij, ki zdajšnje ime Univerza v Ljubljani nosi od leta 1990.