Matija Stepišnik. Foto: BoBo
Matija Stepišnik. Foto: BoBo

Enotni plačni sistem je de facto bolj ali manj preteklost. Danes so stavko napovedali gasilci, a to bi lahko bil šele začetek stavkovnega stampeda. Zaradi plač ne poka le v koaliciji, pač pa tudi med sindikalnimi skupinami, razvoj dogodkov pred volitvami 2018 pa državo spreminja v eksplozivno bojišče parcialnih interesov, realnih in nerealnih apetitov, pri čemer so svoj pisker pristavili tudi tisti, ki vedo, da vladajoča stranka SMC s predvolilnimi bomboni ob slabih rejtingih brani položaje. Kot je čas krize, ko se je na veliko rezalo, razgalil, kako država nima resnega, stabilnega razvojnega koncepta, to potrjuje in potencira tudi čas konjunkture. Zato nas premetava sem in tja, iz ene v drugo skrajnost.

Čas debelih krav pa je magnet tudi za nove politične iniciative, zato spremljamo inflacijo napovedi in lansiranja novih strankarskih projektov. Velik kredit, ki ga je dobil s predsedniškimi volitvami, je že začel unovčevati Marjan Šarec, istočasno pa akcije stopnjujejo tudi odpadniki drugih strank: Franc Kangler, Andrej Čuš, Bojan Dobovšek in tako dalje ...

Leva in desna sredina političnega prostora se ob spogledovanju s populizmom, ki postaja splošni modus operandi tudi v evropski politiki, ozirata k zgledom, ki so jih izstrelile letošnje volitve po Evropi: v Avstriji so prinesle najmlajšega mandatarja Sebastiana Kurza, v Franciji pa Emanuela Macrona, prav tako liderja nove generacije.

A ob veliko brbotanja, ki ga gledamo na naši politični sceni, je zelo mogoče, da se prihodnje leto spet zavrti isti film. Desnico še vedno hegemonizira SDS, na levici se spet utrjuje socialdemokracija, četudi ni zmogla opraviti resne notranje prenove.

Odločalo pa bo dobrih 200 tisoč volivcev. Tistih, ki se zbudijo na predvolilni petek in tehtajo, ali bi ostali doma ali ne bi svojega zaupanja ponovno "posodili" komu od novih obrazov ali pa ne bi spet glasovali predvsem proti Janezu Janši. Svojevrstni unikum slovenskega volilnega telesa pač.

Zato voščilo za srečno 2018 ne vključuje tudi upanja, da bi se v njem kaj resnega zgodilo s kakovostjo in zrelostjo slovenske demokracije.