Intervju
()
Brina Vogelnik
Brinin prvi preboj na oder je prišel s plesnimi predstavami z maskami in lutkami, kmalu pa tudi na samostojnem koncertu dua Andrabrin. Ustvarja kratke animirane filme in videospote v stop-motion tehniki z različnimi materiali. Foto: Brina
Drago Ivanuša in Brina Vogelnik, Brina
Njihov album Pasja legenda iz leta 2006 je bil kar tri mesece med najvišjimi desetimi mesti na lestvici World Music Charts Europe, za katero glasuje 50 didžejev iz vse Evrope. Foto: Matjaž Vrečko
Vsi člani zasedbe so zelo iskani glasbeniki, zato koncertne datume usklajujejo že mesece vnaprej. Tudi letos poleti jim nikakor ne bo dolgčas ... Foto: Matjaž Vrečko
Nuru Kane
Brina Vogelnik je pred kratkim na odru zapela s senegalskim glasbenikom Kanejem, ki je nastopil tudi na letošnjem festivalu Druga godba. Foto: Druga godba
       Če nisi s tradicijo prepojen že v otroštvu, ampak do nje prideš pozneje zaradi lastnih vzgibov, si do nje laže svoboden.       
 Brina Vogelnik

Dodaj v

Brina: Vedno si želim(o) odkrivati nove glasbe

Intervju z vsestransko umetnico Brino Vogelnik
11. junij 2007 ob 16:24
Ljubljana - MMC RTV SLO

Zasedbo Brina sestavlja šest priznanih glasbenikov, ki ustvarjajo edinstveno in očarljivo zmes tradiconalnega in novega.

Ustanoviteljica in pevka omenjenega sestava Brina Vogelnik izhaja iz priznane umetniške družine, je diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij in trenutno končuje magisterij iz plastelinske animacije. Kot otroka jo je za ljudski material navdušila mama Eka, znana ilustratorka, scenografinja, kostumografinja in režiserka (predvsem na lutkarskem področju).

S skupino Šišenska bajka je prišla njena prva Druga godba (1999), ta pa ji je odprla vrata do prvega albuma Graščakinja (2002), ki ga je posnela s skupino String.si Vlada Batiste. Leta 2003 je ustanovila skupino Brina (v njej sodeluje z glasbeniki Jeleno Ždrale, Luko Ropretom, Dragom Ivanušo, Ninom de Gleria, Blažem Celarcem in Jurijem Zornikom), izdali so albuma Mlado leto in Pasja legenda. Ob prihajajočem mednarodnem festivalu šansonov La Vie en Rose, na katerem bo z zasedbo nastopila nocoj, smo se pogovarjali z Brino Vogelnik.

Priprave za vaš nastop na mednarodnem festivalu šansonov La Vie en Rose so najverjetneje v polnem teku. Pripravljate za to priložnost kaj posebnega?
Zaigrali bomo pesem Poljanska balada, ki je trenutno naša najuspešnejša pesem doma in v tujini. Bila je izbrana za pesem tedna na Valu 202, za pesem leta 2006 po izboru Charlieja Gilletta, želijo jo izdati in izvajati v Hongkongu, izdali pa jo bodo tudi na world music kompilaciji založbe Warner Bros.

Čigavega nastopa na La Vie en Rose se najbolj veselite in si ga boste z užitkom ogledali?
Želim si videti prav vse, saj je izbor pester in ponuja veliko različnih pristopov izvajanja pesmi. Predvsem si želim, da bi se imeli mi nastopajoči čim bolj fino.

Zasedbo Brina sestavlja šest priznanih glasbenikov. Kako se vam ob natrpanih urnikih uspe uskladiti za vaje in kako sklepate kompromise (na primer, če se pojavijo kreativna nesoglasja)?
Za tako zasedbo, kot je Brina, kjer so prav vsi člani aktivni v več projektih, moramo datume načrtovati čim bolj zgodaj. Tako smo se za termine za septembrsko turnejo po ZDA začeli dogovarjati že januarja. V vsakem primeru smo veseli tudi kakšnega entuziastičnega koncerta, ki "uleti" zelo na hitro in skušamo najti skupni termin. Po navadi čepim ves dan na telefonu in preverjam datume v nedogled. Če ne gre, moramo počakati na boljše čase. Kreativnih nesoglasij pa še nismo imeli, ker je pristop vseh članov vseskozi zelo pozitiven in ustvarjalen, tako da gre bolj za kreativna soglasja.

Katero koncertno prizorišče (doma in v svetu) vam je najljubše, kje ste na odru najbolj uživali?
Eden takih je bil koncert, ki so ga organizirali zamejski Slovenci v Avstriji. Vse zelo domače in vse zelo zares. Potrudili so se celo tako, da sem jim morala program in pesmi vnaprej poslati, da so jih prevedli v nemščino in so lahko koncert vsebinsko spremljali tudi tisti, ki ne govorijo slovensko. Mene je bilo strah le, da bi kakšen tekst med petjem pozabila in si kaj novega izmislila in bi me zasačili. No, verjetno bi se ozrla na platno in nadaljevala v nemščini …

Kako skrbite za svojo glasbeno "izobrazbo", kakšna glasba se vrti v vašem predvajalniku?
Najraje imam nekaj, česar še ne poznam. Vedno si želim odkrivati nove glasbe. Če grem lahko še na kakšen koncert glasbenika, ki ga slišim prvič, toliko bolje. Da pa vem, v katero smer iskati nove stvari, prebiram našo Musko, pa Songlines in fROOTS in če le lahko, poslušam oddaje, ki nove stvari vrtijo. V času interneta to sploh ni težko, le čas si je treba vzeti.

Kot "specialistki" za ljudsko glasbo vam najverjetneje niso tuje niti druge svetovne godbe. Od kod prihaja vam najljubša?
Nazadnje sta se mi globoko vsidrala v spomin Kimmo Pohjonen, ki je letos nastopil na festivalu Jazz Cerkno in Nuru Kane & Bayefall Gnawa. Nuru je z zasedbo najprej nastopal na večeru z Andyjem Palaciom na Drugi godbi, naslednji dan pa smo imeli dvojni koncert v Zagrebu v klubu Pauk. Nuru me je po koncu koncerta povabil na oder, da smo publiki podarili za bis senegalsko-slovensko improvizacijo.

Omenili ste festival Druga godba. Ste si ogledali katerega izmed koncertov v sklopu festivala, kateri izvajalec vas je najbolj navdušil?
Ogledala sem si vse večere, razen enega. Imam srečo, da pomagam pri festivalu Druga godba in nekaj teh glasbenikov v živo spoznam. Praviloma velja, da je, kdor dela super muziko, tudi fantastična osebnost. Uživala sem na koncertih Andyja Palacia in Nuruja Kaneja. Navdušena sem bila tudi nad nastopom Marize, ki poje tako s tišino kot z glasom, tako s telesom kot s prostorom.

Kako uspe izvajalcu, ki se posveča ljudskemu in tradicionalnemu, preživeti na današnjem glasbenem trgu "instant" popglasbe?
Jaz in vsi preostali smo zelo nazoren primer. Še vedno živimo!!! Se pravi, da se da preživeti. Potrebno pa je veliko domišljije, saj si moraš kar naprej izmišljevati projekte, iskati sodelovanja in pograbiti ponujeno priliko. Jaz si pomagam tudi z lutkovnimi predstavami za otroke. Je pa težko, ker imam rada raziskovalni način kreiranja teh predstav in ne že preverjene formule znanih pravljic. Publika pa velikokrat želi videti tisto, kar že pozna. Podobno je tudi pri glasbi. Žal prevečkrat slišim, da nekdo ne gre na koncert, ker ne pozna neke muzike ali pa so ta koncert že slišali pred leti.

Na vaši spletni strani eden izmed članov zasedbe, harmonikar Drago Ivanuša, piše: "Vez skupine Brina s tradicijo je tesna iz več razlogov. Eden od njih je prav gotovo okolje, iz katerega izhaja Brina Vogelnik, okolje, kjer je živo zanimanje za tradicionalno že dolgo tradicionalno." Ali vez s tradicijo ohranjate tudi na kakšen drugačen način poleg glasbe?
Imam stik z babico, ki nas šele zdaj uči vse tiste pesmi, ki jih je kot mama pozabila predati naprej svojim otrokom. Mama je šele kod odrasla odkrila knjige svojega dedka, slavista dr. Ivana Grafenauerja, ki je ljudsko tematiko raziskoval strokovno, in tako nadaljevala prekinjeno tradicijo. Verjamem, da je v tem tudi nekaj prednosti. Če nisi s tradicijo prepojen že v otroštvu, ampak do nje prideš pozneje zaradi lastnih vzgibov, si do nje laže svoboden. Imaš drug način spoštovanja do tega materiala in vidiš, da lahko ljudske pesmi ohraniš žive tudi tako, da jim dodaš svojo vsebino.

Alenka Klun

Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo