Palestina bi morala ostati enotna, ne pa razdeljena na državo Izrael in državo Palestino v mejah iz leta 1967, meni Abunimah, Američan palestinskega rodu, ki živi in dela v Chicagu. Val evropskih pozivov k priznanju Palestine, ki je sledil švedskemu priznanju oktobra lani, Abunimaha ni navdušil. Nasprotno, meni, da lahko takšne po njegovem mnenju v najboljšem primeru simbolične geste pravicam Palestincev celo škodijo. Izrael naj bi se tako rešil vprašanja palestinskih beguncev in utrdil svoj judovski značaj, kar je po Abunimahovem mnenju le drug izraz za nadvlado judov nad nejudi.

Abunimah je eden bolj znanih zagovornikov nekoliko manj znane ideje ene države, po kateri bi v državi na ozemlju historične Palestine - torej na ozemlju Izraela in palestinskih ozemelj, ki jih Izrael zaseda od leta 1967 – vsi prebivalci, tudi zdaj nezakoniti judovski naseljenci, uživali enake pravice, ki bi izhajale iz državljanstva, ne pa etnične ali verske pripadnosti. Za okupacijo ni kriv le Izrael, ampak veliko tudi EU in ZDA, pa tudi Palestinska oblast, opozarja Abunimah. Podpira gibanje BDS, ki poziva k sankcijam in bojkotu Izraela, dokler ta ne začne spoštovati mednarodnega prava in pravic Palestincev. Je avtor številnih člankov in dveh knjig, One Country: A Bold Proposal to End the Israeli Palestinian Impasse (2006) in The battle for justice in Palestine (2014) ter soustanovitelj priznanega portala Electronic intifada.

Kot lucidni in artikulirani opazovalec dogajanj ne zgolj na Bližnjem vzhodu, ampak tudi v Evropi in ZDA Abunimah poudarja, da je vprašanje Palestine politično, in ne versko. Kot tak potrebuje politično rešitev, do nje pa ne bo pripeljal t. i. mirovni proces pod vodstvom ZDA in EU-ja, opozarja. Za njim Zahod le skriva svojo sokrivdo pri izraelski kraji palestinske zemlje, pravi Abunimah. Z njim smo med drugim govorili o ideji ene države, slovenskemu nagnjenju k priznanju Palestine, Baracku Obami, s katerim se je večkrat srečal, in odzivih na napad na tednik Charlie Hebdo.

Odločitev Švedske, da prizna državo Palestino v mejah iz leta 1967 in posledični val pozivov evropskih parlamentov svojim vladam, da storijo enako, je evropska civilna družba, naklonjena Palestincem, pozdravila kot velik korak k pravični rešitvi t. i. palestinsko-izraelskega vprašanja. Vi niste tako navdušeni, zakaj?
Tako je, nisem navdušen, saj tega vala priznanj ne vidim kot poskus priznati pravice Palestincev, ampak rešiti Izrael in rešitev v obliki dveh držav. Zame in za večino Palestincev stvar ni v tem, ali imeti državo ali ne. Slovenija je neodvisnost dosegla šele pred kratkim. Kako bi bilo, če bi vzel en majhen košček Slovenije in rekel, da državo Slovenijo priznam, ampak le na tem majhnem koščku? Mislim, da bi večina ljudi v Sloveniji videla, da gre za trik, da se vso deželo, vse ljudstvo prikrajša za pravico do samoodločbe. Pri palestinskem vprašanju ne gre za državo na katerem koli delčku Palestine. To je zgodovinsko vprašanje, pri katerem gre za pravice Palestincev na ozemlju celotne historične Palestine, še posebej za pravice beguncev do vrnitve, ki je ključna stvar, pa tudi za pravice Palestincev znotraj Izraela. Država Palestina na Zahodnem bregu in v Gazi ne rešuje tega, da se palestinskim državljanom Izraela kršijo pravice, ker se Izrael definira kot t. i. judovska država. To so razlogi, ki sem jih artikuliral sam in tudi drugi, za veliko skeptičnost glede teh potez. Ob tem pa razumem, da jih številni ljudje podpirajo v resnični in iskreni želji, da se pravice in interesi Palestincev spoštujejo. Zato mislim, da je potrebno več izobraževanja, da bi razumeli, zakaj so ta priznanja v najboljšem primeru dvorezen meč.

Trdite torej, da so pozivi k dvema državama in priznanju države Palestine v mejah iz leta 1967 v bistvu proizraelsko stališče.
Seveda so. Danes rešitev v obliki dveh držav upravičujejo le še ljudje, ki pravijo, da je to edini način, da Izrael preživi kot judovska država.

Lahko bolj podrobno pojasnite, na kakšen način bi priznanje Palestine, kakršna obstaja danes, koristilo Izraelu?
Ti ljudje izhajajo iz stališča, da je edina stvar, o kateri se ne da pogajati, to, da mora biti Izrael judovska država oziroma da ima judovsko večino in judovsko politično nadvlado. To mislijo, ko rečejo judovska država. Če prebivalstvo ni večinoma judovsko, pa to razgali Izrael kot nedemokratično apartheidsko državo. Če postanejo Palestinci večina, kako je to lahko judovska država? Zato pravijo, da je nujno imeti palestinsko državo, da lahko rečemo: 'Palestinci imajo svojo državo, to pa je Izrael, ki je legitimno judovska država.' To je popolnoma enak argument, ki ga je uporabljala apartheidska Južna Afrika, ko so ustanovili t. i. bantustane v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ves svet je govoril, da je vladavina bele manjšine v Južni Afriki nelegitimna, saj obstaja apartheid. Apartheidska vlada pa je rekla, da je ravno nasprotno in da je treba dati črnskim prebivalcem njihove države. Tako bodo vsi enaki. Zato so ustanovili te umetne črnske države, ki jih ni nihče na svetu priznal, saj so vsi vedeli, da je to trik. Država Palestina, o kateri govorijo Evropejci in nekateri Izraelci, je država brez suverenosti, brez nadzora, obubožana država, geto, katere edini namen je ustvariti fikcijo, da so Palestinci neodvisni, da so Izraelci neodvisni in da Palestinci od Izraela ne morejo več ničesar zahtevati.

Kaj odgovorite ljudem, ki postavijo vprašanje, ali si judje ne zaslužijo svoje države? To je namreč vprašanje, ki se pogosto pojavi.
Celotna predpostavka sionizma je, da so judje narod oziroma ljudstvo, ki si zasluži nacionalno samoodločbo v Palestini. To predpostavko pa zavračam. Spoštujem pravice vseh judov in dejstvo, da so judje zgodovinsko ves čas živeli v Palestini, a to jim ne da pravice, da kolonizirajo Palestino, kar so storili. Izgnali so avtohtono ljudstvo in razglasili državo. Če imajo judje pravico do države, zakaj je ne bi imeli tudi kristjani? Za Palestino pravijo, da je sveta dežela, sveta je pa za pripadnike treh verstev, za jude, kristjane in muslimane. Zakaj to ne bi veljalo tudi za muslimane? Ne mislim, da bi morala biti Palestina islamska ali muslimanska država, ne mislim, da bi morala biti krščanska država, kot tudi ne verjamem, da bi morala biti judovska država. Morala bi biti država, v kateri vsi ljudje, ki v njej legitimno živijo, uživajo polne državljanske pravice.

Ste goreč zagovornik ideje ene države namesto dveh ločenih, ki bi temeljila na enakopravnosti državljanov. Ta ideja pa je pogosto označena za utopično. Kaj so glavne ovire za njeno uveljavitev?
Največja ovira za vsako mirno rešitev, naj gre za eno, dve ali deset držav, je trenutni sistem apartheida, sistem nasilnega kolonializma naseljencev, ki ga med drugimi podpira Evropska unija. Ta podpira Izrael, oborožuje ga, in dokler bo takšna situacija, ni nikakršne možnosti za mir. Ko se začnemo spoprijemati s to resničnostjo, da Izrael nasilno kolonizira in okupira Palestince, pa lahko začnemo razmišljati o mirnih rešitvah. V svoji nedavni knjigi The battle for justice in Palestine pravim, da poznamo precendenčne primer bodisi na Severnem Irskem bodisi v Južni Afriki. Nobeden izmed teh primerov ni utopičen. Ne pravim, da je Južna Afrika utopija, tako kot Irska ni utopija. Ko imate konflikt, ki ga je ustvaril nasilen kolonialen poseg, kot je bil na Irskem, v Južni Afriki in kot je v Palestini, je mirna dekolonizacija edini izhod. Judovski naseljenci, ki so prišli v to deželo, bodo postali državljani, avtohtoni prebivalci bodo državljani, vsi pa bodo živeli pred enakim zakonom. Tisti, katerih pravice so bile kršene, pa bodo prejeli zgodovinsko povrnitev škode. Ne vidim druge rešitve.

Govorite o dekolonizaciji, ki ji bo gotovo morala predhoditi desionizacija Izraela, kjer je sionizem prevladujoča ideologija. V izraelski družbi je tako izjemna večina ljudi proti enakopravnemu sobivanju s Palestinci.
Točno tako. Potrebni bosta desionizacija in demokratizacija Izraela, kjer bodo morali ljudje sprejeti, da si vsi prebivalci zaslužijo pravice ne glede na to, ali so judje ali ne. V Izraelu vlada skrajno desničarska, skrajno fanatična in skrajno rasistična miselnost proti Palestincem, obenem pa tudi občutek preganjanja. Izrael pobija Palestince na vse strani, okupira in krade njihovo zemljo, gradi naselbine, ves čas pa Izraelci mislijo, da so oni žrtve. Ta psihologija naseljenskega kolonializma je znana iz Južne Afrike, kjer so belci prav tako mislili, da so oni prave žrtve. To lahko prebijemo tako, da smo zelo nežni, a tudi zelo realistični do njih. Treba jim je povedati, da niso žrtve, da ne morejo v nedogled zatirati teh ljudi in da jih pri tem ne moremo več podpirati. Dokler je Izrael izoliran od posledic svojih dejanj, lahko Izraelci živijo v tej luksuzni situaciji, ko zatirajo, okupirajo, kradejo in ubijajo in hkrati mislijo, da so žrtve. Zakaj tudi ne bi tako mislili? Evropejci jih podpirajo, Američani jih podpirajo. Dokler ne bo posledic za dejanja Izraela, se izraelska miselnost ne bo spremenila. Ko bo postavljena politična cena, mislim, da bo mnogo modrih Izraelcev reklo, da se morajo spremeniti. To se je zgodilo v Južni Afriki in na Irskem in mislim, da se bo to zgodilo tudi v Izraelu.

Koliko podpore pa ima ideja ene države v palestinski družbi tako znotraj Izraela kot na zasedenih ozemljih v primerjavi z idejo dveh držav?
Na neki način je to napačno vprašanje. Ljudje so namreč osredotočeni na preživetje. V Gazi ljudje živijo v getu. Srečo imajo, če imajo elektriko tri ure na dan, živijo v zaporu, ne morejo priti noter in iti ven. To traja že sedem let in vedno slabše je, Evropejci pa o tem molčijo. Obleganje Gaze je najhujši in najdaljši zločin 21. stoletja. Če bi se to dogajali v Evropi, ne bi bil nihče tiho. Če bi bili ljudje v getu Gaza judje, ne bi nihče molčal. Ljudje v Palestini ne vodijo teoretično-političnih razprav o eni ali dveh državah. Skušajo preživeti. Izraelski zgodovinar Ilan Pappe v članku, ki smo ga na portalu Electronic intifada objavili poleti, govori o postopnem genocidu. To tudi zgodovinsko utemelji. Kar se dogaja v Gazi in Palestini na splošno, je postopni genocid. V tem kontekstu ljudje ne vodijo političnih razprav o eni ali dveh državah. Ne glede na to pa dandanes med Palestinci skorajda ni podpore za dve državi, saj se zavedajo, da je s tem konec. Za idejo ene države obstaja kar precej podpore, še posebej med Palestinci v diaspori, pa tudi v Gazi. Nima smisla ljudi spraševati, ali so za eno ali dve državi, ko pa sploh nismo imeli razprave, ki bi jo potrebovali, o možnosti ene države. Če bi ljudi vprašal, ali podpirajo eno državo, bi te vprašali, kaj s tem misliš. Vsi politiki, tudi evropski, kot versko mantro ponavljajo, da obstaja le rešitev v obliki dveh držav. Jaz pa mislim, da moramo dati ljudem možnosti. Reči jim moramo, da obstaja še druga možnost, in jih vprašati, kakšne možnosti vidijo oni. Glavna značilnost t. i. mirovnega procesa je bila nepozivanje Palestincev, naj sodelujejo pri doseganju miru in oblikovanju prihodnosti. Namesto tega se jim je diktiralo in to se mora končati. Ko bodo Palestinci vključeni v razpravo, boste slišali veliko idej polnih upanja.

Po predlogu najbolj leve stranke v Sloveniji za priznanje Palestine slovenska vlada trenutno razmišlja, da bi sledila Švedski, čeravno čaka na širši evropski konsenz. Kaj bi po vašem mnenju morali storiti slovenski odločevalci, da bi olajšali pravično rešitev konflikta?
To sem dejal že v primeru Švedske, velja pa tudi za Slovenijo in vse druge evropske države. Gesta priznanja je v najboljšem primeru simbolična, v najslabšem primeru pa ima lahko celo negativen učinek na pravice Palestincev. Raje bi videl praktične ukrepe Evrope. Zakaj ni evropskega embarga na prodajo orožja Izraelu po pokolu v Gazi? Zakaj ni vsaj tega? Zakaj evropske države že toliko let razpravljajo, ali naj označijo izdelke iz naselbin? Ne gre niti za prepoved prodaje teh izdelkov, ampak le za njihovo označevanje, pa o tem razpravljajo sto let. Za božjo voljo, čas je, da se končajo te neskončne razprave in se ukrepa. Minimalen ukrep bi morala biti prepoved uvoza izdelkov iz naselbin in embargo na prodajo orožja Izraelu. Gre za minimalen ukrep. Gazo oblega okupator, ki vanjo ne pusti gradbenega materiala. 100.000 ljudi zimo preživlja na odprtem in na ruševinah svojih domov, ker Izrael pravi, da gradbenega materiala ne more pustiti v Gazi, saj ga bo palestinski odpor – jaz ga kličem odpor, Izrael uporablja drug izraz – uporabil za gradnjo utrdb. To trdijo, Evropejci pa se s tem strinjajo. Niso rekli Izraelu, da je to nedopustno. Ves čas govorijo: 'Da, da, razumemo skrbi Izraela.' Dobro, uporabimo potem ta merila tudi za Izrael. Ali Evropa prepoveduje vnos gradbenega materiala v Izrael, čeprav ga uporablja za gradnjo naselbin? Zakaj ne bi prepovedali vnos gradbenega materiala v Izrael? Ne gre za to, da je Evropa nemočna in lahko le prizna ali ne prizna Palestine. Evropa ni nemočna, ampak sokriva. Dokler Izrael oskrbujejo z orožjem in mu dajejo diplomatsko zaščito ter omogočajo, da gradi naselbine in z njimi služi, evropske države v celoti sodelujejo pri izraelskem zatiranju in okupaciji Palestincev.

Položaj je precej bizaren. Izrael uradno podpira rešitev v obliki dveh držav, medtem ko izvaja politiko, ki to rešitev onemogoča. Na drugi strani pa Palestinci poudarjajo krivico izgube svoje domovine, večje palestinske politične skupine pa uradno zagovarjajo državo na le 22 odstotkih historične Palestine.
Ironično, ne? Ironija je v tem, da je palestinska politična elita sprejela ta zgodovinski kompromis z Izraelom, da bodo sprejeli le 22 odstotkov domovine v zameno za mir. Svet jih je potrepljal po rami in pohvalil. Šlo pa je za ogromno izdajo. Kot vidimo, 21 let po sporazumu iz Osla Izrael nadaljuje krajo zemlje pod krinko mirovnega procesa. Evropejci pa so bili v odnosu do Izraela zelo strahopetni, namenoma uporabljam ta izraz. Mirovni proces uporabljajo za krinko za svojo sokrivdo. Dokler namreč obstaja mirovni proces, naj ne bi mogli storiti ničesar drugega. 'Pogajanja potekajo, ne želimo razjeziti Izraelcev, nikogar ne želimo razjeziti,' pravijo. Izrael mirovni proces izkorišča, da še naprej krade zemljo in izvaja postopni genocid nad Palestinci, Evropejci pa ga izkoriščajo za krinko svojega neukrepanja in svoje sokrivde. Evropejci in Američani bi bili zelo veseli, da se spet začne t. i. mirovni proces, pa ne zato, ker bi verjeli, da bodo s tem dosegli rešitev - saj vedo, da ne bodo – ampak, ker jim nudi izgovor, da rečejo 'saj poteka mirovni proces, kaj naj mi storimo'.

Niste kritični le do Izraela, Evrope in Združenih držav, ampak tudi do Palestinske oblasti (PO), ki jo označujete za kolaboracionistično. V kakšni obliki poteka ta kolaboracija in ali bi bilo potrebno PO ukiniti ali le preoblikovati?
Palestinska oblast je bila ustanovljena s specifičnim namenom tranzicije, ki naj bi trajala pet let, traja pa že 21 let. Zato se vprašajmo, zakaj po toliko letih PO sploh še obstaja in čemu služi. Z Izraelom kolaborira na več načinov, predvsem sodeluje z izraelsko okupacijsko vojsko. To je realnost, s katero se Mahmud Abas (palestinski predsednik) hvali. Lansko pomlad je tako dejal, da je varnostna koordinacija z Izraelom – tako namreč to imenujejo – sveta. PO sodeluje z izraelsko vojsko in tajno policijo Šin Bet proti palestinskemu odporu. Na politični ravni pa vidimo, da PO v Ramali podpira obleganje Gaze, da je bil sokriv obeh vojn v Gazi, do palestinskega ljudstva in drugih palestinskih političnih skupin pa se obnaša, kot da so oni sovražnik, ne pa Izrael. V svoji knjigi sem pisal o gospodarskih interesih tistih blizu PO-ja, ki so zelo obogateli zaradi statusa quo in trgovanja z okupatorjem. Kar vidimo v Palestini ni nekaj neobičajnega. V vsaki okupirani deželi se je določen segment okupiranega prebivalstva z okupacijo okoristil. To je na žalost res tudi v Palestini. Glavni okoriščenec Palestinske oblasti je Izrael. Benjamin Netanjahu (izraelski premier) noč in dan govori, da je Mahmud Abas sovražnik Izraela, da PO podpira teroriste. Vsa ta gesla slišite prihajati iz izraelske vlade. Če je to res, zakaj ni Netanjahu prekinil varnostne koordinacije s PO-jem? Zakaj? Če je Mahmud Abas res vse to, kar Netanjahu pravi, zakaj ga ni aretiral, zakaj mu ni preprečil potovanj? Izrael se je na nedavni palestinski pristop k Mednarodnemu kazenskemu sodišču (ICC) odzval tako, da je zadržal polovico vseh prihodkov od davkov. Zakaj niso zadržali vseh prihodkov? Kar želim povedati, je, da Izrael potrebuje PO veliko bolj kot Palestinci. Palestinci postajajo vedno bolj revni, izgubljajo svojo zemljo, Palestinci v Gazi živijo v getu, kar je sramota za ves svet. PO pa obstaja, da Izrael pred vsem tem zavaruje tako, da zatira palestinski odpor.

Omenili ste pristop k ICC-ju, kar se je dolgo časa uporabljalo kot pogajalski žeton ...
... in še vedno se.

No, zdaj se zdi, da je te igre konec. Ali pač ne?
Ne bi zaupal Palestinski oblasti. Palestinske žrtve izraelskih zločinov si zaslužijo pravico. Ta pravica pa ne bi smela biti pogajalski žeton v rokah politikov. Pravica je nekaj, kar si zaslužijo posamezniki in skupnosti, ni nekaj, s čimer bi lahko trgovali. Dogaja se, kar sem napovedal. Zdaj Kerry (John Kerry, ameriški zunanji minister) govori o zamrznitvi gradnje naselbin v zameno za umik pritožbe ICC-ju. Prav nič ne zaupam PO-ju. Mislim, da bi sprejel ta dogovor, če bi se ponudila priložnost. To pa je zelo nevarno, saj pravica ni pogajalski žeton.

Govorili ste o vlogi Evropi. A t. i. posredništvo ZDA med Izraelom in Palestinci je gotovo glavna ovira za kakršno koli rešitev, ki ne bi popolnoma izražala izraelskih hotenj. Z Barackom Obamo ste se večkrat srečali, še preden je postal predsednik. Leta 2007 ste zapisali, da se spominjate, kako ste mislili 'ko bi vsaj takšen človek postal nekoč predsednik'.
Leta 2007 sem opozarjal ljudi, kakšen bo v resnici, in na žalost sem imel prav. Ko sem pisal o tem, da sem mislil 'ko bi vsaj postal predsednik', se je to nanašalo na veliko let prej. Leta 2007 pa mi je bilo že zelo jasno, kdo ta človek je in kakšen bo. Postal je najbolj protipalestinski predsednik v zgodovini ZDA. Vedno znova je podpiral pokole v Gazi, vodi najbolj agresivno administracijo v poskusih zagotoviti nekaznovanost Izraela in ga zaščititi pred kakršnimi koli posledicami. Vse to drži. Izrael se zanaša na ZDA za tovrstno zaščito. To pa ni izgovor za Evropejce. Ti namreč sledijo Američanom na zelo strahopeten način, nočejo misliti sami zase. Bi bil konec sveta, če bi se Evropejci postavili ZDA ali Izraelu po robu? Ta potreba po konsenzu v Evropi hromi kakršno koli dejanje. EU ima 28 članic in iskati morajo najmanjši skupni imenovalec, to pa pomeni, da lahko Izrael počne, kar hoče, saj je treba, da se samo ena država postavi na stran Izraela, da se nič ne zgodi. Dokler nekaj evropskih držav ne bo imelo svoje lastne zunanje politike, ko govorimo o Bližnjem vzhodu ali Izraelu, se ne bo nič spremenilo. Evropske države se bojijo lastne sence. A česa se bojijo? Kaj se bo zgodilo, če kakšna država prepove prodajo izdelkov iz izraelskih naselbin? Ji bo Izrael napovedal vojno? Poglejte Švedsko. Švedski zunanji minister ni dobrodošel v Izraelu, pa kaj potem? Kaj lahko Izrael stori Švedski?

Ne želim personalizirati politike na takšni ravni, a bi vas vendarle vprašal, ali menite, da Obama razume položaj v Izraelu/Palestini kaj bolje kot njegovi predhodniki?
Mislim, da ga verjetno razume bolje. Bolje jo razume več ameriških oblikovalcev politik. Obama in Hillary Clinton, ko je bila zunanja ministrica, sta podala izjave, ki kažejo, da razumeta realnost. A problem ni v tem, ali razumejo, ampak, ali bodo ukrepali. Obamovo vedenje ne samo pri tem vprašanju, ampak tudi pri celi vrsti drugih, pa je zaznamovala popolna strahopetnost in nepripravljenost postaviti se po robu centrom moči. Tudi njegove domače gospodarske politike so neprestani poskusi ugajati desnici. V zameno pa ne dobi ničesar. Ve, kaj bi moral storiti, a tega ne bo storil.

Vprašanje Palestine se pojavlja tudi v ameriških notranjih zadevah, kot je recimo primer Fergusona. Kje vidite povezave?
To je sicer širše vprašanje. A Ferguson je s tem povezan, ker se Izrael po 11. septembru 2001 predstavlja kot strokovnjak za notranjo varnost in nadzor nad prebivalstvom. Ponuja urjenje policije in varnostnih sil. Izrael je k sebi pripeljal več tisoč policijskih poveljnikov iz cele države in jih peljal v kraje, kjer Palestince zlorabljajo in mučijo, ter dejal: 'Vidite, strokovnjaki smo, kupite naše storitve in naše znanje.' Povezava tako obstaja že na tej ravni, na večji politični ravni pa je bela supremacistična miselnost, ki v ZDA še vedno obstaja, zelo podobna sionistični miselnosti in temu, kako ta gleda na Palestince. Palestinci se lahko identificirajo s tem, kako se Afroameričane obravnava v ZDA in nasprotno, ljudje pa prepoznavajo te povezave.

Rad bi se dotaknil še primera Charlie Hebdo in odziva na napade. Opozarjate, da želi Izrael izkoristiti napade v svojo korist. Lahko evropski odzivi na napade vplivajo na palestinski boj?
Kar je zelo moreče glede evropskega odziva, je, da se očitno nič niso naučili iz zgodovine. Ničesar se ne naučijo. Kar slišimo iz Evrope, je zelo podobno temu, kar smo slišali v ZDA po napadih 11. septembra. Nihče ne opravičuje niti ne poskuša opravičiti napada na Charlie Hebdo, grozovitega napada na judovsko trgovino ali drugih napadov. A zavedajmo se, da so tovrstni napadi k sreči zelo redki. Okoliščine, ki so pripeljale do teh napadov, pa vplivajo na milijone ljudi. Neumno in naivno je misliti, da ti napadi niso povezani z vojnami, ki jih Evropa in ZDA vodijo v Iraku, Afganistanu, Somaliji in drugih koncih Afrike že desetletja. Če bi bile te karikature le karikature in ne bi bilo teh vojn, mislim, da ne bi sprožile takšnega odziva. Odziv namreč obstaja v kontekstu. Evropski odziv pa je bil spet varnostni, Evropa je spet okrivila manjšine in islam. Ne želi pa videti vloge teh vojn v proizvajanju takšnega ekstremizma in sovraštva. Izrael seveda želi to izkoristiti. Namesto da bi pomiril položaj, pravi, da so muslimanski skrajneži in fundamentalisti povsod in da je Evropa ogrožena. To je na žalost sporočilo, ki je zelo dobrodošlo med številnimi desničarji v Evropi, dolgoročno pa bo zelo škodljivo. Dejstvo je, da so milijoni Evropejcev muslimani, ki ne bodo nikamor odšli. V nasprotju z mitom, ki se širi, islam ni nekaj novega v Evropi. Na Balkanu veste, da je bil islam starodavni del Evrope. Celo vikingi so trgovali z islamskimi državami še pred srednjim vekom. Ideja, da je islam nov in tuj Evropi, je zelo nevarna, Evropa pa se mora s tem, da je islam del Evrope, sprijazniti, in treba je iskati načine, kako zmanjšati napetosti, ne pa sprejeti izraelskega in desničarskega sporočila, da je islam sovražnik. To bi bilo najbolj škodljivo za Evropo.

Dolgotrajni mednarodni problemi in spori se pogosto napihnejo do mitičnih razsežnosti. Kaj so ključni miti, ki jih je treba preseči, če želimo razumeti palestinsko vprašanje?
Obstaja nesrečna nagnjenost k obravnavi Palestine in Izraela kot nečesa unikatnega na svetu. Jaz pa pravim, da to vprašanje sploh ni tako unikatno, ampak zelo podobno – čeprav ne enako – Južni Afriki in Severni Irski. To so politični problemi s političnimi rešitvami. Zelo nevarno je, če to vprašanje obravnavamo kot versko in da zato ni rešitve. To je zelo nevarno. Ob tem pa bi dodal, da ima Palestina veliko večji vpliv na svet kot Južna Afrika ali Severna Irska. Veliko težav na območju ima korenine v razmerah v Palestini. Pravičnost tam bo imela po mojem mnenju pozitivne učinke za celotno območje in svet.