Sporazum iz Osla, natančneje Deklaracija o načelih glede palestinske prehodne samouprave (v nadaljevanju Oslo), podpisan 13. septembra 1993, je nedvomno mejnik v izraelsko-palestinskem vprašanju. Kakšne vrste mejnika predstavlja, pa je do neke mere še vedno predmet razprav. A tudi tu se je določeno soglasje tako znotraj palestinske kot svetovne javnosti že ustvarilo. Tako le redkokdo zagovarja Oslo kot konstruktiven korak k pravični rešitvi te problematike, nekoliko površno označene za izraelsko-palestinski spor. Gre namreč za vprašanje izraelske zasedbe palestinskih ozemelj, Oslo pa je po mnenju kritičnih poznavalcev služil zgolj za transformacijo in konsolidacijo te okupacije, in ne njeno končanje.

„Zame in za večino moje generacije pomeni Oslo veliko napako, eno največjih napak palestinskega vodstva. S prvo intifado, ki se je začela leta 1987, nam je uspelo v svet prenesti sporočilo o našem boju in življenju pod okupacijo v tistem času. S podpisom Osla pa so uničili vse. Za Izrael je bila to velika zmaga, mi pa nismo od tega dobili nič,“ je za MMC povedal 32-letni palestinski aktivist Kefah Mansour iz vasi Bil'in na Zahodnem bregu.

Sporazum iz Osla, ki je bil sicer zgolj okvir za vrsto bolj konkretnih sporazumov, ki so sledili, je na novo opredelil stvarnost na zasedenih ozemljih in odnose med Izraelom in Palestinsko osvobodilno organizacijo (PLO). Oslo je namreč pomenil uradno medsebojno priznanje Izraela in PLO-ja, kar je bilo za svetovno javnost uprizorjeno s ceremonialnim stiskom rok takratnega izraelskega premierja Jicaka Rabina in voditelja PLO-ja Jaserja Arafata na trati pred Belo hišo v Washingtonu.

Palestincem le 18 odstotkov Zahodnega brega
Med ključnimi posledicami Osla, oziroma poznejših, na Oslu temelječih sporazumov, izstopata predvsem dve, ustanovitev palestinskega začasnega samoupravnega telesa na delih zasedenega ozemlja v obliki palestinskih oblasti (PO) in razdelitev Zahodnega brega na tri administrativna območja, A, B in C. Območje A naj bi bilo pod izključno palestinsko upravo, kjer izvaja PO civilni in varnostni nadzor, na območju B izvaja PO zgolj civilno upravo, medtem ko je varnostni nadzor deljen, na območju C pa ima tako civilne kot varnostne pristojnosti Izrael.

Območje A, na katerem živi velika večina Palestincev na Zahodnem bregu, saj vključuje večja palestinska mesta, predstavlja 18 odstotkov Zahodnega brega (ta pa 22 odstotkov celotne Palestine pred ustanovitvijo Izraela leta 1948), območje B nadaljnjih 22, območje C, ki vključuje vsa judovska mesta in naselbine na Zahodnem bregu, pa 60 odstotkov. Pod območje C spadajo tudi cestne povezave, kar Palestincem onemogoča normalno premikanje po Zahodnem bregu. Ob tem območji A in B nista celoviti, ampak gre za 166 razpršenih, kot jih je označila izraelska organizacija za človekove pravice B'tselem, "otokov" na območju C.

"Vse je območje C"
„Tudi to je bil uspeh za Izrael. Sploh pa ni območij A, B, C, ampak je vse območje C. Izraelski vojaki lahko neovirano pridejo v Ramalo do predsedniškega poslopja in nihče jim ne bi nič mogel," je do delitve na različna administrativna območja kritičen Mansour, ki opozarja na ključno oviro za oživitev t. i. mirovnega procesa, judovske naselbine na zasedenih ozemljih, sicer nezakonite po mednarodnem pravu, kot poudarjajo tudi Evropska unija in Združene države Amerike. „Pred Oslom si lahko potoval po Zahodnem bregu in nisi videl veliko naselbin, zdaj pa, če greš v Nablus, ne moreš prešteti vseh naselbin. V Hebronu je položaj še težji," je dejal.

"Prava" funkcija pogajanj
Zgodovinski sporazum iz Osla ima tudi sam zgodovino. Je namreč nekakšno nadaljevanje konference v Madridu leta 1991 in nadaljnjih večletnih dvostranskih pogajanj v Washingtonu. Ta je do izraelskih parlamentarnih volitev julija 1992 vodila desna vlada Jicaka Šamirja. Že tista pogajanja so se vrtela okoli palestinske avtonomije, dvome v iskrenost želje izraelske strani po uspešnih pogajanjih pa je spodbudil sam Šamir. Kot je v knjigi Izrael in Palestina (2009) izpostavil izraelski zgodovinar Avi Šlaim, je Šamir za izraelski dnevnik Maariv le nekaj dni po porazu na volitvah priznal: "Pogovore o avtonomiji bi lahko nadaljevali še deset let, medtem pa bi dosegli pol milijona naseljencev v Judeji in Samariji (izraelski izraz za Zahodni breg, op. p.)." Ta številka je sicer skupaj z judovskimi naseljenci v zasedenem in anektiranem vzhodnem Jeruzalemu v dvajsetih letih po Oslu že presežena. Judovske naselbine na Zahodnem bregu in pripadajoče ceste so sicer strateško razporejene tako, da sekajo palestinsko ozemlje na množico nepovezanih kosov ozemlja, kar praktično onemogoča vzpostavitev delujoče palestinske države.

„Po Oslu je okupacija za Izrael brezplačna“
Izrael je z Oslom med drugim ohranil nadzor nad zunanjimi mejami, s pariškim protokolom je prevzel tudi pristojnost pobiranja davka na dodano vrednost in davkov na uvoz na zasedena ozemlja ter poznejši prenos teh sredstev na PO, njegov največji uspeh po mnenju nekaterih kritikov Osla pa je ravno vzpostavitev palestinskih oblasti leta 1994. Te so namreč pomenile začetek palestinskega samoupravljanja na omejenem delu zasedenih ozemelj, hkrati pa so nase prevzele skrb za vrsto področij, za katere je moral do takrat skrbeti Izrael kot okupacijska sila. PO je moral tako začeti izključno skrbeti za zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo in varnost na območjih pod njegovo pristojnostjo.

„Po Oslu je zasedba za Izrael brezplačna. Zakaj bi jo torej končali, ko pa jih skoraj nič ne stane? Za osnovne storitve, varnost in podobno smo namreč odgovorni Palestinci,“ je v pogovoru za MMC dejal palestinski socialni aktivist in sindikalist Madži Šela. Ta prenos odgovornosti in stroškov za skrb okupiranega ljudstva na njega samega je kritiziral tudi Kefah Mansour. „Tudi palestinske oblasti so bile napaka,“ je bil jasen.

Pacifikacija upora
Oslo je predvidel tudi vzpostavitev palestinske policije, ki pa ima po mnenju palestinskih in mednarodnih kritikov PO-ja vlogo podaljška izraelske represije nad uporom proti okupaciji. Oslo namreč predvideva t. i. varnostno sodelovanje med PO-jem in Izraelom, zaradi česar je PO dolžan aretirati domnevne teroriste. „Vemo pa, da je izraelska definicija terorista veliko širša kot palestinska. Včasih je terorističnih dejavnosti obtožen in obsojen tudi nekdo, ki je zgolj pripadnik politične opozicije,“ je za MMC poudaril italijanski novinar Michele Giorgio, ki iz Jeruzalema zadnjih 12 let poroča za dnevnik Il Manifesto.

„Večina Palestincev je z Oslom močno upala, da bo ta sporazum končal vojno, prinesel resnični mir in neodvisno državo. A nihče ni poznal podrobnosti sporazuma, to pa je bila odgovornost politikov. Ti niso bili iskreni do ljudi glede tega, kaj vsebuje sporazum," o odgovornosti takratnega palestinskega vodstva za posledice Osla meni sindikalist Šela, ki je prepričan, da palestinski pogajalci preprosto niso bili kos izurjeni in številni izraelski pogajalski ekipi.

Pogajanja v Oslu so ob posredovanju norveške vlade po zmagi Delavske stranke izraelskega premierja Rabina sicer potekala vzporedno s pogajanji v Washingtonu. Začela so se januarja 1993 in končala septembra, potekala pa so v popolni tajnosti, tudi brez vednosti uradnih pogajalcev obeh strani, kar naj bi omogočalo bolj sproščena in vsebinska pogajanja. „Vsi tajni dogovori med zelo močnim in zelo šibkim partnerjem nujno vključujejo popuščanje slednjega, skrito v sramoti,“ je tak potek pogajanj v knjigi Peace and its discontents (1995) komentiral palestinski intelektualec in pisatelj Edward Said.

Zakaj je Arafat privoli v Oslo?
O smiselnosti takšnega sporazuma je v knjigi Palestinski sprehodi dvomil tudi palestinski pisatelj Radža Šehade, ki je bil jasen glede Arafatovih namenov v času pred Oslom. "Njegov glavni cilj je bil doseči priznanje PLO-ja," je zapisal. PLO je bil namreč v tistem času pod močnim pritiskom iz tujine, tudi zaradi Arafatove podpore Sadamu Huseinu v prvi zalivski vojni, na dinamiko pogajanj pa je vplivala tudi palestinska notranja politična realnost. Arafat je imel zaradi dolgoletnega izgnanstva v Tuniziji vedno manj stika s palestinsko stvarnostjo na zasedenih ozemljih in bil v vedno večjem razkoraku z lokalnimi palestinskimi voditelji, gibanji Hamas in Islamski džihad pa sta pridobivali priljubljenost.

Zato je bil, kot je izpostavil zgodovinar Šlaim, Arafat v primerno šibkem položaju za dogovor v izraelsko korist. Šela prelaga del odgovornosti tudi na arabske države. „Če bi imel PLO resnično podporo arabskih voditeljev, ne bi bil nikoli postavljen v takšen položaj, da bi moral sprejeti sporazum iz Osla,“ je dejal.

"Da bi povečali priljubljenost sporazuma, je na zasedena ozemlja pritekala mednarodna finančna pomoč, katere namen je bil odvrniti ljudi od boja proti okupaciji," je v Palestinskih sprehodih leta 2007 pisal Šehade. Takšen pogled na Oslo je aktualen še danes, pojasnjuje novinar Giorgio: "Zdaj bolj radikalni Palestinci gledajo na Oslo kot na izdajo palestinskih nacionalnih interesov."

O beguncih, naselbinah, zapornikih, Jeruzalemu nič
Takšno prepričanje kritikov Osla krepi dejstvo, da se sporazum ni nanašal na ključna področja izraelsko-palestinskega vprašanja. Oslo namreč ne omenja palestinskih beguncev, izgnanih ob ustanovitvi Izraela, ki se desetletja ne smejo vrniti na svoje domove, prihodnosti judovskih naselbin in statusa Jeruzalema. Oslo je preskočil tudi usodo več tisoč palestinskih zapornikov v izraelskih zaporih. Vsa ta spornejša vprašanja naj bi bila rešena v ponejših pogajanjih.

Ob vseh določilih in značilnostih Osla pa vsekakor izstopa njegova začasnost. Sporazum sicer ni predvideval in določal natančne oblike končne rešitve, je pa jasno določal njen časovni okvir. Izraelski nadzor nad življenjem Palestincev na Zahodnem bregu in v Gazi naj bi se tako končal 4. maja 1999, natanko pet let po vzpostavitvi palestinske samouprave.

Da je od tega "konca" glavnega bližnjevzhodnega vprašanja v neoviranem nadaljevanju izraelske zasedbe minilo že slabih 15 let, pa pomeni, da lahko le z izdatnim cinizmom razumemo ameriškega predsednika Baracka Obamo, ko je na letošnjem zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov v New Yorku dejal, da je "zdaj pravi čas, da celotna mednarodna skupnost podpre prizadevanja za mir".