Kjer stoji betonski zid, so pogosti nadzorni stolpi, s katerih izraelska vojska opazuje okolico. Izrael je začel zid graditi leta 2002, a ga še ni končal. Po nekaterih ugibanjih je razlog ta, da so se od takrat še povečale izraelske ambicije po palestinskem ozemlju, dokončaje zidu pa bi jih pri tem omejilo. Izrael naj bi načrtoval gradnjo zidu tudi na vzhodu Zahodnega brega proti meji z Jordanijo, kar bi pomenilo, da bi Palestince odrezal od sosednje države, od velike večine vodnih virov, s tem pa bi si dejansko priključil več kot 40 odstotkov Zahodnega brega. Foto: EPA

Leto 2002 je v Izraelu in na zasedenih palestinskih ozemljih pomenilo vrhunec druge intifade (2000–2005), množične vstaje Palestincev proti izraelski vojaški zasedbi, ki so jo v nasprotju s prvo na prelomu osemdesetih in devetdesetih let 20. stoletja zaznamovali oborožen boj in teroristični napadi na izraelske civiliste. Medtem ko so bili po podatkih izraelske vlade leta 2000 v Izraelu štirje samomorilski napadi, ki niso terjali smrtnih žrtev, je bilo leto pozneje napadov 34, v njih pa je bilo ubitih 85 ljudi. Leta 2002 je število napadov močno naraslo, in sicer na 55, število žrtev pa še bolj, na 220. Med njim jih je 30 umrlo v samomorilskem napadu v jedilnici hotela Park v Netanji nad Tel Avivom 27. marca, v katerem je bilo ranjenih tudi 150 ljudi. Štiri dni pozneje je moški iz Dženina na Zahodnem bregu vstopil v restavracijo v Hajfi na zahodu Izraela in se prav tako razstrelil. Ubil je 15 ljudi, okoli 40 je bilo ranjenih. Dober mesec pozneje je prišlo do samomorilskega napada v biljardnici v mestu Rišon Lecion. Umrlo je 15 ljudi, več deset je bilo ranjenih. Smrtonosni seznam je dolg.

Izza zidov: 1989–2019
Prispevek je nastal v okviru projekta Izza zidov: 1989–2019 ob 30. obletnici padca Berlinskega zidu. Čeprav je bilo porušenih veliko realnih in simboličnih zidov, so se namesto njih dvignili novi in nekateri še vedno globoko vznemirjajo našo družbo. V prepričanju, da ne moremo ustvariti boljše prihodnosti brez kritičnega razmišljanja in večplastnega spominjanja na preteklost, želi projekt ponuditi pomemben prispevek k razumevanju svobode, demokracije in delitve.

To je neposredni kontekst, v katerem je izraelska vlada premierja Ariela Šarona leta 2002 sprejela načrt gradnje t. i. varnostnega zidu oziroma ograje, ki naj bi preprečila samomorilske napade, načrt pa je kmalu postal največji izraelski gradbeni projekt. A za ločitveno ograjo bi težko rekli, da je odziv na napade. Šaronova vlada je namreč po poročanju Washington Posta le oživila načrt, ki ga je že leta 1996 predlagala rivalska laburistična stranka, pravzaprav pa je ideja ločitvene ograje še starejša. Kmalu po začetku gradnje leta 2002 je izraelski časnik Jediot Ahronot (Yedioth Ahronoth) navedel takratnega župana izraelske nezakonite naselbine na Zahodnem bregu Ariel Rona Nahmana, ki je rekel, da mu je premier Šaron dejal, da o takšni ograji razmišlja že od leta 1973, torej le šest let po začetku izraelske okupacije palestinskih ozemelj.

V osemdesetih letih je geograf z Univerze v Hajfi Arnon Soffer narisal traso ograje, kot je dejal po poročanju Al Džazire, pa ga je Šaron poklical takoj po zmagi na volitvah leta 2001 in ga prosil za njegove zemljevide. Med dejavniki, ki jih je upošteval pri določanju trase, je bilo po njegovih besedah vprašanje varnosti precej nepomembno. Kot je priznal, je bila ključni dejavnik, kar 90-odstotni, demografija. Da je pravi razlog ograje utrjevanje judovske večine, ki predstavlja ključni pogoj za Izrael kot judovsko državo, ne pa zagotavljanje varnosti, priznavajo številni Izraelci, vpleteni v gradnjo zidu. Za glavnega "arhitekta zidu" velja Dan Tirza, nekdanji vojaški polkovnik, sicer prebivalec naselbine Kfar Adumim, 16 kilometrov daleč na zasedenem Zahodnem bregu, ki verjame, da ima Izrael zgodovinsko pravico do celotnega območja med Sredozemskim morjem na zahodu in reko Jordan na vzhodu. "Glavna stvar, ki mi jo je vlada dejala, ko so mi dodelili to nalogo, je, da naj vključim čim več Izraelcev na tej strani ograje in pustim čim več Palestincev zunaj nje," je glede trase zidu oziroma ograje leta 2007 dejal za Washington Post.

Foto: MMC RTV SLO
Namen vijugaste trase zidu in ograje je zaobjeti čim več nezakonitih naselbin na Zahodnem bregu in na območju Vzhodnega Jeruzalema ter jih tako dejansko priključiti k Izraelu. Ko bo celoten zid končan, si bo Izrael dejansko pripojil 10 odstotkov Zahodnega brega, na katerem so najrodovitnejša zemlja in številni vodni viri. Izraelska vojska sicer nadzira celotno zasedeno ozemlje, neodvisno od zidu. Foto: EPA

"Obmejni" zid daleč čez "mejo"

Celotna predvidena trasa je dolga 712 kilometrov, do zdaj pa je je bilo zgrajene 465 kilometrov oziroma 65,3 odstotka. Okoli 53 kilometrov ograje je v gradnji, 200 kilometrov pa še čaka na začetek del. Pri tem zid ne stoji na t. i. zeleni črti, ki po premirju iz leta 1949 (po vojni, ki je sledila ustanovitvi Izraela leto prej) ločuje Izrael od Zahodnega brega in Vzhodnega Jeruzalema, ampak večinoma na samem zasedenem ozemlju. Kar 85 odstotkov trase stoji na Zahodnem bregu (ponekod globoko), njena dolžina pa je več kot dvakrat večja od zelene črte, ki v celoti meri 320 kilometrov.

"Čeprav je bil v času odločitve za gradnjo zidu ta uradno predstavljen kot varnostni ukrep, ki naj bi preprečil Palestincem, da vstopijo v Izrael, je bil pravi cilj vzpostaviti meji podoben aparat, ki bi v primeru dogovora v prihodnosti, po katerem bi na Zahodnem bregu nastala palestinska država, služil kot meja, ki bi zadržala večino izraelskih naselbin v Izraelu," je v pogovoru za MMC dejal Adam Aloni iz izraelske nevladne organizacije B'Tselem (Izraelski informacijski center za človekove pravice za zasedenih ozemljih). Če bi bil razlog za zid res varnost, bi, kot je dejal Aloni, trasa zidu potekala po zeleni črti. Po njegovih besedah je tako pravi razlog lokacija naselbin na palestinskem ozemlju. Gre za njihovo dejansko priključitev k Izraelu z dovolj zemlje za njihovo nadaljnjo širitev, obenem pa bi s tem priključili zelo malo Palestincev, je še pojasnil.

Trasa zidu tako upošteva večino naselbin ‒ ki so nezakonite po mednarodnem pravu, po definiciji Mednarodnega kazenskega sodišča pa predstavljajo vojni zločin ‒ v katerih živi velika večina judovskih naseljencev. Na Zahodnem bregu (vključno z Vzhodnim Jeruzalemom) jih živi že okoli 620.000, medtem ko je na teh zasedenih ozemljih okoli tri milijone Palestincev. Po nekaterih podatkih bi "onkraj" zidu, ko bo ta končan, ostalo le 60.000 naseljencev (številni namreč živijo v manjših naselbinah, ki so nezakonite tudi po izraelski zakonodaji, a so mnoge kljub temu nastale s pomočjo vlade), torej bi jih bilo 90 odstotkov dejansko priključenih k Izraelu. Nekateri načrti predvidevajo preselitev teh naseljencev v večje naselbine, ki jih zid že je oziroma še bo zaobjel.

Čeprav je bil v času odločitve za gradnjo zidu ta uradno predstavljen kot varnostni ukrep, ki naj bi preprečil Palestincem, da vstopijo v Izrael, je bil pravi cilj vzpostaviti meji podoben aparat, ki bi v primeru dogovora v prihodnosti, po katerem bi na Zahodnem bregu nastala palestinska država, služil kot meja, ki bi zadržala večino izraelskih naselbin v Izraelu.

Adam Aloni (B'Tselem)

Ko bo zgrajena celotna ograja oziroma zid, si bo Izrael dejansko pripojil okoli 10 odstotkov ozemlja Zahodnega brega. Želja po "priključitvi" naselbin k Izraelu je razlog, da se zid po zasedenem ozemlju, kot se je izrazil palestinski novinar in kmet Farid Tamala, "vije kot kača" (glej prvo infografiko). Namen zidu je zaseči čim več zemlje in virov vode ter zaobjeti čim manj Palestincev, je dejal za MMC.

Nekje devetmetrski betonski zid, drugje ograja, žica, jarki

Ločitvena ograja, ki jo Izrael gradi na zasedenem ozemlju, ni enotnega videza. Najbolj je znana po podobah osem do devet metrov visokega betonskega zidu, ki pa predstavlja manjši del celotne ograje (okoli 70 kilometrov) in je zgrajen predvsem v urbanih predelih, kot so Jeruzalem, Betlehem, Kalkilija, Tulkarm, ki naj bi jih ločil tako fizično kot vizualno. Večinoma pa je Izrael postavil žičnato ograjo, ki pa s pripadajočo infrastrukturo v okolje posega še precej bolj kot betonski zid. Kjer stoji ograja, je namreč celoten kompleks širok v povprečju 60 metrov, ponekod tudi do 100 metrov. Obsega bodečo žico, do štiri metre globok jarek, makadamsko cesto, osem metrov visoko ograjo s senzorji, dvopasovno asfaltirano cesto za patruljiranje, na koncu pa še več bodeče žice. Na območju je tudi peščeni pas, na katerem vojska vsak dan išče stopinje, sestavni del pa so še nadzorni stolpi in kamere.

Kjer stoji ograja, je celoten kompleks v povprečju širok 60 metrov, s čimer močno zareže v okolje. Čeprav je izraelski predstavnik v Generalni skupščini ZN-a leta 2003 dejal, da "ograja ni meja in nima politične veljave" ter da "na noben način ne spreminja pravnega statusa ozemlja", je bil o Meddržavno sodišče leta 2004 mnenja, da predstavlja gradnja zidu "izvršeno dejstvo" (fait accompli) in da bi lahko postal zid trajen, kar bi pomenilo dejansko pripojitev ozemlja. Da je namen zidu oziroma ograje dejanska priključitev dodatnega palestinskega ozemlja (rodovitne zemlje in vodnih virov) k Izraelu, opozarjajo tako Palestinci kot izraelske nevladne organizacije. Foto: EPA

Izraelska vojska neprestano patruljira ob zidu oziroma ograji, a po besedah Alonija iz B'Tselema to ne pomeni, da ima Izrael zid za mejo. Vojska namreč deluje tudi daleč na ozemlju Zahodnega brega, v palestinskih vaseh in znotraj mest, ki naj bi bili sicer pod palestinsko samoupravo.

Foto: MMC RTV SLO

"Tisoče nevidnih osebnih tragedij"

Ker poteka daleč na Zahodnem bregu, ograja in zid močno vplivata na življenje tamkajšnjih Palestincev. "Za ločitveno ograjo je na tisoče osebnih tragedij, ki so povsem nevidne izraelski javnosti," je leta 2003 pisal dnevnik Jediot Ahronot. Ograja je na tisoče ljudi povsem odrezala od zemlje, ki je v njihovi lasti že več generacij, drugi so izgubili del zemlje, še več ljudi je odrezanih od bolnišnic, šol, pokopališč in svojih delovnih mest. V urbanih predelih zid ponekod seka tudi palestinske soseske. Eden od številnih primerov je palestinsko mesto Kalkilija na zahodu Zahodnega brega ob zeleni črti. Mesto je zdaj obkroženo z ograjo in tako odrezano od podeželskega zaledja. Kmetje iz okoliških vasi tako ne morejo več prodajati svojih pridelkov v mestu, tam nakupovati ali uporabljati storitev, od katerih so bili odvisni.

Palestinski kmet med čakanjem na vojaka, da odpre vrata v ograji. Palestincem je dostop do njihove zemlje onkraj zidu oziroma ograje dostopen le z dovoljenjem izraelske vojske, ki pa ga zelo težko in redko dobijo. Ob tem jim vojska pogosto ne da dovoljenja za vnos potrebnega orodja ali materiala za obdelavo zemlje. Foto: EPA

Palestinski kmetje so neposredno prizadeti, saj jim je Izrael z zidom in ograjo preprosto odvzel dostop do zemlje, od katere so živeli. Ob začetku gradnje so izraelske oblasti Palestince sicer prepričevale, da jim bodo zagotavljale nemoten dostop do njihove zemlje, v ta namen pa so na delih že zgrajene ograje vgradili 84 vrat. Kot poudarjajo v B'Tselemu, pa gre zgolj za privid dostopnosti. Po podatkih Urada ZN-a a koordinacijo humanitarnih zadev na zasedenih palestinskih ozemljih (Ocha) je bilo decembra 2018 delujočih 77 takšnih vrat in več nadzornih točk, prek katerih naj bi Palestinci dostopali do svoje zemlje. Od teh pa jih je bilo 55 odprtih le za nekaj tednov v času nabiranja oliv (od srede septembra do srede novembra), in še to le po nekaj ur na dan, preostali del leta pa so bila zaprta. Dodatnih devet vrat se odpre za nekaj dni na teden na leto, le 13 vrat na vsej dolžini zgrajene ograje/zidu pa se odpira vsak dan.

Za delo na zemlji potrebno dovoljenje vojske, ki ga ni

Palestinci za prehod skozi vrata potrebujejo dovoljenje, ki ga izdaja izraelska vojska. Ta sicer dovoljenj ne izdaja vsem članom družin, da skupaj obdelujejo zemljo, ampak le lastnikom, čeprav gre pogosto za najstarejše ljudi v družini. Ko Izrael dovoljenja drugim članom družine le podeli, to počne na podlagi nerazkritih meril. Ocha pri tem navaja podatke izraelske organizacije HaMoked, po katerih je odstotek odobrenih prošenj lastnikov zemlje za dostop padel s 76 v letu 2014 na 28 v letu 2018. Lani je izraelska vojska tako zavrnila kar 72 odstotkov prošenj palestinskih kmetov, ki so želeli dostopati do svoje zemlje, ki je zdaj na drugi strani zidu oziroma ograje. Razlogi za zavrnitve so predvsem "varnostni", vse bolj pa tudi birokratski, opozarja Ocha. Izraelske oblasti, denimo, prošnjo zavrnejo, če presodijo, da prosilec "ni povezan z zemljo". Drug razlog za zavrnitev dostopa je povezan z velikostjo zemljišča. Tako lastniki zemljišč, manjših od 330 kvadratnih metrov, niso več upravičeni do dostopa do njihove zemlje. Vojska ob tem omejuje tudi dostop kmetijskih vozil do zemlje, kmetom prepove vnos gnojil ali potrebnega orodja, vse to pa dodatno otežuje delo na poljih.

Zid močno negativno vpliva na kmetovanje Palestincev, ki ne morejo dostopati do svoje zemlje ali pa lahko do nje dostopajo le nekaj dni na leto. Zaradi tega so njihovi prihodki močno upadli, kar dodatno poslabšuje gospodarske razmere na zasedenem ozemlju. Od pridelave oliv in oljčnega olja naj bi bilo na Zahodnem bregu odvisnih med 80.000 in 100.000 družin, ob tem pa ta sektor zaposluje še veliko nekvalificiranih delavcev. Foto: EPA

Problem ni le skopost izraelske vojske pri dodeljevanju dovoljenj, ampak tudi njihovo trajanje. Kot je dejal naš sogovornik Tamala, so oblasti na začetku kmetom govorile, da bodo lahko kljub ograji skozi vrata normalno dostopali do svoje zemlje, kadar koli bodo želeli. Nato so začeli izdajati dovoljenja le za mesec dni na leto, kar so skrajšali na teden dni, zdaj pa dovolijo dostop le za dan ali dva, je pojasnil. Sam pričakuje, da Izrael čez kakšno leto Palestincem sploh ne bo več dovolil dostopa do njihove zemlje onkraj ograje. A tudi dovoljenje ne pomeni "prostega" dostopa da zemlje. Do vrat moraš namreč priti zgodaj zjutraj, počakati (včasih tudi več ur), da jih izraelski vojak odpre, in se vrniti ob določeni uri. Vmesni čas ne zadostuje, da kmet opravi svoje delo, pravi Tamala. Zato včasih organizirajo prostovoljce, da kmetom pomagajo pri nabiranju pridelkov, a oni prav tako potrebujejo dovoljenja. Ravno zaradi obljube o prostem dostopu do zemlje skozi predvidena vrata je izraelsko vrhovno sodišče zavračalo pritožbe Palestincev zaradi gradnje ograje.

Zid na ameriško-mehiški meji: zaostrena retorika, stara politika

Ker kmetje ne morejo obdelovati svoje zemlje, je njihova produktivnost oziroma količina pridelkov veliko manjša, prihodki kmetov pa so močno upadli. Številni so bili zato prisiljeni opustiti zahtevnejše, a dobičkonosnejše kmetovanje in se zadovoljiti z nasadi oljk. A tudi oljke kljub trdoživosti potrebujejo nego. Drevesa zbolijo in manj obrodijo, trnasti plevel, ki ga kmetje brez rednega dostopa do zemlje ne morejo odstraniti, pa v času nabiranja oliv delo močno otežuje. Tudi v primeru oljk je pridelek precej manjši. Ocha ugotavlja, da je ta v nasadih, ki so na drugi strani ograje, za 65 odstotkov manjši v primerjavi s tistim v nasadih, ki so kmetom dostopna ves čas. Tukaj pa se težave kmetov ne končajo. Kot je dejal Tamala, se pogosto zgodi, da kmet pride pobrat pridelek in vidi, da so ga že pobrali judovski naseljenci iz bližnjih naselbin, ki jim je v nasprotju s Palestinci omogočeno prosto gibanje. Naseljenci ob zaščiti vojske tudi uničujejo pridelke ali celo izruvajo ali zažgejo oljke na zemlji, v lasti palestinskih kmetov, ponekod pa to zemljo kar sami obdelujejo. Tamala ima srečo. Ograja namreč ne poteka čez njegovo zemljo, a ima veliko prijateljev, ki so zaradi ograje izgubili del ali vso svojo zemljo.

Ob tem je zemlja, ki jo je Izrael z ograjo in zidom praktično odvzel Palestincem, najrodovitnejša na Zahodnem bregu, na območju, ki je zdaj odrezano od preostanka zasedenega ozemlja, pa so tudi pomembni vodni viri. Čeprav so ti večinoma v dolini reke Jordan, ki je prav tako pod popolnim nadzorom izraelske vojske, je po besedah Tamale za izraelskim zidom tretjina vode na Zahodnem bregu, oziroma 28 vodnjakov in 27 izvirov. Tamala zato izpostavlja tudi gospodarske razloge za gradnjo zidu.

Kot je leta 2004 ugotovilo Meddržavno sodišče v Haagu, Izrael z zidom krši številne pravice Palestincev na zasedenem ozemlju. Njihovo gibanje po Zahodnem bregu je močno omejeno in regulirano z vojaškimi nadzornimi točkami, kar močno podaljšuje poti, ki bi bile sicer zelo kratke in enostavne. To ima velik negativen učinek na dostop Palestincev do dela, zdravstva, šol in podobno. Foto: AP

Namen ograje tudi intrapalestinska segregacija

Posledice ograje pa niso zgolj ekonomske, ampak posegajo v vse pore življenja Palestincev. Ramala, administrativno palestinsko središče Zahodnega brega, kjer živi Tamala, je od Jeruzalema oddaljena le sedem kilometrov, a Tamala tja ne more. Zid in pripadajoče nadzorne točke Palestincem onemogočajo človeka dostojno življenje. Tamalova sedemletna hčerka mora zaradi zdravstvenih težav vsak mesec ali vsak drugi mesec v (palestinsko) bolnišnico v Jeruzalem, njemu pa iz "varnostnih" razlogov ne dovolijo, da jo spremlja. Tudi otrok sicer potrebuje dovoljenje izraelske vojske, da gre z zasedenega ozemlja v Jeruzalem. Kot je dejal, so imeli povsem enake težave pred desetimi leti, ko je zdravljenje potrebovala njegova starejša hčerka.

Omejitev gibanja vpliva tudi na versko življenje. "Izrael mi preprečuje tudi obisk mošeje Al Aksa v Jeruzalemu. Kot musliman želim tam moliti, ker je ta mošeja sveta za nas, a tega ne morem. Moji prijatelji kristjani, ki živijo v Ramali, pa ne morejo obiskati bazilike svetega groba v Jeruzalemu", posledice zidu opisuje Tamala. Zid ob tem ločuje palestinske družine. Če ste Palestinec ali Palestinka v Ramali, vaš mož ali žena pa živi v Jeruzalemu, vam ni dovoljeno, da živita skupaj. Tamala je dejal, da pozna veliko ljudi, ki so poročeni s Palestinkami iz Jeruzalema ali Izraela, a jim ni dovolijo skupnega življenja. Palestinec z Zahodnega brega namreč ne sme v Jeruzalem, obratno pa lahko, a Palestinec, ki odide iz Jeruzalema, izgubi pravico do prebivanja v tem mestu. Palestinski prebivalci Vzhodnega Jeruzalema, ki ga je Izrael nezakonito pripojil po okupaciji iz leta 1967, nimajo izraelskega državljanstva, ampak le pravico do bivanja, ki ga lahko Izrael iz številnih razlogov odvzame.

Tamala tako meni, da je poleg gospodarskih razlogov namen zidu tudi ločiti Palestince na Zahodnem bregu od Vzhodnega Jeruzalema in preostanka historične Palestine, ki je zdaj Izrael. Aloni iz B'Tselema pri tem poudarja, da zid (ob zaprtih vojaških območjih, naravnih rezervatih, naselbinah, pripadajočih cestah, ki Palestincem niso dostopne, in nadzornih točkah) fragmentira palestinsko ozemlje. "Razbil je palestinske vezi, trgovske, kulturne in družinske," je dejal. Vzhodni Jeruzalem, ki naj bi bil glavno mesto neodvisne Palestine, je zdaj ne zgolj administrativno, ampak tudi fizično povsem odrezan od okoliških palestinskih vasi in preostanka Zahodnega brega. Po poročanju izraelskega dnevnika Haaretz je v Vzhodnem Jeruzalemu po zgradnji zidu zaradi drastičnega upada števila strank propadlo okoli 5.000 majhnih podjetij. Zid, ki ga Izrael imenuje "varnostna" oziroma "ločitvena ograja", Palestinci in zunanji kritiki označujejo za "apartheidski zid".

Zid ob Jeruzalemu. V ozadju se vidi Kupola na skali, ki stoji zraven mošeje Al Aksa v zasedenem Vzhodnem Jeruzalemu. Ta del je zaradi zidu in drugega režima, ki ga uveljavljajo izraelske oblasti, Palestincem z Zahodnega brega nedostopen. Izrael je podoben zid in ograjo zgradil tudi okoli Gaze, ki je pod izraelsko zaporo od leta 2007. Ograja zadržuje samo prebivalce Gaze, izraelska vojska namreč redno vdira na njeno ozemlje. Foto: AP

Trasa zidu je še posebej vijugasta na območju Jeruzalema, razlog pa so tam živeči Palestinci in okoliške naselbine, ki mesto na Zahodnem bregu obkrožajo s treh strani. Betonski zid je od mesta ločil dve območji, ki sicer ležita znotraj meja mestne občine, in sicer begunsko taborišče Šuafat in severno sosesko Kafr Akab, kjer živi okoli 140.000 Palestincev, ki sicer imajo status prebivalca Jeruzalema in tako pravico do vstopa v mesto, a morajo do tja prečkati več vojaških nadzornih točk. Ti ljudje zaradi zidu zdaj živijo na "nikogaršnji zemlji" in v hudi revščini, pravi Aloni. Ni javnih storitev, mesto ne skrbi zanje, prebivalci so prepuščeni sami sebi, čeprav plačujejo občinske davke. Lansko poročilo Komisarja ZN-a za človekove pravice o izraelskih naselbinah ugotavlja, da se je po gradnji zidu na tem območju izraelska policija od tam skoraj povsem umaknila, medtem ko palestinska policija na tistih območjih nima pristojnosti. Takšne razmere spodbujajo visoko stopnjo kriminala in nasilja, piše v poročilu. Neregulirana je tudi gradnja, nadzora ni. Posledično so številne stavbe neustrezno grajene, kar bi se lahko v primeru potresa ali druge naravne nesreče izkazalo za katastrofalno.

Zid na izbrani trasi in z njim povezan režim močno kršita številne pravice Palestincev, ki živijo na območju, ki ga okupira Izrael, kršitve, ki izhajajo iz te trase, pa ne morejo biti upravičene z vojaško nujnostjo ali z zahtevami po državni varnosti ali javnemu redu.

Iz svetovalnega mnenja ICJ-ja iz leta 2004

Medtem ko je zid izključil 140.000 Palestincev, pa so njegovi načrtovalci poskrbeli, da je trasa na treh delih močno skrenila z zelene črte in tako zaobjela nezakonite judovske naselbine okoli mesta in okoliško zemljo, s čimer so dejansko pripojene mestu in Izraelu. Zaradi tega je zid samo na območju Jeruzalema dolg 202 kilometra.

Pri tem sta zid in ograja (tudi ko oziroma če bosta zgrajena vzdolž celotne predvidene trase) le del sistema, ki Palestincem onemogoča prosto premikanje na njihovem ozemlju. Izraelska vojska je namreč vzpostavila razprostranjeno mrežo fiksnih in mobilnih nadzornih točk, s katerimi Izrael Palestincem omejuje gibanje in jih praktično zapira v njihovih mestih in vaseh, ki tvorijo nekakšen arhipelag nepovezanih kantonov. Tako na vzhodu Zahodnega brega zid (še) ne stoji, a je dolina reke Jordan ob meji z Jordanijo za Palestince zaradi vojaških nadzornih točk kljub temu nedostopna in je pod popolnim nadzorom izraelske vojske. Izrael je večkrat sporočil, da se nadzoru nad tem območjem ne bo nikoli odrekel, zaradi česar se predvideva, da si ga bo priključil.

Foto: MMC RTV SLO

Meddržavno sodišče: Zid je nezakonit in mora biti odstranjen

Zid stoji in raste že 17 let, skoraj toliko časa pa je jasen tudi njegov mednarodnopravni status. Letos namreč mineva 15 let od svetovalnega mnenja Meddržavnega sodišča (ICJ) v Haagu kot glavnega sodnega organa Združenih narodov, da je izraelski zid v nasprotju z mednarodnim pravom. Sodišče je mnenje sprejelo na prošnjo Generalne skupščine ZN-a o stališču glede pravnih posledic gradnje zidu. Čeprav svetovalno mnenje ICJ-ja ni pravno zavezujoče, predstavlja avtoritativno stališče glede mednarodnopravnih vprašanj.

"Zid na izbrani trasi in z njim povezan režim močno kršita številne pravice Palestincev, ki živijo na ozemlju, ki ga okupira Izrael, kršitve, ki izhajajo iz te trase, pa ne morejo biti upravičene z vojaško nujnostjo ali z zahtevami po državni varnosti ali javnem redu," je 9. julija leta 2004 ugotovilo sodišče. Po mnenju ICJ-ja zid omejuje svobodo gibanja prebivalcev zasedenih območij, razen izraelskih državljanov oziroma judovskih naseljencev, ob tem pa Palestincem krši "pravico do dela, zdravstvene oskrbe, izobrazbe in ustreznega življenjskega standarda". Sodišče je tako ugotovilo, da gradnja zidu "predstavlja dejanje, ki ni v skladu z različnimi mednarodnopravnimi dolžnostmi Izraela", zid s pripadajočim režimom pa da je "v nasprotju z mednarodnim pravom".

Palestinski deček nemočno opazuje rušenje hiše blizu palestinskega mesta Dženin na severu Zahodnega brega za potrebe gradnje izraelske ograje/zidu. Foto: EPA

ICJ je dodatno opozoril, da mora Izrael "nemudoma ustaviti dela na gradnji zidu na zasedenih palestinskih ozemljih, vključno v in okoli Vzhodnega Jeruzalema". Obenem pa je sodišče dejalo, da prenehanje kršitev mednarodnega prava od Izraela zahteva tudi "takojšnjo odstranitev tistih delov strukture, ki so na zasedenih palestinskih ozemljih, vključno z Vzhodnim Jeruzalemom in okoli njega".

Ker je gradnja zidu zahtevala tudi zaseg in uničenje domov, podjetij in kmetijskih območij, ima Izrael, kot je ugotovilo sodišče, tudi dolžnost povrniti škodo, ki jo je povzročil vsem prizadetim. Tako mora Izrael "vrniti zemljo, sadovnjake, oljčne nasade in drugo nepremičnino, ki jo je fizičnim ali pravnim osebam zasegel za potrebe gradnje zidu na zasedenih palestinskih ozemljih". Če takšna povrnitev materialno ni mogoča, mora oškodovancem Izrael plačati odškodnino, je še zapisalo sodišče.

Obenem je ICJ spomnil na dolžnost držav, da ne priznajo nezakonitega stanja, ki izhaja iz gradnje zidu, države pa prav tako ne smejo pomagati ali sodelovati pri ohranjanju položaja, ki ga je ustvarila gradnja zidu.

Po mnenju ICJ-ja, ki ga Izrael ne priznava, je svoje mnenje o gradnji zidu podalo še izraelsko vrhovno sodišče. V nasprotju z Meddržavnim sodiščem je razsodilo, da zid ni v nasprotju z mednarodnim pravom in da je škoda, povzročena Palestincem, upravičljiva z varnostjo, ki da jo Izraelu zagotavlja zid. Glede te sodbe Aloni iz B'Tselema meni, da gre le za privid zakonitosti okupacije in da vrhovno sodišče nudi zgolj "figov list" zanjo in za zid.

Izrael je leta 2003 pred Generalno skupščino ZN-a sicer sporočil, da "ograja ne bo več potrebna, takoj ko se teroristični napadi končajo", a gradnja se je nadaljevala tudi po tem, ko so napadi praktično ponehali. Če je bilo leta 2002 terorističnih napadov 55, je bil pet let pozneje "le" eden. Da ni bil zid tisti, ki je "zaslužen" za konec napadov, menijo tudi nekateri v izraelski vojski, ki so po poročanju Washington Posta upad števila napadov pripisali predvsem povečani dejavnosti vojske na Zahodnem bregu in odločitvi večine palestinskih oboroženih skupin, da prenehajo napadati. Proti zidu medtem že 14 let potekajo redni protesti Palestincev in izraelskih ter mednarodnih aktivistov, ki jih izraelska vojska zatira z naboji, prevlečenimi z gumo, pravim strelivom, solzivem, smrdljivo tekočino in aretacijami. Pri tem je vojska več ljudi tudi ubila ali hudo poškodovala. Foto: AP

"Ne bomo se vdali, ne bomo prepustili svoje zemlje"

Kljub obsežnosti projekta se izraelskemu sekanju njihovega ozemlja z zidom ob podpori vojske Palestinci upirajo že leta. Več vasi na Zahodnem bregu je tako postalo simbol upora proti zidu in okupaciji. Takšen primer so še posebej Bilin, Nilin in Nabi Sale. V Bilinu proti zidu prebivalci in izraelski ter mednarodni aktivisti vsak petek protestirajo od leta 2005, ko je tam začel rasti betonski zid, ki loči vas od tretjine zemljišč, ki pripadajo njenim prebivalcem, in od izraelske naselbine Modin Ilit. Sprva je želel Izrael z zidom zaseči še več zemlje, a so prebivalci z izraelsko nevladno organizacijo na izraelskem vrhovnem sodišču dosegli spremembo trase. Kot opozarjajo v B'Tselemu, je tak uspeh izjemno redek.

Prepričan sem, da bo prišel dan, ko bo zid podrt, točno tako kot berlinski zid. Ta je stal več desetletij, nekega dne, ko je bila volja, pa so ga podrli. Tako bo en dan tudi ta zid, ki Palestince loči od njihove zemlje, podrt in bo postal del zgodovine.

Palestinski novinar in kmet Farid Tamala

Izraelska vojska na proteste izza zidu odgovarja z množično uporabo solzivca, ki ga na protestnike in novinarje izstreljuje z granatami, te včasih zadenejo ljudi tudi v glavo, zaradi česar je bilo že več ljudi ubitih ali pa so bili huje ali lažje poškodovani. Vojaki na protestnike pogosto streljajo z naboji, prevlečenimi z gumo, pa tudi s pravim strelivom, ljudi pod zidom pa škropijo z izjemno smrdljivo tekočino, ki jo je zelo težko sprati.

Farida Tamalo smo vprašali, kakšen učinek imajo ti protesti, glede na to, da zid še vedno stoji. "Vztrajanje s protesti proti zidu je zelo pomembno. Pomenijo, da se ne bomo vdali. Ne bomo prepustili svoje zemlje", je odvrnil. Na vprašanje, ali pričakuje, da bo zid kdaj porušen, pa je podal odločen odgovor: "Seveda. Prepričan sem, da bo prišel dan, ko bo zid podrt, točno tako kot Berlinski zid. Ta je stal več desetletij, nekega dne, ko je bila volja, pa so ga podrli. Tako bo en dan tudi ta zid, ki Palestince loči od njihove zemlje, podrt in bo postal del zgodovine."

Palestinec med poskusom rušenja zidu. Meddržavno sodišče v Haagu je v svetovalnem mnenju leta 2004 sporočilo, da mora Izrael prenehati graditi na zasedenem ozemlju in tam že zgrajene dele odstraniti, prizadetim pa povrniti škodo. Odločitev sodišča Izraelu ni preprečila nadaljevanja gradnje zidu. Foto: AP